Bertrand Russell je v svoji Zgodovini filozofije zapisal, da se je moral od sedemnajstega stoletja naprej vsak pomembnejši intelektualni napredek začeti z napadom na katero od Aristotelovih doktrin. Z Aristotelovimi spisi in teorijami je bila namreč zahodna misel prežeta več kot tisočletje, tako da je bilo nekaj povsem normalnega, da so se morale nove teorije najprej definirati skozi kritiko idej tega velikega antičnega filozofa.
Tudi v razvojni psihologiji otrok je v drugi polovici dvajsetega stoletja veljala podobna situacija, kot jo je Russell opisal za filozofijo. Od začetka šestdesetih do zgodnjih osemdesetih let so temu področju znanosti dominirale predvsem teorije švicarskega psihologa, naravoslovca in filozofa Jeana Piageta. Vsakršen napredek v znanstveni obravnavi miselnega razvoja otrok je obvezno izhajal iz Piagetevih teorij in jih poskušal nekako dopolniti ali nadgraditi.
Prvi znanstveni članek pri desetih
Morda se sliši nenavadno, a najpomembnejši raziskovalec otroške psihologije po izobrazbi sploh ni bil psiholog, prav tako pa tudi sam ni imel otroštva, kakršnega običajno poznajo otroci. Njegov oče je bil strog profesor srednjeveške zgodovine, mama pa psihično zelo nestabilna, zaradi česar je bila večkrat tudi hospitalizirana, tako da družinsko življenje nikakor ni bilo idilično. Še kot otrok se je Piaget začel ukvarjati s preučevanjem ptic, fosilov in školjk, pa tudi z gradnjo mehaničnih naprav, vse z namenom, da bi se zamotil in pobegnil iz zanj morečega okolja družine. Že pred desetim letom je tako napisal svojo prvo knjigo o pticah regije v Švici, v kateri je živel.
A ponos nad knjigo mu je hitro razblinil strogi oče, ki jo je imel zgolj za kompilacijo drugih virov in ne za pristno sinovo delo. Pri desetih se je tako Piaget odločil, da se bo svojih raziskav lotil na način, da mu nihče ne bo mogel nikoli ničesar očitati. Ko je v parku opazil vrabca albina, je o tem napisal kratko znanstveno poročilo in ga poslal lokalni prirodoslovni reviji. Urednik, ne vedoč, da je avtor članka desetletni deček, je poročilo leta 1907 brez pripomb objavil.
Uspeh s člankom je Piageta ohrabril, da je pisal direktorju prirodoslovnega muzeja v Neuchâtelu, kjer je živel, in ga prosil, če bi lahko preučeval njihove zbirke v času, ko jih ne potrebuje nihče drug. Direktor je mlademu učenjaku prisluhnil in mu dovolil, da je klasificiral in označeval zbirko školjk. Štiri leta je dvakrat na teden po štiri ure prebil v muzeju in se postopoma toliko naučil, da je lahko objavljal znanstvene članke o mehkužcih v zooloških revijah, še preden je dopolnil šestnajst let.
Seveda nihče od bralcev njegovih znanstvenih razprav ni vedel, da je njihov avtor tako mlad. V tistem času je bila komunikacija v akademskem svetu še vedno zelo počasna, zato so še dolgo po objavi prvih člankov znanstveniki po Evropi domnevali, da se pod vedno bolj znanim imenom strokovnjaka za mehkužce skriva kak mladi znanstvenik na podoktorskem izpopolnjevanju, ne pa osnovnošolec. Zabavna dogodivščina, do katere je prišlo zaradi nevednosti znanstvene javnosti glede Piageteve starosti, se je zgodila, ko mu je direktor osrednjega švicarskega prirodoslovnega muzeja iz Ženeve poslal pismo, v katerem mu je, zgolj na osnovi njegovih strokovnih objav, ponudil mesto kuratorja njihove zbirke mehkužcev. Piaget je ponudbo seveda prijazno odklonil, saj takrat ni bil še niti na gimnaziji, kaj šele na univerzi.
Kako razmišljajo dojenčki
Piagetevo zanimanje za zoologijo so zmotile šele daljše počitnice pri botru, ki mu je odprl oči tudi za druga področja znanosti in še posebej za filozofijo. Mladega strokovnjaka za školjke so filozofska vprašanja takoj pritegnila, najbolj pa se je navdušil nad epistemologijo. Na koncu počitnic je imel tako že nov življenjski cilj: z biološkega vidika je želel pojasniti, kako pri človeku poteka proces spoznavanja in kako sploh pridemo do zanesljivega znanja. “Piaget je hotel najti povezavo med Kantom in mehkužci, med epistemologijo in biologijo,” so njegov novi znanstveni projekt slikovito opisali v enem od njegovih življenjepisov.
Piageteva ključna ideja je bila, da lahko končni cilj raziskave – pojasnitev procesa spoznavanja – doseže tudi tako, da sistematično preučuje razvoj otrok od prvih trenutkov življenja naprej. V tridesetih letih dvajsetega stoletja je tako začel sistematično beležiti vse, kar se je dogajajo v življenju njegovih treh otrok. Jacqueline, Lucienne in Laurent so kmalu postali glavni zvezdniki njegovih knjig in znanstvenih razprav.
Iz Piagetevih knjig lahko tako o njegovih otrocih izvemo veliko več intimnih podatkov, kot jih poznamo o lastnih. V njegovih “domačih laboratorijskih dnevnikih” so bili namreč do minute natančno opisani vsi dogodki in spremembe pri otrocih, tudi takšni, ki jih običajni starši še opazili ne bi. Ob tej množici podatkov pa je treba posebej poudariti, da se je to dogajajo v času, ko niso imeli na voljo kamer in drugih snemalnih naprav, ampak samo pero in papir. Velike zasluge za množico zbranih podatkov ima Piageteva žena Valentine, s katero sta se spoznala na univerzi, saj je bila sprva njegova študentka.
Otroci kot tuja živalska vrsta
Piageta že od vsega začetka niso zanimala klasična vprašanja, kakršna so si zastavljali njegovi sodobniki, ki so raziskovali razvoj otrok. Na probleme je poskušal gledati z drugega zornega kota. Ni ga recimo zanimalo, pri kateri starosti dosežejo otroci kako znanje ali veščino, ampak zakaj delajo vsi otroci do določene starosti enake napake, ko poskušajo obvladati kako novo spretnost.
Seveda Piaget ni bil prvi, ki je otroke opazoval, kot da bi bili neka tuja živalska vrsta, katere obnašanje bi rad raziskal. To je s svojimi otroci počel pred njim vsaj še Darwin. Bil pa je prvi, ki dojenčkov in otrok ni obravnaval kot nekakšne poenostavljene verzije odraslih ljudi, ampak kot bitja, katerih način delovanja in dojemanja sveta je bistveno odvisen od razvojne stopnje, v kateri so.
Piaget je z opazovanjem in poskusi med drugim pokazal, da je svet, kakor ga doživljajo dojenčki, zelo skrivnosten, morda celo pravljičen. Opazil je namreč, da otrok do približno devetih mesecev starosti nima zavedanja o trajanju posameznih predmetov. Z velikim zanimanjem lahko tako opazuje igračko, ki mu jo pokažemo. Ta otroka tako navduši, da se začne plaziti proti njej, a če medtem igračko pokrijemo recimo s krpo, dojenček takoj izgubi zanimanje za kraj, kjer se sicer še vedno nahaja igračka, a je zaradi krpe ne more videti. Če pa predmet nasprotno prekrijemo z nečim prozornim, tako da ga otrok še vedno vidi, zanimanja zanj ne bo izgubil.
Verjetno bi danes težko našli koga, ki dvomi, da posamezni predmeti obstajajo tudi takrat, ko jih ne opazuje. Morda je kje kak zmeden filozof, ki takšne ideje teoretično premleva, a v vsakdanjem življenju se nikakor ne da normalno delovati, če ne verjamemo v obstoj predmetov tudi takrat, ko jih neposredno ne vidimo. Piaget pa je na osnovi svojih raziskav pokazal, da dojenčki do določene stopnje razvoja živijo v prepričanju, da se predmeti pač pojavljajo in izginjajo tako kot v kakšni pravljici ali v čarovniški predstavi.
Podoba sveta raste skupaj z otroki
Če malo poenostavimo, je bistvo Piageteve teorije, da se miselni svet otrok razvija skozi posamezne faze, ki pa niso preprosto le poenostavljene oblike miselnega sveta odrasle osebe, ampak ima vsako obdobje razvoja svoje specifične značilnosti. Tako kot je struktura miselnih kategorij, v katerih dojemamo svet, močno odvisna od kulture, v kateri smo bili vzgojeni, je miselni svet otrok močno odvisen od razvojnega obdobja, v katerem se trenutno nahajajo.
Zadnja desetletja so novi znanstveni pristopi, s pomočjo katerih lahko raziskovalci recimo v realnem času spremljajo aktivnosti posameznih delov v možganih, omogočili veliko novih spoznanj, ki so med drugim pomembno nadgradila tudi Piageteve klasične teorije. A tudi ti novi pristopi so še vedno zvesti osnovnemu raziskovalnemu programu, ki si ga je že v mladosti zadal švicarski raziskovalec mehkužcev: z biološkega vidika je želel pojasniti, kako pri človeku poteka proces spoznavanja.
