Kako delujejo možgani, je eno od najpomembnejših še nerazrešenih vprašanj sodobne znanosti. Na kakšen način skoraj kilogram in pol težka gmota medsebojno povezanih nevronov in celic, ki skrbijo za preskrbo z energijo, v lobanji zapisuje in predeluje informacije, še ne znamo pojasniti. O zgradbi in delovanju možganov smo se veliko naučili z opazovanjem oseb, ki imajo posamezne dele možganov poškodovane. Čeprav so možgani zelo plastični, kar pomeni, da lahko ob odstranitvi ali poškodbi posameznega dela možganov, funkcije poškodovanega dela prevzame drugo področje, so nekatera območja vseeno nenadomestljiva. V literaturi je najbolj znan primer gospoda z imenom Henry M.
Človek brez spomina
Henry je imel v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja hude napade epilepsije, zato je leta 1953, ko je imel 27 let, njegov takratni zdravnik predlagal nenavadno rešitev težav. Menil je, da bi lahko nevzdržne napade epilepsije odpravil tako, da bi Henryju preprosto izrezal za pest velik del možganov, v katerih so se napadi dogajali. Ker alternative ni bilo na vidiku, napadi pa so se vrstili tudi po nekajkrat na dan, so se za tvegan poseg v možgane zares odločili. Operacija je uspela, saj napadov ni bilo več, vendar je bila stranska škoda posega v možgane velikanska. Henry je skupaj z delom možganov izgubil tudi zmožnost tvorjenja novih spominov.
Zanj je tako še danes, ko živi v domu za ostarele v Hartfordu v ZDA, televizija vsake četrt ure vedno znova nova iznajdba in Truman je zanj večni predsednik države. Tudi smrt staršev vselej na novo čustveno podoživi, ko mu povedo zanjo, čeprav se zares ne spomni ničesar. Vedno znova je tudi šokiran, ko se pogleda v ogledalo, saj je po svojem lastnem spominu star le slabih 30 let. Čeprav je Henryjeva osebna usoda tragična, je postal pod inicialkami H. M. najbolj preiskovan in opisovan posameznik v zgodovini raziskav možganov. Še danes občasno obiskuje laboratorije psihologov na M.I.T., a se mu zdi, da je tam vedno prvič. Svoje vsakdanje občutke o bolezni je nekoč opisal z naslednjimi besedami: »Prav zdaj se sprašujem, če sem storil ali izrekel kaj napačnega? V tem trenutku se mi zdi vse jasno, a kaj se je zgodilo malo prej? To me skrbi. Počutim se, kot bi se zbudil iz sanj. Preprosto se nič ne spomnim.«
Iz primera H. M., kot ga iz učbenikov poznajo študenti psihologije, so raziskovalci delovanja možganov prišli do pomembne ugotovitve, da je za zapisovanje dolgotrajnih spominov ključen predel možganov, imenovan hipokampus. Prav ta del so namreč Henryju izrezali med operacijo leta 1953. Vendar se tudi Henry še vedno lahko nauči določenih telesnih spretnosti, kot je npr. vožnja s kolesom ali risanje zapletenih likov. Ta vrsta strokovno rečeno »nediskurzivnega spomina« se kot kaže tvori s pomočjo dela možganov, ki ga Henryju na srečo niso odstranili.
Kako se naučiti islandsko v enem tednu?
Poškodbe možganov pacientove umske sposobnosti praviloma zmanjšajo oziroma mu lahko nekatere funkcije celo povsem odvzamejo, kot smo to videli pri Henryju M. Zelo redko pa se zgodi – kot recimo Johnu Travolti v filmu Fenomen (Phenomenon, 1996) – da se določene umske sposobnosti tudi bistveno izboljšajo. Znan je primer fanta, ki je dobil močan udarec v glavo in se od takrat naprej za vsak dan spomni, kakšno je bilo vreme. Ne ve sicer zakaj, a takoj ko mu nekdo pove datum, se mu v mislih pokaže vremenska slika tistega dne.
Na vsem svetu je le nekaj deset ljudi, ki imajo nenavadno dobro razvite miselne sposobnosti. Najbolj zanimiv med njimi je gotovo sedemindvajsetletni Anglež Daniel Tammet. Kot otrok je imel Daniel epileptične napade, ki so na njegove možgane vplivali skorajda čudežno. Ne da bi vedel kako, lahko uprizarja vratolomne računske operacije in si zapomni skorajda karkoli. Vendar Daniel ni tipični avtistični genialni računar, kot ga je recimo upodobil Dustin Hoffman v filmu Rain Man, ki ne more skrbeti sam zase, ampak na prvi pogled povsem običajen mladenič.
Daniel lahko v nekaj sekundah izračuna, koliko je 37 na četrto potenco. Dve števili deli na več deset decimalnih mest natančno, kar je bolj natančno kot kateri koli ročni računalnik. O njem je Science Channel lansko leto posnel dokumentarni film z naslovom Brainman, v katerem podrobno spoznamo njegovo otroštvo in ga spremljamo na potovanju v ZDA, kjer njegove nenavadne sposobnosti preverijo in potrdijo najuglednejši strokovnjaki za raziskovanje možganov. Vrhunec filma pa je, ko se Danielu uspe v zgolj sedmih dneh naučiti tako dobro islandsko, da lahko na islandski televiziji povsem sproščeno kramlja z voditeljema pogovorne oddaje.
Resnični »Rain Man«
Daniel je za znanstvenike, ki se ukvarjajo z delovanjem možganov, velik zaklad. Večinoma imajo takšni geniji izredne sposobnosti samo v zelo ozkem obsegu umskih opravil, sicer pa imajo veliko težav in so praviloma avtistični. Kim Peek, ki mu prijatelji pravijo kar »Kim-puter« in po katerem so zgradili lik avtističnega Raymonda v filmu Rain Man, ima recimo zelo dober spomin za nepomembna dejstva, kot so recimo letnice in telefonske številke, nima pa dobro razvite zmožnosti globljega abstraktnega razmišljanja.
Kim lahko bere knjige kot robot: z vsakim očesom svojo stran. Na žalost pa mu je povsem vseeno, če bere telefonski imenik ali Dostojevskega. Uživa preprosto v tem, da si zapomni besede, globljega pomena pa večinoma ne uspe dojeti. Metaforično bi lahko rekli, da si zapomni vsako drevo posebej, gozda pa ne opazi. Ko so ga testirali, so mu recimo prebrali seznam naslednjih besed: zima, sneg, led, zmrzal in ohladitev. Ko so ga čez deset minut vprašali, če je bila na seznamu beseda mraz, je takoj pravilno odgovoril, da je ni bilo. Kontrolna skupina »običajnih« ljudi pa se je praviloma zmotila in odgovorila, da je bila beseda mraz na seznamu, saj so si njihovi možgani zapomnili skupni pomen seznama besed, ne pa posameznih konkretnih besed, brez kakršne koli medsebojne povezave.
Pokrajine števil
Tudi Daniel ima nekaj značajskih lastnosti, ki so značilne za avtiste, a lahko vseeno povsem normalo živi. Za raziskovalce možganov je zelo pomembno, da jim lahko natančno opiše, kako sam doživlja čudežne matematične operacije, ki jih izvajajo njegovi možgani.
Daniel ima zanimivo lastnost, da se mu občutja, ki prihajajo iz različnih čutov, medsebojno mešajo. Števila recimo ne doživlja kot nekaj abstraktnega, ampak mu konkretno število zmeraj porodi v mislih nazorno predstavo. Ob številu ena zazna slepečo svetlobo, število dve se mu predstavi kot gibanje vstran, pet pa kot udarjanje valov ob skalnato obalo. Število šest je zanj zelo majhno, zato pravi, da si ga včasih predstavi kar s praznino, nasprotno pa je število devet zelo veliko.
Števila so zanj miselne pokrajine, ki imajo različne barve, velikosti in oblike. Do števil ima tudi čustveni odnos, saj ga recimo pogled na praštevilo navda s prijetnim občutkom. Če želi zmnožiti dve števili, se mu pred očmi najprej pokažeta dve ločeni pokrajini, ki ustrezata številoma, potem pa se nekako zlijeta v eno samo miselno pokrajino, ki ustreza zmnožku obeh števil. Kako njegovi možgani zmnožijo obe števili, mu ni jasno. Sam rezultat preprosto vidi v obliki miselne pokrajine.
Marca 2004 je postavil evropski rekord v recitiranju decimalk števila pi. V petih urah je pred komisijo brez napake naštel prvih 22.511 decimalk. Vendar zanj število pi ni zgolj abstraktno zaporedje decimalk, ampak vizualna zgodba, nekakšen film, ki se mu odvija pred očmi. Pravi, da so števila njegovi prijatelji.
Sedaj piše o svojem življenju in doživljanju sveta knjigo, katere izid je napovedan za avgust 2006. Kako v prvi osebi doživlja svoj svet in predvsem svoje miselne pokrajine števil genij, kakršen je Daniel, bo gotovo zelo zanimivo branje ne samo za znanstvenike, ki se ukvarjajo z možgani, ampak tudi za nas »običajne« ljudi. Najbolj zanimivo je seveda vprašanje, če morda nimamo vsi ljudje v možgane vgrajenih podobnih genialnih sposobnosti, a jih le ne znamo uporabljati oziroma nam jih je narava namenoma izključila.
