Bilo je dokaj običajno afriško jutro. Paleoantropolog Donald C. Johanson je s svojim mladim sodelavcem Tomom Grayem srkal jutranjo kavo in premleval, kam bi se tisti dan odpravil v lov na fosile. V odmaknjene predele Etiopije ga je privabila želja, da bi našel kak kos okostja naših davnih prednikov ali vsaj njihovih bližnjih sorodnikov. Ukvarjal se je namreč z evolucijo človeka in drugih hominidov, tokrat pa je iskal fosile iz obdobja, ko naj bi se naši predniki šele postavljali na dve nogi.
Njegov mladi prijatelj Tom, ki je bil takrat podoktorski raziskovalec, je imel drugo nalogo. S pomočjo fosilnih ostankov živali in rastlin naj bi čim bolj natančno rekonstruiral razmere v naravi, kakršne so vladale pred več milijoni let, ko so po teh krajih hodili naši davni predniki. Znano je namreč, da je bila Afrika nekoč bistveno bolj porasla z gozdovi, tudi na območjih, kjer je danes puščava. Kakšne razmere so vladale na posameznem območju v posameznem obdobju, se je dalo najlaže rekonstruirati iz fosilnih najdb.
Lov na fosile
Donald tistega dne sprva ni nameraval zapustiti baznega tabora, v katerem so bili nastanjeni znanstveniki, saj se mu je zadnje čase nabralo veliko neopravljenega administrativnega dela. Le dan prej sta obisk pri njih končala Richard in Mary Leakey, zelo znana in uspešna iskalca človeških fosilov, ki sta živela v bližnji Keniji. Med njunim obiskom se Donald ni ukvarjal s popisovanjem najdenih primerkov, zato je želel zamujeno nadoknaditi. A kot se je kasneje spominjal, ga je tisti dan nekaj gnalo na teren, čeprav se je zavedal, da bi bilo pametneje ostati v šotoru in urediti papirje. V svoj dnevnik je tako vseeno zapisal: “24. november 1974. Z Grayem dopoldan na lokacijo 162. Počutim se dobro.”
Iskanje fosilov je zamudno delo, pri katerem raziskovalec potrebuje tudi veliko sreče. Veliko uglednih paleoantropologov se je vse življenje potikalo po potencialnih najdiščih, pa jim ni uspelo najti niti enega pomembnejšega primerka. Donald je bil tokrat že tretjič v etiopski pokrajini Hadar in imel je že kar nekaj sreče z najdbami, a gotovo ni slutil, da bo prav tisti dan prišel na sled fosilom, ki še danes predstavljajo eno najpomembnejših paleoantropoloških najdb.
Z Grayem sta po popiti kavi sedla v enega od štirih land roverjev in se odpeljala do najdišča št. 162. Njun cilj je bil sicer le nekaj kilometrov oddaljen od baznega tabora znanstvene odprave, a sta do tja zaradi težkega terena potrebovala kar pol ure. Ko sta prispela, je afriško sonce že močno pripekalo in tudi v zraku ni bilo več čutiti svežine jutra.
Za etiopsko območje Hadar je značilno, da tam fosili praviloma ležijo kar na površini zemlje. Hadar je namreč središče puščave Afar, kjer je bilo nekoč jezero, v katerem so se nabirale najrazličnejše usedline. Te so zdaj, ko se je jezero izsušilo, prišle na površje in pričajo o dogajanju v teh krajih pred več milijoni let.
Za iskanje fosilov je treba imeti predvsem dobro oko, ki zna ločiti potencialni fosil od običajnega kamna. Nato je treba le potrpežljivo in sistematično prečesavati teren, dokler se nekomu ne nasmehne sreča. Tom in Donald sta tisto dopoldne ob pregledovanju najdišča 162 našla le nekaj zob izumrle vrste konja, del lobanje izumrlega prašiča in del čeljusti opice. Bližalo se je poldne, temperatura se je povzpela na več kot štirideset stopinj Celzija.
Tri milijone let staro okostje
Po celem dopoldnevu iskanja sta se Tom in Donald odločila, da se vrneta k džipu in odpeljeta na kosilo. Spotoma se je Donald odločil, da še enkrat prečeše predel, ki so ga drugi iskalci neuspešno pregledali že vsaj dvakrat. Oko se mu je hitro ustavilo na koščici, ki je gledala iz površja zemlje. Donald je vzkliknil: “To je del roke hominida.” Vendar mu Tom ni verjel: “Ne more biti. Je premajhna. Verjetno gre za katero od opic.”
Ko sta zraven našla še del lobanje, je bil tudi Tom že povsem prepričan, da ne gre za opico, ampak za hominida. Ko sta bolj natančno pregledala okolico, sta odkrila še nekaj vretenc in del medenice. Takoj jima je bilo jasno, da gre skoraj gotovo za eno največjih odkritij v zgodovini paleoantropologije. Še nikoli dotlej namreč znanstvenikom ni uspelo najti toliko ohranjenih delov enega samega hominida takšne starosti. Ko sta odkrila še ostanke reber, sta kljub temperaturi krepko čez štirideset stopinj začela skakati od veselja.
Najdišče sta skrbno označila, nabrala še nekaj ostankov čeljusti in se odpravila nazaj v tabor po okrepitve. Spotoma sta pobrala še dva kolega geologa, ki sta tovorila vzorce kamnin. Tom je bil tako navdušen, da je že pred taborom začel trobiti in skozi okno kričati, da so odkrili nekaj resnično pomembnega.
Kmalu zatem so bili vsi člani odprave na najdišču 162 ob ostankih okostja, ki sta ga je nekaj ur prej našla Donald in Tom. Naslednje tri tedne so pazljivo prekopavali delček za delčkom okolice in iskali čim več ostankov, iz katerih bi lahko sestavili okostje. Na koncu so zbrali nekaj sto delov koščic, ki so skupaj predstavljali približno štirideset odstotkov okostja enega samega posameznika.
A kdo je bilo to bitje, ki so ga izkopali? Sprva so lahko z gotovostjo ugotovili le, da česa podobnega ni odkril še nihče. Prvo noč po odkritju sploh niso šli spat, saj je bilo navdušenje preveliko. Dolgo v noč so razpravljali in ob pivu premlevali vse mogoče implikacije tega pomembnega odkritja. Majhen tranzistor je na vso moč predvajal kaseto, na kateri se je večkrat ponovila pesem Lucy in the Sky with Diamonds. Nekje sredi noči je fosil tako spontano dobil ime Lucy in pod tem imenom ga poznamo vse od takrat, čeprav se uradno najdba imenuje AL 288-1.
Tako majhni možgani, pa že vzravnana hoja
Lucy je bila visoka le dober meter, tehtala pa je nekaj manj kot trideset kilogramov. Klasificirali so jo kot novo vrsto hominidov in jo po najdišču strokovno imenovali Australopithecus afarensis. Ko je svet izvedel za pomembno odkritje raziskovalcev v Etiopiji, je postala Lucy prava senzacija. Iz oblike njene medenice so znanstveniki lahko z gotovostjo potrdili, da je hodila po dveh nogah. S svojo starostjo 3,2 milijona let je bila tako najstarejši ohranjeni primerek človeškega prednika, ki je že hodil vzravnano.
Le štiri leta kasneje je druga skupina znanstvenikov po vodstvom Mary Leakey na kraju Leatoli v bližnji Tanzaniji odkrila serijo stopinj, ki so se ohranile v vulkanskem pepelu, ki se pomešan z dežjem strdi podobno kot cement. Po izbruhu bližnjega vulkana pred 3,7 milijona let je po razmočenem pepelu med drugimi bitji hodilo tudi bitje po dveh nogah, ki je bilo podobno Lucy.
Do odkritja ostankov Lucy so bili znanstveniki prepričani, da so se naši davni predniki odločili za hojo po dveh nogah, ker so postopoma razvili večjo inteligenco in tako spoznali, da je sprostitev rok koristna domislica. Z rokami so tako lahko tudi med hojo počeli uporabne reči, česar opice ne morejo. Lucy je to teorijo ovrgla, saj je očitno hodila po dveh nogah, hkrati pa njena glava ni bila dosti večja od šimpanzje. Kot vse kaže, so naši predniki začeli hoditi vzravnano dosti prej, preden so razvili velike možgane in ugotovili, da je bila to dobra ideja.
Zadnje raziskave primerjave porabe energije za hojo med šimpanzi in ljudmi so pokazale, da ljudje z vzravnano hojo za isto opravilo porabijo štirikrat manj energije kot šimpanzi, kar je bila gotovo pomembna pridobitev, ki je med drugim omogočila, da so lahko možgani postali večji porabniki energije. Kot nam je verjetno vsem znano, ljudje porabimo zelo veliko energije tudi, če smo pri miru in zgolj mislimo. Približno petino vse energije porabi naše telo le za pogon možganov, kar je v primerjavi z drugimi živalskimi vrstami zelo veliko.
Za servisiranje možganov z energijo potrebujemo ljudje primerno hrano, ki je po možnosti še skuhana ali spečena, da jo lažje prebavimo in tako vsrkamo več hranljivih snovi, kot bi jih, če bi jo zaužili surovo. Za preskrbo z mesom in podobno visokokalorično hrano potrebujemo orodje, orožje in znanje, za kar so nujno potrebni proste roke in dovolj veliki možgani.
Afriška Lucy je pravkar na šestletni turneji po ZDA. V promocijske namene so se znanstveniki v dogovoru z etiopskimi oblastmi odločili, da bodo fosilne ostanke naše davne prednice priključili razstavi Lucy’s Legacy: The Hidden Treasures of Ethiopia, ki je začela svojo pot po svetu v Teksasu (Houston Museum of Natural Science), trenutno pa si jo lahko ogledate v Seattlu (Pacific Science Center).
