O Albertu Einsteinu smo vsi gotovo slišali že marsikaj nenavadnega, a vseeno le malokdo pozna zgodbo o njegovem zelo dobrem prijatelju Friedrichu Adlerju, s katerim sta v Švici skupaj študirala fiziko. Kasneje sta se njuni poklicni poti sicer razšli, a sta še vedno ostala v tesnih stikih. Zgodba ne bi bila nič posebnega, če ne bi Adler, ki je bil ves čas aktiven privrženec levičarskih političnih idej, leta 1916 na Dunaju s tremi streli pokončal samega avstrijskega predsednika vlade. Vse Adlerjeve sorodnike in znance je njegovo dejanje povsem presenetilo, a kljub temu so se v mesecih po atentatu močno trudili, da Friedricha ne bi obsodili na smrt. Tudi Einstein, ki takrat še ni bil slaven, se je zelo zavzel za svojega dobrega prijatelja in je celo poslal pismo cesarju, v katerem ga je ponižno prosil, naj bo do Adlerja milosten.
Prijazni “doktor Friz”
Friedrich Adler velja za eno najbolj nenavadnih osebnosti evropskega socialističnega gibanja. Njegov oče Victor Adler je bil dolgoletni predsednik avstrijske socialdemokratske stranke in zelo ugledno ime avstrijskega političnega življenja. Friedrich se v mladih letih tako ni navduševal le za naravoslovje, ki ga je kasneje tudi študiral, ampak je vseskozi z zanimanjem prebiral tudi klasike marksizma. Z Einsteinom sta se spoznala v Zürichu, ko sta si delila istega mentorja pri doktoratu. Oba sta takrat že imela družini in stanovali so v isti zgradbi.
Friz je njuno razmerje opisal v pismu očetu z naslednjimi besedami: “Z Einsteini, ki živijo nad nami, imamo zelo dober odnos; boljši, kot s katerimi koli drugimi akademiki tukaj. Tudi oni živijo v boemskem gospodinjstvu.” Njuni otroci so se skupaj igrali, oba fizika pa sta se na podstrešju veliko pogovarjala tako o fiziki kot tudi o politiki. Leta 1911 je Einstein obiskal domovanje Fritzevih staršev na Dunaju in tega dogodka so se vsi še leta kasneje z veseljem spominjali.
Poleti leta 1914 se je na Dunaju mudil Lev Trocki in obiskal tudi Socialistično delavsko stranko ter se srečal z družino Adler: “Na sekretariatu sem naletel na Friedricha Adlerja ali ‘doktorja Fritza’, kot so ga klicali v višjih partijskih krogih, za razliko od njegovega očeta Viktorja Adlerja, ki so mu rekli le ‘doktor’… Leto in pol je bil v Zürichu kot profesor fizike in urednik lokalnega partijskega glasila Volksrecht.” Družina Adler pa je tudi pomembno vplivala na usodo velikega revolucionarja. Oče Victor je namreč s svojimi zvezami pri dunajskih oblastnikih dosegel, da je Trocki z družino še pravočasno pobegnil v Švico, saj se je govorilo, da oblasti pripravljajo akcijo proti sumljivim tujcem. Victor je Trockega odpeljal kar do šefa politične policije Heyerja. Ta je predlagal, da Trocki nemudoma zapusti Dunaj. Ko je Trocki vprašal, ali že naslednji dan, mu je Heyer odgovoril, da raje kar takoj. Tri ure in deset minut pozneje je bil z Adlerjevo pomočjo Trocki z družino že na vlaku proti Švici.
V času kosila 21. oktobra 1916 je “doktor Fritz” vzel pištolo in odšel v prestižni hotel Meissl & Schadn, kjer je obedoval avstrijski predsednik vlade grof Karl von Stürgkh, ter mu v glavo izstrelil tri naboje. Predsednik je pod streli umrl, Adlerja pa so prijeli. Postavili so ga pred posebno sodišče in maja 1917 je padla tudi sodba: kriv in odgovoren je za svoja dejanja. Le štiri dni po obsodbi je v časopisu Vossische Zeitung izšel članek z naslovom Friedrich Adler kot fizik: pogovor z Albertom Einsteinom. V njem je Einstein predstavil Fritza v zelo lepi luči, kot razumnega človeka z izraženim občutkom za pravičnost.
V pismu, ki ga je poslal cesarju s prošnjo, naj Friedrichu sodijo milostno, je Einstein med drugim zapisal tudi: “Gospoda Adlerja poznam, že odkar sva pred dvajsetimi leti skupaj študirala fiziko v Zürichu. Nekaj let je bil moj najbližji prijatelj, in ko je bil profesor fizike na Univerzi v Zürichu, smo celo stanovali skupaj. Takrat sem spoznal Adlerja kot pokončno osebnost, pri čemer je še posebej izstopala njegova nesebičnost. Malo ljudi sem spoznal, ki bi bili tako zanesljivi in pošteni kot on; malo jih je, v toliki meri, preseglo lastne želje in posvetilo svoje moči drugemu kot le osebnim zadevam.”
Einstein se je celo ponudil, da bi na sodišču pričal v pomoč svojemu prijatelju. Aprila 1917 mu je pisal v ječo: “Upam, da si prejel moj paket. Imam še nenavadno prošnjo: ko bodo tvoj primer obravnavali na sodišču, bi bil rad pozvan kot priča; to lahko zahtevaš. Ne misli, da je brez pomena, saj za osvetlitev s pričami niso pomembne le neposredne okoliščine dogodka, ampak je dobro osvetliti tudi osebnost hudodelca. – Kako rad bi se s teboj pogovarjal o relativnosti!”
Je nasprotovanje Einsteinu lahko znamenje norosti?
Fritzev oče Victor se je zelo trudil, da bi sodišče njegovega sina spoznalo za neprištevnega, a mu ni uspelo. Sin se seveda z očetovimi obupnimi poskusi, da bi ga rešil smrtne obsodbe, ni strinjal. Na sodišču se je branil z argumentom, da je država v vojni; tako je za boj proti sovražniku izbral enako orožje, kot ga uporablja on sam. Po njegovem je predsednik želel “spremeniti Avstrijo v absolutistično državo. Bil je človek, ki se je zavzemal za uporabo sile, tako da ga je bilo mogoče odstraniti le s silo.”
Zanimivo je, da je oče Victor poskušal kot argument za sinovo “norost” uporabiti tudi dejstvo, da se je Fritz v zaporu ukvarjal s teoretično fiziko in poskusi, da bi našel kak protiargument za Einsteinovo teorijo. Sinove rokopise, ki jih je pisal v zaporniški celici, je poslal uglednim fizikom, da povedo svoje mnenje, a se ti raje niso odzvali, saj so vsaj na prvi pogled razprave povsem ustrezale formi znanstvenega dela. Da Friz ni bil nor, priča tudi dejstvo, da je svoje ideje, ki jih je spravil na papir med bivanjem v zaporu, leta 1918 objavil v knjigi z naslovom Machova osvojitev mehaničnega materializma.
Adlerjevo usmrtitev so vseeno začasno odložili in ga poslali v strogo varovani zapor, kjer je v samici čakal na svojo usodo. V zaporu si je z Einsteinom izmenjal več pisem, v katerih sta razpravljala predvsem o fiziki. Največ prostora sta v pismih namenila problemu relativnosti časa, kar morda za zapornika, ki ga zelo verjetno že kmalu čaka usmrtitev, niti ni tako presenetljivo. Fritz je imel kar nekaj pomislekov glede Einsteinovih rešitev, a razprava se je – kot kaže, v zadovoljstvo obeh dopisovalcev – razvijala in nadgrajevala. Na začetku sta razpravljala o koordinaciji ur in problemu simultanosti, nato pa sta obdelala vse znane probleme, med drugim tudi slavni paradoks dvojčkov.
Proti koncu leta 1918 se je Adlerju nasmehnila sreča, saj je bil cesar prisiljen izpustiti vse politične zapornike, in mednje je spadal tudi Friedrich. Prvega novembra 1918 je tako znova stopil na prostost in nemudoma postal heroj delavskega razreda. Postal je tako slaven, da sta mu januarja 1919 Lenin in Trocki ponudila celo mesto častnega tajnika Tretje internacionale, častnega vrhovnega komandanta Rdeče armade in častnega predsednika Centralnega sovjeta. Vendar je vse odklonil in se raje pridružil Drugi internacionali, s čimer se je boljševikom seveda zelo zameril. Trocki je kasneje o njem zapisal, da njegov osebni pogum ni na enaki ravni kot moč njegovega mišljenja. V šali so omenjali tudi, da Fritz “strelja bolje, kot govori”.
Kasneje je bil Friedrich petnajst let tajnik Socialistične internacionale, nato pa je leta 1940 zapustil Evropo in drugo svetovno vojno preživel v New Yorku, kjer se je ponovno srečal tudi z Einsteinom. Junija 1945 mu je v pismu napisal: “Dragi prijatelj, zelo sem bil vesel, da sem te ponovno videl v živo.” Po vojni se je vrnil v Zürich, kjer je živel še vse do leta 1960 in pisal biografijo svojega očeta. S politiko se ni več ukvarjal.
