Ameriška vojska je med drugo svetovno vojno svojim vojakom naročila, naj se z insekticidom DDT namažejo po telesu in ga posujejo tudi po spalnih vrečah. S tem naj bi preprečili stik z bolhami, ušmi in komarji, ki so prenašalci nalezljivih bolezni. Insekticid je bil tako uspešen pri zatiranju škodljivcev, da so ponekod DDT posipali celo s pomočjo letal po obsežnih geografskih območjih.

Dvajset let pozneje je Rachel Carson v knjigi Tiha pomlad razkrila, da DDT močno škoduje okolju in uporaba insekticida, ki je nekoč veljal za čudežno zaščitno sredstvo pred nalezljivimi boleznimi, je bila leta 1972 prepovedana.

Insekticid, ki je Paulu Muellerju prinesel Nobelovo nagrado

Švicarski kemik Paul Mueller se je po zaključku doktorata zaposlil v podjetju J. R. Geigy (današnji Novartis), kjer se je najprej ukvarjal z naravnimi barvili, dezinfekcijskimi sredstvi in pesticidi, leta 1935 pa se je preusmeril v raziskave sintetičnih insekticidov. Že pet let pozneje je podjetje patentiralo njegov postopek za sintezo dikloro-difenil-trikloroetana, bolj znanega pod kratico DDT.

Na začetku druge svetovne vojne so DDT testirali v Švici najprej kot prah proti škodljivcem na krompirju in pozneje proti ušem ter bolham. Strokovnjaki so bili navdušeni nad visoko učinkovitostjo pesticida, ki je že v majhnih količinah uničil različne škodljivce in hkrati bil, vsaj na prvi pogled, neškodljiv za človeka.

Ko je insekticid leta 1942 prišel na trg, je hitro pritegnil pozornost ameriške in britanske vojske. Med drugo svetovno vojno so namreč številni vojaki zboleli za tifusom, malarijo in drugimi nalezljivimi boleznimi, ki so jih prenašali različni insekti.

Informacije o nadvse uspešnem insekticidu so se hitro razširile in posledično se je povečala tudi njegova proizvodnja. Že leta 1943 so samo za vojsko proizvedli skoraj milijon in pol kilogramov DDT mesečno. Slednjega so potrebovali vojaki ter mornarji za individualno uporabo, poleg tega pa so ogromne količine insekticida uporabili tudi za posipanje po zraku in celo za škropljenje sten v hišah. Popularni insekticid je bil tako učinkovit pri zaustavljanju nalezljivih bolezni, da je za to odkritje leta 1948 Paul Mueller prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino.

DDT kot čudežno zaščitno sredstvo pred malarijo

Malarija, ki jo prenašajo komarji, je bila leta 1950 razširjena tudi po Evropi in Severni Ameriki. Z namenom omejevanja populacije komarjev so DDT uporabili že leta 1943 in izkazal se je za zelo učinkovitega. V naslednjih letih je število obolelih za malarijo v Združenih državah Amerike upadlo z nekaj milijonov bolnikov na zgolj 437 zabeleženih primerov v letu 1952. 

Medtem ko je med drugo svetovno vojno vojska uporabljala DDT kot sredstvo za omejevanje širjenja malarije, tifusa in drugih bolezni, ki se prenašajo z insekti, so po vojni mnogi nadaljevali z uporabo DDT kot pesticida.

Učinki pesticida na okolje so bili slabo raziskani

Navkljub temu, da se je DDT od leta 1942 uporabljal v zelo različne namene, so bili njegovi vplivi na človeka in okolje slabo raziskani. O tem je razmišljala tudi Rachel Carson, morska biologinja in avtorica poljudnoznanstvenih knjig o naravi. Z idejo, da bi poročala o učinkih DDT na okolje je že leta 1945 kontaktirala več publicistov, vendar takrat nihče ni bil zainteresiran za to tematiko.

Njeno zanimanje za DDT je zopet zbudilo pismo, ki ga je prejela leta 1958 od prijateljice Olge Owens Huckins. Slednja ji je pisala, da je posipanje DDT s pomočjo letal ubilo na stotine ptic na njihovem zasebnem zaščitenem območju za ptice. To je kmalu na lastne oči videla tudi Rachel, ko se je z zakoncema Huckins odpravila na plovbo po estuarju dan zatem, ko so opazili letala, ki so posipala DDT.

Revolucija, ki jo je sprožila knjiga Tiha pomlad

Po obisku na posestvu zakoncev Huckins je Rachel pričela zbirati dokaze o škodljivih učinkih DDT na okolje. Naslednja štiri leta je pisala knjigo, ki jo je naslovila Tiha pomlad, v kateri je v svojem značilnem poetičnem slogu opisala kako DDT vstopa v prehranjevalno verigo, se akumulira v maščobnem tkivu ljudi in živali ter celo povzroča raka in genetske okvare.

Njena knjiga je požela burne odzive. Mnoga podjetja, ki so se ukvarjala s proizvodnjo pesticidov, so poskušala Rachel diskreditirati tako, da so jo razglasili za histerično žensko, ki ne ve o čem govori. Po drugi strani pa so Rachel podprli mnogi strokovnjaki in s tem se je začelo spreminjati tudi mnenje splošne javnosti. Negativna kampanja proti Rachel Carson, ki jo je vodila kemijska industrija, je na koncu prizadela ravno podjetja sama, saj so ljudje pričeli posvečati več pozornosti morebitnim nevarnostnim za okolje, ki jih prinašajo pesticidi.

Leto po izidu je knjiga Tiha pomlad pritegnila tudi pozornost takratnega ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja mlajšega, ki je zahteval raziskavo o varnosti rabe pesticidov. Na podlagi poročila, ki ga je pripravila Rachel in so ga potrdili tudi številni eminentni znanstveniki, je ameriška vlada pričela izvajati strog nadzor nad uporabo DDT.

Knjiga Tiha pomlad je navdihnila različna okoljevarstvena gibanja

Pisateljičin cilj ni bil popolnoma prepovedati uporabo DDT, temveč jo je skrbelo, da DDT in podobne kemikalije prehitro pridejo v splošno uporabo, še preden bi bili njihovi učinki na okolje dobro raziskani. S knjigo je želela izpostaviti raziskave, ki so pokazale, da določeni pesticidi ne škodijo zgolj škodljivcem, temveč vplivajo na celotne ekosisteme.

Knjiga Tiha pomlad je postala inspiracija mnogim okoljevarstvenim gibanjem. Najpomembnejša zapuščina Rachel Carson ostaja zavedanje splošne javnosti, da je za zaščito okolja potrebno uvesti tudi določene regulative v industriji.

Literatura