Leta 1942 je manj kot 8 % ljudi v povprečju spalo 6 ali manj ur na noč, medtem ko danes to drži za skoraj tretjino populacije. Med spanjem v človeškem telesu poteka obnavljanje, zdravljenje in odstranjevanje metabolnih presnovkov, ki se v telesu nakopičijo v budnem stanju. Spanec je nujen tudi za obnavljanje zalog molekule adenozin trifosfat (ATP), ki je vir energije, saj možgani v budnem stanju porabijo kar 20 % vse energije, ki jo telo potrebuje.

Pomanjkanje spanca poveča verjetnost za razvoj raka

Pomanjkanje spanca vodi v poslabšanje delovanja imunskega sistema, pri čemer se zmanjša aktivnost naravnih celic ubijalk, ki odkrivajo in odstranjujejo (potencialno) rakave celice v telesu. Znanstveniki so ugotovili, da imajo moški, ki imajo težave z nespečnostjo, dvakrat večjo verjetnost za razvoj raka prostate, medtem ko je pri ženskah pomanjkanje spanca povezano z razvojem bolj agresivne oblike raka dojk. Poleg tega se pri posameznikih, ki v povprečju spijo manj kot 6 ur na noč, tveganje za razvoj raka črevesja poveča kar za 50 %.

Več kot 20 epidemioloških študij je pokazalo, da obstaja povezava med količino spanca in dolžino življenja. Ljudje, starejši od 45 let, ki v povprečju spijo manj kot 6 ur na noč, imajo dvakrat večjo verjetnost za srčni napad ali srčno kap, v primerjavi z osebami, ki spijo 7-8 ur na noč. To je delno povezano s krvnim tlakom, saj bo že zgolj ena noč krajšega spanca pospešila srčni utrip in s tem povišala krvni tlak. Pomanjkanje spanca prav tako vpliva na nivo sladkorja v krvi, saj celice  postanejo manj odzivne na inzulin, kar povzroči stanje povišanega krvnega sladkorja oz. hiperglikemijo. Z zmanjševanjem količine spanca smo tudi bolj dovzetni za pridobivanje dodatnih kilogramov, saj nezadostna količina spanca zniža nivo hormona leptina, ki telesu sporoča, da smo siti in poviša nivo hormona grelina, ki telesu sporoča ravno nasprotno.

Kronično pomanjkanje spanca v odrasli dobi močno poviša verjetnost za razvoj Alzheimerjeve bolezni. Med spanjem pride do odstranjevanja toksičnega amiloidnega materiala iz možganov, ki pri bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo tvori amiloidne (senilne) plake. Slednji povzročajo degenerativne spremembe v možganih in s tem napredovanje bolezni.

Premalo spanca vodi v prehlad

Sheldon Cohen je leta 2009 objavil raziskavo, v kateri so analizirali povezavo med količino spanca in dovzetnostjo za prehlad. V študijo je bilo vključenih 153 prostovoljcev obeh spolov, starih 21-55 let, ki so dva tedna natančno poročali o količini in kakovosti njihovega spanca. Nato so prostovoljci prejeli nosne kapljice, ki so vsebovale rinoviruse, povzročitelje prehlada. Ugotovili so, da so osebe, ki so v povprečju spale manj kot 7 ur na noč, imele trikrat večjo verjetnost, da zbolijo za prehladom. Prav tako so ugotovili, da se je tveganje za razvoj prehlada pri osebah, ki so poročale o slabši kakovosti spanca (osebe, ki so imele težave zaspati ali so se pogosto zbujale ponoči) kar za petkrat povečalo.

Spanec vpliva tudi na razpoloženje

Ljudje smo po nesprespani noči običajno bolj razdražljivi, nagle jeze in občutljivi na stres. Študija je pokazala, da pri osebah, ki so neprespane, pride do 60 % povečanja aktivnosti amigdale – dela možganov, ki je odgovoren za regulacijo čustvenega odziva, med drugim tudi za sprožitev občutkov jeze. Že ena neprespana noč spremeni posameznikovo zmožnost regulacije čustvenega odziva na način, da nevtralne izkušnje smatra za negativne. Pri otrocih je neprespanost povezana s povečanjem agresije, pri najstnikih pa s povečanjem nagnjenja k  samomorilnosti.

Na podlagi dvoletne študije je Ameriška nacionalna fundacija za spanje podala posodobljena priporočila o dolžini spanja.

Starost Priporočena količina spanca (v urah)
Novorojenčki (0–3 mesecev) 14 do 17 ur
Dojenčki (4–11 mesecev) 12 do 15 ur
Malčki (1–2 leti) 11 do 14 ur
Predšolski otroci (3–5 let) 10 do 13 ur
Osnovnošolski otroci (6–13 let) 9 do 11 ur
Najstniki (14–17 let) 8 do 10 ur
Odrasli (18–64 years) 7 do 9 ur
Starejši (65 let in več) 7 do 8 ur

Odrekanje spanca kot mučilna tehnika

Do leta 2009 je ameriška vojska uporabljala odrekanje spanca kot eno izmed metod pri zasliševanju osumljencev in zapornikov. Osebam so odrekali spanec tudi do 180 ur zapored, pri čemer so bili slednji priklenjeni v nenaravnih položajih, pogosto brez hrane in izpostavljeni zelo glasni glasbi. To je lahko vodilo v razvoj halucinacij, kognitivni upad, psihozo, oslabljeno delovanje imunskega sistema in v razvoj kardiovaskularnih bolezni.

Uporaba metode odrekanja spanca kot mučilne tehnike sega daleč v zgodovino, saj so jo uporabljali že inkvizitorji v 15. stoletju, škotski lovci na čarovnice v 16. stoletju, pa tudi v delovnih taboriščih (gulagih) v Sovjetski zvezi.

Literatura