Dvajseto stoletje je bilo stoletje fizike in kemije, enaindvajseto stoletje bo stoletje biologije. To danes ni več le futuristična vizija, je realnost. Jeremy Rifkin v knjigi Stoletje biotehnologije trdi, da naša civilizacija ravnokar prehaja iz industrijske v biotehnološko dobo. Prehod bo imel po njegovem mnenju dramatičen vpliv na vse nivoje družbe in še posebej na naš vsakdanjik:
»V nekaj več kot eni generaciji se bosta naši definiciji življenja in smisla obstoja verjetno spremenili v temelju. Dolgo veljavne predstave o naravi, tudi o naši lastni, bomo morali temeljito pretresti. Opustili bomo nekatere starodavne navade, povezane s spolnostjo, reprodukcijo, rojstvom in starševstvom. Prevrednotiti bomo morali zamisli o enakosti in demokraciji, pa tudi našo predstavo o pomenu takšnih izrazov kot sta ‘svobodna volja’ in ‘napredek’. Naše občutenje tako nas samih kot družbe se bo verjetno spremenilo, kot se je spremenilo, ko je pred več kot sedmimi stoletji po srednjeveški Evropi zavel duh zgodnje renesanse« (Stoletje biotehnologije, str. 15). Jeremy Rifkin je ustanovitelj in predsednik Foundation on Economic Trends. Po izobrazbi je ekonomist in že nekaj desetletij je dejaven predvsem v t.i. »nevladnih organizacijah in gibanjih«. Je avtor več kot ducat knjig o vplivu znanosti in novih tehnologij na ekonomijo in družbo. Njegove knjige se zelo dobro prodajajo in prevedene so že v več kot dvajset jezikov. Revija The National Journal ga je uvrstila na seznam 150 Američanov, ki imajo največji vpliv na vladno politiko ZDA. Vendar ima njegova na prvi pogled idealna kariera tudi drugo plat. Vsi namreč o Rifkinu ne mislijo le najboljše. V reviji Time so ga nekoč najavili kot »med znanstveniki najbolj osovraženo osebnost«. Nobelovci, šefi velikih laboratorijev in biotehnoloških podjetij ga označujejo z ne pretirano prijaznimi izrazi: »človek, o katerem ne moreš povedati preveč slabega« (Henry I. Miller, bivši šef pisarne za biotehnologijo pri FDA), »biološki fundamentalist« (David Baltimore, nobelovec za mikrobiologijo), »mračni prerok biogenetike« (Scientific American), »Rifkinova knjiga Algeny je spretno sestavljen traktat antiintelektualistične propagande, zamaskiran kot učenost.« (Stephen Jay Gould).
V knjigi Stoletje biotehnologije govori Rifkin o prehodu k novi podobi narave in k drugačni vlogi in mestu, ki jo ima človek v njej. Znanost in ekonomsko-tehnološki esteblišment dobivata po Rifkinu vse večjo moč. Moč biotehnologije lahko po njegovem primerjamo z močjo, ki je bila v preteklosti rezervirana zgolj za boga:
»Morda človeštvo opušča zamisel, da se vesolje ravna po trdnih resnicah, ker ne čuti več potrebe po tem, da bi ga ovirali takšni okovi. Narava se ustvarja na novo; le da tokrat ustvarjajo človeška bitja. Nimamo več občutka, da smo gostje v hiši nekoga drugega in da se moramo zato vesti skladno z nizom prej obstoječih kozmičnih pravil. To je zdaj naša stvaritev. Mi določamo pravila. […] Vse, kar je Darwin zahteval od ljudi, je bilo, da se bojujejo za svoje življenje. Nova kozmologija pa od ljudi zahteva, da postanejo ‘stvarniki’ življenja.« (Stoletje biotehnologije, str. 262).
Rifkin opozarja, da je velika moč tudi velika odgovornost. Tako velike odgovornosti po njegovem ni dobro zaupati zgolj znanstvenikom in biotehnološkim multinacionalkam. V knjigi na mnogih primerih obravnava probleme vse večje komercializacije »genskih virov« in opozarja na vse bolj ohlapne smernice pri patentiranju živih organizmov. Govori o nevarnosti genske diskriminacije in novi biotehnološki evgeniki. Še posebej ga skrbijo izpusti gensko spremenjenih organizmov v okolje, ki bi lahko ogrozili labilno ravnovesje planetarnega ekosistema. Primeri, ki jih navaja, so resnično fascinantni.
Po Rifkinu je danes ključno vprašanje: »Za katere biotehnologije se bomo odločali v prihajajočem stoletju biotehnologije?« Prepričan je, da je to vprašanje tako pomembno, da lahko nanj odgovori le celotna družba. Za Rifkina to ni strokovno, temveč politično vprašanje. Njegova vizija biotehnološke prihodnosti je zato namerno pretirano pesimistična. Pozitivno stran novosti zagovarjajo že znanstveniki in biotehnološki esteblišment. Po Rifkinu se moramo čimprej poučiti o vseh možnih (tudi negativnih) posledicah novih tehnologij, potem pa se odločiti (odločitev je seveda politična), če resnično želimo posamezne (bio)tehnološke inovacije.
Odgovorov na razvojna vprašanja znanosti seveda ni mogoče iskati z javno razpravo, ker v znanosti preprosto ne velja demokratična logika. Nekaj povsem drugega pa so seveda biotehnološka podjetja, ki jim gre primarno zgolj za dobiček. Čeprav se meja med čisto znanostjo in aplikativnimi raziskavami novih komercialnih produktov vedno bolj zamegljuje – to velja še posebej za biotehnologijo -, je zakonsko omejevanje področij, ki jih bo zajela komercializacija, seveda nujno. Kaj vse se lahko patentira? Kdo je lastnik »genskih virov«? Do katere mere bomo lahko vplivali na genotip svojih otrok? Bomo dovolili delodajalcem in zavarovalnicam vpogled v svoje gene? Vse to so danes ključna politična vprašanja!
Rifkinova knjiga ob začetku branja veliko obeta, a se kmalu razvodeni v golo naštevanje sicer osupljivih, a kmalu utrujajočih potencialnih in že dejanskih biotehnoloških dosežkov. Če bi jo pisec skrajšal na polovico in le izbrane primere podrobneje obravnaval, bi bila knjiga gotovo do bralca bolj prijazna. Tudi končna osebna opomba je dokaj medla. Govori sicer o možnosti drugačne holistične znanosti (kot nasprotje redukcionistični), ki je kapital še ni umazal, a kot kaže se tudi sam vedno bolj zaveda, da nas pred nevarnostmi biotehnologije lahko obvarujejo le biotehnologi.
Knjiga Stoletje biotehnologije ni poljudnoznanstvena knjiga, ki bi ljudi informirala o novih odkritjih. Jeremy Rifkin tudi ni znanstvenik, ki bi svetu rad predstavil svoj raziskovalni vrtiček. Stoletje biotehnologije je politična knjiga, katere namen je vplivati na javno mnenje in vzbuditi javno razpravo o potencialnih nevarnostih biotehnologije, in Rifkin je politični aktivist. Tako moramo knjigo tudi brati in jo vrednotiti.
Prvo poglavje knjige v angleščini: The Biotech Century
Jeremy Rifkin: Stoletje biotehnologije – Kako bo trgovina z geni spremenila svet, Krtina 2001.
Sašo Dolenc
