Letošnjo jesen bosta očitno zaznamovali dve stvari: nezgoda na LHC, ki je odložila prve rezultate vsaj do prihodnje pomladi, in pa kar nekaj presenetljivih rezultatov iz drugih eksperimentov.
Prejšnji petek se je tako na arxiv (www.arxiv.org – zbirka preprintov iz fizike in sorodnih vej) pojavil preprint kolaboracije CDF s Tevatrona, sedaj še največjega obratujočega trkalnika na svetu. V njej kolaboracija precej previdno razlaga o nenavadnih signalih pri trkih protonov in antiprotonov, ki bi lahko tudi kazali na obstoj kakšnega novega delca. Dejansko je večina fizikov, pa tudi večina avtorjev podpisanih na članku precej skeptičnih, da res vidijo nov delec. Detektorji s katerimi imajo opraviti fiziki delcev so namreč tako kompleksni, da se v odziv detektorja lahko prikrade kakšen sistematičen efekt, ki nato meša štrene. Kljub vsemu je zgodba že prišla v New Scientist .
Verjetno veliko bolj vznemirljiv je rezultat s Pamele – evropskega satelita, ki nosi detektor s katerim lahko zaznavajo tok antimaterije iz vesolja. Pamela je na poletnih konferencah predstavila rezultate, ki kažejo na povečan tok pozitronov (antidelcev elektronov) pri energijah večjih kot 10 GeV (to pomeni, da imajo kinetično energijo približno desetkrat večjo od mirovne mase protona). Razlagi za to sta kot kaže le dve – ali je v galaktični bližini Zemlje pulzar, ki ga (še) nismo odkrili, ali pa je Pamela odkrila prvi direktni signal anihilacije temne snovi. Če je slednja razlaga pravilna, potem je odkritje epohalno, prav gotovo vredno nobelove nagrade. Kako vroča je ta zgodba pove morda podatek, da je članek analize Pamelinih podatkov iz sredine septembra nabral v mesecu in pol že kar 17 citatov…
