V Sobotni prilogi Dela se vrstijo teksti na temo upravičenosti apanaž članom SAZU. Navajamo nekaj odlomkov iz izmenjave stališč.
Predsednik SAZU Tadej Bajd:
Poleg slovenskih v srednjeevropskem prostoru prejemajo nagrade na primer še poljski, estonski, madžarski in hrvaški akademiki. Kot razlog za izplačevanje mesečnih nagrad navajajo nevzdržnost sistema, v katerem osebni dohodki znanstvenikov in umetnikov niso odvisni od kakovosti njihovega dela.
V Sloveniji imamo zelo podrobno izdelan sistem ocenjevanja uspešnosti raziskovalcev, ki je osnovan na bibliometričnih podatkih. Bežna primerjava pokaže, da so ocene med najbolj in najmanj uspešnim rednim profesorjem istega oddelka ali fakultete tudi v razmerju 1:10. Seveda teh bibliometričnih kriterijev ne kaže absolutizirati, vendar izjemno velike razlike med rednimi profesorji dokazujejo, da sedanji plačni sistem izrazito nagrajuje (pod)povprečnost. V Sloveniji trenutno ni nobenega drugega mehanizma, ki bi vsaj blažil, če ne odpravljal to anomalijo. …
V zahodnih državah se višina plače ne ustavi z izvolitvijo v naziv rednega profesorja. Višina plače med rednim profesorjem in rednim profesorjem, ki je član nacionalne akademije v Združenih državah, je lahko 1:2. Celo v dokaj egalitarni državi, kot je Francija, poznajo naziv professeur exceptionnel, ki ureja status najboljših znanstvenikov. Kmalu po osamosvojitvi so slovenske univerze razmišljale o posebnem nazivu »evropski profesor«, ki bi naj bil povezan z večjimi dohodki odličnih profesorjev. Ta predlog žal ni zaživel.
Nagrade akademikov vsaj manjšini uglednih slovenskih znanstvenikov in umetnikov nekoliko ublažijo vpliv omenjene uravnilovke. Za člane Akademije smemo trditi, da v svojem poklicu delajo (oziroma so delali) brez dodatnega plačila bistveno več, kot jim je velevala služba. Akademiki se ponašajo z mednarodnimi priznanji, imajo pomembne funkcije v mednarodnih strokovnih organizacijah, so člani tujih akademij in uredniških odborov uglednih znanstvenih revij. (Vir: “>Delo.si – Bela krizantema ali osatov cvet? – Tadej Bajd, 24.01.2015
Aleš Iglič in Janez Jerovšek:
Prejemanje mesečne nagrade članov SAZU je torej ena od »popkovin«, ki nas veže z nekaterimi državami, ki so imele desetletja totalitarni sistem. V sedanjosti pa se zdi, da velikost mesečne nagrade akademikom narašča s stopnjo skorumpiranosti države in njeno gospodarsko neuspešnostjo. Češka kot eden izmed najrazvitejših delov Evrope pred drugo svetovno vojne in posledično višjo kulturno in politično tradicijo je vse privilegije akademikov po sovjetskem zgledu (naslov akademik, mesečne nagrade brez obveznosti poleg plače, državni pogreb in uporaba vozila s šoferjem) odpravila takoj po žametni revoluciji med letoma 1990 in 1992. Češka se je tako pridružila najrazvitejšim državam na področju znanosti, kot so ZDA, Velika Britanija, Nemčija, Švedska, Finska in druge, v katerih je članstvo v akademiji stvar časti in ne pridobivanja dodatnih dohodkov v obliki, ki preostalim državljanom zaradi zakonskih omejitev ni dovoljena (dve ali več plač iz proračunskih sredstev, dve pokojnini iz proračunskih sredstev).
Člani (fellows) ene izmed angleških akademij, to je Royal Society, pa morajo plačevati celo članarino. Mimogrede, luksuzno vozilo s šoferjem po sovjetskem vzoru je še vedno na voljo članom SAZU, predvsem predsedniku SAZU.
Člani ameriških akademij National Academy of Sciences, National Academy of Engineering, Institute of Medicine nimajo nobenih mesečnih nagrad. Tudi člani različnih komitejev delujejo pro bono. Pri nas pa po podatkih za leto 2012 predsednik SAZU prejema mesečno nagrado okoli 2500 evrov in podpredsedniki SAZU okrog 1800 evrov neto.
Tudi Nemška akademija znanosti – Leopoldina s približno 1500 člani, predvsem iz Nemčije, Avstrije in Švice, ima v statutu med drugim zapisano, da člani akademije ne prejemajo plač, ampak je njihovo poslanstvo promoviranje znanosti in mednarodnega sodelovanja za dobro človeštva in narave.
Tudi v okviru akademije znanosti na Finskem, ki ima lahko največ 16 članov s finskim državljanstvom, naslov akademik pa jim podeli finski predsednik, ni sledu o kakšnih mesečnih nagradah, saj gre za častni naziv. Tudi Švedska kraljevska akademija s približno 450 domačimi in 175 tujimi člani, ki med drugim podeljuje Nobelove nagrade, ne pozna mesečnih nagrad. Ko smo o tem povprašali člana švedske akademije, se je samo čudil vprašanju, saj je za Švede jasno, da je članstvo v akademiji častno in ni namenjeno pridobivanju osebnih dohodkov. (Vir: “>Delo.si – Bolj ko je država nerazvita, višje so nagrade, Aleš Iglič in Janez Jerovšek, 31.1.2015
Strinjam se z ukinitvijo denarnih nadomestil akademikom. To naj bo častna funkcija.
Višja plača uspešnih rednih profesorjev v ZDA predvsem skuša preprečiti, da tovrstne znanstvene zvezde ne pobegnejo h konkurenci. Te vloge pri nagradah SAZU ne vidim. Naj se raje ta denar nameni za financiranje visokošolskih in raziskovalnih institucij v Sloveniji, pa naj se potem te same odločijo katere od njihovih znanstvenih zvezd se jim splača bolje plačevati.
Je pa malo smešen argument s SICRISom. Karkoli si že o njem mislimo – med fiziki po oceni A1+A2+A3+A4 med prvimi 100 od akademikov najdemo le Pirca na ~70. mesu. Pri oceni A1″, ki naj bi merila aktualno produkcijo člankov v kvalitetnih revijah pa med prvimi 100 ni nobenega člana SAZU.
Poleg samih nadomestil, ki so zagotovo problematična, so tu še večja vprašanja glede naše velecenjene akademije. Nekaj je že nakazal Andrej v svojem komentarju a znanstvnei odličnosti akademikov. Kako pri nas sploh postaneš član akademije? Tako, da delaš na pravem oddelku in imaš prijatelje, ki so že člani akademije, nikakor pa za članstvo niso merilo raziskovalni dosežki. Eden od članov akademije je pred ne tako dolgo časa v javnem intervijuju povedal, da ni mislil, da bo postal član akademije, potem pa je njegov sodelavec na fakulteti umrl in se je v akademiji sprostilo mesto ZA NJEGA. Kako se lahko sprosti… Beri dalje »
Akademiki – člani razreda za medicinske vede so objavili prispevek v februarskem Isisu (http://issuu.com/gooya/docs/isis2015-02/21?e=4411864/11193939) z naslovom Zdravnik in homeopatija – da ali ne.
Prispevek je spisan na kavarniški ravni in ni ravno v zgled in na ravni akademikov, profesorjev, doktorjev znanosti. Pravzaprav je prav sramotno, da se pod tak zmazek podpišejo akademiki.
Sedaj razumem Igliča in Jerovška, da je res čas, da se preneha s temi “nagradami” in da se denar preusmeri na mlajše raziskovalce.
Sicer poznam in cenim strokovno in raziskovalno delo nekaterih
izmed podpisanih akademikov, a se 100% strinjam, da prispevek v Isisu ni na
nivoju. Iz prispevka je tudi lepo vidna ena od velikih težav naših akademikov (pa
tudi znanstvenikov nasploh): pri
komuniciranju so lahko neznansko arogantni, v smislu »Kdor verjame v
homeopatijo, je ali butelj ali prevarant. Konec debate.« Nič ne rečem, verjetno
imajo akademiki celo prav, a zlati avstro-ogrski časi, ko so si akademiki z nadutimi
in arogantnimi izjavami celo utrjevali svojo avtoriteto, so že davno minili. V
današnjem času je tak pristop povsem nekonstruktiven.