Ena od najbolje prodajanih knjig preteklega leta v ZDA – natisnjenih je bilo že milijon in pol izvodov – ima na prvi pogled zelo nenavaden naslov: »Svet je ploščat – kratka zgodovina enaindvajsetega stoletja.« Kljub skrivnostnemu naslovu pa knjiga ne govori o kaki čudaški sekti, ki ne bi verjela dokazom, da je Zemlja zares okrogla, ampak je izvrstna analiza sprememb, ki se jih mogoče še ne zavedamo povsem, a so – in še bolj bodo – bistveno vplivale na naše usode v globalnem svetu na začetku enaindvajsetega stoletja. Avtor knjige je Thomas L. Friedman, ugledni novinar in kolumnist časopisa The New York Times, trikratni Pulitzerjev nagrajenec in dolgoletni dopisnik z bližnjega vzhoda, ki ideje oblikuje s kirurško jasnostjo, izbira izvrstne metafore, njegova besedila pa so zmeraj zabavna, pregledna in v vsakem pogledu izvrstno branje.
Globalizacija kot proces pomanjševanja sveta
Pred nekaj leti je francoski teoretik Paul Virilio razvijal tezo, da razdalje dejansko dojemamo in si jih predstavljamo v časovnih enotah. Trgovina je recimo pet minut stran od stanovanja, služba petnajst minut z avtobusom, čeprav je do trgovine le nekaj sto metrov, do službe pa več kilometrov. Avtocestna, železniška ali letalska povezava med dvema krajema ju funkcionalno močno približa, tako da je lahko London od Ljubljane časovno le malo dlje kot recimo Bovec, če imamo denar za letalsko karto seveda. Funkcionalne topologije sveta tako ne določajo dejanske fizične razdalje med točkami, ampak hitrost povezave med njimi. Takšna topologija zato ni naravna danost, ampak jo lahko sami ustvarjamo in spreminjamo.
Friedman pravi, da se je globalizacija 1.0 začela leta 1492, ko je Kolumb odkril Ameriko in se je svet iz velikanskega pomanjšal na srednje velikega. Globalizacija 2.0 je nastopila s pojavom multinacionalk, ki so svet iz srednjega pomanjšale na majhnega. Okoli leta 2000 pa je z razcvetom interneta prišlo do globalizacije 3.0, ko se je svet iz majhnega spremenil v drobcenega. Internet je razdaljo dostopa do informacij zmanjšal na minimum. Tudi iz »Blatnega dola« imate lahko, če se vam le uspe priklopiti na internet, na dosegu roke povsem enake možnosti dostopanja do informacij in storitev, kot jih ima recimo vaš prijatelj preko svojega računalnika v sobici na Manhattnu. Danes za določene poklice že postaja pomembnejša kakovostna povezava v internet, kot to, kje se nahajate.
Živeti in preživeti v vedno manjšem svetu
Po Friedmanu so ZDA trenutno v obdobju tihe krize. Velik uspeh svoje knjige vidi prav v tem, da se ljudje začenjajo zavedati, da ni več samoumevno, da bodo njihovi otroci nujno živeli boljše, kot so bili za svoje potomce prebivalci ZDA prepričani do sedaj. V ploščatem pomanjšanem svetu ti zgolj to, da si se srečno rodil v razviti državi, nujno ne omogoča več, da boš tudi dobro živel. Bill Gates se je pred dvajsetimi leti javno spraševal, ali bi bili raje povprečen študent v kakem zakotnem ameriškem mestu ali genij v Šanghaju? Pred nekaj desetletji je bil odgovor jasen – na boljšem je povprečnež iz ameriškega predmestja. Kaj pa danes? Po Friedmanovem mnenju je odgovor prav tako očiten – na dosti boljšem je genij iz Šanghaja, saj lahko zaradi tega, ker se je svet pomanjšal, svoj talent izvozi kamorkoli po svetu.
Podobno kot so se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja Američani bali japonske gospodarske moči, se danes bojijo odtekanja delovnih mest srednjega sloja prebivalcev v Indijo in na Kitajsko. Večina računovodskih servisov, telefonistov, programerjev in podobnih storitvenih servisov je že preseljenih v Indijo. Ko se trgovina v ZDA zvečer zapre, se računovodja v Indiji ravno zbudi in med ameriško nočjo obdela rezultate poslovanja. Tako direktorja podjetja v ZDA, ko pride naslednji dan zjutraj v službo, na mizi že čakajo rezultati finančnih analiz.
Velika relativna prednost Indije na globalnem tržišču storitev in znanj današnjega sveta je tudi, da ima zelo dober šolski sistem, ki so jim ga postavili Angleži. Da znajo mladi Indijci zelo dobro angleško, s čimer so v veliki prednosti pred Kitajci, je splošno znano. Manj znane pa so posebnosti, kot so recimo »tečaji za nevtralizacijo naglasa.« Friedman opisuje, kako je v indijskem Bangalorju prisostvoval eni od takšnih govornih vaj za telefoniste. Mlade Indijce učijo govoriti angleško naprimer s teksaškim naglasom. Tako lahko iz Indije odgovarjajo na klice preko telefonske linije za pritožbe kakega teksaškega podjetja. Kupec pralnega stroja, ki ga zanima recimo nastavitev programa za pranje volne, tako sploh ne ve, da se zares pogovarja z Indijcem.
Biti pomeni biti »priklopljen«
Bolj ko je svet ploščat, bolj očitno postaja spoznanje, da nadarjenim mladim genijem kmalu ne bo treba več na doktorski in podoktorski študij na najboljše ameriške univerze, saj bodo lahko polno razvili svoje ideje tudi doma, če bodo le »priklopljeni« na ploščati svet. Globalizacijo 3.0, ki jo je prinesel internet, vidi Friedman kot veliko priložnost tretjega sveta, da lahko preko novih tehnologij izmenjave informacij aktivno sodeluje na globalnem tržišču idej in storitev.
Seveda pa to velja samo za države, ki so dovolj bogate, da lahko vstopijo v ta novi ploščati svet. Še vedno imamo na svetu tudi ogromna gosto naseljena področja, ki so povsem izločena iz ploščatega sveta. Morda je ena od možnosti, da se čim več ljudi vključi v ta novi pomanjšani svet tudi razvoj poceni računalnikov, kot je recimo ideja računalnika za sto dolarjev z brezžičnim dostopom do interneta, ki ga razvija MIT Media Lab. Ti računalniki naj ne bi bili naprodaj, ampak bi bili na voljo kot šolski pripomoček za otroke v nerazvitem svetu.
Znanost ploščatega sveta
Amerika je postala po drugi svetovni vojni nedvomno vodilna sila na področju znanstvenih raziskav. Evropa, ki je bila vodilna sila v znanosti od starih Grkov naprej, je seveda še zmeraj zelo uspešna, a ne tako kot ZDA. Ameriki je uspelo predvsem zaradi velikega vlaganja v razvoj znanosti in tehnologije v obdobju hladne vojne, pa tudi zaradi načrtnega privabljanja mladih sposobnih ljudi iz vsega sveta. Zadnja leta pa znanstveniki v ZDA že opozarjajo, da zaradi oteženega pretoka ljudi po 11/9 čutijo negativne vplive tudi na pritoku sposobnih kadrov. Lansko leto je prišlo v ZDA tudi do zmanjšanja državnega financiranja znanosti, kar je po Friedmanu povsem zgrešena politika, ki ima lahko hitro zelo negativne posledice.
Kitajska se je recimo sistematično lotila spodbujanja vrhunske znanosti. V zadnji številki MIT Technology Review je obsežni sestavek o tem, kako je Kitajska začela ruski model univerz in organizacije raziskovanja načrtno nadomeščati z ameriškim. Posamezne fakultete, ki so bile prej ločene in avtonomne, so sedaj začeli združevati v večja univerzitetna središča, kar omogoča lažji pretok idej. Leta 1997 so na kitajskem ministrstvu za znanost in tehnologijo ustanovili posebno komisijo uglednih znanstvenikov, ki je pripravila načrt, kako kitajsko znanost pretvoriti v raziskovalno velesilo. Poročilo so predstavili marca istega leta, zato ga kratko imenujejo kar »program 97-3« in se že nekaj let uspešno izvaja.
Klub velikim vlaganjem v znanost, pa imajo Kitajci težave zaradi zelo močne družbene hierarhije, ki vlada v njihovi kulturi in je opazna tudi v znanosti. V Ameriki je tudi nobelovec dolžan resno obravnavati utemeljene pripombe in kritike, pa če prihajajo od študenta ali navadnega tehnika. Na Kitajskem takšen odnos ni mogoč. Najbolj znan primer očitne slabosti konfucijanskega modela spoštovanja avtoritete se je dogodil leta 2003 med epidemijo Sarsa, ko je ugledni kitajski znanstvenik iz Pekinga razglasil, da je našel bakterijo, ki je izvor bolezni. Njegov mladi sodelavec v laboratoriju pa je že takrat vedel, da so ugotovitve njegovega šefa napačne, saj je sam odkril pravi vzrok bolezni, a se zaradi spoštovanja avtoritete ni oglasil.
Kje je naše mesto v ploščatem svetu?
Morda se moramo tudi sami vprašati, kje se nahajamo v tem novem ploščatem svetu in kam želimo priti? Topologija sveta se ves čas spreminja, zato moramo biti zelo pazljivi, da ne pristanemo kje na robu tega novega sveta. Friedman pravi, da se bodo v ploščatem svetu države vse manj delile na razvite, tiste v razvoju in na nerazvite, ampak vedno bolj na pametne, pametnejše in najpametnejše države.
Ko so ga na enem od intervjujev ob izidu knjige vprašali, kakšen nasvet bi dal otrokom, ki odraščajo v ploščatem svetu, je povedal tole: »Ko sem odraščal, so mi starši govorili: ‘Pojej kosilo. Ljudje na Kitajskem in v Indiji so lačni.’ Sam danes pravim svojima hčerama: ‘Naredita domačo nalogo. Ljudje na Kitajskem in v Indiji so lačni vajinih služb.’«
