Od politike nazaj za stedilnik :)

Hoj, hvala vsem za komentarje in prijazne besede na moj prejsnji post! Ampak moram priznati, da se v politicnih debatah pocutim nekoliko nelagodno; kdo pa sem, si mislim, da se takole razburjam (mah ne, to vzamem nazaj, razburjam se ze rada, ampak ko zacnem dajati sebe za primer, takrat mi pa postane resno nelagodno (v smislu: kdo pa sem…)). Takile pomisleki so precej tipicni za moj spol (pri cemer, spet oklepaj, nikakor nocem kriviti svojega spola za svoje vecne pomisleke, samo spotoma ugotavljam), in tole bi bil lahko uvod v naslednjo politicno debato, na temo zensk v znanosti (torej zakaj je v znanosti toliko manj zensk, pa ce ze ne manj na splosno, pa vsekakor dosti manj na pomembnih polozajih, med vabljenimi predavatelji na konferencah, ipd). Ampak ne, ne bo. Samo mal se hecam, ker je nedelja zvecer in jutri torej sledi gnil ponedeljek in mene poleg vsega se boli noga, ker sem sla v cetrtek v kino v visokih petah… (ja, brez komentarja).

Hocem samo rect, da so mi bolj blizu take bolj gospodinjske teme… 😉

Zadnjic sem zapisala, kako se znanstveniki dostikrat radi posmehujemo drugim disciplinam, ker sem nam zdijo manj “kunstne” in relevantne kot nasa lastna. Ta izjava mi potem kar ni dala spati. Pa saj sploh ni res, sem razmisljala, znanstveniki smo pa ja nadvse zvedava in z predsodki neobremenjena bitja. (Vsaj vecina jih je najbrz takih; meni ocitno kdaj pa kdaj malo spodrsne…)

Spomnila sem se na svoja nova prijatelja Valo in Angela in na pogovor, ki se je odvijal nekaj tednov nazaj, ko sem bila pri njima na obisku. Vala in Angel sta tako kot jaz postdoktorska raziskovalca na Kolumbiji, ampak razen institucije imajo nase vsakodnevne sluzbe bolj malo skupnega. Vala je seizmografinja in se ukvarja z modeliranjem delovanja vulkanov, Angel pa je oceanograf in preucuje globokomorske tokove. Angel gre vsake toliko z ladjo za nekaj mesecev spuscati sonde v morje 1 km globoko, in tako nabere podatke o tokovih, ki jih potem dolgo casa analizira. Vala pa pravi, da vse podatke za svoje raziskave dobi iz internetnih datotek, kamor se zbirajo porocanja seizmoloskih postaj s celega sveta. Trenutno tako oba vecino svojega dela opravljata od doma, ker pri tem se pazita na svojo tri mesece staro puncko; en sedi z racunalnikom za kuhinjsko mizo, drugi pa na kavcu v dnevni sobi (medtem ko Frida v spalnici spi). No, taka je bila scena, ko sem tisti vecer prisla k njima na kolac…

Mene vedno pograbi zavist, kadar srecam ljudi, ki za svoje delo ne rabijo drugega kot dober racunalnik, in lahko svojo sluzbo opravljajo takorekoc kjerkoli. Joj kako bi bilo lepo, si mislim, ko meni ne bi bilo treba vsak dan hodit v laboratorij mojih gljivic kvasovk prekladat; ta zalega, vedno lacna hrane in pozornosti! Poleg tega so me pa tudi ocarali dolgi in zelo tehtno izgledajoci racuni na ekranih Angela in Vale; jaz svoja sluzbena racunanja v veliki meri opravim na kalkulatorju za 3 dolarje, kupljenem v drogeriji cez cesto od moje hise; res ne zgleda kaj prida doktorsko…

Potem smo jedli kolac in pili caj in kubanski rum, in pogovor je od ruma nekako presel na mikserje, oziroma sekljalnike, kot ugotavljam, da se temu rece po gorenjevsko (glej sliko 1 spodaj, desno). O cem nekaj pa naj bi se pogovarjali doktorji znanosti? Vala je razlagala o neki internetni strani, kjer lahko stavis, kaj se bo zmlelo v sekljalniku in kaj ne (recimo, ali se bo zmlel mobilni telefon…). Jaz sem ob tem kar tako spotoma omenila, da mi pa v sekljalniku v laboratoriju pasiramo gljive, v tekocem dusiku. Vala je pri tem naenkrat dobila ogromne oci in je vzklinila “Joj, to je pa res prima, gljive pasirate v tekocem dusiku!” Ne, to ni bila samo vljudna pripomba, Vali se resnicno zdi na moc zanimivo, na kaksen nacin jaz masakriram svoje gljive kvasovke! Ko smo se potem srecali nekaj tednov kasneje, me je prvo stvar vprasala, ce sem zmlela kaj gljiv v tekocem dusiku zadnje case.

No, potem sem razlozila, da velikokrat skusam iz svojih kvasovk izolirat kak protein, ali pa celicne membrane, in zato je treba celice kvasovk najprej zmleti, kar ni preprost problem. Kako razbiti nekaj tako majhnega, kot je enocelicna gljiva kvasovka (s premerom 10 mikrometrov)? Celica gljiv je poleg tega se obdana z mehansko zelo odporno celicno steno, zgrajeno iz proteinov in ogljikovih hidratov, ki je ni lahko streti. (Gljivicna celicna stena je precej podobna rastinski). Ce celice mocno ohladis v tekocem dusiku, pa postane stena bolj krhka in potem je mletje lazje. “Melji celice v petih intervalih po eno minuto,” je standardni recept. “Vmes dodajaj svez tekoci dusik.” Na koncu dobis fin gljivicni prasek, ki ga, ce nisi zelo pazljiv, rado odnese iz mlincka na vse strani laboratorija, in potem je treba it na novo gojit litre in litre gljiv. Ali pa gljivic nisi dobro zmlel in na koncu dolgega dneva ugotovis, da si pridelal komaj kaj proteina… Slisi se najbrz banalno, ampak mletje gljiv je pogost predmet mojih tuhtanj in poglobljenih laboratijskih debat (pa nemalokrat tudi povod za zavist drugim znanstvenikom, ki lahko lepo sedijo za racunalnikom in se “igrajo” z enacbami…) Potem pa takole naletim na ljudi, ki se jim zdi mletje gljiv nepozabno zanimivo!

Okuzena z Valinim navdusenjme sem se danes odpravila v laboratorij s fotoaparatom, da poslikam naso “high-tech” laboratorijsko opremo. Kavni mlincek je za mletje manjsih kolicine gljiv, sekljalnik pa za vecje kolicine (slika 1). Oba sta gospodinjski napravi najboljse kakovosti, kakopak, iz nerjavecega jekla! Bor-masina na sliki 2 je pa tudi namenjena pasiranju gljiv, samo v primerih, ko uporabljamo bor-masino, celicno steno najprej razgradimo s pomocjo bakterijskih encimov.