Nicolas Bourbaki je gotovo eden najvplivnejših matematikov dvajsetega stoletja. S serijo knjig, v katerih je na nove temelje postavil celotno moderno matematiko, je močno vplival na mnoge generacije matematikov, prav tako pa tudi na poučevanje matematike vse od osnovne šole do univerze. Prav on je zaslužen za razvpito reformo in vpeljavo »nove matematike«, ki je v drugi polovici prejšnjega stoletja povsod po svetu otroke začela spoznavati s svetom števil in enačb skozi teorijo množic. Njegove strokovne knjige, ki znesejo skupaj kar deset tisoč strani, pa niso odmevale zgolj v matematičnih krogih, ampak so skozi strukturalistično gibanje močno vplivale tudi na humanistične in družboslovne znanosti.
Vendar sama zgodba o matematiku Bourbakiju ne bi bila nič posebnega, če bi šlo za resnično osebo iz mesa in krvi. Čeprav težko rečemo, da ni Nicolas Bourbaki nikoli zares obstajal, pa vsekakor ni živel na tak način kot drugi slavni učenjaki. Bil je namreč psevdonim, pod katerim je skupina mladih francoskih matematikov v tridesetih letih dvajsetega stoletja začela izdajati zelo kakovostne univerzitetne učbenike.
Prva svetovna vojna je pustila močan pečat med francoskimi izobraženci. Po nekaterih podatkih naj bi med vojno umrla kar polovica vseh tistih, ki so diplomirali na univerzah od leta 1910 naprej. Profesorske funkcije so tako v naslednjih letih začeli zasedati mladi, ki so študij končali šele po vojni. To je bila generacija, ki je naredila na mnogih področjih znanosti pomembne razvojne korake. Mladi fiziki so prav v tem času odkrivali kvantno teorijo, le malo prej pa je Albert Einstein povsem na novo interpretiral pojme prostora in časa, tako da lahko to obdobje nedvomno označimo za eno najbolj ustvarjalnih v vsej zgodovini znanosti.
Mladi francoski profesorji matematike, ki večinoma še niso dopolnili trideset let, so se najprej zbrali zato, da bi poenotili osnovne univerzitetne tečaje matematike, ki so jih učili po različnih francoskih univerzah. Poučevanje matematike je bilo po njihovem mnenju zrelo za temeljito reformo, saj so bili univerzitetni programi in učbeniki zastareli, učitelji pa so jih morali vsak zase posodabljati, kar je vnašalo v poučevanje matematike zmedo, saj posodobitve med različnimi učitelji niso bile usklajene.
Matematiki so se pod vodstvom Andréja Weila, profesorja z Univerze v Strasbourgu in brata filozofinje Simone Weil, prvič sešli 10. decembra 1934 točno opoldne v neki kavarni v samem središču pariške univerzitetne latinske četrti. Čeprav jih je bilo na prvem sestanku samo šest, pozneje pa je skupina v povprečju štela po dvajset članov, so si že takoj zastavili zelo ambiciozno nalogo. Skupaj bodo napisali univerzitetni učbenik za analizo, kot se strokovno reče področju matematike, ki se ukvarja z integriranjem, odvajanjem in diferencialnimi enačbami, kar so tudi osnovna matematična orodja vseh inženirskih poklicev.
Zelo pomembna je bila tudi odločitev, da bodo pri pisanju učbenika začeli povsem na novo. Izhajali ne bodo iz nobenega že poznanega vira, ampak bodo poučevanje matematike zasnovali na povsem novih temeljih. Če bi jih takrat opazoval kak starejši profesor, bi se verjetno samo nasmehnil in navedel sto razlogov, zakaj takšna reforma ni mogoča. Vendar na srečo skupina mladih učenjakov ni bila kakor koli odvisna od starejše generacije, tako da je lahko vse moči usmerila v svoj neverjetno ambiciozni načrt.
Brez pretiravanja lahko rečemo, da so si mladi profesorji zadali nalogo, ki je po vplivu na matematiko primerljiva z delom, ki ga je pred dva tisoč leti opravil Evklid, ko je v aksiomatski sistem uredil vse grško znanje matematike. Skupina si je že na začetku določila nekaj osnovnih pravil, ki so pozneje več desetletji usmerjala njihovo delo. Dogovorili so se, da bodo vse odločitve sprejemali soglasno in da bodo poskušali pristopati k matematiki čim bolj abstraktno, pri čemer si bodo pomagali predvsem s teorijo množic.
Ko so se poleti 1935 za ves teden sešli na prvem kongresu v majhni vasi na francoskem podeželju, se je porodila tudi ideja, da bi knjige izdajali pod psevdonimom Nicolas Bourbaki, v spomin na zabavno šalo, ki jo je pred nekaj let, ko so bili še študenti, izvedel mlad matematik. Na predavanje pred bruce je namreč prišel z umetno brado in oblečen v generalsko uniformo ter jim začel dokazovati nekakšen »Bourbakijev teorem«. Za razvedrilo ob celodnevnih razpravah o abstraktni matematiki so udeleženci kongresa Nikolasa tudi slovesno krstili in poročilo o tem objavili v časopisu. Čez nekaj let so natisnili celo vabila na poroko njegove hčere Betti in mu postopoma ustvarili popoln rodovnik, tako da je počasi postajal vse bolj resnična oseba.
Kmalu po izidu prvih Bourbakijevih knjig so delovanje skupine francoskih matematikov omenili tudi v Britannici. Vendar je avtor sestavka v enciklopediji, ki je zapisal, da gre pri tem matematiku za kolektivni psevdonim, že kmalu prejel nenavadno razglednico »iz ašrama v Himalaji«. Na njej je pisalo: »Podlež, le kako si upaš trditi, da ne obstajam?«, podpisal pa jo je nihče drug kot Nicolas Bourbaki.
