Kot nadaljevanje Gašperjeve teme o hitrosti potovanja po živcu se mi zdi primeren članek, ki je pred kratkim izšel pri Nature: ‘Using temperature to analyse temporal dynamics in the songbird motor pathway.’ Tu so avtorji uspeli ohladiti različne predele možganov in s tem predvidevajo, da se upočasni hitrost potovanja signalov po živčnih izrastkih. Najbolj zanimiv se je izkazal del možganov, ki se mu reče ‘višji govorni center’ (HVC). Če se ta del možganov ohladi, začnejo ščinkavci peti svojo pesem počasneje. Pesem sama pa se pri tem nič ne spremeni. Avtorji na podlagi tega rezultata ugibajo, da znotraj HVC obstaja mreža živčnih celic, ki so med seboj povezane tako, da signal med petjem potuje med celicami, in hitrost petja je odvisna od hitrosti potovanja signala. Če bi znali ugotoviti koliko celic je udeleženo v tem zaporedju, bi torej lahko prav lepo določili hitrost potovanja signala (seveda, počasni del je tu tisti, ko signal preko nevrotransmiterjev potuje prek sinapse iz ene celice na drugo).
Zgodba o HVC je izredno zanimiva, in se je začela z mojim bivšim učiteljem Nottebohmom, ki je preučeval možgane ubogih kanarčkov tekom sezone. Tako je opazil, da je HVC samčkov tekom sezone petja štirikrat večji od samičk, a se izven sezone skrči. Če je dal samičkam malo testosterona, pa so tudi te začele peti, in imele enako velik HVC kot samčki. Izkazalo se je, da se tekom sezone v ta del vključijo nove živčne celice, ki pa potem izven sezone odmrejo. S tem se je intenzivno začelo iskanje podobnega procesa v človeških možganih, in po veliko kontroverzije, je sedaj jasno, da se vsaj v enem delu možgan to dogaja tudi pri nas. To je hipokampus, del ki je odgovoren za prostorsko učenje in kratkoročni spomin. Zanimivo, pri človeku so variacije bolj pod vplivom estrogena, in zato pri ženskah število novih celic variira tekom menstrualnega cikla, medtem ko je pri moških bolj konstantno.
Druga zanimiva stvar je, da HVC pri ščinkavcih ni odgovoren za učenje petja pri mladičih, temveč le za petje pri pticah, ki so se že naučile. Pri mladičih je bistven drug del možganov (LMAN), ki je odgovoren za blebetanje. Brez tega dela mladiči ne blebetajo, in se tudi nikoli ne naučijo pravilno peti. LMAN je torej neke vrste vmesnik, preko katerega lahko mladiči eksperimentirajo, medtem ko HVC vzpostavi mrežo medsebojno povezanih živčnih celic, ki so nato odgovorne za natančno zaporedje melodije, značilne za posamezno ptičjo vrsto.
Tule se da poslušati blebetanje in petje ščinkavcev, ter primerjati s tistimi, ki ne blebetajo.
