Na pobudo sodelavcev z IJS objavljamo nekrolog, ki ga je Rajmund Krivec prebral na pogrebu kolega dr. Antona Verbovška, napisala pa sta ga skupaj z dramatikom Primožem Vresnikom. Dr. Verbovšek je bil prvotno zaposlen na Odseku za teoretično fiziko IJS, nato pa je delal v knjižnici IJS.

Danes se poslavljamo od prijatelja Toneta.

Raziskovalec postaja podoben predmetu svojega preučevanja in raziskovanja. Tone je bil intimen in komoren fizik, ki je veličino svojega naravoslovnega duha najbolje pokazal na štiri oči, v debatah, v zaključeni generacijski družbi. Debate njemu sorodnih so dodobra nabrusile možgane in izboljšale simbolni in pojmovni zemljevid sodobnih fizikalnih tem, ki dvigujejo polemičen ton in pogostokrat nimajo ustreznega strokovnega dogovora.

Kot izjemen poznavalec subatomskega in kozmološkega v fiziki je pokazal širino duha. Topos njegove znanstvene misli je bil najgloblji del atoma, tako je bilo tudi na Tonetu nekaj nerazložljivega in skrivnostnega. Nekaj, kar se povezuje z vedenjem kvarkov.

Njegova smrt je prav tako nepredvidljivo presenečenje za vse, ki smo ga dobro, če je sploh ta beseda ustrezna, poznali ali mimobežno srečevali, kot samotarskega učenjaka, ki mu je bila fizika posvečena veda v žlahtnem judovskem pomenu besede. Tone se je pojavljal in izginjal, bil z nami prisoten, a pogosto odsoten, zaradi teoretičnih obiskov subatomskega sveta, ki potegne v svojo globino in ne izpusti človeka na površje.

Bil je fizik zaradi fizike same in kot strokovnjak je na univerzitetni ravni dosegel naziva magistra in doktorja fizike. Družbene koristi in položaji ga niso ne vem kako zanimali in zanje se ni potegoval. Lev v senci je presenetil na nepričakovanem mestu in v nepričakovanem trenutku. Toneta je bolj kot raziskovalna kariera zanimalo premetavanje zakonov narave.

Rad nas je zabaval, kako je v mladih letih vodilnega raziskovalca v CERN-u zmedel z vprašanjem, zakaj protoni v pospeševalniku ne padejo za pet metrov v sekundi, kot vsi drugi predmeti. Odgovor je seveda, da tehniki nevede tako nastavijo magnete, drugi pa nevede pozabijo na gravitacijo. Tudi računalništva, svoje druge ljubezni, se je lotil s premetavanjem. Napisal je majhen operacijski sistem od začetka do konca.

Bil je organski intelektualec naravoslovja, ki je svoje možgane brusil, kakor nekdaj Fred Hoyle, tudi z branjem znanstvene fantastike. Tako je bil v javnem prometu viden in izsleden, kako je s Stanislavom Lemom v roki hodil in bral. Tone je hodil in stoje bral, kakor biblijski očak na vzhodni obali Sredozemlja in v njegovi pojavi je bilo nekaj, kar je spominjalo na stare civilizacijske čase. Puščavniško samotarskega si videl pogosto v vrvežu mestnega življenja in si dejal: to je mož antiglobalistične misli in delovanja.

Njegov odhod se je dotaknil našega rahločutnega tkiva, ki se skriva tudi v teoretični fiziki in v znanstvenem raziskovanju. Vprašanje: ali smo dobro in dovolj naredili zanj, daje negotov odgovor, saj mu prav gotovo nismo prisluhnili tako, kakor bi bilo za tako rahločutno dušo potrebno. Res, naš čas je histeričen in prehiter ter pritiska tudi na fizike, naj dajo instant odgovor. Tone na takšno sodelovanje ni pristajal, zato je bil neklanovski in čisto zase.

Ni se maral pogovarjati o osebnih rečeh. Uresničeval je Zakon o ohranitvi fizikalnih debat, tistih, ki na hrbtni strani računa za kavo puščajo sled decimalnega zapisa in na koncu dajo vedeti, da je za fiziko spet burno obdobje. Vendar je Tone svoje drame v fiziki preživljal intimnejše … Dvom je bil pri omizju trivialnost, ko smo se pogovarjali o znanosti. Zgradba znanosti brez dvoma stoji, z dvomom ali brez njega, a njena trdnost prihaja od tega, da je namenjena rušenju.

Seveda nas Tonetova smrt napravlja ranljive. Izgube, trenja, približki in motnje v kvantni kromodinamiki, sipanje kvarka na antikvarku, debate o Planckovem vesolju, singularnosti in nepreverjenih herezijah, vse to je fizikov vsakdanji kruh. Njega si jedel, Tone. Kruh fizika pač ni lahek, čeprav je v fiziki toliko privlačnega. Smrti ni, samo preobrazba je, to gre tako vzporedno Diracovi ugotovitvi, da je religija precej prazna, ko se ji razodene znanstveni Bog. Znanstveni bog je še najbolj zagoneten, trdovratno skrivnosten in izmuzljiv. Vendar ga pravi fizik ne zamenja za nobenega drugega.

Smeh in jok fizikov ni smeh in jok matematikov. Izgube, trenja, približki in motnje. Raziskovalec postaja podoben predmetu svojega preučevanja in raziskovanja. S tvojo smrtjo smo soočeni z dejstvom, da imata smrt in življenje nekam čuden seznam, kakor je čudno in za Feynmana prismuknjeno v atomu. Tone, nismo pričakovali tvojega tako hitrega odhoda. Tvoji sopotniki v svetu negotovosti in relativnosti bomo naredili še največ, če se bomo odprli rahločutnosti, ki ni samo čustvo, ampak tudi misel. Zdelo se mu je zanimivo, da je Kepler dobil pravilen rezultat, čeprav se je dvakrat zmotil v računstvu. Nevednost prav tako prihaja v parih, z njo pa se Tone ni sprijaznil.

Tone, tvoj spomin bo pil dobro pivo v restavraciji na koncu vesolja.

Primož Vresnik, Rajmund Krivec