Brian Greene je kot pisec poljudno-znanstvenih knjig zaslovel že s svojo prvo uspešnico Čudovito vesolje, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu. V njej je predstavil fizikalno teorije, po kateri naj bi bil ves svet sestavljen iz miniaturnih nihajočih strun. V svoji novi knjigi The Fabric of the Cosmos: Space, Time, and the Texture of Reality pa se ne osredotoča le na teorijo superstrun, s katero se sam raziskovalno največ ukvarja, ampak ga zanima, kako lahko današnja znanost odgovori na vprašanje: “Kaj je realnost?” V šestnajstih poglavjih razporejenih na več kot 500 strani se med iskanjem odgovora na to zelo splošno vprašanje, sprehodi po vseh ključnih področjih sodobne fizikalne znanosti: od klasične fizike, preko relativnosti, kvantne fizike in kozmologije, do M-teorije superstrun.
Knjiga je, glede na težavnost vsebine, ki jo obravnava, neverjetno tekoče berljiva. V začetnih poglavjih se Greene najprej posveti klasičnim fizikalnim obravnavam prostora in časa. Jasno in razumljivo povzame razpravo o relativnosti/absolutnosti prostora od Descartes, preko Newtonovega vrtečega se čebra vode, do Macha in Einsteinovih obeh teorij relativnosti. Nato se loti kvantne fizike in njenih paradoksov, ki se tudi navezujejo na vprašanja prostora in časa. Obsežno se posveti tudi pušči časa iz z njo povezani entropiji, inflacijski kozmologiji, teoriji superstrun, črnim luknjam in mnogo drugim zanimivim področjem sodobne fizike.
Greene gotovo sodi med najboljše pop-znanstvene pisce. Poleg tekočega pripovedovanja, zna namreč zelo dobro slediti tudi bralčevi domišljiji. Ko si bralec stran za stranjo ustvarja podobo sveta, kot ga prikazuje sodobna znanost, ga Greene vedno znova opozarja tudi na težave in odprta vprašanja, da si ne bi prehitro ustvaril lepe, a napačne slike. Temeljno orodje pop-znanstvenih piscev so gotovo analogije, saj brez omenjanja enačb drugače skorajda ne moreš ničesar povedati. Greene ima zelo dober občutek, katera analogija prime pri bralcih, saj nikoli ni dolgočasen, hkrati pa zna uravnoteženo omejiti tudi globino povedanega. Velikokrat se namreč zgodi, da poskušajo pisci preveč ugajati bralcem, pa zato teorije pretirano poenostavijo in tako izgubijo bistvo. Pri Greenu te bojazni praviloma ni.
Marsikdaj se tudi zgodi, da pop-znanost postane napol mistična, ko se ukvarja s čudesi sodobne znanosti. Greene se tudi tukaj uspešno upira skušnjavam, ki so jim podlegli mnogi ugledni znanstveniki, in se ne pusti zapeljati v špekulacije. Tole je tipični citat, s katerim začne poglavje o kozmologiji: “Pogosta napačna prestava je, da je veliki pok teorija o začetku vesolja. To ni res. Teorija velikega poka … ne pove ničesar o samem času nič.” (str. 272)
Vendar knjiga še zdaleč ni suhoparna, saj avtor ne skopari z zanimivimi komentarji, ki dosežke znanosti umeščajo v zgodovino razprav o naravi in našem mestu v njej. Zadnje kozmološke meritve, po katerih le 5% vesolja sestavlja običajna snov, vse ostalo pa naj bi pripadalo skrivnostni temni snovi in temni energiji, komentira takole: “Če so te ideje resnične, dramatično razširijo Kopernikovo revolucijo: ne samo, da nismo v središču vesolja, tudi snov iz katere smo narejeni je le naplavina kozmičnega oceana. Če bi protone, nevtrone in elektrone izpustili iz velikega načrta, se skupna masa/energija vesolja skorajda ne bi zmanjšala.” (str. 301)
Knjige, ki obravnavajo vprašanja o naravi prostora in časa, so pri bralcih vedno dobro sprejete. Ali prostor obstaja tudi, če ni ničesar v njem? Zakaj ima čas smer? Vsakdo, ki miselno še ni povsem otopel, občasno razmišlja o čem podobnem. Od Hawkingove prelomne in še vedno popularne Kratke zgodovine časa izpred dveh desetletij, je izšlo že mnogo knjig, ki se iz različnih vidikov znanosti lotevajo te teme. The Fabric of the Cosmos je gotovo ena od najboljših v tej seriji. Upajmo, da bomo knjigo lahko kmalu prebirali tudi v slovenskem prevodu.
The Fabric of the Cosmos: Space, Time, and the Texture of Reality
Brian Greene
Knopf, 2004
ISBN: 0375412883
576 strani, čb slike
(Sašo Doleenc)
