Živimo v dobi, ko smo podrobno raziskali že celotno površje Zemlje. Osvojili smo najvišje vrhove, prehodili najbolj odročne tropske gozdove in se spustili v najgloblja brezna oceanov. Vsi ti oddaljeni konci Zemlje so nekoč predstavljali območja, kamor še nikoli ni stopila človeška noga. A časi so se spremenili, saj postajajo tudi polarni predeli Zemlje ne samo znanstveno in pustolovsko, ampak tudi gospodarsko zelo zanimivi. Danes so tudi nekoč nepredstavljivo oddaljeni predeli Arktike in Antarktike dostopni vsakomur, če ima le dovolj denarja.
Premikanje meja neznanega
Američan Bill Stone je pravi raziskovalec neznanega, saj ga zanimajo ozemlja, kjer človek še nikoli ni bil. Ker je površje našega planeta že do potankosti raziskano, kartirano in opisano, se ozira predvsem v globino in višino. Prepričan je, da nam je za resne podvige v odkrivanju neznanih predelov Zemlje ostala je le še pot navzdol, proti središču. Raziskovanje podzemlja predstavlja zanj zadnje še neraziskano območje planeta, kjer lahko odkriva še povsem neznana ozemlja.
V okviru velikih odprav se s sodelavci odpravlja na večtedenske ekspedicije v podzemne sisteme jam in brezen. Velja za enega vodilnih svetovnih jamarjev in jamskih potapljačev, saj je v zadnjih tridesetih letih prebil več sto metrov pod zemeljskim površjem skupaj za celo leto dni.
Stone ne vidi rad, če ga kdo označi za pustolovca, saj se pustolovci odpravljajo na ekstremne podvige predvsem zaradi adrenalina in novih doživetij. Sam se ima za raziskovalca, kakršni so pred nekaj stoletji odhajali na ekspedicije v odročne predele planeta, od koder so nato prinašali informacije o nenavadnih pokrajinah, živalih in rastlinah. Delo raziskovalca je pogosto dolgočasno in nič kaj adrenalinsko, ko na terenu več tednov mukotrpno zbira podatke, da bo lahko kasneje o svojih izsledkih napisal znanstveno razpravo. A prav v kvalitetni povratni informaciji, ki jo raziskovalci za razliko od pustolovcev prinesejo s svojih ekspedicij, vidi bistvo svojega početja. “Če se z ekspedicije vrnete brez informacij, niste dosegli ničesar,” je prepričan.
V reviji Wired so o Stonu zapisali, da je “z doktoratom iz gradbeništva in enajstimi lastnimi patenti arhetipski lik modernega raziskovalca; je multidisciplinarni navdušenec, ki v imenu sle po odkritjih neprestano izumlja vedno nova orodja. Objavil je tudi že več kot 220 znanstvenih člankov o različnih tematikah, vse od potresne varnosti do gradnje vesoljskih plovil.”
Vendar Stonovo zanimanje ni omejeno le na podzemni svet jam in brezen, temveč je že od nekdaj njegov sen tudi osvajanje vesolja. Konec osemdesetih let so ga na Nasinem izboru astronavtov med 10.000 prijavljenimi kandidati prepoznali kot enega od 60 najbolj primernih in ga povabili na nadaljnje teste. Čeprav je dobro prestal medicinske preglede, mu vseeno ni uspelo postati astronavt. Del ocenjevanja novih kandidatov je namreč tudi pogovor s skupino izkušenih astronavtov in eden izmed njih mu je postavil povsem nedolžno vprašanje, ali v svojem dosedanjem življenju kaj obžaluje. “Obžalujem svoj finančni status. Potrebujem dva milijona dolarjev,” je dejal Stone. Seveda je komisijo zanimalo, zakaj nujno potrebuje toliko denarja. “Vodil bi zasebno raziskovalno ekspedicijo na Luno,” se je glasil njegov odgovor. Seveda službe astronavta pri Nasi ni dobil, uradno zato, ker je prevelik individualist in ni primeren za skupinsko delo.
Iskanje življenja na Jupitrovi luni
Stone ima sicer “običajno” službo vodje raziskovalne skupine na Inštitutu za standarde in tehnologijo v državi Maryland, ZDA. Vendar zgolj ta zadolžitev za njegovo idej polno glavo ni bila dovolj, zato je ustanovil še podjetje, ki se ukvarja z razvojem tehnoloških pripomočkov za novodobne raziskovalce. V preteklih letih je bistveno izboljšal marsikateri del jamarske in potapljaške opreme. Nedavno je razvil nov dihalni sistem, ki iz izdihanega zraka odstranjuje ogljikov dioksid, kisik pa vrne nazaj v uporabo. Ta dihalna naprava omogoča jamskim potapljačem bistveno daljše bivanje pod gladino.
Poleg dihalnih naprav razvija tudi izpopolnjene načine kartiranja podzemnih prostorov, ki jih odkrije na svojih ekspedicijah. Zadnja leta pa največ energije namenja velikemu projektu, ki ga izvaja za Naso. Razvija robota z imenom DepthX, ki bo z raketo odpotoval na Jupitrovo luno Evropo in tam iskal morebitne znake življenja. Odkar je namreč slavna Nasina sonda Voyager konec sedemdesetih let potovala mimo Jupitra, je med znanstveniki razširjena hipoteza, da se pod debelim ledenim oklepom te lune lahko skriva tekoča voda in v njej morebiti tudi življenje. To je eno redkih območij našega osončja, kjer bi lahko bile razmere primerne za obstoj življenja.
Na površju Evrope je sicer več kot sto stopinj pod ničlo, a znanstveniki domnevajo, da se pod nekaj kilometrov debelim ledom morda lahko skrivajo oceani s tekočo vodo. Robot, ki ga gradi Stone, bi pristal na površju lune in tam s pomočjo jedrskega reaktorja začel taliti led pod svojimi “nogami”. Podobno kot v scenariju nesreče v filmu Kitajski sindrom, kjer je šlo sicer za bistveno višje temperature, bi robot s taljenjem ledu počasi potoval proti središču lune in prej ali slej dosegel tekočo vodo, če ta res obstaja. Tu bi se robot spremenil v podmornico, ki bi plula po oceanu, zbirala podatke in jih pošiljala nazaj na Zemljo. Sliši se kot znanstvena fantastika, a v Stonovem laboratoriju že preizkušajo prve prototipe, ki naj bi jih leta 2008 testirali tudi na Arktiki.
Tovarna na Mesecu?
Stone je tipični vizionar, ki si zastavlja na prvi pogled povsem nerealistične cilje, a prav takšni ljudje so hkrati tisti, ki omogočajo napredek. Večkrat se pošali, da bi sam z enoletnim Nasinim proračunom v petih letih lahko na Luni postavil trajno industrijsko naselbino, ki bi celo prinašala dobiček. Ima namreč poslovno idejo, ki ga lahko nekoč morda res naredi milijarderja, a za njeno izvedbo mu verjetno še dolgo ne bo uspelo dobiti bančnega kredita. V vesolju ima namreč voda neprecenljivo vrednost: astronavti jo potrebujejo za pitje, iz nje lahko proizvajajo kisik za dihanje, predelano v obliki tekočega kisika in vodika pa se jo lahko uporabi tudi kot gorivo za rakete. Če bi na Luni našel zaloge ledu, bi ga lahko tovoril v nižje orbite okoli Zemlje in ga z dobičkom prodajal astronavtom na Mednarodni vesoljski postaji, ki bi tam izvajali eksperimente ali pa bi se odpravljali na dolgo pot proti Marsu. Z vidika porabe energije je namreč bistveno ceneje tovoriti vodo z Lune kot z Zemlje in prav tu vidi potencialno tržno nišo.
Rad se primerja z raziskovalci neznanega, kakršna sta bila recimo Lewis in Clarke v začetku devetnajstega stoletja. Takratni ameriški predsednik Jefferson je vedel, da se bodo ljudje, če jim bodo Divji zahod prikazali kot deželo novih možnosti zaslužka, gotovo začeli tja priseljevati. Stone si želi, da bi država podobno, kot je nekoč podprla Lewisa in Clarka, danes podprla pionirje osvajanja in kolonizacije Lune. Njegove ideje o ekspediciji v Shackletonov krater na južnem polu Meseca, ki je zaradi trajno osvetljenih gora v bližini in morebitnega ledu v središču najbolj primeren za trajno postojanko, Nasa sicer ni podprla, a zaradi tega še ni obupal. Morda bo nekoč projekt izpeljal z zasebnim kapitalom.
Seveda o Nasi kot organizaciji nima dobrega mnenja, saj se mu zdi premalo drzna. Po nesrečah raketoplanov so se namreč pri Nasi zatekli k zelo konservativnim rešitvam, da le ne bi šlo kaj narobe, saj nesreče slabo vplivajo na javno podobo inštitucije, posledično pa tudi na proračun, ki ga dobijo od države. Sam meni, da je treba vzeti žrtve med raziskovalci neznanega, ki dejansko premikajo mejnike mogočega, kot nekaj neizbežnega. Seveda je treba narediti vse, da do smrtnih primerov ne bi prišlo, a povsem izogniti se jim ne moremo. Stone je v svoji dolgoletni karieri ekstremnega jamarja in jamskega potapljača izgubil že šestnajst prijateljev, od tega štiri na ekspedicijah, ki se jih je udeležil tudi sam.
