V knjigi Breaking the Spell: Religion as a Natural Phenomenon (Penguin, 2006) poskuša ameriški filozof Daniel Dennett omajati ustaljeno prepričanje, da področja človeške dejavnosti, ki ga imenujemo verovanje, ni mogoče raziskovati z znanstveno metodo. Kot poudari, je glavni namen njegove knjige pod vprašaj postaviti trditev, da je področje vere oziroma verovanja nekaj, kar je onstran možnega dosega znanstvenih raziskav.
Kdo je zasužnjil mravljo?
Dennett začenja prvo poglavje svoje knjige z opisom mravlje, ki se znova in znova vzpenja po travni bilki čim više, dokler ne izgubi ravnotežja in pade nazaj na zemljo. A padec je ne odvrne od namere, da se ne bi takoj spet začela vzpenjati. Kot Sizif, ki je kotalil skalo po bregu navzgor, poskuša tudi mravlja znova in znova doseči vrh travne bilke, čeprav za to početje nima nobenega pametnega razloga.
Plezanje ji seveda prav nič ne koristi. Celo nasprotno, takšno plezanje njej in njeni živalski vrsti škoduje. Vendar ne odneha. Zakaj neki? Odgovor je presenetljiv. Možgane mravlje je okužil majhen zajedavec z imenom Dicrocelium dendriticum, ki želi s tal travnika čim prej priti v želodec krave ali ovce, da bo lahko sklenil svoj reprodukcijski cikel. Parazit sprošča v možganih mravlje snovi, ki sprožijo v njej potrebo, da se vzpenja po travnih bilkah in tako poveča možnost, da jo bo pojedla kakšna krava. Mravlja je za tega zvitega zajedavca samo priročno prevozno sredstvo, ki si ga sposodi, da bi se lahko čim prej prestavil v kravji želodec.
Ideje kot paraziti človeka
Dennett se nato vpraša, ali je kaj podobnega kot pri tej mravlji morda na delu tudi pri naši, človeški vrsti? Ali lahko tudi nas kak zajedavec prepriča, ne da bi se tega sploh zavedali, da počnemo stvari, ki nam prav nič ne koristijo. Smo morda le orodje zvitega parazita? Dennett je prepričan, da so takšni specifično človeški zajedavci predvsem ideje. Med takšnimi nematerialnimi paraziti v človeških možganih, ki imajo največjo moč prilastitve in podreditve posameznika, da deluje v njihovo in ne svojo korist, Dennett posebej izpostavi religiozna prepričanja, vendar lahko takoj dodamo, da bi njegove ugotovitve lahko posplošili na katero koli ideologijo.
Dennett, ki živi v ZDA, iz svojega okolja sklepa, da so za večino ljudi prav religiozna prepričanja najpomembnejši dejavnik, ki usmerja njihovo vedenje in delovanje v družbi. Če bi živel v Evropi, bi bili njegovi sklepi verjetno drugačni. Vendar sama oblika idej, ki naj bi si podredile posameznika, za njegovo nadaljnjo izpeljavo argumenta ni bistvena. Po analogiji s parazitom, ki usmerja obnašanje mravlje, sklepa, da moramo ljudje tudi sami začeti raziskovati vpliv takšnih idej in prepričanj na naše delovanje povsem enako, kot da bi šlo za fizične parazite. Vpliv idej moramo po njegovo raziskovati povsem enako, kot da bi šlo za običajne naravne pojave.
Množica knjig o veri in znanosti
V zadnjem letu se je predvsem v ZDA pojavilo veliko podobnih knjig, kot je Dennettova, ki poskušajo zdravorazumsko prepričati ljudi, da je vera v Boga ostanek neke predmoderne dobe. Na tem križarskem pohodu ateizma, kot so nekje označili serijo knjig in javnih nastopov piscev, ki poskušajo predvsem v ameriški javnosti zagovarjati potrebo po vnovičnem premisleku o nekaterih ustaljenih shemah prepričanja in obnašanja, so v ospredju predvsem tri imena: Richard Dawkins, Daniel Dennett in Sam Harris. Za vse tri je značilno, da znajo pisati zelo berljive knjige, vešči pa so tudi javnega nastopanja. Največja intelektualna kapaciteta med vsemi tremi je seveda Dennett, ki je ugleden profesor filozofije, vendar uspeva Dawkinsu in Harrisu kot spretnima piscema prav tako doseči širok krog bralcev.
Ugrabitev šestletnega dečka
Včasih se zdi, da so resnične zgodbe še bolj nenavadne od tistih, ki jih lahko prebiramo v romanih. Ena takšnih je gotovo zgodba o Edgardu Mortari, šestletnemu dečku judovskega rodu, ki ga je 23. junija 1858 po ukazu inkvizicije povsem legalno z doma v Bologni odpeljala papeška policija. Mladega Edgarda so na silo iztrgali iz objema jokajoče matere in nemočnega očeta ter ga odvedli v Rim, kjer ga je od tedaj vzgajala rimskokatoliška cerkev. Starša sta otroka lahko videvala le še občasno na kratkih obiskih, a le ob navzočnosti duhovnika.
Vzrok za takšne »dobrodelne« ugrabitve otrok v Italiji tistega časa je bil zmeraj enak. Ko je inkvizicija izvedela, da je bil kakšen otrok, ki ni odraščal pri katoliških starših, skrivno krščen, pri čemer je bilo vseeno, kdo in kako je opravil krst, ta otrok po veljavnih zakonih ni mogel več odraščati v judovski družini. S krstom je otrok za vedno postal kristjan. Tako je bila za Cerkev edina sprejemljiva rešitev, da se vsa družina spreobrne v pravo vero ali pa otroka odpeljejo in sami vzgajajo v katoliškem samostanu.
Besede, ki lahko spremenijo življenje
Premožnejše judovske družine so si izbirale služinčad praviloma med delovno silo, ki ji vera ni prepovedovala dela na sabat. Tako so za varstvo mladega Edgarda zaposlili mlado Anno Morisi, nepismeno katoliško dekle, ki je imelo zgolj štirinajst let. Ko je deček nekoč resneje zbolel, jo je močno zaskrbelo, da bo njen mladi varovanec zgolj zato, ker še ni bil krščen, obsojen na večno pogubo v peklu, če bo umrl. Zato se je pri sosedih pozanimala, kako lahko kar sama doma opravi krst. Na Edgardovo čelo je zlila nekaj vode in zraven izrekla »Krstim te v imenu Očeta, Sina in Svetega duha.« To je bilo vse. In od tistega trenutka je bil deček legalno kristjan. Ko je inkvizicija čez nekaj let izvedela za krst, so dečka preprosto odpeljali.
Edgardo je postal cause célèbre takratne Evrope. O dečkovi usodi so razpravljali v mnogih državah in pozivali papeža Pija IX. , ki je bil tudi osebno udeležen pri odločitvah glede dečkove usode, naj otroka vendarle vrne staršem. A papež je ostal neomajen, kar je proti takratni papeški državi obrnilo večino javnega mnenja v Evropi in Ameriki.
Richard Dawkins v svoji zadnji uspešnici The God Delusion (Bantam Books, 2006), ki bo kmalu izšla tudi v slovenskem prevodu, zgodbo o Edgardu Mortari predstavi kot nekakšen skrajni primer zlorabe otrok, ki si ga je še nedavno lahko privoščila Cerkev. V tem kontekstu ni nepomembno, da je deček potem, ko je odrasel v cerkveni oskrbi, postal duhovnik in menil, kako je bilo zanj dobro, da so ga odpeljali stran od staršev. Dawkins pravi, da otroke še danes velikokrat namenoma izpostavljamo podobno škodljivi vzgoji in neracionalnim prepričanjem, ki povzročijo, da postanejo sužnji najrazličnejših idej tako kot Dennettova mravlja.
Fundamentalistični ateisti
Dawkinsova knjiga o verovanju in znanosti se sicer lepo bere, a bralcu postane že kmalu jasno, da si Dawkins vero predstavlja zelo poenostavljeno. Kot je opozoril Terry Eagleton v svoji recenziji knjige za London Review of Books, ima avtorjevo razumevanje religije veliko skupnega z ameriškimi televizijskimi pridigarji. Oboji imajo približno enako predstavo o tem, kaj je vera, le da ji Dawkins nasprotuje, pridigarji pa jo propagirajo.
Temeljni problem vseh teh sodobnih knjig, ki se z naslanjanjem na avtoriteto znanosti in sodobnega vedenja o svetu spopadajo s po njihovem mnenju absurdnimi religioznimi prepričanji, je, da spregledajo bistveni element vere, ki je, da je na neki način zmeraj že po definiciji iracionalna. Če bi bile religiozne resnice enakovredne znanstvenim, potem to niso več verovanja, ampak dejstva. Vera je zmeraj izraz neke angažirane odločitve, ki bi jo lahko metaforično prej primerjali s postavljanjem aksiomov, ne pa z racionalnim izpeljevanjem izrekov.
Večina kritik, ki se je v zadnjem času vsula po teh modernih »zdravorazumskih ateistih«, je povsem na mestu. Vsi namreč nevede naredijo pogosto logično napako, ki se ji reče argument proti »slamnatemu možu«. Ti kritiki verovanja s svojimi argumenti napadajo zgolj slamnate vojake, ne pa pravih. Ker si podobo religije naslikajo zelo poenostavljeno, jo lahko toliko hitreje sesujejo, a zares so premagali le slamnate može, kar je še posebno očitno pri Dawkinsu.
Kot je treba še poudariti, tudi nekateri zelo ugledni in visoki verski dostojanstveniki še zmeraj ne razumejo, da so spopadi z znanostjo povsem nepotrebni. A to je že druga zgodba.
