Zadnje dni aprila in prve dni maja letos so uradniki brazilske Nacionalne fundacije za Indijance (Funai), ki skrbi za varstvo in pravice prvobitnih prebivalcev deževnega gozda, iz zraka preiskovali odročna območja amazonskega pragozda blizu meje s Perujem. V gosto poraslih predelih popolne divjine so iskali sledi indijanskih plemen, ki živijo povsem stran od civilizacije. Po nekaj dneh neuspešnega preletavanja redkih izsekanih gozdnih čistin, ki so jih pred tem določili s pomočjo satelitskih posnetkov na Google Maps, se jim je končno nasmehnila sreča. Najprej so zagledali preproste slamnate hiše, čez čas pa tudi njihove prebivalce. Fotograf Gleison Miranda je iz majhne cessne hitro posnel nekaj fotografij, ki so v naslednjih tednih obšle svet.
Na fotografijah so bili živo rdeče pobarvani indijanski bojevniki, ki so s preprostimi lesenimi loki in puščicami streljali proti letalu in pogumno branili svojo naselbino v osrčju deževnega gozda. V časopisnih novicah povsod po svetu so slike opremili s komentarji, da gre za eno od peščice še povsem “divjih” plemen na zemeljski obli, ki še niso imela stika s civilizacijo. Vest je postala senzacija in slike zadnjih “povsem naravnih ljudi”, ki še niso del globalne civilizacije enaindvajsetega stoletja, so sprožile mnoge razprave o pravicah plemen, ki domnevno še niso prišla v stik s preostalim svetom.
Nato pa je zgodba doživela preobrat. José Carlos dos Reis Meirelles, strokovnjak za odročna indijanska plemena v brazilskem pragozdu in vodja letalske odprave, ki je posnela fotografije, je v intervjuju povedal, da pleme z daljave spremljajo že dve desetletji, v bližini pa naj bi bila še tri takšna od civilizacije odrezana plemena. Skupina Indijancev, ki je z loki streljala na letalo, prav tako ni tako eksotična, kot so jo prikazali mediji po svetu. Zunanji svet ve zanje vsaj od leta 1910. V izvirnem poročilu o posnetih fotografijah tudi ni pisalo, da pleme še ni imelo stika s civilizacijo. Kot vse kaže, so bile slike tako prepričljive, da so same ustvarile senzacionalno zgodbo, ki jih je ponesla po svetu.
“Divja” plemena še predobro poznajo civilizacijo
Kot poroča revija Seed Magazine, so Indijanci na fotografijah zelo verjetno potomci plemen Tano in Aruak, ki sta prišli v stik z zahodno civilizacijo že konec devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja, ko so v porečju Amazonke na veliko iskali surovine za pridelavo gume, ki je bila takrat zelo iskano blago. Podobno kot v afriškem Kongu so tudi tukaj lokalni prekupčevalci zelo grdo ravnali z domačini. Nekatere so zasužnjili, drugi pa so hitro pomrli za “evropskimi” boleznimi, proti katerim niso bili odporni.
Zaradi vsega hudega, kar je tem plemenom prinesel stik z evropsko civilizacijo, se je nekaj skupin Indijancev odločilo pobegniti v divjino in se skriti v najbolj odročne predele pragozda. Ko so leta 1912 cene lateksa močno padle, njegovo nabiranje ni bilo več tako donosno, prav tako je popustil tudi izkoriščevalski pritisk na domačine. Kljub temu se nekatere skupine, ki so pobegnile, niso hotele vrniti in tako že stoletje živijo povsem odmaknjeno in samozadostno. Zelo verjetno so tudi poslikani bojevniki z omenjenih fotografij potomci katere od teh skupin, ki je zbežala pred grozotami stika s civilizacijo.
Po oceni organizacije Survival International, ki se bori za spoštovanje človekovih pravic ljudi, ki še vedno vztrajajo v divjini, živi po svetu še okoli sto takšnih plemenskih skupin, ki so ušle v divjino in nimajo nobenih stikov s civilizacijo. Največ naj bi jih bilo prav na območju Brazilije in Peruja, nekaj manj še v Ekvadorju, Papui Novi Gvineji, Indiji in Kolumbiji. Ključno pri vsem pa je, da v tem primeru ne gre za domorodce, ki še nikoli ne bi stopili v stik z večinsko kulturo na planetu – takšnih ljudi na našem planetu menda ni več -, ampak za ubežnike, ki stika ne želijo ponovno vzpostaviti.
Stik je lahko smrtno nevaren
Seveda to dejstvo meče povsem drugačno luč na interpretacijo posnetih fotografij. Indijanci niso streljali na letalo, ker bi se ustrašili “železne ptice” in belih ljudi, ki jih še nikoli niso videli, ampak so streljali prav zato, ker se še predobro spominjajo, kaj stik s prišleki zanje pomeni. Čeprav se takšno suženjsko izkoriščanje, kot se je dogajajo pred stoletjem, danes skoraj gotovo ne more več ponoviti, je nevarnost bolezni zelo velika. Imunski sistem teh Indijancev namreč še ni prišel v stik z večino povsem običajnih bolezni naše civilizacije, ki nam sploh niso nevarne. Virusi in bakterije, proti katerim smo Evropejci bolj ali manj imuni, lahko pobijejo tudi do devetdeset odstotkov Indijancev, kar se je v preteklosti že dogajajo. Ocenjujejo, da je kar 95 odstotkov izvornih prebivalcev Severne in Južne Amerike pomrlo zaradi bolezni, ki so jih s seboj prinesli Evropejci. V prvi epidemiji so črne koze pomorile kar polovico Inkov.
Ključno vprašanje je, zakaj so ravno Španci z boleznimi okužili Inke in ne obratno. Zanimiv odgovor na to tehtno vprašanje ponuja Jared Daimond v izvrstni knjigi Puške, bacili in jeklo (Učila international, 2008). Pravi, da je večina najhujših infekcijskih bolezni v človeški zgodovini na ljudi prešla z domačih živali. Kar trinajst od štirinajstih udomačenih večjih živali je z območja Evrazije. Evropejci so skozi stoletja življenja v bližini živali okrepili svojo naravno odpornost proti nekaterim nalezljivim boleznim, medtem ko ljudstva novega sveta s temi nevarnimi mikroorganizmi sploh še niso bila v stiku, zato niso imela nobene naravne odpornosti.
V zgodovini pa najdemo tudi primere, ko je Evropejce ustavila bolezen, proti kateri niso bili odporni. Ko so pred nekaj stoletji osvajali Afriko, so bili uspešni samo povsem na jugu in na kenijskem višavju, kjer je podnebje podobno evropskemu. V tropski Afriki jih je ustavila malarija, s katero so se tamkajšnji domačini laže spopadali kot beli prišleki. V afriškem primeru je v nasprotju z ameriškim lokalna bolezen ustavila prišleke, medtem ko je v Ameriki bolezen prišlekov pomorila domačine.
Kako se skriti pred enaindvajsetim stoletjem
Glede na to, da pripadniki “pobeglih plemen”, tudi če vzpostavijo stik, še dolgo ne bodo deležni vseh tehnoloških prednosti sodobnega sveta, kot so na primer antibiotiki, internet, mobilna telefonija in podobne tehnologije, ki nam bistveno olajšajo vsakdanjik, po drugi strani pa nanje preži nevarnost novih bolezni, sta njihovo vztrajanje v divjini in streljanje na letala povsem razumljiva.
Če so nekoč v pragozd vdirali iskalci zaslužka s surovinami za izdelavo gume, za te “pobegle Indijance” danes nevarnosti prežijo drugod. V pragozdu si tajna pristajališča za letala urejajo kriminalne združbe, ki tovorijo drogo, prav tako pa so nevarni tudi najrazličnejši misijonarji, ki oddaljenim plemenom ne prinesejo le vesele novice o večnem življenju, če sprejmejo njihovo vero, ampak tudi nevarne mikrobe, ki na drugi svet hitro spravijo cele vasi domačinov.
Zelo se je tudi razmahnila trgovina z lesom stoletje starih mahagonijevih dreves, za katerega so nekateri bogataši pripravljeni plačati zelo veliko denarja. Privlačijo tudi potencialna nahajališča nafte. Meirelles je poslal v svet fotografije Indijancev prav zato, ker so perujske oblasti trdile, da v tistem delu pragozda ni človeških prebivalcev, in zato dovolile državnemu naftnemu podjetju Petroperu postavitev vrtin. Da bi prepričljivo odgovoril na obtožbe naftnih korporacij, ki so trdile, da obstajajo nomadska plemena le v domišljiji okoljskih aktivistov, se je odločil poiskati in posneti vsaj eno tamkajšnje pleme.
Vendar je bil Meirelles s svojo medijsko akcijo, katere namen je bil zaščititi Indijance, morda celo preveč uspešen. Vsaka medijska pozornost seveda prinese nove težave. Nenadoma se je namreč pojavilo veliko zanimanje za domnevna “izgubljena plemena”. Turistične agencije poskušajo prodajati izlete na območja, kjer živijo še povsem divji ljudje, televizije bi rade snemale dokumentarce, na perujski strani pa so celo že zalotili filmsko ekipo, ki je iskala primeren prostor za resničnostni šov v naravi z naslovom Pozabljena plemena sveta (World’s Lost Tribes).
