Trinajstega septembra 1848 je na gradbišču nove železniške proge pri mestecu Cavendish v ameriški zvezni državi Vermont ob pol petih popoldan prišlo do eksplozije, o kateri se govori še danes. Delavci so minirali skalnat teren za postavitev železniških tirov, pri čemer so večje skale odstranjevali tako, da so najprej izvrtali luknjo, vanjo nasuli razstrelivo, jo zamašili s peskom in nato pazljivo sprožili eksplozijo. A tistega dne se jim je nekaj zataknilo.
Petindvajsetletni Phineas Gage, ki je bil med drugim zadolžen, da z železno palico potlači z eksplozivom in peskom zasuto vrtino, je bil za trenutek nezbran in je s palico pobezal v luknjo, še preden jo je njegov sodelavec zapolnil s peskom. Eksploziv je zaradi pritiska razneslo in železna palica je kot sulica odletela iz vrtine v zrak. Dogodek bi seveda vsi skupaj takoj pozabili, če ne bi bila po nesrečni okoliščini palici na poti ravno delavčeva glava.
Živel je z luknjo v glavi
Tri centimetre debela in meter dolga sulica je Gageu v trenutku prebila glavo in odletela naprej v zrak. Okoliški delavci so onemeli in bili prepričani, da je Gage, ki je obležal na tleh, mrtev. Palica mu je namreč vstopila v lobanjo pod levim očesom in izstopila nad čelom, vmes pa je zazijala luknja. Vendar čudežno Gage ni nepremično obležal. Čeprav je imel v glavi veliko luknjo, je bil že nekaj trenutkov po eksploziji povsem pri zavesti in se je s sodelavci, ki so se zbrali okoli njega, celo pogovarjal.
Tudi zdravnik, ki ga je pregledal dobro uro po nesreči, je presenečen ugotovil, da je ponesrečeni sicer res malo bledikav, ima veliko luknjo v glavi, skozi katero se vidi tkivo možganov, a da mu srce normalno bije, je priseben in na videz povsem normalen. Gage je zdravniku celo sam opisal, kaj se mu je zgodilo, in pri tem deloval povsem zbran.
V dneh po nesreči je dobil hudo vnetje tkiva okoli rane, a mu je uspelo naslednje mesece toliko okrevati, da bi lahko ponovno opravljal svoje staro delo pri železnici. A delodajalci ga niso želeli ponovno zaposliti, saj se je Gage osebnostno povsem spremenil in nikakor ni bil več primeren za delo na gradbišču.
Pred nesrečo je bil Gage prijazen, zanesljiv in vesten delavec, ki so mu lahko delodajalci brez težav zaupali. Veljal je za enega najboljših delovodij na gradbišču železnice. Po nesreči se je njegov značaj bistveno spremenil, medtem ko so ostale njegove motorične in umske sposobnosti enake kot pred eksplozijo. Še vedno je znal dobro razmišljati in tudi s spominom ni imel težav, obnašati pa se je začel prostaško, bil zelo nevljuden in ni bil več sposoben ustrezno ocenjevati vpliva svojih odločitev in dejanj.
Gage je tako naslednja leta svojega življenja prehajal od ene službe k drugi, dokler ni postal nekakšna cirkuška atrakcija. Potoval je po državi in iskal priložnosti, vendar ni znal več živeti normalnega življenja. Znan je postal kot čudak, ženskam so celo svetovali, naj se ne zadržujejo v njegovi bližini. Umrl je trinajst let po nesreči, menda zaradi epileptičnih napadov, ki so bili posledica ranjenih možganov.
Avtopsije njegovih možganov ob smrti niso opravili, sta se pa ohranili njegova poškodovana lobanja in tudi železna palica, ki mu je povzročila luknjo v glavi. Več znanstvenikov je s pomočjo oblike poškodb na lobanji poskušalo rekonstruirati, kateri del možganov je bil prizadet in kako je lahko sploh še živel trinajst let po tako hudi nesreči, ko bi verjetno še danes zdravniki le zmajevali z glavo, če bi na urgenci sprejeli bolnika s tako hudo poškodbo.
Duh je kost
Gageeva poškodba je postala v strokovni literaturi pomembna predvsem zato, ker so z njeno pomočjo prišli do pomembnih novih podatkov o delovanju možganov. Ko so ugotovili, da so prav možgani organ, ki je odgovoren za mišljenje, so se namreč začeli spraševati, ali delujejo možgani kot celota ali kot več ločenih delov, od katerih vsak opravlja svojo funkcijo.
Nekaj desetletij pred Gageevo nesrečo je hipoteza, da so različni deli možganov odgovorni za različne funkcije, postala zelo popularna. Največ zaslug za to je imela veda z imenom frenologija, ki pa med resnimi znanstveniki ni bila ravno na dobrem glasu. Idejo, da so različni predeli odgovorni za različne funkcije, je namreč razumela zelo neposredno. Iz oblike lobanje naj bi bilo mogoče oceniti, kako močno ima posameznik razvitega katerega od posameznih možganskih centrov. Če je bila katera od možganskih sposobnosti pri osebi močno razvita, se je to na lobanji poznalo kot izboklina, če pa je bila slabo razvita, je bila na njenem mestu vdolbina. Frenologija je tako predstavljala tudi zelo pripravno tehniko za postavljanje diagnoz in karakterizacijo posameznikov. Njihove mentalne sposobnosti so namreč lahko razbrali kar iz oblike lobanje. Po mnenju privržencev metode se je iz strukture lobanje dalo napovedati vse od tega, kako dobro zna posameznik upravljati z denarjem, do tega, kako se bo obnesel v vlogi moža ali očeta.
Ključni problem frenologije je bil v tem, da je njen avtor, zdravnik Franz Joseph Gall, svoje hipoteze o povezavi določenih izboklin na lobanji s konkretnimi psihološkimi značilnostmi izpeljeval iz zelo omejenega vzorca ljudi, na podlagi katerega bi lahko dokazali pravzaprav karkoli. Nekaj značilnosti je izpeljal tudi iz razlik med rasami, kar je bilo sploh skregano z dobro metodologijo, saj se je opiral predvsem na predsodke o videzu in navadah nekaterih ras. Frenologija je bila tako psevdoznanost tudi po standardih, ki so veljali v začetku devetnajstega stoletja.
Prav zato, ker je bila frenologija prepoznana kot paraznanost, je zašla na slab glas tudi predpostavka, na kateri je bila zgrajena. Resni raziskovalci so bili tako v prvi polovici devetnajstega stoletja zelo skeptični do hipoteze, da so v možganih lokalizirani centri, ki so odgovorni za posamezne umske aktivnosti, kot so logično mišljenje, gledanje, poslušanje, čustvovanje…
Če nesrečo Phineasa Gagea obravnavamo le površno, jo lahko razumemo tudi kot dokaz, da so možgani homogena funkcionalna celota, pri čemer manjkajoči del ne ogrozi delovanja celote. Gage je lahko govoril, mislil in živel normalo življenje tudi potem, ko mu je manjkal ne ravno majhen kos možganov. A če primer preučimo bolj natančno, lahko najdemo dobre argumente tudi za lokalizacijsko teorijo delovanja možganov. Gageeva osebnost se je po nesreči bistveno spremenila. Iz uglajenega in vestnega mladeniča se je spremenil v prostaškega in nezanesljivega čudaka. Danes je tako Gage znan kot eden prvih primerov v prid lokalizacijski teoriji, ki je v sodobnem času s pomočjo slikanja možganov že precej napredovala, saj lahko s sodobnimi metodami opazujejo delovanje možganov tudi pri živih ljudeh.
Kako nam telo svetuje, da se pravilno odločamo
Slavni nevrolog Antonio Damasio je imel pacienta z imenom Eliot, ki je kazal podobne simptome kot Phineas Gage. Tudi zanj je bilo značilno, da so bile njegove umske sposobnosti povsem normalne. Prav tako je pri obravnavi abstraktnih primerov povsem jasno ločil, kaj je prav in česa se ne sme, a je imel v praksi z odločitvami velike težave. Čeprav je razumsko povsem dobro vedel, kaj je etično sprejemljivo in kaj ne, se je pri konkretnih odločitvah vedno znova odločal, kot da moralnih načel ne bi poznal. Eliotova življenjska zgodba je bila polna neuspehov. Izgubil je veliko služb, zapustila ga je žena, nato je še bankrotiral. Čeprav so mu znanci ves čas svetovali, kaj naj naredi, da bo prav, in se je takrat z njimi povsem strinjal, se je kasneje vseeno odločil drugače.
Damasio je svojega pacienta povezal s primerom Phineasa Gagea. Za oba je bilo značilno, da sta abstraktno, v teoriji, povsem dobro ločila pravilne od napačnih odločitev, a se jima je v praksi vedno znova zalomilo. Damasio je ob preučevanju tega in podobnih kliničnih primerov iz svoje prakse prišel do spoznanja, da je predvsem telesni emocionalni odziv tisti, ki nas pomembno usmerja pri vsakdanjih odločitvah. Razum je zgolj v pomoč, emocije pa so nujne. Njegovi pacienti so razumsko povsem dobro vedeli, da je neki dogodek recimo žalosten ali strašljiv, a jim pogled na strašljiv prizor ni sprožil potenja, povišanega pulza, nelagodnega občutka v želodcu in podobnih telesnih znakov, ki nam običajno sporočajo, da smo priča dogajanju, na katerega se moramo odzvati.
Damasio je takšne povsem spontane odzive, ko nam lastno telo sporoča, da moramo ukrepati, poimenoval somatski markerji. Po njegovem so prav ti emocionalni odzivi telesa tisti, ki nam najbolj pomagajo pri vsakodnevnih odločitvah, in prav teh zaradi svoje poškodbe možganov ni več občutil Phineas Gage, zato se po nesreči v življenju ni več znašel.
Obstajajo torej ljudje, ki znajo zelo dobro ločiti dobro od zla le abstraktno v teoriji, v praksi pa jim to teoretično znanje ne pomaga prav veliko. Nekatere študije kažejo na to, da je med osebami, ki so zaradi kaznivih dejanj v zaporu, veliko takih, katerih slike možganov kažejo na nenormalno delovanje v predelu možganov, ki je bil poškodovan tudi pri Phineasu Gageu. Po drugi strani pa raziskave kažejo tudi na to, da lahko ta del možganov poškoduje tudi uživanje drog. So ljudje s takšnimi poškodbami možganov sploh lahko odgovorni za svoja dejanja? Kaj, če opisana motnja sploh ni tako redka, kot se morda zdi?
