Izid slovenskega prevoda Aristotelove Fizike : knjige 1, 2, 3, 4; Slovenska matica, 2004; prevod V. Kalan (trenutno so prevedene samo prve štiri knjige od skupaj osmih) velja pospremiti s krajšim uvodnim esejem, ki bi bralcu, ki ni vešč filozofske terminologije, olajšal vstop v pomembno klasično delo, ki je tudi danes, več kot dva tisoč let po nastanku, še vedno aktualno in vredno branja.
Ker je tematika, ki jo Aristotel obravnavava v svoji Fiziki, kar zahtevna, bomo naš pregled razdelili na več ločenih vsebinskih sklopov. Po kratki predstavitvi vsebine Fizike, si bomo najprej ogledali zgodovino samega rokopisa knjige. Naša druga naloga bo sprehod skozi zgodovino filozofije narave od prvih mislecev iz mesta Milet v Mali Aziji, do Aristotelovega učitelja Platona. Nato se bomo lotili še same Aristotelove Fizike in njegovega pristopa k razpravi o zgradbi sveta in delovanju narave.
O čem govori Aristotelova Fizika?
O Aristotelovi Fiziki se je skozi zgodovino spletlo veliko mitov. V mnogih knjigah, ki povzemajo zgodovino znanosti, je zapisana zgodba, da se je moderna znanost nastala prav preko kritike in distanciranja od Aristotelove Fizike. Prav premočna avtoriteta Aristotelove Fizike v srednjem veku naj bi bila temeljna ovira, da se moderna znanost v takšni obliki, kot jo poznamo danes, ni pojavila že prej. Po drugi strani pa je npr. Martin Heidegger, eden najpomembnejših filozofov dvajsetega stoletja, v svojih komentarjih grške filozofije zapisal, ga je: »Aristotelova Fizika skrita in zaradi tega nikoli zadostno premišljena temeljna knjiga zahodne filozofije.«
Za začetek bi lahko najbolj splošno Aristotelovo Fiziko opredelili kot študijo o naravi (gr. physis) kot spreminjanju. Aristotelov namen v Fiziki je utemeljiti znanost o spreminjanju kot znanost o udejanjanju zmožnosti posameznih stvari. Narava kot jo razume Aristotel, je skupek vseh stvari, ki imajo notranjo zmožnost spreminjanja. Po Aristotelu imajo naravo tiste stvari, ki vsebujejo zmožnost spreminjanja, ki so samogibajoče se stvari (auto-mobile), zato bi lahko Aristotelovo Fiziko opredelili tudi kot znanost o »avto-mobilih«.
Po vsebini lahko Fiziko razdelimo na dva vsebinsko ločena sklopa knjig. Prvi sklop knjig se ukvarja s splošnimi vprašanji fizike in osnovnimi pojmi znanosti o naravi kot so: počela, pojem narave, vzroki, neskončnost, mesto, čas, praznina. Drugi sklop pa se ukvarja s konkretnim primerom gibanja kot spreminjanja lege (lokalno gibanje). Prvi sklop sestavlja prvih pet knjig in je neke vrste splošni uvod v znanost o naravi, drugi del, ki ga predstavljajo zadnje tri knjige, pa Aristotel razvije podrobno teorijo gibanja, še posebej lokalnega gibanja, in predlaga kinematiko, ki je imela zgodovinsko zelo pomembno vlogo.
Zgodovina rokopisa Fizike
Danes je na vsem svetu ohranjenih vsaj 86 rokopisov Aristotelove Fizike, od katerih niso vsi popolni. (Zgodovino rokopisa povzemamo po študiji Pierra Pellegrina, ki spremlja francoski prevod Fizike: Aristote, Physique, GF Flammarion 2000.) V nekaterih rokopisih je namreč ohranjen le del celotne Fizike. Dva najstarejša ohranjena rokopisa sta iz 10. stoletja. Prvega hranijo v Parizu in je znan kot rokopis E, drugega pa so poimenovali rokopis J, hranijo pa ga na Dunaju. Ko so preučevali vse ohranjene rokopise in jih medsebojno primerjali, so ugotovili, da jih lahko po podobnosti razdelijo v dve večji družini. Rokopise so namreč skozi zgodovino večkrat prepisovali in po podobnosti besedila lahko približno sledimo, kateri rokopis je kopija katerega. Vir vseh rokopisov prve skupine je pariški rokopis E, druga skupina pa je bolj heterogena, a vseeno so si rokopisi te skupine medsebojno bolj podobni kot so si z rokopisi iz prve skupine. Nekateri zgodovinarji zagovarjajo tudi hipotezo, da rokopisa iz 13. stoletja, ki ga hranijo v Firencah (imenuje se rokopis K in vsebuje le zadnje tri knjige Fizike), ne moremo uvrstiti v nobeno od zgornjih dveh družin, zato ga uvrščajo v svojo tretjo družino.
Poleg teh primarnih virov Aristotelove Fizike iz srednjeveških rokopisov, imamo na voljo še sekundarne vire preko t.i. »indirektne tradicije«. To so predvsem komentatorji Aristotela, ki so imeli v času, ko so pisali svoje komentarje, pred seboj rokopise Aristotelove Fizike, ki niso spadali v nobeno od dveh oz. treh ohranjenih družin rokopisov. Omenimo le dve najpomembnejši imeni te tradicije: prvo ime je novo-platonik Simplicius, drugo pa aleksandrijski kristjan Filopon. Oba sta živela v 6. stoletju našega štetja in baje se medsebojno nista preveč dobro razumela. Teksti komentatorjev se bolj ujemajo z drugo družino rokopisov, v kateri so združeni vsi ohranjeni rokopisi, razen tistih, ki so prepisi pariškega rokopisa E.
Vendar ima pariški rokopis E bolj zgoščeno in na določenih mestih manj jasno besedilo, zato domnevajo, da so se vanj razni uredniki in komentatorji manj vtikali. Razširjena hipoteza je, da je prav ta rokopis manj prirejen in bolj podoben izvorni verziji Aristotelovega besedila, kot rokopisi druge skupine. Prevodi Fizike v sodobne jezike temeljijo zato predvsem na pariškem rokopisu E, z opombami, kaj je drugače v nekaterih drugih rokopisih. Besedilo se bistveno razlikuje zgolj v prvih dveh poglavjih VII. knjige, ki ju zadnji francoski prevod iz leta 2000 navaja kar v dveh verzijah.
Prevodi Aristotelove Fizike v sodobne jezike temeljijo torej na najstarejših ohranjenih rokopisih iz 10. stoletja. Kaj pa se je dogajalo z Aristotelovimi spisi pred srednjim vekom? Znana je romantična zgodbica o nenavadnih pripetljajih z Aristotelovo zapuščino, ki jo navaja rimski zgodovinar Plutarh. Po Aristotelovi smrti je njegovo knjižnico skupaj z vsemi njegovimi zapiski podedoval Teofrast, ki ga je nasledil tudi kot vodja atenskega liceja. Teofrast je knjižnico nato predal sočlanu liceja Neleju, ki pa ni bil izvoljen za vodjo šole, zato se je, verjetno užaljen, iz Aten vrnil domov v Troado v Mali Aziji. Nelej je Aristotelovo knjižnico seveda odnesel s seboj v domači kraj. Tu se je potem knjižnica skozi 130 let med Nelejevimi potomci dedovala iz roda v rod. V strahu pred agenti pergamske knjižnice so rokopise skrili v neko klet ali jamo, kjer so knjige zaradi vlage baje hudo trpele. Okoli leta 100 pr.n.š. je knjižnico odkupil atenski bibliofil Apelikon iz Teosa in jo odpeljal nazaj v Atene. Leta 84 pr.n.š. je rimski vojskovodja Sula premagal Atenčane in Aristotelovo knjižnico zaplenil in odpeljal kot vojni plen iz Aten v Rim. V Sulovi rimski vili, kjer je bila Aristotelova knjižnica potem shranjena, se je z njo seznanil Cicero. Knjižnico je nato urejal Feničan Tiranion, ki je bil sprva suženj Ciceronove žene. Naredil naj bi kopije večine ohranjenih knjig. Za njim je Aristotelove knjige uredil Andronikos iz Rodosa, ki je posamezne papirusove zvitke po sorodnosti obravnavanih tem zbral v skupine, ki so danes klasične Aristotelove knjige (Metafizika, Fizika, O Nebu…). Morda je določene dele tudi sam dopisal, če se mu je zdelo, da kaj manjka.
(Sašo Dolenc)
