Sobota, 22. oktobra leta 4004 pr. n. št., je bila prav poseben dan. Kar nekaj časa je namreč veljalo skorajda uradno stališče, da je prav na ta dan ob šestih popoldan Bog ustvaril svet. Do tega natančnega datuma stvarjenja sveta je v sredini sedemnajstega stoletja po dolgoletnih raziskavah prišel irski škof James Ussher in omenjeni datum je postal tako splošno sprejet, da so ga natisnili celo v takratne izvode Svetega pisma.
Ussher se je projekta datacije začetka časa lotil v sklopu pisanja natančne zgodovine od prvih trenutkov po stvarjenju do leta 70 n. št. Za pisanje je porabil več kot dvajset let, saj je preučil mnogo starih virov in rokopisov v najrazličnejših jezikih in poskušal različne vire, ki so čas šteli vsak po svoje, spraviti na skupno časovno lestvico.
Dela se je lotil tako temeljito, da je pošiljal odposlance v oddaljene kraje, kjer so iskali stare knjige in rokopise, da bi z njihovo pomočjo premostil manjkajoče dele v kronologiji, ki jo je gradil. Uporabil je tudi najnovejše astronomske tabele, s pomočjo katerih je za nazaj rekonstruiral datume pomembnih dogodkov na nebu, kot so na primer sončni mrki, in jih primerjal s tistimi, ki so bili opisani v starih kronikah. Čeprav je bil njegov cilj v prvi vrsti napisati zgodovino starih časov na več tisoč gosto popisanih straneh, se je sam v zgodovino zapisal po enem samem stavku iz svoje debele knjige, v katerem je določil datum in uro začetka časa.
Da se je Ussherjev izračun tako dobro prijel, je botrovalo splošno prepričanje, ki je veljalo mnoga stoletja, češ da svet ni starejši kot nekaj tisoč let. Vse, kar je bilo treba storiti, da bi določili čas stvarjenja sveta, je bila tako le natančna analiza starih virov oziroma štetje, koliko let je minilo od rojstva kakega biblijskega junaka ali kralja do trenutka, ko se mu je rodil sin ali hčer. Malo nenavadno je bilo sicer, da so se prvi otroci nekaterim Adamovim potomcem rojevali, ko so bili ti stari že krepko čez sto let, a takratni učenjaki so to nenavadnost preprosto pripisali ugodni klimi v tisti zlati dobi človeštva, ko je bilo zdrave hrane v izobilju in so zato ljudje živeli dlje.
Je svet starejši kot nekaj tisoč let?
Eden prvih, ki je na podlagi natančnih znanstvenih eksperimentov ugotovil, da je Zemlja bistveno starejša kot le nekaj tisoč let, je bil francoski učenjak Georges-Louis Leclerc, Comte de Buffon. Rodil se je na začetku osemnajstega stoletja, umrl pa je le leto dni pred francosko revolucijo. Tudi njegovo življenjsko delo je bilo natančna zgodovina sveta, a v nasprotju od Ussherja Buffona niso zanimale stare civilizacije, ampak svet narave. Že kot mladenič se je navdušil nad deli Isaaca Newtona, ki jih je skrbno preučil tudi v izvirniku. Za cilj si je postavil, da bo Newtonove ideje apliciral na zgodovino sveta in narave ter tako razvil novo teorijo nastanka Zemlje in poskusil trenutek njenega nastanka tudi datirati.
V mladosti je veliko potoval po Evropi. Leta 1732 je po materini smrti prevzel družinsko posest in si v domačem kraju Montbard kupil graščino, ki je stala na griču v središču mesta. Denar je znal dobro obračati, saj je v graščini in njeni okolici postavil pravi znanstveni center z botaničnimi vrtovi in astronomskim observatorijem. Zgradil si je tudi podzemni laboratorij, v katerem je naslednjih petdeset let izvajal eksperimente, s katerimi je poskušal ugotoviti starost Zemlje.
Buffon je bil zelo nadarjen učenjak svojega časa, hkrati pa je bil tudi zelo delaven. Zavedal se je namreč, da je uspeh predvsem posledica trdega dela, zato je slugi naročil, naj ga vsako jutro zbudi že ob petih. Ker se je dovolj dobro poznal in je vedel, da ga tako zgodaj ne bo lahko spraviti iz postelje, je slugi obljubil denarno nagrado vsakič, ko mu to uspe. Sluga se je dodatnega zaslužka seveda razveselil in uporabil vse mogoče zvijače, da je svojega gospodarja zjutraj spravil pokonci. Nekoč, ko kričanje in podobni prijemi niso pomagali, ga je polil s hladno vodo, vendar ga Buffon zaradi tega ni odpustil, temveč mu je tudi tokrat kot vedno izplačal nagrado.
Sloves učenjaka mu je leta 1734 prinesel članstvo v Akademiji znanosti, pet let kasneje, ko je bil star nekaj čez trideset, pa je postal direktor francoskih Kraljevih vrtov (Jardin du Roi) in na tem mestu ostal vse do svoje smrti. Kraljevi vrtovi niso bili le preprost botaničen vrt, ampak je bila to ena vodilnih znanstvenih inštitucij tistega časa.
Komet, ki je ustvaril Zemljo
Buffonova osrednja ideja o nastanku Zemlje, ki jo je premleval vse življenje, je temeljila na nadgradnji Newtonove teorije, ki jo je opisal v Principii. Predvsem se mu je zdelo nenavadno, da vsi takrat znani planeti krožijo okoli Sonca v isti smeri v skorajda isti ravnini. Verjetnost, da bi do takšne uskladitve prišlo po naključju, je zelo majhna. Newton je bil prepričan, da planeti krožijo tako urejeno, ker jih je v tek pognal neki inteligenten stvarnik osončja, vendar Buffon s tem pojasnilom ni bil zadovoljen. Želel je najti naravni vzrok, s katerim bi pojasnil usklajenost planetov.
Njegova teorija je bila, da so planeti posledica trka kometa s Soncem. Ob trku naj bi se del Sonca odlomil in iz teh izbitih kosov so se kasneje tvorili planeti. Tako je pojasnil tudi urejenost gibanja planetov, saj so nastali z enim samim dogodkom, ki je vse hkrati in v isto smer poslal na kroženje okoli Sonca.
Zemlja je tako po Buffonu nastala iz dela Sonca, kar je pomenilo, da je bila ob nastanku tako vroča, kot so zvezde. Seveda se je začela z oddaljevanjem od Sonca ohlajati, a to njeno ohlajanje je bilo dolgotrajno. Najbolj zanimivo pri vsem pa je, da se je dalo po tej teoriji čas nastanka Zemlje izračunati. Vendar je Buffon za takšen izračun potreboval podatke, kako hitro se ohlajajo razbeljene krogle iz različnih materialov in kako je njihovo ohlajanje povezano z njihovo velikostjo.
Buffon je zime praviloma preživljal v Parizu in se ukvarjal z administracijo Kraljevih vrtov, katerih direktor je bil, poletja pa je preživel na svojem posestvu, kjer se je ukvarjal predvsem z znanstvenim delom. Kot smo že omenili, je običajno vstal že ob petih in nato eno uro odgovarjal na pisma. Ob šestih se je skozi svoje vrtove sprehodil do študijske sobice, kjer je pisal knjige. Kot so poročali njegovi sodobniki, je imel tudi svoje muhe. Zelo veliko je dal na svoj videz, saj je menda tudi po trikrat na dan potreboval usluge frizerja, ob nedeljah pa je po mestecu korakal odet v oblačila po zadnji pariški modi.
Ohlajanje krogel v grajski kleti
Svoje slavne eksperimente, pri katerih je meril hitrost ohlajanja krogel najrazličnejših velikosti in materialov, je vrsto let zapored izvajal v kleti svoje graščine. O dogajanju v teh kletnih prostorih so se začele širiti nenavadne govorice, saj je na poskuse praviloma vabil tudi mlada dekleta. Buffon se je pred vaščani spretno zagovarjal, da so mlade nežne ročice deklet nujne za dobro izvedbo eksperimentov, saj lahko samo one dovolj natančno začutijo, kdaj se krogle ohladijo do prave temperature.
Po dolgoletnih eksperimentih in izračunih je Buffon prišel do zaključka, da bi se železna krogla velikosti Zemlje ohlajala s temperature Sonca na današnjo temperaturo nekaj manj kot sto tisoč let, kar je bilo za takratno predstavo o starosti sveta nezaslišano dolgo. Kasneje je upošteval tudi, da Zemlje ne sestavlja samo železo, zato je svojo oceno nekoliko prilagodil, a še zmeraj je ostala bistveno večja, kot je uradno veljalo do takrat.
Buffonovi zapisi o starosti Zemlje so prišli tudi do teologov na Sorboni, ki so ga pozvali, naj svoje trditve prekliče, kar je formalno tudi storil, saj ni želel izgubljati časa z nepomembnimi spori. Napisal je pojasnilo, da vse svoje trditve o starosti Zemlje, ki so v nasprotju s Svetim pismom, preklicuje, pri čemer je bilo povsem jasno, da s tem preklicem ne misli resno. A zaradi formalnega preklica je lahko ohranil prestižno mesto vodje Kraljevih vrtov in se v miru še naprej ukvarjal z raziskavami.
V svoji zgodovini Zemlje je predvidel tudi, da se je planet najprej ohladil na delih bližje zemeljskem polu. Prav tam naj bi bile nekoč tudi primerne razmere, kjer se je prvič pojavilo življenje. Ta hipoteza, ki je v mrzlo Sibirijo postavila zibelko življenja na Zemlji, je zelo razveselila rusko kraljico Katarino Veliko, ki je Buffonu v zahvalo poslala drage kože, zlatnino in dragulje.
Čeprav je Buffon v svojih knjigah starost Zemlje ocenil na nekaj deset tisoč let, je v zasebnih zapiskih premleval možnosti, da je svet še bistveno starejši. Na koncu je pristal pri oceni nekaj milijonov let, kar sicer ni bilo nič bolj heretično kot nekaj deset tisoč let, a ker za svoje trditve ni imel dovolj trdnih dokazov, jih raje ni objavil. Čeprav je bil Buffon še zelo daleč od današnje ocene starosti Zemlje, ki znaša 4,5 milijarde let, je s svojim svežim pristopom, ko je s pomočjo eksperimentalne metode poskušal določiti starost sveta, začel pomembno dobo v zgodovini znanosti, ko je bila geologija ena od osrednjih ved vsega naravoslovja, v okviru katere so se dogajala najbolj presenetljiva in šokantna odkritja.
