Slovenija in članstvo v CERN-u

    V Dnevniku danes Uroš Škerl Kramberger piše o tem, kaj se dogaja s pridruževanjem Slovenije CERN-u.

    V Cernu, kjer deluje največji pospeševalnik delcev na svetu, bodo konec marca začeli razkrivati temno snov in druge uganke vesolja. Pri tem bodo lahko sodelovali tudi slovenski znanstveniki, četudi se država plačevanju članarine v Cernu izogiba. Ministrstvo za znanost obljublja, da bo odločitev o včlanitvi sprejeta še letos. 

    Zgodba o članstvu Slovenije v CERN-u ima več zavihkov in sega  v sam čas osamosvajanja Slovenije, torej v čas pred skoraj 25 leti. Zadnja pomembnejša epizoda se je začela z letom 2009, ko je Slovenija tudi uradno zaprosila za članstvo v CERN-u (o prvi novici sem na Kvarkablogu pisal tukaj, o sami oddaji prijave pa tukaj). Od tedaj je Izrael postal polnopravna članica, Turčija, Ukrajina, Ciper in Srbija pa pridružene članice. In kaj se je med tem dogajalo s Slovenijo?

    Tudi slovenski znanstveniki si od prihodnjih Cernovih uspehov veliko
    obetajo, a naša država k temu ne prispeva. Pristopanje Slovenije v
    članstvo Cerna, ki je največji znanstveno-politični projekt evropskih
    držav, poteka že od leta 2009. Tedaj je vlada sprejela sklep o
    včlanitvi, po tistem pa so zadeve zastale. Pred dobrim letom dni nas je
    dr. Rüdiger Voss iz Cernove mednarodne pisarne opozoril, da je generalni direktor organizacije Rolf-Dieter Heuer
    slovenskim oblastem že poslal osnutek sporazuma o pridruženem članstvu,
    ki je pogoj za polnopravno članstvo. Podpis sporazuma bi bil prvi
    formalni korak, vendar iz Slovenije odgovora ni bilo – z izjemo kratkega
    potrdila, da so prejeli dopis, je razkril Voss. Ugledni fizik je dejal,
    da »proces s Slovenijo spi«. 

    Eden od dobrih poznavalcev problematike, ki je za Dnevnik
    spregovoril pod pogojem anonimnosti, nam je pojasnil, da je težava v
    krčenju sredstev, ki jih Slovenija namenja za znanost. Ta so se kmalu po
    sklepu vlade o včlanitvi začela krčiti in so se do danes skrčila za 23
    odstotkov – s 182 milijonov evrov na 139 milijonov evrov na leto. »V
    takšnih razmerah pa ima država na izbiro le, da poseže v sredstva za
    znanstvene razpise, če želi zbrati denar za Cern,« pravi naš sogovornik.
    Dodatna težava, potrjuje naš sogovornik, pa je, da Slovenija o svojih
    finančnih težavah oziroma zastoju Cerna ni obveščala, temveč so zadeve
    res »zaspale«.

    Generalni direktor Heuer naj bi »zaskrbljenost« nad
    slovenskim odnosom že izrazil na srečanjih s slovenskim veleposlanikom v
    Ženevi Matjažem Kovačičem. Znanstveniki, s katerimi smo govorili o tem,
    so nam povedali, da je situacija »sramotna«.
    Februarja letos je ministrica za izobraževanje, znanost in šport Stanka Setnikar Cankar
    državnemu zboru sicer pojasnila, da se namerava tega vprašanja
    Slovenija letos ponovno lotiti. Vendar naj bi za obnovo postopka
    potrebovali ponovno potrditev sedanje vlade. 

    …Letna članarina, če se bo Slovenija za članstvo vendarle odločila, bo sprva znašala manj kot milijon evrov, v nekaj letih pa bo narasla na tri milijone. Za primerjavo: Nemčija vsako leto v Cern vplačuje 200 milijonov evrov. Res pa je, da bi bila po dostopnih podatkih to najvišja članarina, kar jih Slovenija plačuje mednarodnim organizacijam.  

    In kaj članstvo v CERN-u omogoča? Za znanstvenike je prednost članstva precej očitna saj omogoča lažje vključevanje v raziskave:

    As an Intergovernmental Organization (IGO), CERN is funded primarily through contributions from its twenty-one Member States, Associate Member States, and one Candidate for Accession to Membership.  Accordingly, as is standard for IGOs, CERN recruits its Staff Members, most of its Fellows and the participants in its Student Programmes from nationals of these countries.

    A morda je še večja prednost za visokotehnološka podjetja. Denar, ki ga CERN pridobi s članarinami, se namreč na razpisih porabi po striktnem nacionalnem ključu. Slovensko podjetje (npr. Instrumentation Technologies), namreč sedaj lahko na razpisu uspe le, če je za razred boljše od ostalih (npr. ponudi nekaj, kar nihče drug ni sposoben narediti).

    8 KOMENTARJI

    1. Roman Jerala je nedavno lucidno zapisal svoje ostro mnenje o
      profesorskih avtorskih honorarjih in krizi vrednot (https://www.dnevnik.si/1042709108/mnenja/odprta-stran/profesorski-avtorski-honorarji-in-kriza-vrednot
      ), ki ga v splošnem odobravamo in podpiramo, vendar pozoren bralec vidi tudi
      drugo plat njegovih ugotovitev:

      »Od svojih sodelavcev pričakujem,
      da bodo raziskave opravljali zaradi motivacije do znanosti in delali krepko prek osmih ur dnevno
      za kar moram seveda postaviti zgled.«

      Ali lahko vodja skupine (kar je prof. Jerala) pričakuje od
      svojih podrejenih, da bodo delali krepko preko osem ur dnevno na »moralni pogon«?
      Zakon o delovnih
      razmerjih v 143. členu določa, da je polna delovna obveznost 40
      ur na teden. Delodajalec mora delavcu nadurno delo odrediti v pisni obliki pred
      začetkom dela (144. člen). Nadurno delo lahko traja največ 20 ur na mesec in
      največ 170 ur na leto, delovni dan pa največ 10 ur; tako delovno obdobje ne sme
      biti daljše od 6 mesecev. Nadurno delo lahko s soglasjem delavca traja tudi
      preko letne časovne omejitve, vendar skupaj največ 230 ur na leto. Ali se torej
      profesor lahko postavi nad zakon in to tudi javno zapiše?

      Berem dalje.

      »Uspešnost in zgled univerz se meri preko uspešnosti v
      raziskavah in ne preko sredstev izrednih študentov, ker lahko samo predavatelji, ki so aktivno udeleženi v raziskavah
      usposobijo najboljše kadre in omogočijo temelje za prenos najnovejših
      znanstvenih dosežkov v visokotehnološko industrijo.«

      S to trditvijo se globoko strinjam. Vendar je malo niže zapisano
      precej drugače:

      »Tisti, ki imajo šibko znanstveno produkcijo bi morali v
      okviru svoje redne delovne obveznosti predavati v večjem obsegu in s tem razbremeniti tiste, ki so znanstveno
      bolj uspešni in v večji meri prispevajo k ugledu svojih inštitucij.
      Zagotovo bi povečan obseg pedagoškega dela lahko opravili tudi mlajši
      sodelavci, ki sedaj ne dobijo zaposlitve.«

      Kako torej? Bodo »tisti, ki imajo šibko znanstveno produkcijo«
      lahko usposobili najboljše kadre, ali pa gre zgolj za razbremenitev znanstveno uspešnih
      profesorjev? Kdo naj opravi predavanja pri predmetu, katerega nosilec je profesor z močno
      znanstveno produkcijo? Ali je prav, da profesor pobere pedagoške točke in ugodnosti,
      s študenti pa delajo mlajši, ki bi morali ustvarjati svojo znanstveno produkcijo
      in od katerih se pričakuje, da bodo delali krepko čez osem ur dnevno? Ali ni
      prav izobraževanje študentov osnovna naloga, pravica in dolžnost univerzitetnih
      profesorjev?

      Vredno poštenega razmisleka.

    2. "Zakon o delovnih razmerjih v 143. členu določa …"

      Verjetno je umetnost vodenja uspešne raziskovalne skupine v tem, da izbereš ljudi, ki ne razmišljajo o ZDR.

      Glede pedagoške obveznosti je najbrž odvisno, za kakšna predavanja gre. Na podiplomskem študiju morajo predavati uspešni raziskovalci, v prvem letniku pa ni nujno. Strnad, recimo, je bil odličen predavatelj, pa ni raziskoval. Da ne govorimo o predavanjih tipa "Fizika za visokošolski strokovni študij tekstilnega oblikovanja", ki predstavljajo kar znaten delež pedagoške obremenitve.

    3. Ob tako veliki članarini, kot je CERN-ova, se je smiselno vprašati, ali razen možnosti sodelovanja pri prestižnih raziskavah, ki so v interesu dela raziskovalcev, R Sloveniji prinašajo še kaj več. Ali je kdo naredil analizo, koliko sredstvev se je že povrnilo skozi sodelovanje slovenskega gospodarstva pri projektu CERN ? Ali imamo kakšno oceno, katera slovenska visokotehniloška podjetja so sposobna in tudi pripravljena tekmovati pri dobavah za CERN? Še to: v trenutnih finančnih razmerah v Sloveniji na področju znanosti pomeni 3 mio eurov tudi ekvivalent > 30 FTE zaposlitev slovenskih raziskovalcev letno. Ker to ni edina članarina na področju raziskav, ki bi jo naj plačevala Slovenija, je vredna premisleka, saj plačevanje zgolj imidža ni smiselno.

    4. Ob tako veliki članarini, kot je CERN-ova, se je smiselno vprašati, ali razen možnosti sodelovanja pri prestižnih raziskavah, ki so v interesu dela raziskovalcev, R Sloveniji prinašajo še kaj več. Ali je kdo naredil analizo, koliko sredstvev se je že povrnilo skozi sodelovanje slovenskega gospodarstva pri projektu CERN ? Ali imamo kakšno oceno, katera slovenska visokotehniloška podjetja so sposobna in tudi pripravljena tekmovati pri dobavah za CERN? Še to: v trenutnih finančnih razmerah v Sloveniji na področju znanosti pomeni 3 mio eurov tudi ekvivalent > 30 FTE zaposlitev slovenskih raziskovalcev letno. Ker to ni edina članarina na področju raziskav, ki bi jo naj plačevala Slovenija, je vredna premisleka, saj plačevanje zgolj imidža ni smiselno.

      • Znanstvene prednosti članstva so jasne. A mislim, da zaradi ne-članstva v CERN-u trpi predvsem slovenska visokotehnološka industrija. V SLO je že sedaj kar nekaj podjetij, ki si jih zlahka predstavljam, da bi lažje sodelovali pri bodočih projektih v cern-u: Instrumentation Technologies (http://www.i-tech.si), Red Pitaya, … Seveda je težko vedeti koliko je zamujenih priložnosti, ker so vrata osrednjega svetovnega centra nuklearnih raziskav zaprta Slovenskim podjetjem (oz. jim je vsaj otežen dostop).

        O vplivu velikih raziskovalnih infrastrukturnih projektov na ekonomske inovacije in družbo, je bila na primeru CERNa objavljena l. 2014 študija OECD (http://www.oecd.org/sti/sci-tech/CERN-case-studies.pdf). Ker je tekst sorazmerno dolg, bi izpostavil le sliko na strani 17, ki kaže vpliv na podjetja po izgradnji SPS v 70-ih, ki precej jasno kaže kakšno vzpodbudo lahko da visokotehnoloških podjetjem tovrsten infrastrukturni projekt. Študija OECD veliko prostora posveča tudi razvoju hadronske terapije v CERN-u. To je tehnologija (bližnje) prihodnosti pri zdravljenju raka. V Univ. of Cincinnati bolnišničnem sistemu na primer postavljajo tovrstni center z vizijo velike ekonomske vrednosti v ne preveč oddaljeni prihodnosti. Se lahko kaj podobnega zgodi v Ljubljani? Mocno upam!

        Zanimivo je tudi predavanje Jean-Marie Le Goff l. 2011 (http://ec.europa.eu/research/infrastructures/pdf/industrial_innovation_workshop/ri_wks_cern_impacts_j-m_le_geoff.pdf). Nekaj zanimivih povdarkov:

        – Every €1 paid [by CERN] to industrial firms generates €3 of additional business.

        – 75% of the increased sales were to sectors outside particle physics

        – More than 30,000 accelerators are active worldwide; Less than 200 are for research purposes.

        – All the final products that are processed, treated or inspected by the particle beams of industrial accelerators worldwide, have a collective annual value of more than €500 billion.

        V veliki meri gre tu tudi povsem za osebne zgodbe. Bolj, kot je Slovenija odprta in vpeta v znanstvene in razvojne svetovne trende, vec priloznosti bodo imela Slovenska podjetja in posamezniki.

        • No, tako pa znanstvenik odgovori na direktno vprašanje 🙂
          Pa ne delam v Cernu in nimam izoblikovanega stališča o tem vprašanju…
          Neodvisno od vprašanja si lahko samo želim, da bi vsi poskušali imeti tak pristop v argumentiranju svojih stališč.

    5. Znanstvene prednosti članstva so jasne. A mislim, da zaradi ne-članstva v CERN-u trpi predvsem slovenska visokotehnološka industrija. V SLO je že sedaj kar nekaj podjetij, ki si jih zlahka predstavljam, da bi lažje sodelovali pri bodočih projektih v cern-u: Instrumentation Technologies (http://www.i-tech.si), Red Pitaya, … Seveda je težko vedeti koliko je zamujenih priložnosti, ker so vrata osrednjega svetovnega centra nuklearnih raziskav zaprta Slovenskim podjetjem (oz. jim je vsaj otežen dostop).

      O vplivu velikih raziskovalnih infrastrukturnih projektov na ekonomske inovacije in družbo, je bila na primeru CERNa objavljena l. 2014 študija OECD (http://www.oecd.org/sti/sci-tech/CERN-case-studies.pdf). Ker je tekst sorazmerno dolg, bi izpostavil le sliko na strani 17, ki kaže vpliv na podjetja po izgradnji SPS v 70-ih, ki precej jasno kaže kakšno vzpodbudo lahko da visokotehnoloških podjetjem tovrsten infrastrukturni projekt. Študija OECD veliko prostora posveča tudi razvoju hadronske terapije v CERN-u. To je tehnologija (bližnje) prihodnosti pri zdravljenju raka. V Univ. of Cincinnati bolnišničnem sistemu na primer postavljajo tovrstni center z vizijo velike ekonomske vrednosti v ne preveč oddaljeni prihodnosti. Se lahko kaj podobnega zgodi v Ljubljani? Mocno upam!

      Zanimivo je tudi predavanje Jean-Marie Le Goff l. 2011 (http://ec.europa.eu/research/infrastructures/pdf/industrial_innovation_workshop/ri_wks_cern_impacts_j-m_le_geoff.pdf). Nekaj zanimivih povdarkov:

      – Every €1 paid [by CERN] to industrial firms generates €3 of additional business.

      – 75% of the increased sales were to sectors outside particle physics

      – More than 30,000 accelerators are active worldwide; Less than 200 are for research purposes.

      – All the final products that are processed, treated or inspected by the particle beams of industrial accelerators worldwide, have a collective annual value of more than €500 billion.

      V veliki meri gre tu tudi povsem za osebne zgodbe. Bolj, kot je Slovenija odprta in vpeta v znanstvene in razvojne svetovne trende, vec priloznosti bodo imela Slovenska podjetja in posamezniki.

    6. No, tako pa znanstvenik odgovori na direktno vprašanje 🙂
      Pa ne delam v Cernu in nimam izoblikovanega stališča o tem vprašanju…
      Neodvisno od vprašanja si lahko samo želim, da bi vsi poskušali imeti tak pristop v argumentiranju svojih stališč.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.