Avgusta leta 1991 je Alexander Grothendieck, ki ga mnogi uvrščajo med najpomembnejše matematike dvajsetega stoletja in ga po vplivu postavljajo ob bok takim velikanom znanosti, kot je bil recimo Albert Einstein, nenadoma zapustil svoj dom v južni Franciji in odšel v Pireneje. Od tedaj živi visoko v gorah med Francijo in Španijo kot puščavnik, povsem odrezan od civilizacije. Sredi devetdesetih let se je nekaj matematikom še uspelo prebiti do njegovega prebivališča v divjini, a zdaj ga menda že nekaj let ni nihče videl. Pošta zanj se še vedno nabira na Univerzi Montpellier, vendar je tudi tisti peščici prijateljev, ki so vsaj na začetku še vedeli, kje v gorah biva, strogo prepovedal, da bi mu jo prinašali. Danes pa niso niti bližnji sorodniki več povsem prepričani, ali je sploh še živ.
Grothendieck je že pred odhodom v popolno divjino živel zelo odmaknjeno asketsko življenje v stari hiši brez elektrike v neki vasici blizu francoskega Montpelliera. Po plodoviti matematični karieri v petdesetih in šestdesetih letih, ko je bil tudi eden glavnih članov razvpite skupine Bourbaki (glej sestavek Genij, ki ni obstajal), so ga v sedemdesetih začela čedalje bolj zanimati okoljevarstvena in protivojna politična gibanja. Zavzemanje za družbeno pravičnost ga je postopoma tako prevzelo, da je v znak protesta proti vojni odpotoval v Vietnam, sodeloval na mnogih demonstracijah in bil celo tako dosleden, da je zavrnil državno raziskovalno štipendijo, ker bi lahko tako taktično podpiral državno politiko, ki ji je močno nasprotoval.
Da bi vsaj približno razumeli Grothendieckovo popolno in dosledno predanost najprej matematiki, nato pa politiki in ekologiji, se moramo vrniti v čase njegovega otroštva. Njegov oče Saša je bil prepričan anarhist in je že na začetku dvajsetega stoletja sodeloval pri več uporih znotraj carske Rusije. Leta 1921 se je iz Rusije preselil v Berlin, kjer je v radikalnih krogih spoznal Hanko, ki je bila sicer iz bogate buržoazne družine, a se je vseeno družila s pripadniki avantgardnih gibanj. Mali Alexander se jima je rodil 28. marca 1928, v mladi družini je tedaj živela tudi Hankina hči Maidi iz njenega prvega zakona.
Ko so leta 1933 oblast prevzeli nacisti, je oče Saša iz Berlina pobegnil v Pariz, kmalu zatem mu je sledila tudi mati. Vendar sina in hčere ni vzela s seboj. Alexandra je dala v rejo družini blizu Hamburga, hčer pa je pustila v zavodu za prizadete otroke v Berlinu, čeprav je bila Maidi povsem zdrav otrok. Alexander je bil tako v reji od svojega petega do enajstega leta. Materina pisma je dobival zelo redko, oče pa se mu sploh nikoli ni oglasil, prav tako tudi ne sorodniki, ki so živeli v bližnjem Hamburgu. To obdobje ločenosti od staršev je na mladem Alexandru seveda pustilo močan pečat.
Leta 1939 so postale politične razmere že preveč napete, da bi rejniška družina še lahko skrbela za vse otroke. Z Alexandrom je bila težava tudi ta, da so ga lahko že na daleč prepoznali kot Žida, kar je bilo nevarno tako zanj kakor za družino. Zato so prek konzulata poiskali Hanko v Franciji in malega Alexandra posadili na vlak ter ga poslali iz Hamburga v Pariz. Oba starša sta bila v letih, ko ju sin ni videl, med drugim tudi v Španiji, kjer sta se borila proti Francu. Ob vrnitvi v Francijo so očeta takratne francoske oblasti kot »nevarnega tujca« aretirale in ga poslale v taborišče. Umrl je čez nekaj let v Auschwitzu.
Hanka in Alexander sta vojno preživela po taboriščih, takoj po vojni pa se je Alexander vpisal na univerzo in začel študirati matematiko. Nad učitelji ni bil navdušen, tako da se je večinoma kar sam učil. Podobno kot mladi Einstein je še pred svojim dvajsetim letom povsem samostojno prišel do nekaj pomembnih matematičnih spoznanj, za katera pa ni vedel, da so jih prej objavili že drugi matematiki.
Ko se je preselil v Pariz, se je začel družiti s takrat najboljšimi francoskimi matematiki ter zahajati v krog bourbakijevcev, kjer je kmalu postal pomembna gonilna sila. Postajal je čedalje bolj poznan po svojem zelo abstraktnem pristopu do matematičnih problemov. Zanj so prijatelji pozneje trdili, da o konkretnih stvareh sploh ne zna razmišljati, saj mu um deluje le na ravni splošnosti.
Po daljšem plodovitem sodelovanju z bourbakijevci je krog protestno zapustil, saj večina ni hotela sprejeti njegovega predloga, da bi za temelj formalizacije matematike namesto teorije množic sprejeli bolj splošno teorijo kategorij, ki jo tudi sam soustvarjal. Teorija množic ima namreč kar nekaj težav s paradoksi, prav tako je postala »pretesna«, da bi z njeno pomočjo lahko opisali vso pestrost sodobne matematike. Matematik Pierre Cartier, eden od pomembnih članov skupine Bourbaki, je tako povzel bistvo težav: »Teorija množic je preveč omejujoča: element je lahko le član množice ali pa ne, ni pa nobene vmesne možnosti.«
Odločitev bourbakijevcev, da ne sprejmejo Grothendieckovega predloga o presedlanju s teorije množic na teorijo kategorij, je bila, kot se je kmalu pokazalo, velika napaka. Prav teorija kategorij je v naslednjih letih postala zelo pomembno področje v matematiki, Grothendieck pa je za svoje dosežke prejel veliko nagrad, med drugim tudi Fieldsovo medaljo, kar je v matematiki enakovredno Nobelovi nagradi.
