V trinajstem stoletju je neznani menih v Konstantinoplu potreboval za izdelavo molitvenika podlago, na katero bi lahko pisal. Ker mu je primanjkovalo praznega pergamenta, se je ozrl kar po knjižnici in izbral knjigo, ki se mu je na prvi pogled zdela najmanj pomembna. Najprej jo je razstavil na posamezne liste, nato je z njih začel spirati črnilo. Ne da bi se sploh zavedal, kaj počne, je pobrisal edino še ohranjeno kopijo nekaterih Arhimedovih razprav. Na sveže oprane liste je menih zapisal besedila, ki so se mu takrat zdela veliko bolj pomembna kot nerazumljivi grški geometrijski izračuni in izpeljave. Matematične in filozofske razprave velikega grškega genija so tako na pergamentu nadomestile molitve v obliki hvalnic veliki noči, družini, cerkvi in umrlim.
»Ne uničuj mojih krogov!«
Po eni najbolj slavnih, a skoraj gotovo izmišljenih zgodb o antični znanosti naj bi se matematiku Arhimedu ravno med kopanjem posvetilo, kakšen je zakon vzgona, kar ga je tako navdušilo, da je kar gol tekel po mestu in vpil »Eureka!«. Prav tako slavna je tudi zgodba o Arhimedovi junaški smrti leta 212 pred Kristusom. Legenda pravi, da je umrl pod mečem neznanega rimskega vojaka, ki je prišel po zavzetju Sirakuz med drugo punsko vojno do matematikove hiše in mu ukazal, naj odide z njim.
Arhimed, ki je bil takrat ravno sredi izrisovanja matematične izpeljave nekega dokaza na pesku svojega dvorišča, mu je odvrnil le: »Ne uničuj mojih krogov!« Vojak mu je namreč nevede pobrisal del matematične izpeljave v pesku. To je vojaka tako razjezilo, da je nad največjega matematika antike dvignil meč in ga ubil. A uničenje krogov, ki ga je zagrešil te neznani rimski vojak, ni bilo najhujše, kar se je Arhimedovemu delu zgodilo v dobrih dveh tisočletjih, ki sta pretekli od tistega usodnega dneva v Sirakuzah.
Kako zapisane ideje potujejo skozi čas
Starogrški učenjaki so svoje razprave praviloma pisali na papirusove zvitke. Ker takrat ni bilo veliko ljudi, ki bi sploh razumeli posamezne matematične razprave, so si učenjaki ideje izmenjavali kar v obliki pisem. Arhimed je tako svojo razpravo, ki se je ohranila do današnjih dni le prek carigrajskega rokopisa, prepisal na dolg zvitek papirusa in ga odnesel v pristanišče. Od tod je papirusov zvitek trgovska ladja odnesla do Aleksandrije, ki je bila takrat intelektualno središče sveta. Naslovnik pisma je bil Arhimedov kolega matematik Eratosten, ki je takrat vodil veliko knjižnico v Aleksandriji na severu Egipta.
Eratostena, ki mu je Arhimed naslovil svoje pismo, poznamo danes predvsem po izvirni ideji, kako izmeriti velikost Zemlje. Vedel je, da na najdaljši dan leta točno opoldne v Asuanu, ki leži v južnem delu Egipta, sonce posveti tudi na dno najbolj globokih vodnjakov. Prav tako tudi ljudje in stavbe tisti dan opoldne nimajo nobene sence, saj je sonce povsem navpično na nebu. A na isti dan zgradbe v Aleksandriji, ki leži bolj severno od Asuana, vseeno mečejo senco, sonce pa nikoli ne posveti povsem do dna vodnjakov. Iz teh podatkov je Eratosten sklepal, da je Zemlja okrogla, saj bi bile sicer sence na isti dan povsod enako velike. A ne samo to. Iz dolžine sence, ki jo na najdaljši dan mečejo zgradbe v Aleksandriji, je lahko izračunal, kakšen del obsega Zemlje predstavlja razdalja med Aleksandrijo in Asuanom.
Nova tehnologija, manj podatkov
Za prenos zapisanega znanja skozi zgodovino je najbolj kritično obdobje, ko se spremeni tehnologija zapisovanja in hranjenja dokumentov. Pomembna tehnološka posodobitev na področju zapisovanja besedil se je zgodila prav nekaj stoletij po Arhimedovi smrti. Takrat so papirusove zvitke počasi začeli zamenjevati kodeksi, kot so imenovali predhodnike današnjih knjig. V kodeksih je bilo skupaj vezanih veliko število enako velikih listov. Kmalu se je namreč izkazalo, da so zapisi v kodeksih, ki se jih da preprosto listati, veliko bolj priročni za branje in v njih zapisane informacije hitreje dostopne kot v papirusovih zvitkih, pri katerih je bilo treba previti ves zvitek, da si lahko prebral nekaj na začetku in na koncu.
Prehod na novo tehnologijo je trajal več stoletij in v obdobju med prvim in četrtim stoletjem po Kristusu se je na žalost veliko starih rokopisov tudi izgubilo. Na tiste zapise, ki so ostali zgolj na zvitkih, so v naslednjih stoletjih najprej pozabili, potem pa so večinoma kar sami ostareli in propadli. Praviloma so preživele le ideje, ki so jih iz papirusovih zvitkov skrbno prenesli v novo knjižno obliko kodeksov.
Od velikih tiskanih do malih pisanih
Matematičnim razpravam je na splošno pri tej posodobitvi tehnologije slabo kazalo. Razprave, ki so bile za povprečnega bralca pretežke, so le redko prepisovali, saj zapisanih argumentov niso razumeli. Na srečo pa se je vseeno našel učenjak, ki ga je zanimala zapletena matematika in je okoli leta 480 po Kristusu prepisal večino takrat še dostopnih Arhimedovih papirusovih zvitkov v moderno knjižno obliko kodeksa ter jih opremil s svojimi komentarji.
V devetem stoletju po Kristusu se je zgodila še ena pomembna sprememba tehnologije izdelave knjig. Tokrat se je spremenila pisava. Prej so knjige pisali samo z velikimi tiskanimi črkami (majuskula), takrat pa so za potrebe uradništva razvili veliko bolj priročno, berljivo in zgoščeno pisavo iz malih pisanih črk (minuskula), ki se je hitro prijela. Kodekse so od takrat pisarji prepisovali v tem novem, bolj zgoščenem zapisu. In v tej pisavi je zapisan tudi Arhimedov kodeks iz desetega stoletja, ki se je ohranil do danes. Arhimed tega kodeksa ne bi znal več brati, zelo verjetno ga niti prepoznal ne bi, čeprav so bile v njem zbrane prav njegove razprave.
Naključje vrne knjigo
Kot smo povedali že v uvodu, je prepis Arhimedovega kodeksa iz desetega stoletja v trinajstem stoletju neznani menih razstavil in pobrisal pisavo ter posamezne liste uporabil za zapis molitev. Molitvenik so menihi nato več stoletij uporabljali v samostanu, dokler ni prišel iz mode in zdelan obležal na polici v knjižnici. Na srečo pa je neki učenjak, ki je konec devetnajstega stoletja popisoval stare knjige v samostanski knjižnici, med pregledovanjem polic spet vzel v roke ta srednjeveški molitvenik in opazil, da je na pergamentu pod zapisom molitev še drugo komaj vidno starejše besedilo. Nekaj tega besedila je lahko prebral, zato ga je kar prepisal tudi v katalog knjig kot opombo pri opisu knjige.
Seznam z opisom knjig v tej carigrajski knjižnici je nato dobil v roke tudi danski strokovnjak za starogrške rokopise, ki je v kratki opombi ob opisu molitvenika takoj prepoznal, ga gre pri izbrisanem besedilu na pergamentu za Arhimedovo razpravo. Seveda ga je ideja, da je morda našel še neznano razpravo največjega grškega matematika, takoj prevzela in po dolgih zapletih mu je končno uspelo knjigo poleti leta 1906 tudi fotografirati.
S pomočjo fotografij je nato mukoma poskušal izpod zapisa molitve prebrati tisto, kar se je še ohranilo od prvotnega grškega zapisa Arhimedovih razprav. Ker je bil klasični filolog, ga je zanimalo predvsem besedilo, z risbami in diagrami, ki so pri matematičnih razpravah velikokrat ključni, pa se ni ukvarjal.
Težava je bila tudi, da je posamezne strani v knjigi lahko le fotografiral, ni pa smel knjige razstaviti na posamezne liste, zato ni mogel prebrati vsega besedila. Skriti so ostali predvsem deli prvotnega besedila, ki so se ob novi vezavi knjige kot molitvenika znašli na hrbtu knjige, kjer so bili posamezni listi povezani v knjigo. A vseeno mu je uspelo razbrati do takrat povem neznano Arhimedovo razpravo, ki jo je grški matematik napisal kot pismo svojemu sodobniku Eratostenu v Aleksandrijo.
Zradirana skrivnost
Vendar nenavadnih peripetij s potovanjem Arhimedove knjige skozi čas tu še zdaleč ni konec. Med obema svetovnima vojnama je knjiga iz samostanske knjižnice nenadoma izginila in nihče ni več vedel, kje je. Učenjaki so bili že prepričani, da je za vedno izgubljena, nato pa se je leta 1998 presenetljivo pojavila na dražbi starin pri slavni dražbeni hiši Christie’s.
Izkazalo se je, da je srednjeveško knjigo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v Carigradu kot spominek kupil neki francoski vojak in jo prinesel s seboj domov. Knjiga, v kateri je bila zapisana edina ohranjena različica nekaterih razprav največjega antičnega matematika, je nato veliko let preprosto ležala na polici nekega pariškega stanovanja. Šele potomci tega vojaka so se nekoč vprašali, ali je morda kaj vredna. Seveda pa si niso niti mislili, da bo njena končna vrednost na dražbi dosegla skoraj dva milijona dolarjev.
Zdaj je kodeks z Arhimedovimi razpravami pri znanstvenikih, ki poskušajo z uporabo sodobnih tehnologij prebrati čim več grškega besedila s pergamenta, ki ga je neznani menih nespametno pobrisal pred mnogimi stoletji. A po drugi strani se pergamenti z zapisom Arhimedovih razprav zelo verjetno sploh ne bi ohranili do danes, če čez izvorno besedilo ne bi bilo zapisano drugo besedilo, ki so ga redno prebirali ob molitvah.
