Milan Vidmar, eden prvih profesorjev Univerze v Ljubljani in kasneje tudi njen rektor, je v svojih Spominih (SAZU in UL, 2018) opisal Ljubljano, kakršna je bila v času njegove mladosti pred ljubljanskim potresom leta 1895. Danes se malokdo sploh še zaveda, da so imele ljubljanske ulice tedaj imena na tablicah izpisana le v nemščini, prav tako je: »v tistih časih vsa ‘boljša’ slovenska Ljubljana govorila neki mešani slovensko-nemški jezik«.

Tudi šolanje je potekalo dvojezično, pri čemer so bile, kot opisuje Vidmar, kar velike napetosti med slovenskimi in nemškimi dijaki: »Na gimnaziji smo imeli v vseh razredih paralelke, se pravi razrede A in razrede B. V prvih so bili učenci skoraj izključno sinovi nemških družin. Razredi B so imeli samo slovenske dečke. Seveda so se razredi A in B ves čas v zastrupljeni atmosferi narodnostnih bojev stare Avstrije malce pisano gledali. Spominjam se, da smo nekoč na velikem dvorišču stare gimnazije na Vodnikovem trgu, v veliki pavzi ob deseti uri, izvojevali srdito bitko s snežnimi kepami, seveda nemški na prvi, slovenski dečki na drugi fronti.«

Začetki slovenske strokovne terminologije

Po potresu in predvsem po prvi svetovni vojni z nastankom Države Slovencev, Hrvatov in Srbov je nemščina v javni rabi izgubila veljavo, kar vsem seveda ni bilo všeč: »Velik je bil nemir, ko je nekoč ljubljanski župan zamenjal tablice cest in trgov, do tedaj samo nemške, z dvojezičnimi. Še večji je bil ropot, ko so izginile tudi dvojezične tablice in se umaknile slovenskim.«

Za prvo sistematično vzpostavitev slovenske terminologije nekega strokovnega področja velja oblikovanje pravne terminologije ob začetku prevajanja avstrijskega državnega zakonika in uradnega lista v slovenščino sredi 19. stoletja. S prevodi zakonov iz nemščine v slovenščino so začeli kmalu po marčni revoluciji leta 1848, ko je pravosodni minister v posebno komisijo za pripravo pravno-politične terminologije imenoval jezikoslovca Frana Miklošiča ter pravnika Matijo Dolenca in Mateja Cigaleta. Na podlagi vzpostavljene slovenske pravno-politične terminologije so nato začeli razvijati še terminologijo za druga strokovna področja. Ko je slovenščina s šolsko reformo postala obvezni predmet za dijake s slovenskim maternim jezikom, je bilo treba vzpostaviti tudi knjižni jezik za gimnazijske učbenike.

Naslednjo pomembno prelomnico za slovenščino kot strokovni jezik predstavlja ustanovitev društva Slovenska matica leta 1864, ki je med drugim imelo za cilj prav izdajanje »znanstvenih kakor občo koristnih knjig v slovenskem jeziku«. Fran Erjavec je v slovenščino prevedel Rudninoslovje ali mineralogija za niže gimnazije in realke ter v kratkem predgovoru zapisal, da je vsebini dodal slovenska nahajališča rudnin: »Kolikor mi je bilo mogoče, dodajal sem pri opisu tudi kraje, na kterih se rudnína nahaja po Slovenskem, kar bode mislim po godi vsacemu, komur je mari da tudi v tej stvari boje pozna svojo domovino.«

Bolj sistematično se je bilo treba iskanja slovenskih strokovnih izrazov lotiti, ko so se pri Slovenski matici odločili za prevod pregledne Knjige prirode (Buch der Natur) Friedricha Schödlerja. Ivan Tušek, profesor na realki v Zagrebu, je prevedel obsežno prvo knjigo o fiziki, šest let kasneje pa še poglavje o botaniki, pri čemer si je pri iskanju ustreznih besed veliko pomagal s češkim prevodom istega dela.

Knjiga ima tudi po današnjih kriterijih lep jezik, le nekaj besed se kasneje ni uveljavilo, med katerimi morda najbolj izstopa izraz prikazni za to, čemur danes pravimo pojavi. Razdelitev znanosti o naravi, ki je bila v knjigi zelo dobro utemeljena, se prav zaradi izbora besede sliši danes zelo nenavadno: »Povedali smo že poprej, da se priroda razodéva v stvaréh in v prikaznih, in po tem se cela skúpina znanosti razdeli na dva glavna oddelka, namreč: na znanost stvari [mineralogija, botanika, zoologija] in na znanost prikazni [fizika, kemija fiziologija].«

Prevajanje te obsežne strokovne knjige je bilo tako zahtevno, da je založnik Tušku priznal enako višino honorarja, kot je veljala za avtorje izvirnih besedil. Za razvoj slovenske znanosti in njene terminologije izjemno pomembno delo je izhajalo postopoma v letih 1869–1875, poleg Tuška pa je poglavje o mineralogiji prevedel Janez Zajec, poglavje o astronomiji Viljem Ogrinec, zajetni poglavji o kemiji in zoologiji pa Fran Erjavec.

Leta 1876 je predsednik Slovenske matice Janez Bleiweis ponovno obudil projekt priprave slovarja slovenske strokovne terminologije in uredništvo zaupal Mateju Cigaletu. Knjiga Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja učilišča je pri Slovenski matici izšla leta 1880 in pomeni še en pomemben mejnik za slovenščino kot jezik znanosti. Slovar strokovnih izrazov namreč ni vplival le na razvoj strokovne slovenščine, ampak je povečal tudi popularnost same znanosti, predvsem med mladimi.

Slovenščina postane jezik znanosti

Ključna za dokončno uveljavljanje slovenščine kot jezika znanosti je bila ustanovitev Univerze v Ljubljani kmalu po prvi svetovni vojni. Šele obstoj univerze je namreč omogočil, da so se strokovnjaki izobraževali doma v Sloveniji v domačem jeziku. Že prej so slovenski znanstveniki dosegali velike uspehe, vendar so praviloma delovali na germanskem območju in pisali ter predavali v nemškem jeziku. Po ustanovitvi Univerze v Ljubljani pa je postala slovenščina tudi strokovni jezik na mnogih področjih vednosti.

Ljubljanska univerza je imela sprva le 18 predavateljev, v prvem desetletju njenega obstoja pa se jim je pridružilo več kot deset ruskih učenjakov, ki so iz svoje domovine pobegnili zaradi revolucije. Ti so vpeljali več novih znanstvenih področij, ki si jih tedaj majhna ljubljanska univerza ni mogla privoščiti, hkrati pa se je dvignila splošna znanstvena raven predavanj. Prihod vrhunsko izobraženih ruskih predavateljev je ljubljansko univerzo kljub njeni mladosti dvignil na raven drugih primerljivih univerz v Evropi.

A vsi predavatelji seveda sprva niso bili vešči slovenščine. Takole se je fizik Anton Peterlin, začetnik raziskovalne in univerzitetne fizike v Ljubljani ter prvi direktor Instituta Jožef Stefan, spominjal svojega profesorja: »Mehaniko je učil Rus [inž. Teodor] Grudinski, ki je bral grozna skripta, ki smo jih pridno pisali, ker nam je bila znana njegova negativna opomba pri izpitu ’to njet tak u skrptih’, ki je pomenila, da si padel.«

Peterlinova hčerka se spominja, da so očeta že doma navadili, da je uporabljal slovenščino, in ne nemških popačenk, ki so bile takrat popularne pri meščanstvu: »Ker je oče visoko cenil svoj materni jezik, je govoril in pisal lepo, čisto slovenščino. Od svojih študentov je pričakoval isto. Hitro je vzrojil, če je študent rekel ‘alfa žarki’ namesto ‘žarki alfa’. Zato je o njem krožila anekdota, da je marsikateri študent padel na izpitu ne zaradi neznanja fizike, temveč zaradi slabega slovenskega izražanja. To gotovo ne bo držalo. Ker pa ga je študent spravil v slabo voljo, je zelo verjetno, da je zato dobil slabši red.«

Do enega prvih sistematičnih podvigov, s katerim so se lotili izboljševanja slovenščine kot jezika znanosti, je prišlo med okupacijo: »Ker je bilo za časa 2. svetovne vojne v Ljubljani gibanje z žico omejeno na ozemlje mesta, je bilo treba prosti čas izrabiti na drugačen način kot doslej. Oče se je posvetil izboljšanju slovenskega naravoslovnega izrazja.«

Peterlin je med vojno skupaj z jezikoslovcem Rudolfom Kolaričem in kemikom Mariusom Rebekom za izpopolnitev slovenske znanstvene terminologije angažiral več sodelavcev, ki so pokrili mnoga področja znanosti: »V to delo so bili vključeni še Košir (medicina), Koželj (elektrotehnika), Kuhelj (letalstvo), Melik (geografija in meteorologija), Pehani (zoologija), Seliškar (biologija in fiziologija) ter Tomažič in Wraber (botanika). Delo so takrat žal le začeli, a nikoli dokončali.«

Po vojni je to pomembno delo nadaljevala terminološka komisija pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti ter področne komisije pri strokovnih društvih. Leta 1951 so v okviru Društva matematikov in fizikov ustanovili terminološko sekcijo, ki se je lotila usklajevanja slovenskih izrazov za področje fizike. A šele leta 1967 se je Peterlin lahko veselil: »Kljub strašnemu žargonu ‘pravih’ strokovnjakov, ki poznajo le trigerje in targete, kapling in drift, smo nadomestili špranjo z režo, žarčenje s sevanjem, alfa žarke z žarki alfa.«

Viri:

  • Oset, Željko. „Vpliv modernizacije na oblikovanje slovenskega naravoslovno-tehničnega besedišča“. V Podobe modernizacije: poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v. 19. in 20. stoletju, uredil Žarko Lazarević in Aleksander Lorenčič. Inštitut za novejšo zgodovino, 2009.
  • Peterlin-Neumaier, Tanja. „Očetov prispevek slovenstvu“. V Anton Peterlin 1908-1993: življenje in delo = his life and work. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti : Institut Jožef Stefan, 2008.
  • ———. „Spomini Antona Peterlina na njegov študij in pedagoško delo v Ljubljani“. V Anton Peterlin 1908-1993: življenje in delo = his life and work. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti : Institut Jožef Stefan, 2008.
  • Vidmar, Milan. Spomini. Uredil Boštjan Botas Kenda in Primož Vitez. Ljubljana: Univerza : Slovenska akademija znanosti in umetnosti : Elektroinštitut Milan Vidmar : Fakulteta za elektrotehniko UL, 2018.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj