Neprijetna resnica o usodi našega planeta

Velikonočni otok sredi južnega dela Pacifika je eden najbolj odročnih koncev našega planeta, ki so ga za stalno naselili ljudje že pred prihodom Evropejcev. Rapa Nui, kot otoku pravijo domačini, je vulkanskega izvora in ni veliko večji, kot je recimo hrvaški otok Vis. Za polet z letalom iz južnoameriškega Čila do otoka potrebujemo več kot pet ur, pri čemer preletimo skoraj štiri tisoč kilometrov oceana. Kako odročen kraj je Velikonočni otok, najbolj slikovito opišemo, če si zamislimo, da bi bil Vis osamljen otok, ki bi ga obkrožalo odprto morje oceana, najbližja celina pa bi bila šele nekje pri Kanarskih otokih ali na Grenlandiji.

Arheološka izkopavanja na Velikonočnem otoku so pokazala, da so ljudje prispeli na otok prek drugih polinezijskih otokov že med propadanjem rimskega imperija. Največji razcvet je tamkajšnja kultura doživela po letu 1000, ko naj bi na tem majhnem odročnem pacifiškem otoku živelo že več kot deset tisoč ljudi.

Skrivnost mogočnih kamnitih kipov

Velikonočni otok je danes seveda najbolj poznan po velikanskih kamnitih kipih v obliki stiliziranih obrazov. A že ko je nizozemski kapitan Jakob Roggeveen na veliko noč leta 1722 zagledal otok, bil je prvi Evropejec, ki se mu je to posrečilo, se je vprašal, kako neki so lahko domačini postavili toliko več deset ton težkih in tudi dobrih deset metrov visokih kamnitih kipov, ko pa na otoku ni dreves.

Skrivnost teh mogočnih kamnitih kipov je pred nekaj desetletji pojasnila šele paleobotanična študija, ki je pokazala, da je bil otok nekoč povsem porasel s palmami, ki pa so jih domačini počasi posekali. Ko so otok v začetku osemnajstega stoletja odkrili nizozemski pomorščaki, je bil že povsem gol. Z iztrebljenjem gozda so domačini z otoka pregnali tudi kopenske ptice. Arheološka izkopavanja so pokazala, da je nekoč na otoku živelo vsaj šest vrst kopenskih in petindvajset morskih vrst ptic. Ena od priljubljenih jedi domačinov so bili tudi delfini, kar pomeni, da so bili dobri ribiči in izdelovalci kanujev.

Zakaj na otoku ni dreves?

Drevesa so bila vsekakor ključna naravna dobrina, ki je domačinom na otoku omogočala gradnjo kanujev, postavljanje kipov, kurjenje ognja, nabiranje sadja, zaščito za gnezdenje ptic in še marsikaj drugega. Kako to, da so domačini le nekaj desetletij, preden so otok odkrili Evropejci, posekali prav vsa drevesa na otoku?

Ko na otoku naenkrat ni bilo več dreves, so se namreč hitro pojavile težave. Skupaj z gozdom so z otoka odšle tudi ptice, tako da so se kopenski viri hrane močno omejili. Hkrati je brez palmovih dreves postalo nemogoče izdelovati dovolj kakovostne kanuje, da bi z njimi lahko hodili na odprto morje in se še naprej preživljali z ribolovom.

Lakota in epidemija kanibalizma

Po ustnem izročilu domačinov je okoli leta 1680 na otoku izbruhnila revolucija. Prej je otoku vladal poglavar, ki so ga častili kot božanstvo. Dokler je bilo hrane in dreves v izobilju, so podaniki njemu in njegovim pomočnikom izkazovali vse časti in mu postavljali kamnite spomenike povsod po otoku. A ko je na otoku zmanjkalo dreves in je zavladala velika lakota, so se ljudje uprli in izbruhnila je revolucija.

Vendar je bilo že prepozno. Hrane na otoku ni bilo dovolj za vse prebivalce. Zato so se ljudje zatekli k edini hrani, ki jim je še omogočala preživetje. Mogočna kultura velikonočnega otoka je kmalu po tem, ko je padlo zadnje drevo na otoku, zabredla v pravo epidemijo kanibalizma. Še danes je menda med potomci izvornih prebivalcev na otoku najhujša žalitev, ki jo lahko izrečeš: »Meso tvoje matere imam med zobmi.«Populacija na otoku se je hitro zmanjšala za sedemdeset ali morda celo devetdeset odstotkov. A tudi v teh spremenjenih razmerah poti nazaj ni bilo več. Drevesa so bila za vedno izgubljena.

Vzroki za propad civilizacije

V svoji odmevni knjigi »Kolaps: kako civilizacije izberejo pogubo ali preživetje« Jared Diamond predstavi Velikonočni otok kot primer civilizacije, ki je propadla prav zaradi prevelikega izkoriščanja zanje ključnih naravnih dobrin. Sprašuje se, kaj neki je premišljeval tisti domačin, ki je posekal zadnje drevo na otoku. Kaj so si o vsem skupaj mislili drugi otočani? So sploh kaj mislili?

Je morda otočan, ko je sekal zadnje drevo, utemeljeval svojo odločitev s tem, da bi ustavitev sekanja lahko škodovala otoški ekonomiji? Ali da ni dovolj znanstvenih dokazov, ki bi nedvoumno pokazali, da bo nastala katastrofa, če ne bodo prenehali sekati dreves? Morda je bilo drevo pač njegovo in je bila njegova lastninska pravica, da ga poseka?

Otoček sredi vesoljskega oceana

Dogajanje na pacifiškem otočku pred nekaj stoletji je lahko koristna in poučna zgodba tudi za nas in našo današnjo globalno civilizacijo na planetu Zemlja. Tudi mi, povsem enako kot prebivalci Velikonočnega otoka, ki so bili povsem osamljeni sredi velikanskega oceana, nimamo kam, če na planetu okolje ne bo več gostoljubno.

V filmu Neprijetna resnica (An Inconvenient Truth, 2006) »nekdanji bodoči predsednik ZDA« Al Gore, kot se sam rad predstavlja, jasno, podrobno in vsakomur razumljivo predstavi pretresljivo resnico o vplivu človeštva na podnebje planeta. Ljudje smo danes pred podobno dilemo, pred kakršno so bili prebivalci Velikonočnega otoka, ko so imeli še dovolj dreves, da bi s spremenjenim načinom življenja lahko ohranili poraščenost otoka in se izognili okoljski katastrofi ter epidemiji kanibalizma, ki ji je sledila.

Planet sploh ni tako velik

A vsakdo seveda najprej pomisli, da je planet veliko večji kot majhen otoček sredi oceana. Ali se vpliv človeka na okolje nekako ne porazgubi po vsej tej velikanski Zemeljski obli? Naš planet res ni majhen, a vsaj glede debeline atmosfere imamo običajno povsem napačno predstavo. Če Zemljo predstavimo z globusom, ustreza atmosferi zgolj debelina lakaste lazure na površini plastične krogle, porisane s kontinenti in oceani. Ob tej prispodobi si že laže zamislimo, kako lahko človeška dejavnost kljub velikim razsežnostim planeta vseeno povzroči globalne spremembe.

Najbolj očiten in nevaren človeški poseg v atmosfero so toplogredni plini, med katerimi je najpomembnejši ogljikov dioksid. Toplogredni plini so nekakšno oblačilo planeta, ki ga ohranja prijetno toplega, saj na površini zadržujejo sončno toploto. Če jih ne bi bilo v atmosferi, Zemlja ne bi bila primerna za življenje. Vendar jih tudi preveč ne sme biti, saj se lahko površina planeta zaradi tega preveč segreje in postane negostoljubna.

Graf v obliki hokejske palice

Znanstveniki so pri vrtanju globoko v led na Antarktiki našli majhne mehurčke zraka, ki so se ob snežnih padavinah ujeli v ledeno oblogo že pred več sto tisoč leti. Z natančnimi analizami so iz teh prastarih mehurčkov zraka lahko rekonstruirali navzočnost posameznih plinov v Zemljini atmosferi za zadnjih šeststo tisoč let.

Graf, ki opisuje količino ogljikovega dioksida v atmosferi, je postal poznan kot krivulja hokejske palice. Zakaj prav ta športna metafora? Ker se krivulja povsem na koncu, ko se časovna os približuje današnjemu času, dvigne podobno, kot je na koncu zakrivljena hokejska palica. Količina ogljikovega dioksida v atmosferi je danes večja, kot je bila sploh kdaj v obdobju zadnjega pol milijona let. V vseh teh tisočletjih so bila na Zemlji velika nihanja količine ogljikovega dioksida v atmosferi, a vrednost nikoli ni presegla 300 enot, zadnje meritve pa se že nevarno približujejo 400 enotam.

Bomo ponovili napako prebivalcev Velikonočnega otoka?

Problem našega vpliva na podnebje planeta Zemlje nikakor ni samo znanstveno vprašanje. Kot večkrat poudari Al Gore v filmu, je znanost glede tega povsem enotna – zdaj je na vrsti politika, saj se je treba s problemom resno spopasti. Prebivalci planeta Zemlja imamo vse možnosti in znanje, da se soočimo s problemom in ga s skupnimi močmi rešimo. Ključna težava pa je, da nekatere velike države problema ne jemljejo resno in se izgovarjajo, da bi ukrepi za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov negativno vplivali na njihovo gospodarstvo. Al Gore je zelo dobro zadel bistvo problema, ko je citiral pisatelja Uptona Sinclairja, ki je rekel, da »je težko doseči, da bi človek razumel neko stvar, če je njegova plača odvisna od tega, da je ne razume«.

Če ne bomo zelo kmalu močno omejili izpustov toplogrednih plinov v ozračje in bomo planet še bolj oblačili z vedno novimi plastmi oblačil v obliki ogljikovega dioksida, bomo kmalu imeli ogromno težav. Al Gore v svojem filmu zelo nazorno predstavi, kaj vse nas čaka in kaj se že dogaja pred našimi očmi, a se s tem nočemo soočiti. Odzivamo se podobno, kot so se prebivalci Velikonočnega otoka, ko niso razmišljali o tem, kaj bo, ko bodo posekali zadnje drevo.

-