Kot sem obljubila že nekaj objav nazaj, sem želela dobiti boljši vpogled v uspešnost posameznih programskih skupin pri pridobivanju projektnih sredstev. Izmed 366 programskih skupin, ki so bile aktivne v zadnjih petih letih, jih je 51 takih, ki so infrastrukturne in jih v analizo nisem vključila. 

V raziskovalnih programskih skupinah je denarja za približno 1000 polnih zaposlitev

Preostalih 315 programskih skupin, ki so bile aktivne v zadnjih petih letih, je razporejenih po šestih vedah z različnimi deleži (tako število programskih skupin kot tudi njihove vrednosti FTE – ekvivalenti polnih zaposlitev). Vrednosti FTE programskih skupin sem izračunala kot njihove povprečne vrednosti v zadnjih petih letih; skupna vrednost raziskovalnih programskih skupin tako znaša cca. 1000 FTE na leto. 

Največ programskega financiranja je namenjenega raziskovalcem, ki delujejo na vedi Tehnika: tu je aktivnih 67 programskih skupin (29,5 % delež glede na skupno število raziskovalnih programskih skupin) s skupaj 304,8 FTE (30,4 % delež glede na skupno vrednost FTE vseh raziskovalnih programov). Najmanj programskega financiranja je deležna veda Biotehnika, kjer je aktivnih 22 programov s skupaj 79,3 FTE (7,9 % delež glede na skupno vrednost FTE vseh raziskovalnih programov). 

Seveda me je zanimalo, kako te številke sovpadajo s številom raziskovalcev na posameznih vedah. V ta namen sem iz baze SICRIS izbrala aktivne raziskovalce z doktoratom vsake od posameznih ved ter primerjala njihove deleže glede na število vseh raziskovalcev na vseh vedah. Ugotovila sem, da so številke zelo primerljive in da razporeditev programskega financiranja relativno dobro odraža pokritost raziskovalnih področij raziskovalcev. Vseh raziskovalcev z doktoratom v šestih vedah je skupaj 11.483. Če za primer vzamemo omenjeni vedi Tehnika in Biotehnika, lahko ugotovimo, da je na vedi Tehnika 2984 aktivnih raziskovalcev z doktoratom (26,0 % vseh raziskovalcev), na vedi Biotehnika pa 956 raziskovalcev (8,3 % vseh raziskovalcev). 

Do projektnega financiranja lažje pridejo raziskovalci večjih programskih skupin

Nadalje me je zanimala uspešnost programskih skupin pri pridobivanju projektnega financiranja za programske skupine vseh šestih ved. V ta namen sem kot neuspešne programske skupine definirala tiste programske skupine, katerih niti vodja niti člani v zadnjih petih razpisnih letih niso dobili raziskovalnega projekta ARRS. Zanimivo je največji delež neuspešnih programov na vedi Družboslovje, kjer člani 15 od skupaj 50 programskih skupin te vede v zadnjih petih letih niso dobili nobenega projekta (delež neuspešnih programskih skupin je tako 30 %). Sledi veda Tehnika z 29 % neuspešnostjo (27 neuspešnih programskih skupin od skupaj 93), najuspešnejši pa so raziskovalci vede Medicina, kjer le 4 od skupaj 38 programskih skupin v zadnjih petih letih niso dobile projektnega financiranja (10,5 % neuspešnost). 

Zanimalo me je tudi, ali se uspešne in neuspešne programske skupine bistveno razlikujejo po osnovnem financiranju. V ta namen sem primerjala povprečne obsege financiranja neuspešnih programskih skupin z uspešnimi in ugotovila, da so pri pridobivanju projektnih sredstev v vseh šestih vedah manj uspešne skupine z manj FTE. Do največjih razlik med povprečjem uspešnih in neuspešnih skupin prihaja na vedi Medicina, kjer uspešne skupine v povprečju štejejo 2,5 FTE, neuspešne skupine pa imajo povprečno 1,2 FTE, medtem ko je razlika najmanjša znotraj vede Naravoslovje, kjer je povprečna velikost uspešnih skupin 4,3 FTE, neuspešnih pa 3,4 FTE. 

Že iz teh vrednosti je očitno, da se povprečna velikost programskih skupin med različnimi vedami močno razlikuje, kar je razvidno tudi iz grafične ponazoritve. Verjetno je razumljivo, da je uspešnost pri pridobivanju projektnih sredstev višja pri tistih programskih skupinah, ki imajo visoko programsko financiranje (več FTE). Vseeno pa preseneča neuspešnost programskih skupin z visokim številom FTE. Tako se v vseh vedah pojavljajo programske skupine, ki kljub nadpovprečnemu »stabilnemu« financiranju (vrednost FTE nad 3,4) v zadnjem petletnem obdobju niso bile uspešne pri pridobivanju projektov. Tu je potrebno poudariti veliko pomanjkljivost sistema SICRIS, ki ne omogoča enostavnega vpogleda v sredstva, pridobljena izven ARRS (gospodarstvo, evropski projekti). Zaradi tega je možno, da je navidezna neuspešnost veljavna le za pridobivanje projektnih sredstev ARRS. O vrednostih A3 je govora kasneje v besedilu.

Poglejmo še uspešne programske skupine (torej tiste, katerih člani so dobili vsaj en projekt v zadnjih petih letih). Od 245 uspešnih programskih skupin, jih je največ (68) dobilo samo en projekt, 50 programskih skupin je dobilo dva projekta, tri projekte pa je recimo prejelo 26 programskih skupin. Na drugi strani spektra pa najdemo tudi »zelo uspešne« programske skupine s 14, 15 oz. 16 pridobljenimi projekti. Dve od teh sta na vedi Tehnika ter ena na vedi Biotehnika, kot je tudi razvidno iz grafične ponazoritve. V splošnem je očitno, da se veda Biotehnika nekoliko razlikuje od ostalih ved, saj je na tej vedi veliko več programskih skupin, ki so dobile več projektov. To se odraža tudi v povprečnem številu projektov na uspešno programsko skupino: pri Biotehniki je to kar 5,2 projekta na programsko skupino v petih letih, medtem ko je na primer za Družboslovje ta vrednost 2,0. 

Uspešnost raziskovalcev pri pridobivanju projektnih sredstev se zrcali v citiranosti programske skupine

Nadalje me je zanimalo, kako neuspešnost programskih skupin korelira z ostalimi parametri, ki se jih lahko uporabi za ocenjevanje delovanja programske skupine. Za to sem se odločila primerjati tri parametre, in sicer oceno A1 (kazalnik števila in delno tudi kakovosti objav), oceno A3 (obseg pridobljenega financiranja izven ARRS) ter vrednost CI10 (število čistih citatov). Vse tri vrednosti sem pridobila iz baze SICRIS ter jih primerjala glede na obseg programskega financiranja v vrednostih FTE za isto programsko skupino (izračunala sem povprečje FTE vsake programske skupine v zadnjih petih letih). Nato sem delila vse tri parametre s pridobljeno povprečno vrednostjo FTE ter narisala grafe za vsako od ved.

Iz grafov lahko najprej ugotovimo, da prihaja do razlik med programskimi skupinami na različnih vedah, kar je sicer pričakovano. Vzemimo na primer različni, a v obsegih FTE primerljivi vedi Naravoslovje in Humanistika: medtem ko raziskovalci programskih skupin vede Humanistka pridobijo relativno manj sredstev izven ARRS ter so njihova dela očitno manj citirana kot tista programskih skupin Naravoslovja, pa imajo nekatere programske skupine te vede visoko oceno A1, česar pri vedi Naravoslovje ni moč opaziti. 

Sedaj primerjajmo še vse tri kazalnike uspešnih in neuspešnih programskih skupin. Zanimivo lahko opazimo, da med uspešnimi in neuspešnimi programskimi skupinami ni bistvene razlike pri oceni A1 v nobeni od ved. Podobno velja tudi pri oceni A3. Najbolj zanimiv pa je rezultat citiranosti, kjer lahko pri vseh vedah (razen Humanistike) opazimo nižjo citiranost. Tiste skupine, ki niso pridobile nobenega projekta, izkazujejo slabšo citiranost od uspešnih programskih skupin, ne glede na vedo. 

Poudarimo, da sta tako ocena A1 kot tudi A3 oceni z arbitrarno določenimi načini izračuna in sta v uporabi samo v slovenskem znanstveno-raziskovalnem prostoru. Citiranost, po drugi strani, pa je mednarodni kazalnik. Hkrati se zavedam, da je težko povezovati recenzentska mnenja projektnih prijav, kjer projekte prijavlja posameznik in ne programska skupina, z uspešnostjo programske skupine, a vseeno gre pri citiranosti za očiten trend. Naj povem, da imam podatke o citiranosti ter ocenah A1 ter A3 že pripravljene tudi za vse raziskovalce in ne le programske skupine, a jih bom vključila v eno izmed naslednjih objav. 

Kastni sistem programskega financiranja, v katerega je ujeta večina raziskovalcev, potrebuje prenovo

Na podlagi vseh predstavljenih rezultatov ugotavljam, da:
(i) do projektnega financiranja lažje pridejo raziskovalci programskih skupin z več FTE,
(ii) gre zelo dobro programskim skupinam na vedi Biotehnike, kjer je najmanj programskih skupin, ki niso dobile projektnega financiranja, kjer ima vsaka programska skupina v povprečju največ pridobljenih projektov izmed vseh ved in kjer je glede na število raziskovalcev na voljo precej velik delež projektnega financiranja,
(iii) uspešnost raziskovalcev pri pridobivanju projektnih sredstev se zrcali v citiranosti programske skupine, v kateri delujejo. 

Ob tem je potrebno poudariti, da so na vsaki vedi programske skupine, ki delujejo nadpovprečno kakovostno glede na ostale skupine znotraj te vede. Vendar pa velja, da se obseg financiranja raziskovalnih programov pravzaprav ne more bistveno spremeniti: »Glede na rezultate vrednotenja se obseg financiranja raziskovalnih programov lahko poveča, ohrani ali zmanjša. Višino zmanjšanja obsega določi ZSA (Znanstveni svet agencije) in znaša od 3 % do 20 %.« 

To pomeni, da si lahko programska skupina, ki ima na primer 1,5 FTE, s še tako dobro oceno recenzentov ter nadpovprečnimi kazalniki uspešnosti zagotovi za nadaljnje obdobje le 1,8 FTE. Sami lahko izračunate, kdaj bi ta programska skupina dosegla vsaj povprečnih 3,4 FTE, kaj šele 10 FTE, ki jih uživajo nekateri s precej povprečnimi rezultati. Spomnimo, da se s programskim financiranjem letno razdeli cca 80.000.000 €, medtem ko so na projektnih razpisih sredstva bistveno nižja (letos 16.000.000 €).

Ob tem se sprašujem, kaj je dejansko smisel programskega financiranja v takšni obliki, kot ga poznamo sedaj? Verjamem, da koncept stabilnega znanstveno-raziskovalnega financiranja, ki naj bi omogočal kontinuiran razvoj znanosti, ustreza vsem: državi, znanstveno-raziskovalnim ustanovam ter raziskovalcem. Medtem ko država pogosto poudarja, da želi financirati in vzpodbujati »vrhunsko znanost«, se zdi, da so krojači financiranja znanost v Sloveniji pravzaprav raziskovalne organizacije, katerih člani zasedajo odločevalska mesta Agencije. 

Kaj pa raziskovalci? Trenutno »stabilno« programsko financiranje zagotavlja vse prej kot njihov »stabilen« položaj. Če seštejemo trenutne raziskovalce vseh programskih skupin na vseh vedah, pridemo do številke 6948. V letu 2020 je bilo na raziskovalnih programih na voljo 983 FTE. Iz tega lahko sklepamo, da je vsak raziskovalec »stabilen« le 14 %, kar je vse prej kot stabilno. Verjetno ta podatek dobro razloži gnečo na projektnih razpisih, ki tako nekaterim predstavlja bistven del zaposlitvene pogače. 

Menim, da je trenuten kastni sistem programskega financiranja, v katerega je ujeta večina raziskovalcev, potreben prenove. Namesto, da bi bila vloga »stabilnega financiranja« vzpostavljanje zdravega in spodbudnega okolja za slovenske raziskovalce, ki bi bili konkurenčni raziskovalcem v tujini, proizvaja odvisneže od domačega proračuna. Zato menim, da povečanje financiranja znanosti brez sočasne prenove deljenja sredstev ne predstavlja ustrezne rešitve. 

Naslednjo analizo posvečam rezultatom Javnega razpisa za (so)financiranje raziskovalnih projektov za leto 2020. Kmalu. 

-
Podpri Kvarkadabro!
Ana Liza von Edelstein
Ana Liza von Edelstein se je po končanem študiju idealizma odločila sprejeti ponujeno mesto MR, saj si je s tem zagotovila vsaj štiriletno službo. Doktorat znanosti je pridobila leta 2018. Zahvaljujoč udeležbi na več regionalnih srečanjih Alpe-Adria ter petih samostojnih objavah v Acti Idealistici Slovenici je sedaj vodja dveh bilateralnih projektov. S prijavo na vedi realizma, kjer je ponavadi manj prijav, je uspela pridobiti tudi svoj lasten podoktorski projekt. Tako sedaj preučuje stanje mladih v znanosti, trende financiranja za raziskave in razvoj v Sloveniji kot tudi v drugih primerljivih evropskih državah ter se sprašuje o tem, kaj definira dobrega raziskovalca. Zaveda se pomena dobre znanstvene komunikacije, zato se je rezultate svojega podoktorskega projekta odločila objaviti tudi v obliki poljudnoznanstvenih prispevkov. Z njimi želi predvsem akademski, pa tudi širši javnosti predstaviti manj znane vidike slovenskega znanstveno-raziskovalnega sistema. Upa, da bo s tem odprla nove iztočnice za javno razpravo in spodbudila odločevalce s področja znanstveno-raziskovalne politike h konstruktivnim reformam. Rezultate svojih analiz objavlja na tem spletnem portalu.
Naroči se
Obveščaj me
guest
3 - št. komentarjev
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
Anonimni biolog
Anonimni biolog
21 dni nazaj

Zelo zanimiva analiza, h kateri pa bi veljalo pripomniti še nekaj podrobnosti. Velikost programskih skupin se zelo razlikuje (recimo od 1 do 10 FTE), kar pa ni nujno nepravično. Programske skupine niso nastale iz vakuuma, temveč odsevajo velikost posameznih raziskovalnih skupin v letu 1999. Koliko je to aktualno še danes, je vsekakor stvar diskusije. Upoštevati pa je treba še nekaj specifik. Drugič, programske skupine na fakultetah in inštitutih so zelo različno izkoriščene. Na fakultetah se iz tega denarja praviloma napajajo že zaposleni pedagogi, ki si tako pridelajo 120 % osnovno plačo (100 % dobijo iz pedagoških sredstev, programske skupine pa… Beri dalje »

photo.png
Branka Javornik
19 dni nazaj

Draga AnaLiza, zaenkrat dva komentarja na zadnji prispevek, če dovoliš: 1)S programskim financiranjem se letno razdeli približno 80.000.000 €, medtem ko so na projektnih razpisih sredstva bistveno manjša (letos 16.000.000 €) To ne drži; za projektna sredstva je potrebno šteti tudi vsote, ki so namenjene tekočim projektom; razrez sredstev arrs za leto 2018 je: raziskovalni progarmi 38,3%; projekti 20,5%, infrastruktura 26,4%, mladi raziskovalci 11,1% in mednarodna dejavns 3,1%. Poročila arrs so bogat vir podatkov, priporočam! 2) Trenutno »stabilno« programsko financiranje zagotavlja vse prej kot njihov »stabilen« položaj…..Iz tega lahko sklepamo, da je vsak raziskovalec »stabilen« le 14 %, kar je… Beri dalje »