Nagrade za znanstvene dosežke v Sloveniji – (spet) domena moških?

    Ob nedavni podelitvi letošnjih Zoisovih nagrad, Zoisovih priznanj in Puhovega priznanja smo v Komisiji za ženske v znanosti pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport upravičeno zaskrbljeni, saj sta med 29 nagrajenci letos samo dve ženski. Po besedah predsednice Odbora RS za Zoisovo nagrado, Zoisovo priznanje, priznanje ambasador znanosti in Puhovo priznanje, prof. dr. Tamare Lah Turnšek, temu očitno botruje nizko število ženskih kandidatk (14 odstotkov) med nizkim številom prijav (kar 20 odstotkov nižje kot prejšnje leto). Tako je med nagrajenimi samo še 7 odstotkov žensk.
    Komisija za ženske v znanosti pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport se je tudi v zadnjem mandatnem obdobju zavzemala za pravičnejšo razdelitev nagrad, tako da je iskala kandidatke in jih tudi predlagala. Letos tega prvič ni storila in če je razdelitev letošnjih nagrad posledica tega dejstva, so razmere v znanosti v Sloveniji toliko bolj zaskrbljujoče. Kažejo, da znanstvene sredine ne prepoznavajo in ne priznavajo dosežkov ženskih kolegic, ampak za nagrade predlagajo (izključno?) moške. Ob tem se poraja tudi vprašanje, koliko ženskih vlog so spodbudili članice in člani Zoisovega odbora in koliko prejemnice oziroma prejemniki nagrad in priznanj iz prejšnjih let.
    Prof. dr. Aleksandra Kornhauser se je v nedavnem intervjuju, objavljenem v časopisu Delo, med drugim zavzela, da bi se Sklad Pro Natura, namenjen za nagrade mladim v znanosti, prenesel v Slovenijo. Po njenih besedah je bilo doslej skupaj deležnih podpore 36 mladih, od tega žensk celo malo več kot polovica. »Še en dokaz več, da ženske ne potrebujemo olajšav, le pošteno je potrebno uveljaviti merila,« dodaja prof. dr. Kornhauser. Se bo taka praksa lahko nadaljevala tudi v Sloveniji?
    V Komisiji za ženske v znanosti se strinjamo s prof. dr. Aleksandro Kornhauser, da ženske ne potrebujemo olajšav, a očitno ne dosegamo »meril znanstvene odličnosti«, ki jih postavljajo naši kolegi. Zato, kot že večkrat doslej, zahtevamo enake možnosti in odpravo vseh ovir, ki spotikajo ženske že na začetku znanstvene kariere, pa vse do upokojitve. Analize kažejo, da do zaključka doktorata praktično ni zaznati diskriminacije po spolu, pač pa so določene ovire vgrajene v sistem po tem zaključku. Med mladimi mentorji in mentoricami v starosti med 30 in 40 let so naši stanovski kolegi, vodje programskih skupin, letos kar 91 odstotkov vseh mest zaupali moškim. Opravičilo za tako majhen delež žensk v »demografskih gibanjih« in v času za materinstvo je metanje peska v oči. Na evropskih razpisih Marie Sklodowska Curie za individualne štipendije, ki zahtevajo 2 ali več letno delo v tujini v enakem starostnem obdobju, je delež slovenskih raziskovalk med 30 in 40 odstotki (2014 – 2016).
    Torej v tujini imamo manj težav, pomenimo znatno več, kot (ženska) silhueta na prosojnici predavanja, čemur smo bili lahko pred kratkim priča na nedavnem slovenskem znanstvenem srečanju.
    Mandat komisije v sedanji sestavi se izteka in ugotovimo lahko, da so se razmere za delo v znanosti v teh letih drastično zaostrile, kar še posebej občutimo ženske. Očitno tudi nagrade za dosežke v znanosti spet postajajo (izključno) domena moških. Tudi odločevalski in nadzorni organi v znanosti žal kažejo takšno prakso, kar se je letos izrazito pokazalo denimo pri sestavi Upravnega odbora Univerze v Ljubljani.

    Komisija za ženske v znanosti
    pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport RS

    Vir

    10 KOMENTARJI

    1. Če pogledamo na SIRCIS recimo 20 raziskovalcev z najvišjimi A” točkami, je med njimi (po področjih) trenutno naslednji odstotek žensk:
      Naravoslovje 10%
      Tehnika 15%
      Medicina 30%
      Biotehnologija 25%
      Druzboslovje 30%
      Humanistika 35%

      • Zanimivo je tudi, da je kljub 14% prijavljenih kandidatk, bilo nagrajenk le 7% (sicer morda lahko pojasni to odstopanje majhna statistika, a vseeno…)

        • Ne glede na znane podatke in statistiko po spolu se očitno nadaljuje stara praksa. V Sloveniji je bilo ali pa še poteka kar nekaj evropskih projektov na temo enakosti spolov, imamo dobro zakonodajo (Zakon o enakih možnostih) ki bi morala skrbeti za polovico populacije (pod-zastopan spol), pa ni videti rezultatov – razen morda v politiki, kjer so ženske kvote uzakonjene. V znanosti je zanje očitno »zadolžena« Komisija za ženske v znanosti, ki se jo naslavlja popularno že kar kot »Društvo za zaščito žensk«. Še en dokaz, kako seksističen je pogled na to problematiko in koliko truda so pripravljeni vložiti akterji v to, da se banalizira vsak poskus normalizacije. Je torej ves trud zaman?
          Marta Klanjšek Gunde, članica Komisije za ženske v znanosti pri MIZŠ

      • Ja, a saj vemo, da družboslovje in humanistika nista čisto zaresna znanost. Kar najbrž pojasni razmeroma visok odstotek izstopajočih žensk na teh dveh raziskovalnih področjih. 🙁

        • ??? torej je “zaresna znanost” le tista, kjer je (dopuščenih) več žensk? Mogoč pa bi vseeno veljalo pogledati kakšno je razmerje diplomantk in diplomantov ter doktorandk in doktorandov v posamezni veji znanosti?

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.