Ko so novinarji pokojnega astronoma in popularizatorja znanosti Carla Sagana vprašali za komentar domnevnega odkritja ostankov življenja na Marsu, jim je odgovoril, da “tako velike in prelomne trditve potrebujejo zelo močne argumente.” Kot je znano, se je kasneje izkazalo, da so bili domnevni ostanki življenja le produkti nežive narave. Tudi pri knjigi Urbana Kordeša z naslovom Od resnice k zaupanju, ki je ravnokar izšla pri založbi Studia humanitatis, je zapisanih veliko neskromnih trditev o prihodu “nove znanosti”, ki bo zaobjela tudi pojave, ki jim klasična znanost domnevno ni kos.
Vsekakor velja avtorja pohvaliti za preglednost in jasnost knjige. Same trditve so lepo formulirane, ni skrivanja za pomanjkanjem prostora ali naslavljanja na argumente, ki so domnevno “pretežki”, da bi jih lahko formulirali v bralcu prijazni obliki. Avtor poskuša biti tudi kar se da konsistenten in svoje trditve zmeraj že reflektira skozi samo pisanje in vedno znova premleva tudi svojo lastno pozicijo izjavljanja, kar je med knjigami, ki zagovarjajo prihod “nove paradigme” nikakor ni pravilo. Pohvaliti velja tudi predstavitev kibernetike in konstruktivistične epistemologije.
Težave se pojavijo pri avtorjevi osrednji tezi: “Osrednja naloga knjige je povezati dva svetova: svet, kjer veljajo preverljivi in ponovljivi zakoni, ter izmuzljivi svet zunaj meja ponovljivega.” (str. 15) Po avtorjevem mnenju so domena klasične znanosti zgolj t.i. ponovljivi trivialni pojavi, o netrivialnih, ki naj se jih ne bi dalo obravnavati drugače kot celostno, pa klasična znanost ne želi nič vedeti, kar naj bi bila njena notranja ovira: “Začnem z utemeljitvijo potrebe po drugačnem obravnavanju in raziskovanju pojavov, ki se izmikajo naravoslovno-matematičnemu opisu. V začetnem približku tovrstne pojave imenujem živo. Da bi lahko razumeli živo, ne zadostujejo zgolj popravki standardne raziskovalne metode, ampak je treba spremeniti sam odnos jaz – svet. Pri opazovanju živega namreč ne moremo prezreti naše udeleženosti oziroma sovplivanja. Pojave, pri opazovanju katerih je nujno upoštevanje opazovalčeve udeleženosti, ki so neponovljivi in nenapovedljivi ter jih zaradi tega ne moremo raziskovati z naravoslovno metodo, imenujem netrivialni – ta pojem v nadaljevanju zamenja pojem živo.” (str. 16)
Če povzamemo avtorjevo razmišljanje, ki je resnici na ljubo blizu t.i. new age miselnosti, je avtorjevo izhodišče verjetno trditev, da je svet bolj bogat, ko ga lahko vidi današnja znanost skozi svojo metodo. Tradicionalna znanstvena metoda ima po avtorjevo omejen obseg uporabnosti, zato lahko deluje tudi kot plašnice, ki znanosti ovirajo pogled. Knjiga poskuša argumentirati za širitev metode in tako posledično tudi širitev spektra pojavov, ki jih znanost lahko obravnava. Ključno vprašanje kritičnega bralca je seveda, ali niso te plašnice v obliki t.i. tradicionalne metode pravzaprav očala, ki šele omogočajo, da kaj v svetu sploh vidimo? Kaj če nam je po odstranitvi plašnic oziroma po nadgraditvi znanstvene metode z nečem novim, širšim, izgubimo tudi samo “trivialno znanost,” kot bi to področje poimenoval avtor?
Skozi stoletja so mnogi veliki umi poskušali iz znanstvene prakse izluščiti metodološko jedro znanosti. Prišli so do veliko teorij, a splošnega konsenza o natančni formulaciji metode (še) ni. Zgodovina znanosti je namreč tako bogata z najrazličnejšimi primeri, kako je prihajalo do prelomnih odkritij, da se za vsako metodološko hipotezo lahko najde kak ključni protiprimer, ko se znanstveniki niso držali “prave” metode, pa so vseeno prišli do katerega od ključnih odkritij.
Zato preseneča, ko Kordeš tako enoznačno, jasno in neproblematično opiše klasično metodo znanosti in polje njenega delovanja. Klasična znanost zanj reducira pojavni svet “na poenostavljene dele, primerne za matematični opis” (str. 27). Ti reducirani pojavi so “ponovljivi in neodvisni od opazovalca/raziskovalca” … “Osnovna predpostavka, ki jo metoda privzema, je, da obstaja ‘tam zunaj’ nekaj, kar raziskujemo, in da se ta ‘nekaj’ pokorava zakonom, ki se ne ozirajo na potencialne opazovalce oziroma raziskovalce.” (str. 27) Nikakor se ne bi mogel strinjati, da Kordešev opis tradicionalne znanstvene metode pokrije vse, kar se danes šteje za resno znanost in se objavlja v uglednih znanstvenih revijah. Zdi se, kot da Kordeš znanost namenoma poenostavi in zvede na preprosto shematizirano podobo, ki jo sicer lažje kritizira, a je to morda bolj podoba, kakršno bi rad videl iz stališča uvedbe t.i. “nove znanosti,” kot pa, da bi imela kake bistvene vezi s samo dejansko sodobno znanostjo.
Nasploh je razpravljanje o metodi in domnevni “spremembi paradigme” za vnaprej problematično. Vse ključne metodološke spremembe so se namreč dogajale za nazaj. Še v najbolj revolucionarnih časih šestnajstega in sedemnajstega stoletja, ko se je res rojevala nova metoda sodobne znanosti, so naravoslovci poskušali svoje nove ugotovitve predstaviti v okviru tradicionalne znanosti, in šele kasneje se je izkazalo, da v nekaterih ključnih primerih to ni mogoče. Novo mehaniko in opis gibanja so večkrat poskusili formulirati v okviru tradicionalne evklidske matematike, ki se ne bi implicitno ali eksplicitno naslavljala na infinitezimalni račun, a ni šlo. Gravitacijo, barve, magnetizem in podobne pojave so poskušali opisati z mehanskimi modeli, pa se razlaga ni in ni hotela iziti. Kopernik je najprej želel le odstraniti ekvant iz Ptolemajevega modela gibanja nebesnih teles, ker se mu je zdel povsem nenaraven, pa ga je nadaljnje razmišljanje pripeljalo do opustitve geocentrizma. Tudi Einsteina so na začetku motili (le) nekateri problemi pri interpretaciji določenih elektromagnetnih pojavov, šele kasneje je počasi prišel do prelomnih ugotovitev o relativnosti prostora in časa.
Zgodovina nas uči, da se veliki “prelomi paradigem”, če se izrazimo v postmodernističnem jeziku, niso dogajali kot namenoma povzročene metodološke spremembe, ampak prej spontano skozi samo institucionalno znanost. Lep primer je kar kvantna fizika. Če bi se vrnili nekam v sredino devetnajstega stoletja in poskušali osnove kvantne fizike predstaviti na kakem takratnem znanstvenem kongresu, bi vas verjetno izžvižgali. Ampak to ne pomeni, da je danes vsakdo, ki ga današnja etablirana znanost izžvižga, “preveč napreden.”
Omeniti velja tudi podobnost Kordeševe argumentacije za “novo znanost” z razpravami izpred nekaj stoletij, ko so predstavniki klasične sholastične znanosti kritizirali pristaše nove matematično-fizikalne metode, da zares njihova metoda ne uspe zaobjeti pravih bistev pojavov. Geometrijski opis je sicer lahko praktičen, so trdili, a pojavov zares ne pojasni, ampak le opiše; zaobjame zgolj videz, izmuzne se pa tisto ključno jedro pojavov, ki edino lahko pojave zares pojasni. Problemov, ki so jih imeli takrat za temeljni cilj znanosti (Zakaj težki predmeti padajo? Kaj je naravno gibanje? Kako prihaja do spreminjanja v naravi?…), nova metoda ni razrešila. Newton je priznal, da “nima pojma” kaj je zares gravitacija, trdil je le, da se zmeraj obnaša natanko tako, kot predvideva njegova enačba gravitacijskega zakona. Bi lahko današnje govorjenje o “novi znanosti,” ki naj bi pokrila tudi t.i. “netrivialne pojave,” razumeli kot vračanje nazaj k predmoderni znanosti iskanja pravih bistev za pojavi, saj naj bi bil matematično-fizikalni opis pojavov preozek?
Bojim se, da je temeljno metodološko jedro moderne znanosti, na čemur posredno temelji tudi ves moderni tehnološki razvoj, ravno tista eksperimentalna ponovljivost, ki se zdi Kordešu preveč “trivialna.” Predlog novega Novega organona, če malo parafriziramo Baconov poskus formulacije metode nove eksperimentalne znanosti nasproti ustaljeni sholastični metodi, ki jo Kordeš poskuša nadgraditi z nekakšno “novo znanostjo netrivialnih sistemov”, tako v jedru morda ni nič drugega kot opustitev ključnega elementa moderne znanstvene metode, kar pa težko razumemo kot nekaj naprednega.
Urban Kordeš: Od resnice k zaupanju
Ljubljana : Studia humanitatis, 2004
(Zbirka Varia / Studia humanitatis)
ISBN: 961-6262-58-0
