Slovarček naravoslovnih znanosti

Absorbtivnost (vpojnost) – Lastnost snovi (tudi plina), ki nam pove, kako močno vpija sevanje; definirana je kot razmerje med gostoto energijskega toka vpadlega in vpitega sevanja. Za različne dele sevalnega spektra (infrardeče, vidno, ultravijolično) je lahko različna.

Acetilholin – Ester ocetne kisline in holina. Živčni prenašalec v holinergičnih sinapsah.

Acetilholinesteraza – Encim, ki razgrajuje acetilholin na acetatni del in holin in s tem prekine prenos signala v holinergičnih sinapsah.

Acetilholinski receptor – Transmembranska beljakovina, sestavljena iz petih podenot, združenih v cilinder tako, da se na sredi nahaja ionski kanalček. V visoki koncentraciji se nahaja v postsinaptični membrani skeletnomišičnega vlakna. Ionski kanalček, ki prepušča Na⁺ in K⁺ ione, je normalno zaprt. Ko se na receptor veže acetilholin, se zaradi sprememb v strukturi podenot kanalček odpre.

Acidofilne vrste – Vrste organizmov, ki uspevajo najbolje v okolju z nizkim pH.

Aerobionti – Organizmi, ki živijo le okolju s kisikom (aerobnem okolju).

Agrin – (angl. “agregation inducer”). Heparansulfat proteoglikan, ki se izloča iz živčnega končiča in vpliva na prerazporejanje že sintetiziranih molekul v sinaptičnem področju živčnomišičnega stika.

AIDS – Sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti (angl. “Acquired Immune Deficiency Syndrome”), ki ga povzroča retrovirus HIV (angl. “Human Immunodeficiency Vrus”).

Aktivni center – Del encima, na katerem poteka kemijska reakcija. Na molekuli encima je lahko tudi več aktivnih centrov.

Albedo – Odbojnost. Lastnost teles, ki pove, koliko vpadnega sevanja se odbije. Razmerje med vpadnim in odbitim sevanjem, včasih tudi za posamezne dele spektra.

Alel – Različice genov, ki zavzemajo enaka mesta na homolognih kromosomih, ne glede na to ali so enaki ali ne.

Aloencimi – So izoencimi istega lokusa, ki se zaradi majhnih alelnih razlik razlikujejo v eni ali večih aminokislinah.

Alzheimerjeva bolezen – Degenerativna bolezen, ki prizadene predvsem možgansko skorjo. Posledica bolezni je v prvi fazi demenca, to je oslabitev umskih sposobnosti. Kasneje bolezen privede tudi do telesne prizadetosti.

Anabioza – Stanje mirovanja, ki ga zlasti odlikuje zmanjšana presnova (metabolizem). Vanj preidejo živa bitja, ki so za to sposobna, v neugodnih razmerah, npr. rastline ob suši.

Anaerobionti – Organizmi, ki živijo v okolju brez kisika (anaerobnem okolju).

Antigen – Telesu tuja snov, ki sproži nastanek protiteles v organizmu.

Antimaterija – Snov, ki se ob stiku z materijo spremeni v energijo. Vsak tip osnovnega delca ima svojega zrcalnega antimaterijskega dvojnika. Ko se takšna dvojnika srečata, se zelo verjetno spremenita v fotone. Prvi opazovani delec iz antimaterije je bil elektronov dvojnik pozitron. Na idejo o možnem obstoju antidelcev prišel angleški fizik Paul Dirac. Odkril je, da imajo njegove enačbe, ki so opisovale gibanje elektrona, dve rešitvi namesto ene same. Prva je opisovala elektron, druga pa nekaj novega, kar je imelo popolnoma enako maso kot elektron, a nasproten naboj. Na razjasnitev problema ni bilo treba dolgo čakati, saj je že naslednje leto Carl Anderson opazil sled delca s prav takimi lastnostmi in ga imenoval pozitron. Če se srečata elektron in pozitron, pride do njunega medsebojnega izničenja, tako da od obeh ostane le še svetlobni blisk. Atom antimaterije bi bil sestavljen iz negativno nabitih antiprotonov in nevtralnih antinevtronov, okoli katerih bi krožili pozitivno nabiti pozitroni. Pred nekaj leti je fizikom v laboratoriju že uspelo ustvariti nekaj preprostih antiatomov.

Antropogene emisije – Emisije, ki so posledice človekove dejavnosti (promet, industrija ipd.).

Apoptoza – Programirana celična smrt.

Askorbinsko-glutationski cikel – Glavni antioksidacijski proces v plastidih (rastlinskih celičnih organelih), kjer se tvorijo reaktivni prosti radikali kisika pri normalnih biokemijskih procesih, ki npr. vključujejo tudi prenos elektronov pri fotosintezi. Odstranitev prostih radikalov kisika s pomočjo tega cikla je zelo pomembno, ker lahko poškodujejo mnoge celične strukture. To se dogaja tudi pri različnih vrstah stresa, ki vplivajo na povečano tvorbo prostih radikalov.

Astrofizika – Veja fizike, ki razlaga astronomske pojave. Prim. kozmologija.

Astronomija (gr. “astronomus”, zvezdoslovec)- Znanost, ki raziskuje nebesna telesa (po SSKJ).

ATP – Adenozin-5-trifosfat. Energijsko bogate vezi v tej molekuli so vir energije za celične procese.

Avtohton – Samonikla vrsta, torej vrsta, ki bi na nekem območju uspevala, tudi če ne bi bilo človeka.

Avtoradiografija – Tehnika za detekcijo radioaktivno označenih molekul na fotografskem filmu. Uporablja se predvsem v molekulski biologiji.

Avtosomi – Vsi kromosomi razen spolnih kromosomov. Človeku ima 22 parov avtosomov in par spolnih kromosomov.

Barioni – Delci, ki so sestavljeni iz treh kvarkov ali antikvarkov. Najštevilčnejši barioni so protoni in nevtroni, ki tvorijo jedra atomov. Barioni nosijo barionsko kvantno število, ki je pomembno, ker se ohranja v razpadih delcev. Tako lahko nevtron razpade na proton, elektron in elektronski nevtrino, saj proton in nevtron oba nosita barionsko število ena, ne more pa razpasti le na elektron in elektronski nevtrino, saj imata slednja delca barionsko število enako nič. Barioni čutijo močno silo.

Bela luknja – Teoretični model za del prostora, v katerem nastaja snov, ki potem bruha v vesolje. Je nasprotje črne luknje, ki snov vsrkava. Po nekaterih špekulacijah naj bi bela in črna luknja, povezani s tunelom, prenašali snov iz enega konca vesolja na drugo.

Bela pritlikavka – Zelo vroča zvezda (okoli 30.000 K) z majhnim izsevom in veliko gostoto (100.000 do 100 milijonkrat vejo od gostote vode). Je končno stanje v razvoju zvezde manjše mase, ko ta izgubi svoje zunanje sloje. Bele pritlikavke so ponavadi po velikosti podobne Zemlji, vendar je njihova masa blizu mase Sonca. Najbolj znana zvezda te vrste je spremljevalka Sirija, ki je tudi prva bela pritlikavka, ki so jo odkrili.

Beljakovina – Protein. Molekula, sestavljena iz aminokislin. Zaporedje aminokislin določa zaporedje nukleotidov v genu. V naravi beljakovine sestavlja 20 različnih aminokislin. Zaporedje in število aminokislin v beljakovini določa njihove lastnosti. Beljakovine opravljajo skoraj vse celične funkcije: so encimi, sodelujejo pri vzdrževanju celičnih struktur, z njimi se organizmi branijo pred drugimi organizmi ali z njimi plenijo (toksini), regulirajo gensko ekspresijo itd.

Biocenoza – Življenska združba. Je živi del ekosistema, ki vključuje živa bitja in dinamiko njihovih medsebojnih odnosov.

Bioinformatika – Znanstvena disciplina, ki vključuje matematične, statistične in računalniške metode za reševanje bioloških problemov z uporabo nukleotidnih (v DNA) in aminokislinskih (v beljakovinah) zaporedij in z njimi povezanimi informacijami.

Biolistika – (angl. “particle gun bombardment”). Metoda s katero vnesemo DNA v tarčno tkivo s pomočjo “genske pištole”.

Biološki sledovi – Telesne tekočine ali drugi biološki materiali, ki jih najdejo na kraju kaznivega dejanja (npr. madeži krvi, sperme, urina, lasje,..).

Biomasa – Teža žive snovi v populaciji ali ekološki skupini. Izrazimo jo v suhi teži na enoto površine ali enoto vodne prostornine. Navadno vsebuje tudi mrtve dele organizmov, npr. lubje, les, dlako, perje, kopita itd.

Biotehnologija – Združena uporaba (mikro)biologije, biokemije in inženirskih ved za izkoriščanje živih organizmov ali njihovih delov za izdelavo ali spreminjanje proizvodov, izboljšanje rastlin ali živali ali za razvoj mikroorganizmov za specifične uporabe. Tradicionalna biotehnologija vključuje že dolgo znane tehnologije npr. v pivovarstvu, pri hitrem razmnoževanju rastlin, pri biološkemu nadzorovanju škodljivcev, pri konvencionalnem pridobivanju serumov itd. Sodobna (nova) biotehnologija, npr. gensko inženirstvo, pa vključuje predvsem tehnologije, ki temeljijo na uporabi tehnologije rekombinantne DNA, monoklonskih protiteles in novih procesnih tehnik.

Biotop – Življenjski prostor z značilno sestavo neživih ekoloških dejavnikov (svetloba, toplota, voda, podnebje itd.), ki omogočajo obstoj določeni življenjski združbi.

Bolid – Zelo svetel meteor. V Zemljino atmosfero jih vsako leto vstopi nekaj 10.000. Čeprav močno zažarijo, običajno niso večji od kamenčka.

Bozoni – Delci, ki imajo celo spinsko kvantno število (0,1,2…). Vsi osnovni delci, ki prenašajo sile (fotoni, gluoni…), spadajo med bozone, medtem ko so osnovni delci snovi fermioni.

Brownovo gibanje – Naključno gibanje majhnih (prašnih) delcev v tekočini, ki je posledica trkov z molekulami.

CD4 – Beljakovina, ki je prisotna na površini večine T-celic pomagalk, makrofagov in monocitov in je receptor za virus HIV.

cDNA– Molekula DNA, ki nastane z obratnim (reverznim) prepisom obveščevalne RNA (mRNA).

Celična kultura – Gojenje celic zunaj organizma v ustreznih gojiščih.

Celična linija – Celice, ki so zmožne neskončne delitve v celični kulturi.

Celični ciklus – Življenjski ciklus celic sestavljen iz mitoze (celične delitvije) in interfaze (obdobja med dvema celičnima delitvama).

Celični klon – Genetsko identične celice, ki izvirajo iz ene same celice.

Celični receptor – Beljakovinski kompleks na površini celice, ki ga prepozna signalna molekula (npr. nek hormon ali rastni faktor, ki pripotuje po krvi), se veže nanj in s tem sproži ukaz za nek proces v celici (aktivacija določenih encimov, aktivacija izražanja določenih genov ali aktivacija podvojevanja DNA in delitve celice). Receptorji za nekatere signalne molekule, ki so zmožne prostega prehoda skozi celično membrano, so v notranjosti celice, v citoplazmi (citoplazemski receptorji) ali celo v jedru (jedrni receptorji). Celice različnih tkiv imajo različne receptorje; to omogoča njihov specifičen odziv na samo določene signalne molekule.

Centimorgan – Enota razdalje med lokusi na kromosomih. 1 cM ustreza 1% verjetnosti, da bo med lokusoma prišlo do rekombinacije. Pri evkariontih 1 cM v povprečju pomeni 10⁶ baznih parov.

Centromera – Predel podvojenega mitotičnega evkariontskega kromosoma, ki drži skupaj sestrski kromatidi. Med delitvijo celičnega jedra je pripet z nitmi delitvenega vretena.

CERN – Evropski center za raziskave v fiziki osnovnih delcev (prej Evropski center za jedrsko fiziko – Centre Europeéne pour la Recherche Nucléaire) z (po obsegu obroča) največjim trkalnikom na svetu LEP oz. LHC. V projekte v CERNU je vključenih okoli 7000 ljudi.

Ciklin – Protein, katerega koncentracija periodično raste in pada med potekom celičnega cikla evkariontske celice. Ciklini s sprožitvijo ciklinskih kinaz omogočajo prehod iz ene stopnje celičnega cikla v drugo.

Ciklinske kinaze – Od ciklinov odvisne proteinske kinaze, ki so aktivne v kompleksu s ciklini. Različni ciklinska kinaza-ciklin kompleksi fosforilirajo specifične beljakovine, ki sprožijo različne stopnje v celičnem ciklu. Proteinske kinaze so encimi, ki s pripajanjem (fosforilacija) ali odvzemom fosfatne skupine (defosforilacija) aktivirajo oziroma deaktivirajo različne beljakovine.

Citogenetika– Veja genetike, ki se ukvarja z morfologijo in topologijo kromosomov. Raziskuje podvojevanje kromosomov in vplive genetske informacije na dogajanja v celici.

Citokineza – Predelitev citoplazme starševske celice v hčerinski po delitvi jedra.

Citokromi-P450 – Encimi, ki jih najdemo v gladkem endoplazemskem retikulumu. Katalizirajo hidroksilacijo različnih endogenih in eksogenih snovi. Pomembni so pri biosintezi steroidnih hormonov in odstranjevanju strupenih snovi.

Citoskelet – Sistem beljakovinskih filamentov v citoplazmi evkariontske celice, ki je osnova citoplazemske strukture in organizacije. Glede na beljakovinsko sestavo in strukturo prevladujejo aktinski in intermediarni filamenti ter mikrotubuli.

Citotoksični T-limfociti – Imunske celice, ki dozorijo v priželjcu in zagotavljajo celično posredovano imunost. Če pridejo v stik s celico, ki na svoji površini izpostavlja molekulo, ki jo zaznajo kot tujo (antigen), potem to celico uničijo.

Čas – Glej trajanje.

Čerenkovo sevanje – Sevanje atomskega delca v prozorni snovi, ko se giblje hitreje od svetlobne hitrosti v tej snovi.

Črna luknja – Črna luknja je popularno ime za prostorsko-časovno singularnost, ki jo napove Einsteinova splošna teorija relativnosti, oz. za del vesolja, kjer je gravitacija tako močna, da ji niti svetloba ne more ubežati. Črne luknje se lahko med seboj razlikujejo le preko treh lastnosti (količin), ki jih lahko določimo posamezni črni luknji: (1) skupna masa, (2) skupni električni naboj in (3) vrtilna količina. (Tako imenovano Hawkingovo “sevanje črne luknje” v resnici izvira na zunanjem robu črne luknje.) Ker črne luknje brez mase ni, obstojijo tako štiri možne variante, ki jih lahko izpeljemo iz enačb splošne teorije relativnosti: (a) “Schwarzschildova črna luknja” (prvič izračunana leta 1916) nima ne naboja ne vrtilne količine; (b) “Reissner-Nordstromova črna luknja” (1918) ima naboj, ne pa vrtilne količine; “Kerrova črna luknja” (1963) ima vrtilno količino, a je brez naboja; (d) “Kerr-Newmanova črna luknja” (1965) ima tako naboj kot tudi vrtilno količino. Astrofiziki domnevajo, da se realne črne luknje skoraj gotovo vrtijo in imajo zelo majhen električni naboj, kar pomeni, da je Kerrova rešitev še najbolj uporabna. Izraz črna luknja je v 1960-ih skoval John Archibald Wheeler.

Črno telo – Telo, ki absorbira (vpije) vse vpadlo elektromagnetno valovanje (sevanje, svetlobo) in pri dani temperaturi od vseh teles najmočneje seva. Za sevanje črnega telesa veljajo Planckov, Stefanov in Wienov zakon.

Dehidracija – zmanjšana vsebnost vode v organizmu. Pri rastlinah je običajno posledica premajhnega vnosa vode oziroma pomanjkanja vode v tleh.

Dekstran – Sladkor, polimer glukoze.

Delci snovi – Delce snovi opišemo v standardnem modelu kot nesestavljene, točkaste delce s spinom ½. Zanje velja Paulijeva prepoved, da v danem (enodelčnem) stanju ne more biti več kot en delec.

Delci polja – Posredujejo silo (interakcijo) med delci snovi. Imajo cel spin in so bozoni. Zanje ne velja Paulijeva prepoved, v danem (enodelčnem) stanju je lahko več bozonov. Vsi delci polja v standardnem modelu (foton, W⁺, W^–, Z⁰, gluoni) imajo spin 1.

Delitveno vreteno – Žarkovje mikrotubulov (nitk, sestavljenih iz molekul beljakovine tubulina), ki nastanejo med poloma v evkariontski celici med celično delitvijo. Z njihovo pomočjo se podvojeni kromosomi ločijo in potujejo proti nasprotnima poloma.

Diabetes – Sladkorna bolezen. Metabolna bolezen zaradi pomanjkanja insulina. Posledica je oviran prenos glukoze iz krvi v celice.

Diploiden – Diploidna celica ali diploidni osebek vsebuje v jedru dvojno število kromosomov glede na število v razmnoževalnih celicah (glej haploiden).

Diploidna celica – Celica z dvojnim številom kromosomov, značilna za somatske celice večceličnih organizmov in za enocelične evkariontske organizme.

Diracova enačba – Enačba, ki opisuje časovno spreminjanje valovne funkcije fermionov (elektron…). Napove tudi obstoj antidelcev v obliki zrcalnih parov delcev. Je splošnejša nadgradnja Schrödingerjeve enačbe, saj upošteva tudi posebno teorijo relativnosti.

Diverzitetni indeks – Merilo raznovrstnosti, prevzeto iz informacijske teorije (Shannon-Wiener). Uporablja se v ekologiji za prikazovanje raznovrstnosti v vzorcih (življenjskih združbah), ki vsebujejo veliko vrst z veliko skupno številčnostjo pripadajočih osebkov.

DNA – Deoksiribonukleinska kislina (angl. “deoksiribo nucleic acid”), vrsta nukleinske kisline. Molekula, ki je v celici nosilec dedne informacije. Njena značilnost je specifično zaporedje nukleotidov, ki v genih določa zaporedje aminokislin v beljakovinah.

DNA polimeraza Taq – Termostabilni encim DNA-polimeraza, izoliran iz bakterije Thermus aquaticus (Taq). Encim omogoča povezovanje deoksinukleotidov in s tem izgradnjo verige, komplementarne matrični DNA. Ker je termostabilen, prenese naknadno toplotno razdvojitev nastale dvoverižne DNA v dve novi enoverižni matrici. Na njih nato lahko ponovimo polimerazno reakcijo in s ponavljanjem opisanega postopka pomnožujemo DNA.

DNA sonda – Enoverižni fragment DNA (lahko oligonukleotid), ki se po komplementarnosti nukleotidov natančno prilega določenemu zaporedju v preiskovani DNA. Če ga označimo z radioaktivnim izotopom, po hibridizaciji in avtoradiografiji na fotografskem filmu ugotovimo prisotnost ali odsotnost iskane DNA.

Dopplerjev pojav – Nastopa pri vseh vrstah valovanja. Če se npr. zvočilo giblje proti poslušalcu, tega zadene več valov na sekundo, kot če bi zvočilo mirovalo. Opazovalec zato sliši višji zvok. V primeru, da se zvočilo odmika, poslušalec sliši nižji zvok. Spomnimo se zvoka avtomobila, ki drvi mimo.

Dormanca semen – Stanje mirovanja (neaktivnosti). Semena se v njem nahajajo preden začnejo, ob za to ugodnih razmerah, kaliti.

Edem – Oteklina tkiva ali organa zaradi kopičenja medcelične tekočine.

Ekološka amplituda – Interval (pas, omejeno območje) ekoloških dejavnikov, znotraj katerih vrsta lahko živi.

Ekološka niša – Vse sestavine točno določenega življenskega okolja, s katerimi je organizem povezan in od katerih je življenjsko odvisen.

Ekološka sukcesija – Zaporedje v razvoju življenjskih združb, od pionirske stopnje do ravnovesne združbe.

Ekološki dejavniki – Vsi vplivi žive in nežive narave, ki delujejo na določen organizem v njegovem okolju.

Ekosfera – Celovitost in povezanost vseh živih in neživih dejavnikov na planetu Zemlja. Območje, kjer obstaja življenje, od največjih morskih globin (pribl. 10.000 m) do visokih gora.

Ekosistem – Okrajšava za ekološki sistem. Pojem je uvedel angleški botanik A.G. Tansley. Enota, ki zajema vse nežive in žive sestavine narave povezane v delujoč sistem. V osnovi gre za pretok energije skozi prehranjevalne verige in splete ter kroženje snovi. Ekosistemi so npr. ribnik, reka, jezero, morje, močvirje, gozd, travnik itd.

Ekotop – Je najmanjša ekološka enota v krajini, kjer so posamezni deli nežive in žive narave skupaj s človekom v dinamičnem ravnovesju.

Eksogeni promotor – Neki drugi, genu tuj promotor, ki ga pripojimo pred gen zato, da bi spremenili moč njegovega izražanja.

Eksonukleaze – Encimi, ki cepijo verige DNA ali RNA na njihovih končnih delih.

Eksperiment – Opazovanje, pojavov/procesov v skrbno nadzorovanih pogojih.

Elektromagnetno valovanje – Svetloba, radijski valovi, mikrovalovi, sevanje gama.

Elektroporacija – Kratkotrajne poškodbe celičnih membran pod vplivom električnega toka, ki omogočajo vnos DNA v celice.

Encim – Beljakovina, ki katalizira določeno kemijsko reakcijo.

Endemična vrsta – Endemit. Rastlinska ali živalska vrsta, ki živi samo na določenem kraju oziroma na omejenem območju.

Endocitoza – Privzem zunajceličnih snovi z uvihanjem (invaginacijo) celične membrane. Nastane endosom, vezikel obdan z membrano, ki se v citoplazmi zlije z lizosomom.

Endocitoza – Proces, med katerim celica z uvihanjem celične membrane navznoter obda delec, ki leži zunaj nje: V notranjosti ščitnične celice se uvihani del odcepi od membrane in nastane mehurček (endosom).

Endogeni promotor – Genu lastni promotor. Zaporedje nukleotidov pred genom, na katerega se skupaj s transkripcijskimi beljakovinami veže RNA-polimeraza in začne prepis gena v mRNA.

Endolizosom – Organel ob celični membrani. Vsebuje encime za razgradnjo tujih delcev, ki v celico vstopijo z endocitozo (v endosomu). Razgrajuje tudi druge izrabljene ali okvarjene celične organele.

Endoplazemski retikulum – Z membrano obdan predelek v obliki labirinta v citoplazmi evkariontske celice, kjer poteka sinteza lipidov in membranskih beljakovin.

Enostavni koeficient podobnosti – Mera sorodnosti, ki ob primerjavi dveh genotipov upošteva vse možne kombinacije navzočnosti ali odsotnosti genskih markerjev. Možne so štiri kombinacije: genski marker je navzoč pri obeh genotipih, lahko je odsoten pri obeh genotipih ali pa je navzoč le pri enem ali drugem genotipu.

Entomopatogene glive – Tiste glive, ki so patogene za žuželke.

Epifit – Rastlinski ali živalski osebek, ki živi na rastlini in jih uporabljajo zgolj za podlago. Z njo niso v zajedavskem odnosu.

Epifitija – Množični pojav rastlinske bolezni (pri ljudeh govorimo o epidemiji).

Episom – Ekstrakromosomalna DNA. Ponavadi plazmid, ki se lahko v celici podvojuje v citoplazmi in neodvisno od kromosoma. Lahko pa se vanj vgradi in se podvojuje skupaj z njim.

Epizootija – Množični pojav bolezni v živalskih populacijah (pri ljudeh je to epidemija).

EV – Elektronvolt je enota za merjenje energije delcev. To je kinetična energija, ki bi jo pridobil delec z enim osnovnim nabojem, ko bi v praznem prostoru preletel napetost enega volta; 1,6×10^-19 J.

Evkariont – Eno- ali večcelični organizem s celičnim jedrom. To so vsi organizmi razen virusov in bakterij (prokariontov).

Evtrofen – S hranilnimi snovmi bogat vodni ekosistem.

Ex vivo – V (poskusnih) razmerah zunaj živega organizma.

F₁-generacija – Prva generacija po križanju dveh homozigotnih starševskih linij.

Fanerozoik – Geološki čas od konca predkambrija do danes. V kamnitih plasteh iz tega časa so dobro prepoznavne okamnine.

Fenilketonurija – Bolezen presnove, ki jo povzroči mutacija v genu za encim fenilalanin hidroksilazo, ki pretvarja aminokislino fenilalanin v aminokislino tirozin. Deduje se kot avtosomno recesivna bolezen. Posledica je duševna zaostalost in pomanjkanje kožnega pigmenta. Blažimo jo z dieto brez fenilalanina.

Fenološki razvoj – Življenjski procesi rastlin in živali, vezani na letne čase, npr. cvetenje in zorenje.

Fenomenologija – (v fiziki). Teorija, ki poskuša razložiti le opazljive lastnosti sistema in jih skuša napovedati, pri tem pa se ne opira na pojave in mehanizme na nivoju gradnikov sistema. Primer: Keplerjevi zakoni popolnoma zadovoljivo opišejo gibanje planetov okoli Sonca brez poznavanja Newtonovega zakona. Kar se tiče same napovedne moči, Newton ni znal nič bolje opisati gibanja Zemlje okoli Sonca, znal pa je seveda tako gibanje razložiti. Seveda šele z Newtonovo teorijo gravitacije lahko opišemo tudi medsebojne vplive planetov, vendar pa so opazljivi šele pri dovolj natančnih opazovanjih.

Fenotip – Izgled osebka, njegova pojavna oblika in je posledica delovanja genetskih dejavnikov in dejavnikov okolja.

Fermioni – Delci, ki imajo polovično spinsko kvantno število (1/2, 3/2, 5/2…). Sem spadajo: proton, nevtron, elektron…

Fizika – Veda o lastnostih in zgradbi snovi ter medsebojnih vplivih snovi in energije (po SSKJ); lat. physica iz gr. physis narava; prvotno: nauk o naravi.

Fizika trdne snovi – Področje fizike, ki se ukvarja z raziskavami trdnih snovi, med katere spadajo: polprevodniki, superprevodniki, kristali, kovine…

Fiziologija – Veda o življenjskih procesih v organizmih.

Flora exsiccata Carniolica – Zbirka posušenih rastlin, ki jo je po vzoru v 19. stoletju zelo razširjenih eksikatnih zbirk, ki pa tudi danes niso prenehale izhajati, izdajal ljubljanski botanik in vodja botaničnega vrta Alfonz Paulin. V letih od 1901 do 1936 je, večinoma z nahajališč na Kranjskem, izdal 2000 številk praprotnic in semenk. Pri štev. 1-600 je dodal tudi izčrpne podatke o njihovih nahajališčih na Kranjskem.

Fluorofor – Kemična spojina ali del večje molekule (npr. aminokislina tritpofan v beljakovinah), ki spodbujena s svetlobo določene valovne dolžine oddaja svetlobo z višjo valovno dolžino (fluorescira).

Fotoliza – Kemijska reakcija, ki poteka pod vplivom svetlobe, ki jo snov absorbira. Pri tem lahko molekule snovi zaradi dovajanja energije razpadejo na radikale, ione ali proste atome. V tehniki se uporablja npr. pri fotografiji.

GAJA – Hipoteza, ki predpostavlja, da živa bitja s svojo dejavnostjo spreminjajo nežive dejavnike na Zemlji, da živi in neživi svet v medsebojnem delovanju urejata in ohranjata stanovitnost atmosfere in kroženje snovi (biokemično kroženje). Po tej hipotezi deluje Zemlja kot organizem.

Galaktolipidi – Ena od glavnih skupin glicerolipidov. Nahajajo se v membranah plastidov, organelov rastlinskih celic, kot so kloroplasti. Kemično so sorodni fosfolipidom – namesto fosforilne skupine (fosfata) fosfolipidov vsebujejo eno ali dve galaktozilni skupini (vsebujejo torej sladkorni ostanek) ali sulfokvinozilno skupino.

Gametofit – Osebek, ki po mitozi proizvaja spolne celice. Pri algah pogosto haploiden. Izraz se navadno uporablja za osebek, ki ima izmenjavo jedrnih faz.

Gen – Enota dedne zasnove. Del molekule DNA, ki nosi zapis za eno beljakovinsko (proteinsko) oziroma RNA molekulo.

Gen za rezistenco – Gen z zapisom za odpornost proti določenim snovem. Navadno gre za zapis za encim, ki je sposoben razgradnje škodljive učinkovine. V biotehnologiji in molekulski biologiji uporabljajo predvsem gene za razgradnj antibiotikov. Takšen gen vgradijo v plazmid, ki ga vnesejo z dodatnim genom, ki ga želijo proučevati, v bakterijo. Ob izpostavitvi bakterijske kulture antibiotiku bodo preživele samo celice s plazmidom. Tako lahko izoliramo zgolj tiste, ki vsebujejo plazmid z genom, ki ga nato lahko proučujemo. Največkrat so uporabljeni geni za rezistenco proti ampicilinu (npr. beta laktamaza, encim ki razgrajuje laktamski obroč ampicilina).

Genetski označevalci – DNA označevalci. Razmeroma kratka zaporedja DNA, ki so lahko določljiva in je zato z njimi olajšano raziskovanje genov.

Genetski drs – (angl. “Genetic drift”). V neki prvotni populaciji lahko pride do nastanka več manjših populacij (skupin). V teh skupinah pride pri križanju do naključnega nabora posameznih osebkov in s tem tudi do naključnega izbora gamet, posledica je različna frekvenca genov v naslednjih generacijah. Znotraj te skupine (nove populacije) vse bolj prihaja do križanja podobnih posameznikov, zaradi česar se eni geni utrdijo, drugi pa izgubijo, posledica pa so vse večje razlike med skupinami. Na ta način prihaja do razhajanja v frekvenci genov od prvotne populacije kar imenujemo naključni genetski drs.

Genom – Celoten dedni zapis celice, celotno zaporedje DNA v klični ali somatski celici. Vsota genetskih informacij nekega organizma, ki je zapisana v kromosomski in organelni DNA. Pri človeku genom sestavlja 22 parov avtosomalnih kromosomov, par spolnih kromosomov in mitohondrialna DNA.

Genomska knjižnica – Zbirka klonov, ki vsebujejo fragmente DNA celega genoma.

Genomski projekti – Projekti, s katerimi želijo določiti nukleotidno zaporedje celotnega genoma, t.j. celotne dednine, posebej izbranih organizmov. Prvi določen evkariontski genom je bil genom kvasovke Sacharomyces cerevisiae. Prvi izsledki projekta človeški genom so bili objavljeni leta 2001. Zaradi količine podatkov so to izredno zahtevni projekti, ki jih izvajajo družno posebej specializirani centri po vsem svetu.

Gravitacijsko lečenje Ukrivljanje žarka svetlobe v gravitacijskem polju, ki ga predvideva splošna teorija relativnosti.

Genotip – Genska zgradba organizma; pri genski diagnostiki zgradba določenega gena. Mutacija spremeni genotip. Stanje alelov na enem ali več lokusih nekega organizma. Vsota vseh genov.

Genska diagnostika – Diagnostika na podlagi genske preiskave.

Genska preiskava – Preiskavni postopki na ravni kromosomov, genov in beljakovin za ugotavljanje dednih in infekcijskih bolezni ter genskih okvar, prenašalstva okvarjenih genov ter nagnjenosti do določenih genskih bolezni. Enaki postopki se uporabljajo tudi pri osebni identifikaciji za potrebe sodne medicine in kriminologije.

Genski čip – Mikromreže genov, ki jih uporabljajo pri transkriptomiki. Na majhno površino je nanešeno večje število genov, katere želimo proučevati v različnih stanjih celice. Metoda nam omogoča spremljanje aktivnosti do več kot deset tisoč genov hkrati v večjih projektih transkriptomike. Genski čipi postajajo vedno bolj pomembni tudi v genski diagnostiki.

Genski kod – Pravila po katerih kodonu (tripletu) nukleotidov v genu določimo točno določeno aminokislino. Na vsakem mestu kodona so lahko štirje različni nukleotidi, torej je v genskem kodu na razpolago 64 različnih kodonov. Ti kodirajo 20 aminokislin, ki se v naravi pojavljajo v beljakovinah. Trije kodoni so t.i. stop kodoni, ki so signal ribosomu, da se je gen končal. S tem se prekine biosinteza beljakovine.

Genski marker – Fenotipski, biokemijski ali DNA polimorfizem, ki ga uporabljamo za genski opis osebka ali populacij. Pri preiskavi DNA (npr. pri iskanju nekega gena) je to navadno krajše polimorfno zaporedje nukleotidov, ki se zaradi bližine preiskovani DNA (iskanemu genu) z njo vezano deduje in jo s tem “označuje”. Polimorfnost pomeni, da so aleli nekoliko različni, in lahko nastopajo v homo- in heterozigotnih kombinacijah.

Gensko inženirstvo – Genska tehnologija, tehnologija rekombinantne DNA. Izrazi za tehnike s katerimi označujemo načrtno umetno sestavljanje molekule DNA z novimi kombinacijami odsekov DNA oziroma genov.

Gensko zdravljenje – Uporaba tehnik za omilitev ali odpravo bolezenskih posledic okvarjenega gena, nadomeščanje okvarjenega gena z normalno različico. Somatsko gensko zdravljenje je nadomeščanje okvarjenih genov v telesnih (somatskih) celicah določenega (obolelega) organa. Gensko zdravljenje kličnih celic (zdaj je še prepovedano) je nadomeščanje okvarjenih genov v kličnih celicah, ki ima za posledico tudi prenos nadomestnih genov v vse celice zarodka oziroma novorojenca in se lahko prenaša tudi na naslednje generacije.

Gesneriaceae – Družina gesnerijevk, kamor uvrščamo nekatere od najbolj dekorativnih in tudi divje rastočih tropskih rastlin. Skoraj vsak pozna afriško vijolico (hibridi rodu Saintpaulia) in pogosto gloksinijo (hibridi vrste Sinningia) iz cvetličarn in vrtnarij. Obstajajo stotine drugih, zelo različnih članov te družine, tako po velikosti kot po rastnih razmerah.

GeV – Gigaelektronvolt, je milijarda elektronvoltov: 1 GeV = 10⁹ eV.

GeV/c² – Je enota za merjenje mase delcev. Lastno energijo delca, to je energijo njegove mase, dobimo, ko maso pomnožimo s kvadratom svetlobne hitrosti. Enoto za maso, GeV/c², dobimo, ko enoto za energijo, GeV, delimo s kvadratom svetlobne hitrosti, c².

Glikoprotein – Beljakovina, na katero je kot sestavni del vezan ogljikov hidrat (sladkor).

Golgijev aparat – Z membrano obdan citoplazemski organel, kjer poteka zorenje (zaključne spremembe) beljakovin in lipidov, sintetiziranih v endoplazemskem retikulumu, ter njihovo razporejanje na različna mesta v celici.

Gravitacijski valovi – Valovom podobne motnje v ukrivljenosti prostora-časa, ki jih napoveduje splošna teorija relativnosti. Obstoj gravitacijskega sevanja so dokazali z opazovanjem dvojnega pulzarja PSR 1913+16, katerega orbita se zmanjšuje v skladu z napovedmi Einsteinove teorije, ki upošteva oddajanje gravitacijskega sevanja.

GTP – Nukleotid guanozin-5′-trifosfat; v njem sta dve labilni, energetsko bogati vezi, ki se pri reakciji z vodo (hidroliza) razcepita, sproščena kemična energija pa se porabi za celične procese.

Gvanilil ciklaza – Encim, ki GTP pretvori v ciklični gvanozin-monofosfat (cGMP).

Habitat – Je del okolja, kjer posamezna vrsta zadovolji vse svoje razvojne in življenjske potrebe. Življenjski prostor (bivališče) določenega organizma. Za habitat so značilne določene fizikalne lastnosti, v njem prevladujejo značilne rastlinske vrste.

Hadroni – Ime za delce, ki čutijo močno silo. Mezoni in barioni.

Hadronski trkalnik – Large Hadron Colider (LHC). Velik pospeševalnik, ki ga gradijo v CERN-u. V njem bodo trkali protoni z energijo 7×10⁹ eV. Postavili ga bodo v istem tunelu, ki ga sedaj uporablja LEP, potem ko bodo leta 2000 le-tega ugasnili in odstranili. Delovati naj bi začel okrog leta 2005.

Halofilne vrste – Vrste, ki živijo v okolju s povišano koncentracijo soli npr. nekatere rastline v solinah, npr. halofilni mikrobi so tisti, ki najbolje uspevajo v slanih okoljih.

Haploiden – Haploidna celica ali haploidni osebek, ki vsebuje v jedru enojno število kromosomov. Pri živalih in človeku so haploidne celice spermiji oz. jajčece.

Hematopoetične klične celice – Klične celice kostnega mozga, ki se diferencirajo v krvne celice.

Hemofilija – Bolezen, za katero je značilno nepravilno (pomanjkljivo) strjevanje krvi. Povzročajo jo mutacije v kakšnem od genov za beljakovine (faktorje), ki sodelujejo pri strjevanju krvi. Deduje se kot kromosom X-vezana recesivna bolezen.

Hepatitis – Huda bolezen jeter, ki jo povzroča eden od virusov hepatitisa (najbolj pogosto A, B ali C). Virusi hepatitisa so retrovirusi.

Herbicidi – Kemikalije, s katerimi uničujemo plevele.

Heterodupleks – Hibridna dvoverižna DNA, v katero se komplementarno povežeta enojni verigi DNA iz dveh različnih izvornih DNA. Verigi se lahko delno razlikujeta.

Heterozigot – Organizem, ki ima na proučevanem lokusu dva različna alela.

Hibridizacija – Postopek tvorbe dvoverižne strukture med dvema enoverižnima DNA ali med enoverižno DNA in RNA z vodikovimi vezmi. Poteče samo med dvema komplementarnima verigama. Uporablja se v molekulski biologiji pri iskanju novih genov pri npr. Southernovemu prenosu, verižni reakciji s polimerazo, genskih čipih. DNA sonda hibridizira z odsekom v molekuli preiskovane DNA, ki ima komplementarno zaporedje nukleotidov.

Hibridne somatske celice – Celice, ki nastanejo s fuzijo celic osebkov dveh bioloških vrst in vitro in pogosto vsebujejo le majhen del genoma ene vrste in celoten genom druge vrste.

Higgsov bozon – Higgsov delec ali kratko Higgs je hipotetični delec iz male enotne teorije, ki da šibkim bozonom W⁺, W^–, Z⁰ in vsem drugim delcem maso. To je edini nesestavljeni delec v standardnem modelu s spinom 0.

Hipertermofilne vrste – Vrste bakterij (arhebakterije), ki živijo tudi v vročih izvirih, optimalna temperatura za njihovo rast je nad 80^o C, nekatere najbolje uspevajo v vodi s temperaturo 110^o C. Posebej so zanimive kot potencialni vir encimov uporabnih v biotehnologiji. Beljakovine termofilnih organizmov so temperaturno obstojne in zato primerne za vrsto različnih biotehnoloških aplikacij, npr. DNA polimeraze Taq iz arhebakterije Termophillus aquaticus se uporablja pri verižni reakciji s polimerazo.

Hipofiza – Žleza z notranjim izločanjem, ki leži na lobanjskem dnu in izloča različne hormone, tudi tirotropin, hormon, ki spodbuja delovanje ščitnice.

Hipotalamus – Majhno območje na možganskem dnu, ki leži nad hipofizo in je preko peclja povezano s hipofizo. Sestavljajo ga telesa živčnih celic, nekatera lahko izločajo hormone.

Histon – Majhne pozitivno nabite beljakovine, ki v jedru tvorijo komplekse z molekulo DNA. Z DNA se povežejo v tesne komplekse, nukleosome, ki so v kromosomih tesno spakirani.

HIV – Virus človeške imunske pomanjkljivosti. HIV je retrovirus, ki spada v družino Retroviridae. Virusna DNA se lahko začne prepisovati takoj po vključitvi v kromosomalno DNA, v redkih primerih pa provirus v celici dalj časa ostane v latentnem stanju.

Homeostaza – Lastnost živih bitij, da kljub zunanjim spremembam ohranjajo ravnovesnost svojih fizioloških dejavnosti (npr. ohranjanje telesne temperature); pogosto uporabimo isti pojem, ko govorimo o ravnovesjih v ekosistemih.

Homoioklorofilne rastline – Rastline, ki za časa izsušitve ohranijo 90% ali več pigmentov, med ostalimi tudi klorofila. Zato so njihovi listi tudi pri dehidraciji še vedno vidno zeleni. Primer so rastline sposobne oživitve, kot sta Craterostigma plantagineum in Ramonda sp.

Homologna rekombinacija – Izmenjava genetskega materiala med kromatidami homolognih kromosomov med mejozo.

Homologni geni – Homologne beljakovine. Geni ali beljakovine, ki imajo v različnih organizmih enako funkcijo. Razvili so se iz istega prednika, zato so si zelo podobni po zgradbi in delovanju. Iskanje homolognih genov oz. beljakovin je pomembno pri interpretaciji podatkov genomskih projektov. Če npr. v genomu odkrijejo beljakovine, ki je zelo podoben neki drugi beljakovini v drugi vrsti, potem pravimo, da sta homologni in da imata v obeh vrstah isto funkcijo.

Homozigot – Osebek, ki ima na enem ali več lokusih dva enaka alela.

Hormon – Signalna molekula, ki jo izločajo različne žleze ali nekatere živčne celice. Veže se na receptorje v tarčnih celicah in vplivajo na procese v njih.

Hubble, Hubblov vesoljski teleskop – Optični teleskop, ki kroži na satelitu v zemeljski orbiti.

Huntingtonova bolezen – Degenerativna bolezen, ki prizadene predvsem globoka možganska jedra, zlasti repato jedro. Bolezen se kaže kot demenca, pojavijo se nenadzorovani gibi.

Impotenca – Spolna nemoč.

Imunomodulator – Molekula, ki vpliva na imunski odgovor organizma.

In vitro – Proces ali poskus, ki poteka v epruveti, pri laboratorijskih razmerah zunaj organizma.

In vivo – Proces ali poskus, ki poteka v živi celici oz. v živem organizmu.

Incestno parjenje – Medsebojno parjenje sorodnih osebkov, npr. parjenje potomcev istih staršev, očeta in hčere, matere in sina. Razmeroma pogosto v številčno omejenih populacijah.

Infralitoral – Zgornje obalno nadstropje, ki sega od spodnje meje bibavičnega nadstropja (mediolitorala) do meje uspevanja morskih semenk, nekako do globine 40-50 m v oceanih. V Tržaškem zalivu sega do globine 7-8 m.

Inkontinenca – Nezmožnost kontrole izločanja vode in blata.

Insekticidi – Kemikalije, s katerimi uničujemo žuželke.

Insulin – Beljakovinski hormon, ki ga sintetizirajo b-celice trebušne slinavke. Povišana koncentracija glukoze v krvi je signal za njegovo izločanje. Pospešuje prehod glukoze v celice mišic in jeter ter v njih sintezo glikogena in zavira razgradnjo glikogena. S tem znižuje koncentracijo glukoze v krvi.

Integraza – Encim, ki omogoči vgradnjo virusne DNA (pri retrovirusih je ta prepis virusne RNA) v genomsko DNA gostiteljeve celice.

Interaktomika – Znanstvena disciplina, ki raziskuje omrežja povezav beljakovin in genov v živih celicah.

Interfaza – Dolgo obdobje celičnega ciklusa med dvema mitozama.

Interlevkin-2 – Molekula (eden od limfokinov), ki jo izločajo T-limfociti kot odgovor na navzočnost tuje snovi (antigena). Je rastni faktor za limofocite T in B, pospešuje rast T-limfocitov in izločanje protiteles iz B-limfocitov.

Inverzna genetika – Pozicijsko kloniranje. Iskanje nekega gena, odgovornega za določeno gensko bolezen, katerega beljakovina še ni poznana. Za to uporabljamo sodobne pristope določanja položaja tega gena na osnovi lastnosti, ki se dedujejo vezano s prisotnostjo bolezni pri določenih članih neke družine in za katere poznamo gene oziroma njihov položaj v genomu.

Iradiacijski hibrid – Hibridne somatske celice, ki nastanejo s fuzijo normalnih in z radioaktivnimi snovmi obsevanih celic. Genetski material slednjih je močno fragmentiran.

Izoencimi – Različne molekulske oblike enega encima, ki katalizirajo isto reakcijo in so produkt več kot enega lokusa.

Izosterična zamenjava – Izostera je kemična skupina, s katero lahko nadomestimo del neke molekule tako, da bo ta molekula obdržala prvotno prostorsko strukturo, spremenjene pa bodo le nekatere kemične lastnosti na zamenjanem delu molekule.

Kalus – Skupek neorganizirano rastočih celic. Navadno nastane na poškodovanih mestih rastlin, kjer prekrije rano.

Kaos, teorija kaosa – Teorija o nepredvidljivem obnašanju v sistemih s povsem determinističnimi zakoni gibanja; nepredvidljivo obnašanje je posledica velike občutljivosti takšnih sistemov na začetne pogoje. Čeprav nam deterministični zakoni omogočajo, da poljubno natančno izračunamo obnašanje sistema v prihodnosti, tega ne moremo storiti, ker že zelo majhna sprememba v začetnih pogojih povzroči povsem drugačen poznejši razvoj. Primer kaotičnega sistema je vreme. Čeprav zelo dobro poznamo meteorološke enačbe, vremena še zmeraj ne moremo napovedati za več kot nekaj dni vnaprej. Že bežni utrip metuljevih kril nekje na Kitajskem lahko namreč odločilno vpliva na nastanek tornada nad Florido nekaj dni zatem.

Kaposijev sarkom – Tumor, ki se razvije iz endotelijskih celic (celic stene krvnih žil); kaže se v obliki modro ali purpurno obarvanih kožnih razjed.

Kapsida – Beljakovinski plašč, ki obdaja DNA– oziroma RNA–genom virusov.

Kariogram – Po morfoloških kriterijih, npr. velikosti ali obliki, urejen set kromosomov neke vrste.

Katalitični konverter – Je npr. avtomobilski katalizator. Z njim zmanjšujemo onesnaževanje z izpušnimi plini avtomobilov. Beseda katalizator pravzaprav označuje snov, ki sproži kemično delovanje, ne da bi se pri tem kaj spremenila. Poznamo dvojne katalzatorje, v katerih pride do oksidacije ogljikovodikov in ogljikovega monoksida v vodo in ogljikov dioksid, in trojne katalizatorje, ki ustrezajo še strožjim predpisom, saj iz dušikovih oksidov odstranjujejo še kisik. Katalizatorji so trdni ali zrnati (kroglice). Trdni katalizatorji so v obliki satja, zrnati pa imajo več žičnih, z aluminijem prevlečenih košaric, v katerih so kroglice. Za katalizatorje uporabljajo drage kovine: platino paladij in rodij.

kD – Kilodalton, enota za atomsko maso. 1 D (dalton) je 1/12 mase atoma ogljika. Najbolj pogosto se uporablja v biokemiji za opis molekulske mase beljakovin.

Kelvin – Je enota za merjenje temperature. 0 kelvinov ustreza absolutni ničli, to je -273 stopinjam Celzija, sicer pa je 1 kelvin enako velik kot stopinja Celzija.

Kimera – Tkivo, sestavljen iz genetsko različnih celic, osebek, sestavljen iz takih tkiv ali molekula DNA, sestavljena iz genetsko različnih DNA (hibridna DNA, sestavljena iz molekul DNA različnega porekla).

Kinetohor – Posebej urejena skupina beljakovin, vezana v centromerni regiji mitotičnega kromosoma, na katero se pritrdijo niti (mikrotubuli) delitvenega vretena. Ima aktivno vlogo pri gibanju kromosomov proti celičnima poloma.

Klatrin – Beljakovina, ki se uredi na citoplazemski strani celične membrane v mrežasto strukturo ter tako prekrije vdolbino, ki nastane, ko se na membranski receptor veže neka signalna beljakovina. Klatrinska mreža zelo hitro obda novonastali vezikel, ki signalno molekulo prenese v citoplazmo.

Klične celice – Haploidne celice, ki se med razvojem osebka razvijejo v jajčeca ali spermije. So nosilke spolnega razmnoževanja.

Klon – Populacija celic, nastala z delitvijo ene izhodiščne celice. Vse celice klona imajo isti dedni zapis.

Kloniranje – Ustvarjanje številnih kopij gena oziroma dela molekule DNA (kloniranje genov, molekulsko kloniranje), celice (celično kloniranje) ali organizma (kloniranje osebkov).

Kodominantno dedovanje – Dedovanje, pri katerem se pri heterozigotu oba alela dedujeta neodvisno in ni noben prevladujoč (dominanten) nad drugim. Oba alela enakovredno prispevata k fenotipu.

Kodon – Triplet. Zaporedje treh nukleotidov, ki določajo točno določeno aminokislino v skladu z genskim kodom.

Kofaktor – Majhna organska ali anorganska molekula, ki je potrebna za delovanje encima. Na beljakovinski del encima ni kovalentno vezana. Lahko so tudi dvovalentni kationi, npr. Ca²⁺.

Kompeticija – Tekmovanje; odnos med dvema ali več organizmi, populacijami ali vrstami, ki imajo podobne ekološke potrebe glede hrane, bivališča, razmnoževanja ipd.

Končna (apikalna) rast celic – Rast novih celic na končnem (apikalnem) delu steljke.

Kozmologija, fizikalna – Veja fizike in astronomije, ki se ukvarja z modeli vesolja v celoti.

Krill – Morski planktonski raki, predvsem evfavzidi (5 do 6 cm), ki so hrana mnogim vrstam kitov, tjulenjev in pingvinov.

Kromatida – Ena od obeh kopij kromosoma, nastala s podvojitvijo DNA, v centromeri še vedno povezana z drugo kopijo. Kromatidi istega kromosoma sta genetsko enaki. Kromosomi, zgrajeni iz dveh kromatid, se pojavljajo v profazi in metafazi mitoze.

Kromosom – Celična struktura, sestavljena iz dolge molekule DNA (vsebuje večje število genov) in beljakovin, histonov. Nosilec dedne informacije v organizmu. So paličaste oblike, začasno se pojavijo med celično delitvijo.

Kromosomske aberacije – pojav kromosomov nenormalnih oblik in števila, npr. pri Downovem sindromu se pojavijo tri kopije kromosoma 21.

Ksantofilni cikel – Naziv za sintezo ksantofila zeaksantina iz violaksantina Zlasti je pomemben pri intenzivnih svetlobah. Rastline ščiti pred možnimi poškodbami. Zeaksantin sodeluje v toplotnem odstranjevanju presežka absorbirane svetlobne energije. Ksantofile uvrščamo v skupino organskih pigmentov, imenovanih karotenoidi. Značilno za njih je, da vsebujejo kisik. Primer je omenjeni zeaksantin, ki se nahaja tudi v koruznem zrnu. Po kemični zgradbi so visoko nenasičene spojine na osnovi izoprena. So pomembni v bioloških procesih, kot je fotosinteza.

Kvantna elektrodinamika (QED) – Fizikalna teorija (skupek enačb), ki opisuje interakcije med električno nabitimi delci in elektromagnetnim valovanjem. Združuje klasično teorijo elektromagnetnega polja in posebno teorijo relativnosti s kvantnomehanskim pristopom. Prvi primer kvantne teorija polja in tudi še vedno najnatančnejša teorija, ki jo imamo. Ukvarja se z elektromagnetno interakcijo na kvantnem nivoju, v sebi pa vključuje kvantno mehaniko in posebno teorijo relativnosti.

Kvantna kromodinamika (QCD) – Teorija, ki opisuje delovanje močne sile. Zgrajena je po analogiji s kvantno elektrodinamiko. Zanjo je značilna asimptotična svoboda vezanih kvarkov.

Kvantna mehanika (teorija) – Moderna teorija, ki opisuje obnašanje osnovnih gradnikov fizičnega sveta. Ponavadi z imenom kvantna mehanika opišemo skupne lastnosti teorij (kvantne lastnosti), ki opisujejo gibanje in interakcije med delci v mikrosvetu.

Kvantna optika – Eno od imen za področje fizike, ki se ukvarja predvsem z laserji. Drugo razširjeno ime je elektrooptika.

Kvantna teorija polja – Skupno ime za več teorij, po katerih svet sestavljajo snovni delci fermioni in bozoni, ki prenašajo sile. Oboji so kvantni delci.

Kvantne lastnosti – Lastnosti, zaradi katerih nekemu objektu (delcu) ali pa pojavu rečemo, da je kvanten. Bistveni lastnosti sta načelo nedoločenosti in komplementarnost.

Kvantni objekt (delec) – Delec s kvantnimi lastnostmi za katerega velja ena od teorij kvantne mehanike. Sem spadajo osnovni delci (kvarki, leptoni), delci sestavljeni iz osnovnih delcev (protoni, nevtroni, mezoni…) in delci, ki posredujejo sile (fotoni, šibki bozoni, gluoni, “gravitoni”). Kvantni objekt matematično opišemo z valovno funkcijo.

Kvarki – Ena od dveh skupin (poleg leptonov) domnevno točkastih osnovnih delcev, iz katerih je zgrajena snov. V naravi se vedno pojavljajo v skupinah po dva (mezoni) ali tri (barioni).

Lamin – Skupine intermediarnih filamentov, ki ob notranji strani jedrne ovojnice oblikuje fibrozni matriks.

Lentivirusi – Vrsta RNA-virusov, sorodnih virusoma HIV-1 in HIV-2, z genomom iz enoverižne molekule RNA.

LEP – (angl. “Large Elektron Positron Collider”). Veliki trkalnik elektronov in pozitronov v CERN-u. Obseg njegovega obroča je 27 km, deloval pa je od novembra 1989 do novembra 2000. Tik pred ukinitvijo so na njem zaznali morda prve indice o obstoju Higgsovega delca. Z njim so zelo natančno potrdili napovedi standardnega modela.

Leptoni – Skupina osnovnih delcev, ki ne čutijo močne sile. Sem spadajo elektron, mion in tauon ter njihovi pripadajoči nevtrini. Leptoni nosijo leptonsko kvantno število.

LHC – (angl. “Large Hadron Collider”). Veliki trkalnik, ki bo v CERN-u zamenjal LEP. V njem se bodo trkali protone pri energijah do 14 TeV.

Ligand – Je molekula, ki se veže na neko drugo molekulo. Hormoni so ligandi za hormonske receptorje. Substrat, inhibitor in aktivator so ligandi za encime. Kisik je ligand za hemoglobin.

Ligaze – Encimi, ki združijo dve molekuli DNA skupaj. So pomembno orodje v molekulski biologiji in genskem inženirstvu.

Limfocit T – Vrsta bele krvničke, ki napada tuje, z virusi okužene in rakave celice.

Lizosom – Z membrano obdan citoplazemski organel, ki vsebuje encime za razgradnjo polimernih biomolekul.

Lokus – Mesto na kromosomu, kjer se nahaja gen oziroma zaporedje nukleotidov DNA za neko lastnost organizma.

Makrofagi – Obrambne celice tkiv, ki “pogoltnejo” in razgradijo tujke (antigene).

Masa – Fizika loči dve vrsti mase: inercialno in težko. Inercialna masa je količina, s katero merimo upornost telesa proti spremembi smeri ali hitrosti gibanja. Večja je inercialna masa, večjo silo potrebujemo za spremembo njene gibalne količine v določenem časovnem intervalu. Težka masa je vir gravitacijske sile (gravitacijskega polja). Več težke mase pomeni večjo gravitacijsko silo. Z zelo natančnimi meritvami so ugotovili, da razlike med obema masama ne morejo izmeriti (razlika je kvečjemu manjša od natančnosti meritve).Enakost težke in inercialne mase je temelj Einsteinove splošne teorije relativnosti.

Matriks – Mreža beljakovinskih fibrilov, ki obdaja in prepreda celično jedro.

Maxwell, James Clerk – Britanski fizik (1831-1879), čigar teorija elektromagnetnega polja je v fiziki povzročila pravo revolucijo.

Maxwellove enačbe – Enačbe, ki opisujejo klasično elektromagnetno polje.

Medčelična rast celic – Interkalarna rast celic. Način rasti, ki poteka po delitvi celic med spodnjim in končnim delom steljke.

Mezofitne vrste, mezofiti – Rastlinske vrste, ki uspešno rastejo v razmerah srednje vlažnosti, za razliko od hidrofitov, ki so občutljive na pomanjkanje vode in uspešno rastejo samo, če imajo zadosti vlage, kserofitov, ki potrebujejo zelo malo vode, in halofitov, ki rastejo na slanih tleh.

Mezoni – Delci, ki jih sestavljata par kvark in antikvark.

Micelij – Preplet glivnih hif.

Mikrodisekcija – Razrez metafaznih kromosomov pod mikroskopom.

Miksomatoza – Akutna virusna bolezen kuncev, ki jo s pikom in sesanjem krvi prenašajo kunčje bolhe in komarji. Virus so uporabili za zatiranje kuncev (biološka kontrola) v Avstraliji. Po umetni okužbi kuncev leta 1950 je njihova številčnost v naslednjih dvajsetih letih upadla na 1% prejšnje vrednosti. Zaradi kasnejšega upadanja virulence virusa in povečanja genetske odpornosti kuncev je med njima nastalo ravnovesje na bistveno nižji populacijski ravni gostitelja. Sedanja populacija kuncev obsega približno 20% tiste pred vnosom virusa.

Mitoza – Ali kariokineza je delitev evkariontskega celičnega jedra in nastanek dveh hčerinskih jeder z enakim številom kromosomov. Jedri sta genetsko identični starševskemu, razen v primerih, ko je prišlo do prekrižanja kromosomov ali mutacije.

Močna jedrska sila – Po standardnem modelu osnovnih delcev ena od štirih osnovnih sil. Od osnovnih delcev jo občutijo le kvarki in gluoni, ki so hkrati tudi njeni prenašalci. Močna sila povezuje kvarke v barione (trije kvarki skupaj) ali v mezone (par kvark in antikvark). Skupaj drži tudi protone in nevtrone v atomskem jedru. Deluje le na zelo majhnih razdaljah, približno 10^-15m.

Modeliranje – Poenostavljanje naravnih pojavov do te mere, da jih lahko opišemo z matematičnim modelom.

Monoklonska protitelesa – Protitelesa, ki jih izloča klon hibridomskih celic. Vsa protitelesa so v tem primeru enaka, saj hibridomski klon izhaja iz ene same limfocitne celice, združene z mielomsko (celico tumorja imunskega sistema).

Monomorfni markerji – Genski markerji, ki se pojavljajo pri vseh preučevanih osebkih in nam torej ne pokažejo nobenih razlik med njimi.

Motorični nevron – Pri sesalcih se telo te živčne celice nahaja bodisi v sprednjih rogovih hrbtenjačne sivine ali pa v motoričnih jedrih možganskih živcev. Iz telesa motoričnega nevrona izrašča več krajših izrastkov, dendritov, in en daljši izrastek, akson. Ta potuje iz hrbtenjače po perifernem živcu do mišic, kjer se razveji in s svojimi končnimi deli, živčnimi končiči, tvori živčnomišične stike z več skeletnimi mišičnimi vlakni. Motorični nevron in pripadajoča skeletna mišična vlakna poznamo pod skupnim imenom motorična enota.

MPF – Kratica za mitozni promocijski faktor, proteinski kompleks, ki vsebuje cikline in proteinske kinaze. Omogoči, da celica vstopi v mitozo.

Mutacija – Dedna sprememba v strukturi DNA. To je lahko sprememba v strukturi DNA, izpad ali dodatek enega samega nukleotida (točkasta mutacija), ali izguba večjega odseka DNA (delecija). Posledica je spremenjena beljakovina ali odsotnost beljakovine v celici.

Mutacijska stopnja – Verjetnost, s katero se v določenem času zgodi neka mutacija. Običajno je podana s številom dogodkov na gen na generacijo.

Mutageneza – Spreminjanje dedne informacije, molekule DNA, ki poteka spontano ali umetno in je izzvano s fizikalnimi ali kemičnimi dejavniki.

Mutualizem – Zveza osebkov dveh vrst, od katere imata obe korist. Povezava omogoča vrstama učinkovitejše izkoriščanje naravnih danosti in uspešnejše preživetje.

Načelo nedoločenosti – Osnovna lastnost kvantnih delcev, po kateri ne moremo hkrati natančno vedeti (meriti) nekaterih komplementarnih količin. Takšne količine so: lega (q) in gibalna količina (p) (= hitrost krat masa) ali pa energija in čas, ko je bila le-ta merjena. Naša nezmožnost hkratne točne določitve lege in gibalne količine ni posledica naše tehnične nerazvitosti, ampak je lastnost delcev samih. Lastnost je statistična, kar pomeni, da velja za povprečje več meritev. Če merimo le enkrat, bomo dobili obe meritvi (lege in gibalne količine) na poljubno število decimalk. Vendar ko meritev ponovimo, vrednosti ne bodo več enake, čeprav so vse okoliščine natančno take kot prej. Ko izračunamo povprečje leg in gibalne količine ter (razmazanost) meritev, ugotovimo, da velja za nedoločenost (razmazanost) obeh količin naslednja formula: $$Delta p Delta q geq frac{hbar}{2}$$

Naravne konstante – Razmerja, ki v naravi vselej veljajo med fizikalnimi količinami; določene so eksperimentalno.

Naturaliziran – Tuja vrsta, ki se je prilagodila uspevanju in širjenju v naravi na nekem območju.

Negativna povratna zveza – V ekologiji nadzorni mehanizem, ki ohranja ravnovesje, npr. v razmerju med številčnostjo populacije plena in plenilca. Ker količina plenilca s plenjenjem (hrana) raste, količina plena upada. Manj plena povzroči zmanjšanje števila plenilcev in zato porast plena. Več plena (hrane) znova izzove povečanje populacije plenilca. Proces se ciklično ponavlja.

Nevtrini – Osnovni delci, ki občutijo le šibko silo (poleg gravitacije, ki pa je v večini primerov zanemarljiva). V standardnem modelu nastopajo nevtrini kot brezmasni, rezultati nekaterih poskusov pa kažejo na to, da imajo od nič različno, a zelo majhno maso. Ker interagirajo s snovjo le preko šibke sile, jih je zelo težko zaznati.

Nevtronska zvezda – Izredno gosta zvezda (ponavadi 10¹³ do 10¹⁵ krat gostejša od vode), ki predstavlja eno od možnih končnih faz v življenju zvezde. V njej so se zaradi ogromnega gravitacijskega tlaka elektroni in protoni združili v nevtrone, iz katerih so pretežno sestavljena jedra nevtronskih zvezd. Domnevajo, da je njihov premer le okoli 10 do 20 km. Vrtečo se nevtronsko zvezdo lahko klub svoji majhnosti opazimo kot pulzar.

Newtonove enačbe – Trije osnovni Newtonovi zakoni gibanja in gravitacijski zakon univerzalnega privlaka med vsemi telesi z maso.

Noradrenalin – Je poglavitni kemični prenašalec (transmiter) simpatičnega živčevja. Deluje tudi v osrednjem živčevju. Sinteza teče od aminokisline tirozin prek dopamina do noradrenalina.

Nuklein – Zgodovinsko ime za jedrno beljakovino, ki so jo leta 1860 prvo izolirali iz celičnega jedra.

Nukleinska kislina – Generično ime za DNA oziroma RNA.

Nukleoni – Skupno ime za nevtrone in protone, ki so gradniki atomskih jeder.

Nukleosom – Strukturna enota evkariontskega kromosoma, sestavljena iz DNA, ki je navita okoli beljakovin, histonov.

Nukleotid – Osnovni gradnik molekule DNA oziroma RNA. Sestavljen je iz sladkorja (riboze pri RNA, deoksiriboze pri DNA), fosfatne skupine in ene od štirih organskih baz (A – adenin, T – timin ali U-uracil, G – gvanin, C – citozin). Zaporedje baz določa genski zapis, razlike v teh zaporedjih so nosilci različnosti dednega zapisa.

Obveščevalna RNA – mRNA. Nastane kot prepis ene verige DNA, na kateri se nahaja določeni gen, v komplementarno enoverižno mRNA, ki je s svojim zaporedjem kodonov (tripletov nukleotidov) matrica za prevod genske informacije (zaporedja nukleotidov v genu) v zaporedje aminokislin, to je beljakovino.

Oligonukleotid – Krajša, 20-30 nukleotidov dolga enojna veriga DNA, sestavljena iz enakih ali različnih nukleotidov. Osnovna sestavina verižne reakcije s polimerazo.

Oligotrofen – S hranilnimi snovmi reven vodni ekosistem.

Onkogen – Predstavnik velike skupine genov, ki sodelujejo pri nastanku rakastih celic. Pogosto je to mutiran normalen gen, ki nadzoruje celično rast in delitev.

Opini – Metaboliti, značilni za tumorje na rastlinah, ki jih povzroča bakterija rodu Agrobacterium. So vir ogljika, dušika in energije za bakterijo.

Organizem – Eno- ali večcelično bitje ali subcelična biološka enota s sposobnostjo razmnoževanja in prenosa dednega materiala.

Osmotski potencial – Potencial topljencev, ki je posledica osmotskega pritiska. Je sestavina vodnega potenciala.

Osnovne sile – Standardni model predvideva štiri osnovne sile oz. štiri osnovne interakcije med delci: močno in šibko jedrsko, gravitacijsko in elektromagnetno silo.

Osnovni delec – V strogem pomenu samo delec, ki ni sestavljen iz drugih delcev (kvarki, leptoni…), v širšem pomenu pa vsi (tudi sestavljeni) subatomski delci.

Ozon – Je naravna sestavina zraka in je za življenje na Zemlji zelo pomemben. Tak ozon se nahaja v stratosferi. Ozon v troposferi pa je škodljiv in predstavlja velik problem. Kemijska formula za ozon je O₃^2-.

Oživitve sposobne rastline – Rastline, ki so sposobne preživeti, ko je izsušitev protoplastov (rastlinska celica brez celične stene) tolikšna, da je relativna vsebnost vode v listih manjša od 2%. V takem stanju lahko več mesecev prenašajo pomanjkanje vode. So torej v anabiozi. Ponovna normalna preskrbljenost z vodo povzroči hiter prehod v aktivno življenje. V angleščini uporabljajo za njih dva izraza: “resurrection plants” in “desiccation tolerant plants”.

PCR – Verižna reakcija s polimerazo. Metoda, ki omogoča pomnožitev specifičnih področij DNA z uporabo termostabile DNA polimeraze Taq. Poteka v pogojih in vitro. V posebnih reakcijskih razmerah namnoži določen odsek DNA tudi do 10⁸-krat. Pomembna reakcija v molekulski biologiji, genskem inženirstvu, genski diagnostiki itd.

Pedofavna – Skupnost živalskih vrst, ki preživijo v tleh (gr.: pedon = tla, prst) del ali vse svoje življenje in sodelujejo pri nastajanju plodnih tal.

Pedozoologija – Področje zoologije in ekologije, ki raziskuje vrste in združbe živali tal (zemlje, prsti).

Peptidomimetik – Je snov, ki oponaša strukturo nekega peptida, in se zato v telesu veže na ista mesta kot peptid, sama pa ni peptid. Zato je v telesu bolj stabilna in lažje prehaja skozi biološke membrane.

Periplazemski prostor – Brezstrukturni prostor med plazmatsko membrano in celično steno pri gramnegativnih bakterijah.

Peristaltika – Ritmično krčenje in raztezanje nekaterih cevastih organov.

Perzistenca – Trajanje, obstojnost nekega stanja

Pionirska vrsta – Vrsta, ki med prvimi naseli (kolonizira) še neporaslo rastišče.

Plastidi – Poleg jedra največji organeli v rastlinskih celicah. So v velikem številu. Delimo jih na tiste, ki vsebujejo pigmente (kromoplasti), in tiste, ki so brezbarvni (levkoplasti), čeprav pogosto pride do pretvorbe enih v druge. Med njimi so tudi kloroplasti.

Plazmid – Zunaj kromosomska molekula DNA obročaste oblike pri prokariontih in nižjih evkariontih.

Pletež – Nepravo tkivo, sestavljeno iz skupka celičnih nitk ali cevk, ki so tesno povezane in prepletene med seboj.

Plevel – Izraz za vrsto, ki uspeva na mestu, kjer človek tega ne želi. Pleveli so lahko alohtone vrste, a tudi apofiti. Z biološkega stališča je izraz uporaben le kot sinonim za tuje (hemerohorne) vrste, ki jim lahko rečemo tudi “ekološki pleveli”.

Pljusk – Je skupina delcev, ki jo napr. sproži kvark ali antikvark. Delci iz danega temena odletijo v smereh, ki se le malo razlikujejo.

Polimorfizem – Razlike med aleli oziroma istovrstnimi zaporedji nukleotidov v DNA. Posledica so različni fenotipi, oziroma razlike v navzočnosti razpoznavnih mest za restrikcijske encime ali razlike v številu različnih odsekov DNA, ki se namnožijo v verižni reakciji s polimerazo. Frekvence alelov se gibljejo od 0,1 do 0,9.

Polimorfna zaporedja v DNA – Razlike DNA fragmentov, katerih različne oblike (v zaporedju, številu) lahko v določenih razmerjih najdemo med osebki posamezne vrste ali populacije.

Polinom – Večdelno rastlinsko ime, kot je bilo pri poimenovanju v navadi, dokler ni Linné uvedel doslednega dvotirnega (binarnega/dvodelnega/dvoimenskega) poimenovanja. Seveda pa so bila dvodelna imena v rabi tudi pred Linnéjem.

Poliprotein – Genski produkt, beljakovina (protein), ki se razcepi na več neodvisnih proteinov.

Polje – Količina, ki meri spremembo (deformacijo) prostora, v katerem se gibljejo delci. V nasprotju s konceptom sile, kjer en delec učinkuje na drugega trenutno preko praznega prostora (Newtonova teorija gravitacije), po teoriji polja delec povzroči spremembo lastnosti prostora, kar čutijo tudi drugi delci. Bistvena razlika je, da lahko polje nosi tudi energijo in gibalno količino. Elektromagnetno polje je deformacija prostora, ki ga povzročajo in čutijo električno nabiti delci. Gravitacijsko polje povzročajo in čutijo vsi delci z maso.

Polucija – Onesnaževanje. Spreminjanje fizikalnih, kemijskih in bioloških lastnosti naravnega okolja, ki jih s svojimi dejavnostmi povzroča človeška civilizacija.

Poravnavanje zaporedij – Posebna metoda, s katero med seboj primerjamo aminokislinska ali nukleotidna zaporedja (sekvence). Poravnavanje je zelo uporabno pri iskanju podobnosti beljakovin z že znanimi iz podatkovnih zbirk.

Povprečna heterozigotnost – Število (frekvenca) heterozigotov za vse preučevane genske markerje v populaciji. Večje kot je število preučevanih markerjev, bolj natančno je izračunana frekvenca heterozigotov.

ppb – Parts per billion: delci komponente na milijardo delcev zraka.

pphm – Parts per hundred million: delci komponente na sto milijonov delcev zraka.

Prhut – Krilo netopirja.

Pričakovana heterozigotnost – Heterozigotnost v populaciji, ki jo pričakujemo glede na izračunano povprečno heterozigotnost v populaciji.

Primarna zgradba beljakovine – Linearno zaporedje aminokislin, ki gradijo beljakovino. Aminokisline zapišemo s posebno enočrkovno kodo, kjer vsaka črka predstavlja svojo aminokislino.

Pritajenost – Latenca. Stanje okužene celice, ko je virusna DNA vgrajena v kromosomalno DNA, vendar se ne prepisuje in celica ne kaže znakov okužbe.

Profil DNA – Alelni vzorec, ki se kaže na elektroferogramu homozigota kot ena črtica, pri heterozigotu pa kot dve črtici. Daje nam informacijo o genotipu na enem lokusu. Kombinacija večjega števila profilov DNA je osebno specifična.

Prokariont – Enocelični organizem s celičnim jedrom brez membrane. To so bakterije in modrozelene cepljivke.

Promotor – Predel DNA, na katerega se veže RNA-polimeraza pred začetkom prepisovanja.

Prostetična skupina – Nebeljakovinska molekula, ki sestavlja funkcionalni del nekaterih beljakovin. Na beljakovinski del encima je prostetična skupina vezana kovalentno (primer: hem pri hemoglobinu).

Proteaze – Vsi encimi, ki katalizirajo cepitev beljakovin (hidrolizo peptidne vezi) v manjše peptide oziroma popolno razgradnjo do aminokislin. Ta proces običajno imenujemo proteoliza. Za proteaze so v uporabi tudi nazivi: peptidaze, proteinaze, proteolizni encimi, proteolitični encimi.

Proteinske kinaze – Encimi, ki fosforilirajo hidroksilne ali fenolne skupine v beljakovinah. ATP je donor fosfatne skupine.

Proteinsko inženirstvo – Načrtno spreminjanje beljakovin s spreminjanjem nukleotidnega zaporedja v ustreznem genu. Gre za enega od vidikov genskega inženirstva, ki se uporablja predvsem v biotehnologiji pri izboljševanju lastnosti industrijskih encimov.

Proteomika – Znanstvena disciplina, ki se ukvarja z izraženim komplementom genoma (beljakovinami). Poskuša razumeti, katere beljakovine so izraženi v določenem obdobju v različnih tipih celic. Raziskovalci v proteomiki uporabljajo predvsem dvo-dimenzionalne poliakrilamidne gele, na katerih ločujejo vse beljakovine v celicah naenkrat na podlagi njihovega naboja in velikosti.

Protoonkogen – Celični gen, ki navadno kodira kakšno od regulacijskih beljakovin (npr. za uravnavanje delitve DNA oziroma izražanja genov). Z mutacijo se spremeni v onkogen.

Protoplast – Celica z odstranjeno celično steno.

Provirus – Virusna DNA, ki je vključena v kromosomalno DNA gostiteljske celice, a se ne prepisuje.

Prstni odtis DNA – (angl. “DNA fingerprint”). Alelni vzorec restrikcijskih fragmentov, ki se kaže na elektroferogramu (oziroma avtoradiogramu) kot množica črtic, nekakšen “črtni kod”, in je rezultat preiskave številnih lokusov sočasno.

Psihrofilni mikrobi – Tisti mikrobi, ki najbolje uspevajo v hladnih okoljih.

Pulzar – Hitro vrteča se nevtronska zvezda, ki oddaja ozek snop sevanja. Če snop oplazi Zemljo, ga zaznamo kot utipajoč oz. pulzirajoč radijski izvir. Pulzar je lahko izvor sevanja gama, rentgenskih žarkov in optičnih pulzov. Ima močno magnetno polje, katerega os je nagnjena glede na os vrtenja. Elektroni se spiralno gibljejo okoli silnic magnetnega polja in pri tem oddajajo sinhrotronsko sevanje v smeri magnetne osi.

Radioaktivnost – Proces spontanega razpadanja ali spreminjanja jeder nekaterih atomov, pri čemer jedra oddajajo: pakete dveh protonov in dveh nevtronov (sevanje alfa), elektrone in nevtrine (sevanje beta) ali visokoenergijske fotone (žarki gama).

Rafinoza – Trisaharid sestavljen iz molekule glukoze, galaktoze in fruktoze. Širše je poznana kot sestavina melase iz sladkorne pese.

Rastni faktorji – Izvencelične beljakovine, ki se vežejo na specifične receptorje na celičnih površinah. Celice nanje odgovarjajo z rastjo. V celičnih kulturah morajo biti prisotni, da se celice lahko pomnožujejo.

Razvojna plastičnost – Lastnost rastline, da ohrani spremembe pri razvoju, do katerih pride zaradi spremenjenih razmer.

Rehidracija – Običajna (normalna) vsebnost vode v organizmu, ponovno dosežena po dehidraciji oziroma obdobju znižane vsebnosti vode.

Reintroduciran – Namerno v naravno okolje vnesena vrsta, ki je na istem območju že nekoč uspevala, a je izumrla.

Rekombinacija – Preurejanje molekul DNA oziroma njihovih delov v nova zaporedja. Nastanek novih kombinacij dednega materiala.

Rekombinantna DNA – Preurejena molekula DNA, sestavljena iz različnih odsekov DNA, ki izhajajo iz istega ali različnih organizmov.

Relativna vsebnost vlage – Razlika med svežo težo rastlinskega tkiva in suho težo istega tkiva (določeno po sušenju do konstantne teže), izražena v %.

Reliktna vrsta – Ostanki nekdaj razširjenih rastlinskih oziroma živalskih skupin, npr. reliktna flora. Relikt pomeni ostanek iz preteklosti.

Rentgenska difrakcija – Je metoda za določanje strukture kristala, pri kateri se rentgenski žarki uklanjajo na atomih preiskovanega kristala (kot na interferenčni mrežici). Iz slike, ki nastane za kristalom, lahko izračunamo položaj posameznih atomov v kristalu in torej tudi strukturo molekule.

Replikon – Enota genoma, kjer se podvaja DNA. Na začetku vsebuje izhodiščno točko podvojevanja (angl. “origin of replication”, ori).

Restrikcijska endonukleaza – Restriktaza. Encim, ki cepi dolge verige DNA na manjše dele. Navadno specifično prepoznajo točno določeno zaporedje DNA in jo na tistem mestu cepijo. Zaradi te lastnosti so izjemno uporabne v molekulski biologiji in genskem inženirstvu.

Retrovirus – Virus z genomom v obliki molekule RNA. Z encimom reverzna (obratna) transkriptaza se njegova RNA prepiše v DNA in ta se integrira v genom gostiteljske celice.

Reverzija (vrnitev) – Spreobrnitev v prejšnje stanje.

Reverzna genetika – Iskanje domnevnih vzročnih genov na osnovi podatkov iz genskih kart.

Reverzna transkriptaza – Encim, ki RNA prepiše v DNA.

Ribosom – Kompleksen organel v citoplazmi, ki katalizira nastanek polipeptidne vezi med dvema aminokislinama. Na ribosomu poteka prevod zaporedja tripletov nukleotidov (kodonov) obveščevalne RNA (mRNA) v zaporedje aminokislin (beljakovino). Ribosom je sestavljen je iz večjega števila beljakovin in strukturnih ribosomskih RNA (rRNA). V vsaki celici je prisotnih veliko ribosomov tako, da se iz ene matrice mRNA lahko sočasno sintetizira več kopij neke beljakovine.

Rizom – Vodoravno podzemno steblo, na videz včasih podobno korenini. V njem so lahko nakopičene rezervne snovi, ki omogočajo rastlini da prezimi.

RNA – Ribonukleinska kislina. Vrsta nukleinske kisline, ki za razliko od DNA vsebuje namesto deoksiriboze sladkor ribozo in namesto timina bazo uracil.

Schrodingerjeva enačba – Osnovna enačba nerelativistične kvantne mehanike. Opisuje časovno spreminjanje valovne funkcije v polju sil.

Schwannova celica – Glialna celica perifernega živčevja, ki tvori s svojimi izrastki mielinsko ovojnico okoli aksonov. Poseben tip Schwannove celice pokriva tudi končič motoričnega nevrona.

Sekundarni polutanti – Onesnaževalci (polucija=onesnaženje), ki nastajajo s pomočjo različnih kemijskih reakcij iz drugih onesnaževalcev, ki so v ozračju najpogosteje zaradi človekove dejavnosti. Tak onesnaževalec je ozon, ki nastaja ob sončnem sevanju iz drugih onesnaževalcev, predvsem dušikovih oksidov in ogljikovodikov.

Sekundarno – Od človeka preoblikovano, nenaravno, npr. rastišče.

Sekvenca – Zaporedje. Zaporedje nukleotidov v genu ali zaporedje aminokislin v beljakovinah. Z analizo zaporedij lahko veliko povemo o novih, še neopisanih beljakovinah. Če so neznane beljakovine podobne že opisanim, pravimo da so homologne beljakovine in da imajo po vsej verjetnosti podobno zgradbo in funkcijo v organizmu.

Sekveniranje DNA – Določanje nukleotidnega zaporedja v določenem odseku DNA (npr. v genu)

Serinska/treoninska kinaza – Beljakovina, ki je sposobna fosforilirati stranske verige serinov in treoninov tarčnih beljakovin.

Sevanje kozmičnega ozadja – Sevanje, ki napolnjuje vesolje in je ostanek iz zgodnje dobe vesolja. Njegov spekter (porazdelitev intenzitete v odvisnosti od energije) je enak spektru sevanja črnega telesa s temperaturo 2,7 K. Sevanje ni povsem homogeno, temveč kaže določene strukture (zelo majhne razlike v temperaturi), ki so najstarejše strukture, ki jih danes lahko opazujemo v vesolju. Beleženje teh razlik imenujemo kartografija ozadja, prvič pa so jo naredili s satelitom COBE.

Sila – Fizikalna količina, ki bi jo najbolj splošno lahko definirali kot delovanje telesa na telo.

Simpatrična speciacija – Nastanek novih vrst, ki poteka v populacijah znotraj določenega zemljepisnega območja.

Sinapsa – Stik med dvema živčnima celicama ali med živčno celico in kako drugo celico, kjer poteka sporočanje. Običajno gre za visoko specializirano strukturo. V primeru sinapse med motoričnim nevronom in skeletnim mišičnim vlaknom govorimo o živčnomišičnem stiku ali tudi o motorični ploščici.

Sinhrotron – Pospeševalnik, ki mu lahko spreminjamo frekvenco električnega polja, s katero pospešujemo delce tako, da izravnamo popravke zaradi relativističnega obnašanja delcev pri dovolj velikih energijah.

Sintetične skupine – Skupine lokusov, ki so na istem kromosomu in se dedujejo vezano.

Somatska celica – Telesna celica mnogoceličnega organizma z diploidnim številom kromosomov.

Spin – Je vrtilna količina v kvantni mehaniki. Spin danes razumemo, podobno kot maso in naboj, kot notranjo lastnost delca.

Sporofit – Steljka, ki proizvaja trose. To je stopnja v življenjskem krogu, ki razvije trosovnike, v katerih po mejozi nastanejo trosi.

Standardni model osnovnih delcev – Fizikalna teorija, ki združuje sedanje vedenje o osnovnih delcih in silah med njimi. Uveljavljeni model zgradbe snovi na ravni osnovnih delcev, ki delce deli v tri generacije. V prvi generaciji so delci, ki tvorijo “običajno” snov. Poleg elektronov in kvarkov u in d, ki tvorijo protone in nevtrone, je v prvi generaciji še elektronski nevtrino. V drugih dveh generacijah so zbrani delci, ki imajo podobne lastnosti kot delci prve generacije, le da imajo večje mase. Model opisuje tudi sile (interakcije) med osnovnimi delci: močno silo (ta npr. veže kvarke u in d v protone), šibko silo (ta povzroča radioaktivni beta razpad) in elektromagnetno silo (preko nje sevajo delci fotone). Model je zelo dobro potrjen z eksperimenti. Z odkritjem Higgsovega bozona pa bi dobil še piko na i.

Stratosfera – Plast Zemljinega ozračja med 7 in 60 km višine, v kateri se temperatura z višino ne spreminja ali pa raste. V stratosferi je na višini okrog 25 km plast večje koncentracije ozona, ki vpija UV-sevanje Sonca.

Svetlobno leto – Svetlobno leto je razdalja, ki jo svetloba (elektromagnetno valovanje) prepotuje v enem letu. Ker je hitrost svetlobe 299792458 m/s, je tako svetlobno leto (ly – light year) 1 ly = 0,9461 * 10¹⁶ m. Za astronomske razdalje je tako svetlobno leto veliko bolj primerna enota. Poleg nje astronomi radi uporabljajo tudi parsek (pc), pri čemer je 1pc = 3,262 ly. Za primerjavo, nam najbližja zvezda alpha proxima v trinarnem zvezdnem sestavu alpha centauri je od nas oddaljena 4,2 svetlobnega leta, medtem ko ima naša galaksija premer okoli 50,000 parsekov in višino (debelina galaksije) okoli 100 parsekov. Sonce je od središča galaksije oddaljeno 8,500 parsekov.

Šelf – (angl. Polica) Celinska polica, del plitvega priobalnega morja (do 300 m globine), npr. po morskem ribištvu znan svernoatlantski šelf.

Talasemija – Bolezen rdečih krvničk, za katero je značilno pomanjkanje a– ali b-globina. Deduje se avtosomno recesivno. Posledice so huda kronična anemija, motnje v rasti in telesne deformacije.

Tandemska ponovitev – Večkratna ponovitev nekega zaporedja nukleotidov, tako da so kopije razvrščene v zaporedju ena za drugo.

TAR (angl. trans-activation response element) – Virusna mRNA, ki nastane kmalu po začetku prepisovanja virusne DNA in se oblikuje v značilno terciarno strukturo, na katero se veže Tat.

Tat – Prepisovalni (transkripcijski) transaktivator, eden od šestih uravnalnih genov HIV-1.

Teleomorf – Spolna oblika glive.

Temna snov – Snov, ki ne seva elektromagnetnega valovanja (svetlobe) ali pa seva prešibko, da bi njeno sevanje s sedanjimi tehnikami opazovanja lahko neposredno zaznali. Kandidati za sestavo temne snovi so majhne črne luknje, zelo razredčeni plinski delci, delci WIMP…

Teorija superstrun – Kandidatinja za teorijo vsega. Predvideva, da naj bi bilo vse v vesolju, vsi delci in mogoče celo sam prostor in čas, zgrajeno iz zelo-zelo majhnih strun, ki nihajo v superprostoru desetih dimenzij. Deset dimenzij je potrebnih, da se izognemo tahionom (delcem, ki se gibljejo hitreje od svetlobe) in duhovom (delci, ki nastajajo z negativno verjetnostjo). Za šest izmed teh desetih dimenzij domnevajo, da so zavite v majhne kroge in so zato neopazne. Različni načini nihanja teh strun ustrezajo različnim osnovnim delcem. Teorija zaenkrat še ni dala nobenih preverljivih napovedi.

Teorija vsega – Teorija, ki poskuša najti fizikalni zakon v matematični obliki (lahko tudi več med seboj konsistentnih zakonov), iz katerega bi se dalo (v limiti) izpeljati vse znane fizikalne zakone, kar pomeni, da bi morala zaobjeti opis vseh štirih osnovnih sil (gravitacije, šibke in močne jedrske sile ter elektromagnetne sile). Trenutno je najresnejši kandidat teorija superstrun.

Terciar – Geološka doba, ki se je začela pred približno 65 milijoni let in je trajala do pred približno 2 milijona let. Takrat se pojavijo moderni sesalci, trave in druge cvetnice.

Testno križanje – Križanje heterozigotnih osebkov s homozigotno recesivnimi osebki, ki nam pove kakšne gamete tvorijo heterozigotni osebki.

TeV – Teraelektronvolt, je bilijon elektronvoltov: 1 TeV = 10¹² eV = 1000 GeV.

Ti plazmid – Kratica za “tumour inducing plazmid”. Plazmid, ki povzroča tumor, in vsebuje T-DNA. Ta ima pri divjem sevu bakterije Agrobacterium gene, ki sprožijo tvorbo tumorja v rastlini. V genskem inženirstvu se uporablja za vnos genov v rastline.

Tkivna kultura – Rast tkiv živih organizmov v primernem hranilnem gojišču zunaj telesa. Pojem širše uporabljamo za vse tipe aseptičnih rastlinskih in živalskih kultur, ožji pojem pa vključuje le kulture neorganiziranih tkiv ali kalusa.

Trajanje – Glej čas.

Transdukcija – Prenos evkariontskih DNA z retrovirusi v celice. Pomeni tudi prenos bakterijskega gena iz ene bakterije v drugo z bakterijskim virusom (fagom).

Transformacija – Naraven prenos genetskega materiala brez vektorja in brez celičnega stika. Pri bakterijah je to sprejem novega gena ali plazmida. Pri evkariontih označuje prehod celice, gojene v kulturi, v stanje neprestanih delitev, kar je sicer značilnost tumorskih celic. Širše označuje izraz spreminjanje genske informacije s postopki genskega inženirstva.

Transgeni organizem – Žival ali rastlina z načrtno v dedno zasnovo vgrajenim genom (ali več geni) iz enake ali drugačne celice, ki ga (jih) lahko prenaša na svoje potomce.

Transkriptomika – Znanstvena disciplina, ki se ukvarja z izraženim komplementom genoma (mRNA). Za razliko od proteomike transriptomika deluje na ravni mRNA. Raziskovalci uporabljajo predvsem izražene dele nukleotidnih zaporedij (angl. “EST clones”) ali genske čipe za celosten opis aktivnosti celice.

Transmembranska beljakovina – Beljakovina, ki je sestavni del celične membrane. S hidrofobnim delom je vgrajena vanjo, s hidrofilnimi oziroma polarnimi deli pa sega na eni ali drugi strani (ali na obeh straneh) iz nje. Transmembranske beljakovine so npr. celični receptorji, ionski kanalčki (npr. acetilholinski receptor), prenašalci različnih snovi, itd.

Transmisivnost (prepustnost) – Lastnost snovi (tudi plina), ki pove, koliko sevanja snov prepusti. Definirana je kot razmerje med gostoto energijskega toka vpadnega in prepuščenega sevanja. Različna je za različne valovne dolžine.

Tridimenzionalna zgradba proteina – Določen položaj vseh aminokislin beljakovine v prostoru.

Troposfera – Plast Zemljinega ozračja, ki sega od tal do višine 7 km nad poloma in 17 km nad ekvatorjem. V njej poteka večina vremenskih procesov, saj vsebuje precej vlage. Ogreva se od tal, zato temperatura z višino pada za približno 6,5^oC na kilometer in znaša na zgornji meji približno – 55^oC.

Tumor supresorski gen – Normalen gen, ki je zapis za določeno beljakovino. Zavira izražanje nekega proto-onkogena, oziroma delitev celice. Če je izgubljen ali poškodovan (mutiran), je nadzor, ki ga izvaja nad celično rastjo prekinjen, kar lahko povzroči raka.

Ubikvitin – Majhna toplotno stabilna beljakovina, soudeležena pri razgradnji drugih beljakovin v celicah. Več molekul ubikvitina se v verigi veže na določeno beljakovino in jo tako označi za razgradnjo s proteolitičnimi encimi.

Ukrivljeni prostor-čas – V klasičnem Newtonovem svetu se telesa prosto gibljejo po prostoru, smer njihovega gibanja spreminjajo le sile, ki izvirajo iz drugih teles. Zemlja tako kroži okoli Sonca, ker jo gravitacijska sila Sonca vleče k sebi in ji ne pusti, da bi ušla stran. Svet, kot ga opisuje Einsteinova splošna teorija relativnosti, je povsem drugačen. V njej prostor ni več škatla, v kateri bi se gibala telesa, ampak dejavna vsebina škatle, saj se mu lastnosti ves čas spreminjajo. Prostor in čas tudi nista več neodvisna, kot sta bila pri Newtonu, ampak sta povezana v skupen štiridimenzionalni prostor-čas. Telesa ne vplivajo več eno na drugo preko sil, ampak preprosto vsako telo spremeni lastnosti prostora-časa v svoji okolici. Pravimo, da vsako masno telo prostor-čas ukrivi. Ko v prostor-čas, ki ga je deformiralo prvo telo, zaide drugo telo, se ne bo več gibalo naravnost, ampak bo poskušalo najti najkrajšo pot skozi deformiran ukrivljen prostor-čas. Če smo prej rekli, da se Zemlja vrti okoli Sonca, ker jo Sonce privlači s svojo gravitacijo, sedaj rečemo, da Sonce ukrivi prostor-čas v svoji okolici, zato se Zemlja ne more več gibati naravnost, ampak ji je najbolj ugodno gibanje po elipsi okrog Sonca. Skrajni primer ukrivljenega prostora-časa so črne luknje. Te prostor-čas ukrivijo do te mere, da postane nekakšen lijak, ki požira vse po vrsti.

Unifikacija (poenotenje) – Splošno pomeni združitev kvantne mehanike in relativnostne teorije. Posebno pomeni poenotenje elektrošibke in elektromočne interakcije v okrilju enega od GUT (Great Unified Theory) modelov osnovnih sil. Primer štiri sile, teorija vsega.

UPGMA – Metoda neponderirane aritmetične sredine. Ko sestavimo matriko enostavnih koeficientov, poiščemo par z najmanjšo vrednostjo koeficienta. Posamezni drevesi, ki sestavljata ta par, sta si od vseh najbolj sorodni, zato ju združimo, njuno razcepišče pa postavimo na polovični razdalji vrednosti enostavnega koeficienta. Dobili smo matriko z enim podatkom manj, ker smo dva združili v enega. Sestavimo novo matriko z združenim parom in zopet poiščemo par z najmanjšo vrednostjo koeficienta. S postopkom nadaljujemo, dokler ne pridemo do zadnjega para, dendrogram pa nastaja že sproti.

UV-svetloba – Ultravijolična svetloba je svetloba, ki ima valovno dolžino manjšo od valovne dolžine vidne svetlobe in sicer od 400 nm do 10 nm. Človeško oko je ne zaznava.

Valovna funkcija – Matematična oblika opisa kvantnih objektov. V njej so zapisane vse lastnosti kvantnega objekta. Njen časovni razvoj opisujejo enačbe kvantne mehanike (Schrödingerjeva, Diracova, Klein-Gordonova…). StandarDNA interpretacija krajevnega dela valovne funkcije pravi, da kvadrat njene vrednosti v neki točki ustreza verjetnosti, da je na tem mestu kvantni objekt.

Večgenske lastnosti – Lastnosti, na katere vpliva večje število genov. Navadno spadajo te lastnosti med tiste lastnosti, ki jih lahko merimo – kvantitativne lastnosti.

Vektor – (v biologiji). Nosilec, s katerim vnašamo določene dele DNA v drugo celico, navadno virus ali plazmid. Nekateri vektorji tujo (heterologno) DNA lahko v več kopijah vgradijo v genom gostitelja. Nekateri pa so samostojni replikoni, kar pomeni, da se zadržijo v citoplazmi, kjer se lahko pomnožujejo neodvisno od gostiteljeve kromosomalne DNA, s tem dosežemo tudi pomnoževanje tuje DNA. Po možnosti morajo vsebovati gene za rezistenco, katerih beljakovinski produkti nam omogočajo odkrivanje oziroma selektivno gojenje izključno transformiranih celic, ki vsebujejo vnešeno vektorsko molekulo. Vsebovati morajo tudi enojna razpoznavna mesta za čim večje število restrikcijskih endonukleaz, s posamezno restrikcijsko endonukleazo molekulo vektorja prekinemo in nato tja vnesemo fragment, pridobljen z razcepom tuje DNA z isto restrikcijsko endonukleazo, s tem se namreč konci prekinjenega vektorja in fragmenta tuje DNA ujemajo in je tako pripojitev mogoča. Vektorje za izražanje tuje DNA (ekspresijske vektorje) pa pripravljamo tako, da v bližino teh razpoznavnih mest vstavimo močno razpoznavna nukleotidna zaporedja (promotorje), ki v gostiteljski celici omogočijo vezavo njenih beljakovin za prepis in prevod vcepljene genske informacije v ustrezno tujo (heterologno) beljakovino.

Velike teorije poenotenja GUT – Teorije, ki poskušajo formalno združiti tri osnovne sile (močno, šibko in elektromagnetno). Napovedujejo hipotetične delce X, ki bi lahko spreminjali kvarke v leptone in obratno. To bi pomenilo, da proton ni stabilen delec, vendar tega ni potrdil še noben poskus.

Vezani geni – Geni, ki so razmeroma blizu skupaj na istem kromosomu in se skupaj dedujejo (vezano dedovanje).

Vezavno neravnovesje – Pri nastajanju gamet se določeni odseki DNA rekombinirajo (zamenjajo). Gamete z rekombinirano DNA so lahko homozigotne ali heterozigotne za določene lokuse. Ti lokusi (dva ali več) so med seboj lahko bolj ali manj povezani in se rekombinirajo skupaj. Če je frekvenca homozigotnih in heterozigotnih gamet različna zaradi povezanosti dveh ali več lokusov pravimo, da je populacija v vezavnem neravnovesju. V primeru, da populacijo sestavljajo samo homozigoti za dva ali več lokusov, pa je populacija v vezavnem ravnovesju.

Viri za preživetje – So vse tiste stvari, ki jih organizem ali vrsta izkorišča iz svoje okolice za preživetje in reprodukcijo: hrana in voda (energija in nutrienti) in varnost.

Virion (virusni delec) – v primeru HIV-a virusna RNA, obdana z beljakovinskim in lipidno ovojnico.

Virulenca – Kužnost, napadalnost.

Vitrifikacija – Proces spreminjanja neke snovi v steklo ali steklu podobno snov.

Vodni potencial (Y_w) – Razlika v kemijskih potencialih (sprememba proste energije na 1 mol substance) med danim vodnim vzorcem in čisto prosto vodo na enoto prostornine pri enaki temperaturi in enakem atmosferskem pritisku. Enota je MPa (megapaskal). Vodni potencial čiste vode je 0, v rastlinskih tkivih pa je negativen, ker ne gre nikoli za čisto vodo, temveč so v njej raztopljene številne substance. Razlike v vodnem potencialu v sistemu tla-rastlina-zrak so pogonska sila za transport vode po rastlini.

Začetni oligonukleotid – Kratek sintetični nukleotid, običajno gre za zaporedje 10 nukleotidov, ki se veže na komplementarno zaporedje v matrični enoverižni DNA. Iz njega nato DNA-polimeraza izgradi matrici komplementarno verigo DNA.

Združba – Naravna skupnost rastlinskih in živalskih vrst, ki živijo na določenem območju ali v določenem okolju ter vplivajo drug na drugega.

Združena teorija polja – Drugo ime za teorijo vsega. Iskal jo je že Einstein, ko je na stara leta poskušal najti skupno teorijo za gravitacijo in elektromagnetizem.

Literatura:

• Astronomy/Physics Glossary UO Physics Department.
• Bio Tech Life Science Dictionary.
• Breuer, H., Atlas klasične in moderne fizike, (prevedel in priredil J. Strnad), DZS 1993.
• Gribbin, J., Companion to the Cosmos, Phoenix 1996.
• Gribbin, J., Companion to the Quantum, Phoenix 1999.
• Harcourt Science Glossary.
• Illingworth V. ur., The Penguin Dictionary of Physics, 2. izd, Penguin Books 1991.
• Katalog znanj Oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
• Leksikon Cankarjeve založbe Fizika (po nemški izdaji priredil J. Strnad), CZ in DMFA 1981.
• Oxfordova ilustrirana enciklopedija astronomije, DZS1999.
• Proteus, revija ki jo izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije.