Mineva natanko pol stoletja od nastanka fotografije, ki je pomembno vplivala na samopodobo človeštva. Na božični večer leta 1968 so Frank Borman, James Lovell in Bill Anders, astronavti ameriške misije Apollo 8, povsem nepričakovano prisostvovali enemu izmed najveličastnejših prizorov, ki jih je kdajkoli opazovalo človeško oko. Dogodek je pustil nanje in na vse, ki so ga kasneje občudovali preko posnetih fotografij, zelo močan vtis. V intervjujih še danes, ko so že v letih, poudarjajo, da je bilo to najlepše in najpomembnejše doživetje njihovega življenja.

Astronavti Apolla 8 so se v zgodovino vpisali z več prelomnimi pionirskimi podvigi. Bili so prvi, ki so zapustili nizko orbito kroženja okoli Zemlje in poleteli stran od planeta, česar ni do tedaj uspelo še nobenemu drugemu plovilu s človeško posadko. Cilj njihove misije je bila Luna, ki so jo nameravali nekajkrat obkrožiti in se vrniti nazaj. Polet je trajal teden dni, pri čemer so za pot v vsako smer porabili slabe tri dni, en dan pa so krožili okoli Meseca. 

Borman, Lovell in Ander so bili tako prvi, ki so prišli v neposredno bližino kakega drugega nebesnega telesa. Ko so krožili okoli Lune, so lahko opazovali njeno zadnjo stran, ki je stalno obrnjena proč od Zemlje. Prav tako so prvi videli Zemljo od daleč. Takega pogleda na domači planet astronavti pred tem še niso imeli, saj so krožili le v nizkih orbitah tik nad zemeljskim površjem. A najbolj veličastna predstava se je odvila povsem nepričakovano, ko so že nekajkrat obkrožili Luno.

Med četrtim obhodom so skozi okno, skozi katerega so sicer fotografirali kraterje, naenkrat opazili, da se je tik nad obzorjem Lune prikazala do polovice osvetljena Zemlja. V živo so lahko opazovali vzhod Zemlje nad površjem nekega drugega nebesnega telesa. Čeprav opazovanja tega veličastnega dogodka sploh niso imeli v načrtu, so najprej naredili nekaj črno-belih fotografij, nato pa so v aparat namestili še barvni film in posneli dodatne fotografije, ki so postale legendarne. 

Vizualizacija pogleda na Zemljo, kot so ga videli astronavti Apolla 8.

Šli so na Luno in odkrili Zemljo

Danes, ko smo v raznih medijih videli že veliko vesoljskih prizorov, težko razumemo, zakaj bi bila ravno slika majhnega modro-belega do polovice osvetljenega planeta obdanega s črnino vesolja, kako vzhaja nad površjem puste in s sivimi kraterji posejane Lune, tako pomembna. A na astronavte je prisostvovanje vzhajanju Zemlje nad površjem Lune pustilo izjemno močan vtis. Kasneje so se ga spominjali kot najbolj čustvenega dogodka na celotni odpravi. Poveljnik misije Frank Borman je izjavil celo, da je šlo za najlepši prizor v njegovem življenju.

Pri mnogih odpravah v neznane kraje skozi zgodovino se je izkazalo, da so informacije, predmeti in zgodbe, ki so jih pustolovci prinesli nazaj s potovanj, pomembno vplivali na predstavo ljudi o svetu. Marko Polo je v trinajstem stoletju Evropo seznanil z napredno in do tedaj skorajda neznano civilizacijo na vzhodu, ki je bila v mnogih vidikih bolj razvita od takratne Evrope. S svojimi vplivnimi zgodbami je spremenil predstavo, ki so jo imeli ljudje o svetu in svojem mestu v njem. Še večji vpliv je imelo odkritje Amerike in kasneje kartiranje celotnega planeta za časa raziskovalnih odprav kapitana Cooka v osemnajstem stoletju.

Earthrise ali vzhod Zemlje nad obzorjem Lune. Fotografijo so 24. decembra 1968 posneli astronavti misije Apollo 8.

Fotografija Zemlje, ki so jo posneli astronavti Apolla 8, ni bila načrtovana. V bistvu nihče ni sploh pomislil, da bi bil lahko pogled nazaj na Zemljo pomembnejši kot prizori Lune od blizu. A slika vzhoda Zemlje nad površjem Lune je postala ena izmed največkrat prikazanih in natisnjenih fotografij dvajsetega stoletja. Fotografija velja za najvplivnejšo okoljsko sliko, ki je bila kadarkoli posneta, saj je sprožila zavedanje, da moramo Zemljo dojemati kot nekaj, kar je morda bolj krhko, kot smo si pred tem predstavljali. 

S fotografijo vzhajanja Zemlje se je človeštvu odprl povsem nov pogled na lastni planet, ki pred tem ni bil mogoč. Človeštvo se je začelo zavedati, da morda nima ustrezne predstave o svojem domačem planetu, saj Zemlja od daleč ni takšna, kakršno so si ljudje predstavljali na osnovi zemljevidov in globusov, ki so jih spoznali v šolah.

Tekmovanje velesil, ki upraviči velike izdatke za razvoj

Da se je človeštvo sploh lotilo projekta Apollo, ki je dosegel vrhunec leta 21. julija 1969, ko je Neil Armstrong kot prvi človek stopil na površje Lune in izrekel znamenite besede: “To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo,” je botrovalo predvsem tekmovanje med takratnima globalnima velesilama.

Uspešna izstrelitev Sputnika, prvega umetnega satelita 4. oktobra 1957, ki ga je z izstrelišča Bajkonur v vesolje poslala takratna Sovjetska zveza, je Američane šokirala in prestrašila. Ne zgolj zato, ker so se bali, da so sedaj v dosegu ruskih raket, ampak ker so spoznali, da njihov tehnološki in znanstveni razvoj bistveno zaostajata za dosežki znanstvenikov komunističnega bloka.

Zaskrbljenost, ki jo je v ameriški javnosti izzvala nemoč ob opazovanju preletov ruskega satelita, je poskušala država omiliti z obljubo povečanja državnih vlaganj v šolstvo in raziskave. Za znanost so ZDA začele namenjati bistveno več sredstev, ustanovili pa so tudi nekaj novih pomembnih državnih razvojnih agencij, kot je bila NASA, ki so bile zadolžene, da strateško usmerjajo, razvijajo in podpirajo raziskave, od katerih si država in državljani lahko obetajo koristi v bližnji in daljni prihodnosti.

Do naslednjega šoka je prišlo 12. aprila 1961, ko je Jurij Gagarin kot prvi človek z raketo poletel v vesolje, obkrožil Zemljo, ter se uspešno vrnil na trdna tla. Od izstrelitve do pristanka s padalom je minilo le 108 minit, a prvi vesoljski polet s posadko v zgodovini človeštva je imel zelo velik simbolni pomen. Odprla se je nova doba tekmovanja med takratnima velesilama. 

Sprva je bilo očitno, da Sovjetska zveza zmaguje. V vesolje je poslala prvi satelit, prvega kozmonavta in prvo sondo na Luno. Podirali so rekord za rekordom. Američanom je bilo povsem jasno, da tehnološko močno zaostajajo, zato so morali storiti nekaj res odmevnega, da bi ohranili čast in pokazali, da je tudi njihov družbeni sistem zmožen velikih kolektivnih dosežkov.

25. maja 1961, le šest tednov po poletu Gagarina, je ameriški predsednik John F. Kennedy v govoru pred kongresom napovedal, da bodo Američani do konca desetletja poslali človeka na Luno in ga varno prepeljali nazaj na Zemljo. V govoru 12. septembra naslednje leto je dodal še, da se za ta podvig niso odločili zato, ker bi bilo to početje preprosto, ampak zato, ker je težavno. Izbrali so si namreč jasen cilj, ki je bil drugačen od vsega, kar so sovjetski kozmonavti do tedaj že dosegli. Za izvedbo načrta so morali angažirati veliko ljudi in porabili so ogromno denarja. Leta 1966 je proračun Nase znašal kar 4,4 % celotnega zveznega proračuna ZDA.

Potrebujemo nov posnetek Zemlje, ki bo motiviral človeštvo

Televizijski prenos, ki so ga pripravili astronavti Apolla 8 iz vesoljske ladje, ko je bila v Lunini orbiti, je bil do tedaj najbolj gledan televizijski dogodek. Ocenjujejo, da si ga je v neposrednem prenosu ali s časovnim zamikom ogledala kar milijarda ljudi oziroma četrtina vsega človeštva. 

A morda najpomembnejši dosežek projekta odhoda človeka na Luno ni bil v prikazu tehnoloških zmožnosti naše civilizacije, ampak v tem, da je človeštvu odprl oči za nov način za razumevanje Zemlje. Podobno tudi za same astronavte, ki so odšli proti Luni, najmočnejših vtisov ni pustilo bližnje srečanje s kraterji na Luni, ampak pogled nazaj na Zemljo. Astronavti so odšli na osvajanje Lune, a so v resnici našli nov pogled na Zemljo. 

Danes, ko vemo, kaj nam bodo prinesle podnebne spremembe, če ne bomo hitro ukrepali in bistveno zmanjšali izpustov toplogrednih plinov, vseeno ne zmoremo sprejeti ukrepov, ki bi zmanjšali potencialno katastrofalne posledice povišanja temperature. Da bi lahko mobilizirali ljudi za reforme, bi potrebovali nov posnetek, ki bi imel na ljudi enako veliko moč, kot jo je imela fotografija Zemljinega vzhoda nad površjem Lune pred natanko pol stoletja.

Sestavek lahko poslušate tudi v novem podkastu Od genov do zvezd.