V zadnjih dveh mesecih sem z zanimanjem spremljala članke na Kvarkadabri o različnih vidikih kršitev znanstvene integritete, vključno s spolnim nadlegovanjem. Še posebej članek Kriminologija slovenske znanosti mi je obudil spomine na doktorski študij, saj sem se tudi sama srečala z različnimi nepravilnostmi in slabimi odnosi na delovnem mestu. Kot doktorski študentki se mi je akademski sistem zdel kot dobro naoljen stroj, ki z učinkovito inkulturacijo v negativne vzorce ohranja status quo. Tisti, ki želijo ali morajo v njem ostati, se slabi kulturi prilagodijo ter jo aktivno ali pač samo z mižanjem na eno oko pomagajo ohranjati. Tisti, ki slabe kulture ne morejo ali nočejo ponotranjiti, pa si slej kot prej poiščejo službo drugje. Izpovedi, popisane v Kriminologiji slovenske znanosti, moj vtis potrjujejo.

No, jaz sem med tistimi, ki se sistemu ni hotela prilagoditi. Čeprav mi je kljub vsem težavam uspelo študij zaključiti, sem po doktoratu začutila potrebo, da natančneje analiziram kolesje slovenskega akademskega sistema (kar ste lahko prebrali v mojih prejšnjih prispevkih, pripravljam pa tudi nove), pa tudi, da se zazrem vase in razmislim, zakaj sem v ta sistem sploh vstopila in v njem še vedno vztrajam. Z branjem različne literature sem se dokopala do zanimivih zaključkov. Nekatere izmed njih bom delila z vami za popestritev med mojimi bolj kvantitativnimi analizami. Pri tem moram poudariti, da nisem strokovnjakinja za področje, ki ga opisujem, in da je to samo moje mnenje, ki temelji na mojih neposrednih izkušnjah.

Največje tveganje, da negativnih vzorcev ne prepoznajo, se vanje ujamejo, postanejo njihove žrtve, storilci in/ali omogočevalci (enablers), nosijo ljudje iz disfunkcionalnih družin oziroma s tako ali drugače travmatično preteklostjo. Primeri družinskega ali medvrstniškega nasilja, alkoholizma (ki je v Sloveniji še posebej pereč problem), zasvojenosti in travmatičnih dogodkov so nesporni, vendar lahko težave povzročijo že manj ekstremne življenjske okoliščine. Zanimivo si je pobliže ogledati načela t.i. črne pedagogike, ki jih je najpronicljiveje orisala švicarska psihoanalitičarka Alice Miller v knjigi Za tvoje dobro (For Your Own Good), pri nas pa publicistka Alenka Puhar v delu Prvotno besedilo življenja. Ljudje, ki so bili v otroštvu vzgajani avtoritarno in v brezpogojni poslušnosti, imajo lahko v odraslosti velike težave pri ločevanju konstruktivnega od destruktivnega, pri oblikovanju lastnega jaza ter pri kritični presoji, v odsotnosti katere lahko s slepim sledenjem navodilom zagrešijo mnogo slabega. Sicer to ni nujno edina razlaga; ameriški socialni psiholog Stanley Milgram je v svojem prelomnem delu Poslušnost avtoriteti pokazal, da je več kot 60 % ljudi pripravljenih sočloveku zadati celo smrtonosni električni šok, če jih k temu nagovarja oseba, ki jo dojemajo kot legitimno avtoriteto. Milgarmove eksperimente so kasneje v različnih oblikah večkrat ponovile še druge raziskovalne skupine in prišle do podobnih rezultatov. Razlag je več, od skupinskega konformizma do odrekanja lastni odgovornosti v prisotnosti nadrejene osebe idr. Seveda ne moremo mimo stanfordskega zaporniškega eksperimenta pod vodstvom ameriškega psihologa Philipa Zimbarda, ki je pokazal, da se lahko v izrednih okoliščinah ljudje spremenijo do neprepoznavnosti in prevzamejo vloge, ki jih od njih zahteva okolje, ne glede na posledice.

Ker ne želim biti predolga, bom temo pustila pri bežnem orisu; vse, ki jih zanima več, vabim k branju izvorne literature. S temi kratkimi navedki želim povedati, da se prav vsi, ne glede na osebno zgodovino, lahko znajdemo tako v vlogi žrtev kot storilcev nezaslišanih dejanj, s tem da je verjetnost za to pri osebah z neugodno preteklostjo večja. Za tiste, ki niso prepričani, kje je meja med prav in narobe, še posebej med mnogimi odtenki sive, sem ustvarila akademsko reinterpretacijo Duluthskega kolesa, ki je znan pripomoček za prepoznavanje vzorcev družinskega nasilja. Tako kot pri družinskem nasilju tudi dejavniki akademske nekulture pri izpostavljenih osebah slej kot prej spodkopljejo samozavest ter občutek integritete in avtonomije; osebe pasivizirajo in pahnejo v priučeno nemoč, zaradi katere iz situacije težko odidejo oz. se ji postavijo po robu. Posledično so opisani dejavniki tudi učinkovit način za nadzor podrejenih in za ohranjanje statusa quo. Več kot je dejavnikov akademske nekulture prisotnih v vašem delovnem okolju, resnejša je situacija in večja je verjetnost, da bo na vas vplivala negativno.

Za konec priporočam v ogled nekoliko bolj optimistično predavanje stanfordskega profesorja Roberta I. Suttona, bolj znanega po knjigah Ni prostora za prasce (The No Asshole Rule) in The Asshole Survival Guide. Predavanje je kratek povzetek strategij za spopadanje s slabimi delovnimi odnosi in vsebuje nekaj primerov iz akademskega sveta. Glavno sporočilo je, da je za vas bolje, če disfunkcionalno delovno okolje čim prej zapustite, saj se ne boste mogli izogniti negativnim posledicam na duševno in fizično zdravje, vedenje in odnose v zasebnem življenju. Obstaja tudi velika možnost, da se nekulture sami nalezete in se iz žrtve prelevite v storilca. Vztrajajte le, če boste na koncu pridobili več, kot boste zaradi negativnih posledic izgubili. Podrobnosti pa vam bo predstavil avtor sam:

Ko boste torej naslednjič žrtve ali priče akademske nekulture, se za hip ustavite in spomnite, da to ni normalno ali naravno stanje. Je stanje, ki ga s tihimi privolitvami omogočajo vsi, ki ga pasivno sprejemajo. Če ne gre drugače, odidite. Če je varno, spregovorite. Če lahko, kaj spremenite. Če niste na odločevalski poziciji, začnite pri sebi in v svoji neposredni okolici. Če pa ste med tistimi, ki imajo v rokah vajeti, vedite, da nobena vaša dejanja ne ostanejo neopažena, ne dobra in ne slaba. Prijetneje in ugledneje je, če vas podrejeni spoštujejo, kot da se vam ustrahovani podrejajo v izogib povračilnim ukrepom, mar ne?

-
Podpri Kvarkadabro!
Ana Liza von Edelstein
Ana Liza von Edelstein se je po končanem študiju idealizma odločila sprejeti ponujeno mesto MR, saj si je s tem zagotovila vsaj štiriletno službo. Doktorat znanosti je pridobila leta 2018. Zahvaljujoč udeležbi na več regionalnih srečanjih Alpe-Adria ter petih samostojnih objavah v Acti Idealistici Slovenici je sedaj vodja dveh bilateralnih projektov. S prijavo na vedi realizma, kjer je ponavadi manj prijav, je uspela pridobiti tudi svoj lasten podoktorski projekt. Tako sedaj preučuje stanje mladih v znanosti, trende financiranja za raziskave in razvoj v Sloveniji kot tudi v drugih primerljivih evropskih državah ter se sprašuje o tem, kaj definira dobrega raziskovalca. Zaveda se pomena dobre znanstvene komunikacije, zato se je rezultate svojega podoktorskega projekta odločila objaviti tudi v obliki poljudnoznanstvenih prispevkov. Z njimi želi predvsem akademski, pa tudi širši javnosti predstaviti manj znane vidike slovenskega znanstveno-raziskovalnega sistema. Upa, da bo s tem odprla nove iztočnice za javno razpravo in spodbudila odločevalce s področja znanstveno-raziskovalne politike h konstruktivnim reformam. Rezultate svojih analiz objavlja na tem spletnem portalu.
Naroči se
Obveščaj me
guest
0 - št. komentarjev
Inline Feedbacks
View all comments