Odličen intervju z letošnjima ambasadorjema znanosti

    V Delu je danes odličen intervju z letošnjima ambasadorjema znanosti Urško Vrhovšek in Juretom Leskovcem: »Situacija je taka kot v kakšnem Cankarjevem romanu«. Splača si vzeti nekaj minut in prebrati celotno besedilo, navajam samo nekaj odlomkov:

    Nedavno sem bil potrjen za docenta na Univerzi v Ljubljani, kar je bila kalvarija. Kljub trudu in obilici dobre volje vse fakultete je trajalo skoraj eno leto. Potrebuješ šifro raziskovalca, vse objave mora knjižničarka vpisati v Cobiss, potem seštevaš neke točke in izpolnjuješ obrazce. Sprva je celo kazalo, da nimam dovolj točk za docenta…

    Zelo rad bi se vrnil in upam, da se nekoč tudi bom. Ampak trenutno sem v ZDA predvsem zato, ker lahko tu veliko in dobro delam. To je vse, kar nam tujina omogoča. To ni zaslužek, udobno življenje, ampak možnost, da lahko dobro delaš in da se tvoje delo na koncu nekje pozna.

    Celotna situacija v Sloveniji, ne samo v šolstvu in znanosti, se mi zdi približno taka kot v kakšnem romanu Ivana Cankarja, kjer ima stari oče, gruntar, kmetijo, ki je noče prepustiti sinovom, ti gredo po svetu, ker doma nimajo kaj delati, nato pa gruntar zboli in ne zmore več, toda takrat so si sinovi že ustvarili novo življenje drugje. Mnogi, kot ta gruntar, si želijo, da se nič ne bi spremenilo, s čimer nam delajo medvedjo uslugo za prihodnost.

    Dogovarjal sem se z enim od slovenskih spletnih medijev, popisali smo precej papirja, opravili veliko telefonskih klicev, toda vsi se bojijo informacijske pooblaščenke. Stvari so premalo učinkovite, preveč birokratske, življenje pa je prekratko, da bi ga človek tratil za birokrate. Lažje je bilo dobiti podatke CNN kot pa iz Slovenije. Pri ameriških medijih smo se vse dogovorili v dveh telefonskih pogovorih.

    Kot slišim od slovenskih kolegov, je ARRS super stvar, odlično je, da prijave ocenjujejo tujci, ki niso v navzkrižju interesov. Navzkrižje interesov bi morali v Sloveniji bolj spoštovati. Je pa velik del sredstev agencije vnaprej razdeljen velikim programskim skupinam, kar nikakor ni dobro. Kar lepo vnaprej se razdeli ogromno denarja in potem ga seveda zmanjka za manjše in bolj učinkovite projekte.

    Pri nas profesor zelo lahko začne predavati nov predmet, napišeš predlog na dveh straneh, potrdijo ga v približno dveh mesecih. Potem je vse odvisno od tega, ali se študenti nanj vpisujejo ali ne. Tudi študijske smeri so veliko manj rigidne kot slovenske. V Sloveniji imate na eni fakulteti le nekaj smeri, pri čemer so predmeti večinoma strogo določeni. Tako na primer fakulteta sproducira petdeset diplomantov, med katerimi ni nobenih razlik – vsi so poslušali iste predmete, vsi imajo ista znanja. Na Stanfordu si študenti svobodno izbirajo predmetnik, s čimer imajo možnost, da se razlikujejo od drugih. Ker jim damo svobodo, se tudi zelo hitro vidi, kateri predmeti so dobri in kateri ne. Tisti, ki nimajo vpisa, so slabi. Študentom je treba zaupati, kajti zelo dobro vedo, kaj jim bo koristilo v nadaljnjem življenju in kaj potrebujejo, da bodo našli dobro zaposlitev.

    3 KOMENTARJI

      • Samo ugibam: kot računalničar večino objavlja v konferenčnih zvezkih (proceedings). Mogoče mu ti pri habilitaciji ne štejejo (kaj dosti) v točkovanje?

      • 64 enot; od tega 12 v 1.01 in od tega 9 z IF. To tudi na fakultetah s strožjimi pogoji več kot zadostuje za docenta povsem možno pa je, da so mu manjkale kake specifične točke oziroma, da je bilo točkovanje revij glede na IF manj ugodno.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.