V poenostavljenih pregledih zgodovine znanosti Kopernika običajno predstavljajo kot očeta moderne astronomije in sodobnega znanstvenega pogleda na svet, ki se mu je končno uspelo osvoboditi zgrešenih načel antične in srednjeveške znanosti. Kopernik naj bi se otresel predsodkov, odprl oči in prvi podal dejanski opis zgradbe takrat poznanega univerzuma. Ko pa se zares lotimo branja Kopernika, kmalu spoznamo, da je Kopernik vse kaj drugo kot moderni znanstvenik.
Konec leta 2003 je izšel slovenski prevod prve knjige znamenitega Kopernikovega dela O revolucijah nebesnih sfer (prvi izid leta 1543) skupaj z izvirnim latinskim besedilom. V njem Kopernik zagovarja slavno tezo, “da se Zemlja giblje, Sonce pa je negibno sredi vesolja”.
Prevod spremlja obsežna in poglobljena študija Kopernikovega dela izpod peresa Matjaža Vesela z naslovom: Revolucije Kopernikovih revolucij: gibanje Zemlje in vidik pojava. V njej Vesel, ki je tudi avtor prevoda, podrobno in natančno razčleni Kopernikovo argumentacijo za gibanje Zemlje in Kopernikovo delo umesti v zgodovinski kontekst razprav znotraj takratne znanstvene in naravoslovne tradicije.
Kot ugotavlja Vesel v spremni študiji »je Kopernik z epistemološkega vidika prej konservativec kot revolucionar« (str. 87). Tudi matematično-tehnični aparat za opis gibanja nebesnih teles je pri Koperniku skorajda enak kot pri Ptolemaju. »Kopernik vidi in opazuje nebesne pojave, kot sta jih videla in opazovala Aristotel in Ptolemaj, vendar jih ne razume na isti način.« (str. 136.) Kje se torej skriva resnični presežek Kopernikovega dela, ki je tako močno vplival na razvoj idej po letu 1543, da odslej nič več ni bilo tako kot prej?
Kopernik je kot prvi pokazal, da se lahko – v nasprotju s prepričanjem Aristotela – tudi astronomija, ki je bila takrat računska veda, uporabi za izgradnjo kozmologije oziroma za ugotavljanje, kakšno je vesolje »zares«. »Koperniku ne gre toliko za to, da bi podal fizikalne argumente za svoj sistem, ampak za to, da naredi idejo gibanja Zemlje sprejemljivo in ne popolnoma nekompatibilno z razumnimi pogledi o naravi.« (str. 129) Kopernik astronomije ni imel za od filozofije manj vredne vede, kot je bilo v tistem času uveljavljeno prepričanje. Za Kopernika je bilo jasno: Zemlja se giblje, ker matematika nebesnih gibanj tako zahteva! »Ker je s pomočjo gibanja Zemlje mogoče odpraviti dve, z njegovega vidika bistveni pomanjkljivosti ptolemajske astronomske tradicije (ekvant in določeno arbitrarnost v ureditvi univerzuma), mora biti gibanje Zemlje tudi dejansko mogoče.« (str. 119)
Vendar je bilo takšno realistično razumevanje matematične astronomije nekaj povsem novega. Za takratne mislece je bila matematika preveč abstraktna, da bi bila relevantna za pojasnjevanje narave. In prav tu se skriva bistvo Kopernikove revolucije: bil je prvi, ki je matematičnemu modelu bolj zaupal kot neposrednemu izkustvu.
Obvezno branje za vsakega pravega naravoslovca!
Nikolaj Kopernik
O REVOLUCIJAH NEBESNIH SFER. Prva knjiga
DE REVOLUTIONIBUS ORBIUM CAELESTIUM. Liber primus
Prevod, spremna študija in opombe Matjaž Vesel
Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2003. – 154 str. 13 x 20 cm (Zbirka Historia scientiae)
ISBN 961-6500-20-1.
(Sašo Dolenc, kvarkadabra.net, št. x, 2004)
