Še en teden do volitev novega rektorja UL

    Do volitev novega rektorja Univerze v Ljubljani je le še en teden. Čeprav sta imeni kandidatov (prof. dr. Jože Duhovnik s Strojne fakultete in prof. dr. Ivan Svetlik s FDV) obetali vroč dvoboj med starimi rivali na UL – družboslovci in naravoslovci, pa do tega zaenkrat ni prišlo. Programa kandidatov vsebujeta v glavnem podobne splošne misli in načrte, s katerimi se lahko le strinjamo, in tudi na soočenjih ni bilo drugače (npr. TVSLO, ). Mimogrede: oba kandidata sem povabil, da sodelujeta v debati o sodobni univerzi na Kvarkadabrinem blogu in prof. Svetlik se je povabilu že odzval!

    Na osnovi vsebine programov se bo torej težko odločiti za enega ali drugega kandidata. Zame je tako ključno vprašanje naslednje: čeprav so bila lepa splošna načela zapisana že v mnogih strategijah UL, pa se v praksi stvari spreminjajo precej počasi. Še vedno mi ne gre v glavo, kako da UL ne more vzpostaviti normalnega “tenure” sistema zaposlovanja učiteljev in kako dopušča, da ji sposobni mladi učitelji uhajajo v tujino? Kateri od kandidatov bo imel več volje/moči/sreče, da podmaže kolesje UL in ga spravi v tek?

    10 KOMENTARJI

    1. Saj to je to. Sistem je tako mocan da je cisto vseeno kdo je rektor. Ce ne bo cisto divji reformator (in zakaj bi nekdo tik pred upokojitvijo bil?), potem bodo stvari se vedno tekle po inerciji…

    2. + Rektor je lahko le (redni) profesor ULJ. Kot se zadnje čase, z redkimi izjemami, dogaja tudi na mestu ministra za visoko šolstvo in znanost.

      Kako lahko ob takšnem inbreedingu sploh kdo pričakuje, da bi se kaj spremenilo (na bolje) …

    3. "Kot se zadnje čase, z redkimi izjemami, dogaja tudi na mestu ministra za visoko šolstvo in znanost."

      Po mojem štetju sta bila sicer v zadnjih 10 letih le dva redna profesorja z UL (Zupan in Turk). Pogojno še Lukšič v času razpadanja Pahorjeve vlade. Kar pa ne naredi tvoje izjave manj upravičene.

      Lahko pripomnim le, da se inbreedingu po slovensko reče "avtonomija" ali "stroka".

      • Zadevi se ne rece ne inbreeding ne avtonomija, a kljub temu imata oba zgornja komentatorja svoj prav. Ocitno je, da se z omejevanjem kandidature zgolj na redne profesorje mocno zozi krog ljudi, ki bi do polozaja rektorja lahko prisli – univerza je tako, kar se tice sirjenja novih idej med vodilnimi priblizno na istem kot katoliska cerkev (morda je malce bolj liberalna). Seveda ni nobenih zagotovil, da bi bili docentje kaj boljsi rektorji, ampak dejstvo, da po vseh teh letih opozarjanja univerza se vedno nima niti enega mednarodnega razpisa za delovno mesto, razpisni pogoji pa so za mednarodne znanstvenike izrazito diskriminatorni, kaze na to, da je nekaj nujno spremeniti. o tem, ali bo do kakrsnihkoli sprememb prislo, lahko odloci seveda samo univerza sama – tu je njena avtonomija.

      • ne, so samo simptom.

        Glavni problemi univerze so, da ni nikomur jasno, kaksna je njena vloga v drzavi, kaksna je njena identiteta (raziskovalna vs pedagoska), in da ni nobenih konkretnih kratkorocnih ali dolgorocnih nacrtov razvoja (naj kdo prebere program razvja univerze in mi pove, kako se razlikuje od vseh ostalih politicnih programov v drzavi – veliko misli in niti enega nacrta izvedbe). Dovolj je pogledati "programa" obeh kandidatov za rektorja, ki mi gresta neskoncno na zivce, ker sta v glavnem sestavljena iz puhlic – oba povesta, kaj si zelita, nihce pa ne, kako bo zelje dosegel. Pa nocem zdaj it stavek po stavek in kritizirat, najhuje pri obeh se mi zdi, da dojemata univerzo kot skupnost profesorjev in studentov, kjer je sicer potrebno imeti dobre raziskave in jih vkljucevati v pedagoski proces, ampak le te raziskave se pojavijo kar same od sebe, tudi interdisciplinarnost se kar zgodi.

        Ja, tako je povsod s kvaliteto, pocakaj in bo prisla, ampak zgolj ce jo dovolj omenjas

      • Dobro napisano. Dodal bi še (ta problem sicer ni specifičen za UL, oziroma so razmerja drugje še hujša), da so vpisani študenti mešanica tistih, ki jih stvar zanima, potem tistih, ki bi radi nek pildek za službo v JS, še največ pa takih, ki le vlečejo status. Lobiji, ki jim stanje ustreza, segajo paradoksalno od profesorskega (ki se boji, da bi imelo zmanjšanje fiktivnega vpisa za fakultete kdaj v prihodnosti finančne posledice – to smo videli ob napovedi 20% zmanjšanja vpisnih mest na FDV & co) preko študentskih servisov in ŠOU do delodajalcev (kjer so fiktivni študenti edini način, da pridejo do fleksibilne in nizko obdavčene delovne sile).

      • Pravzaprav bi se morali rektorji truditi, da zagotavljajo čim boljše pogoje za delo fakultet oziroma posameznih raziskovalcev. Programi na več kot 1 strani so flancanje. Centralno plansko planiranje razvoja s strani rektorata (kot se npr. dogaja na UMB) pa je za univerzo katastrofa.

      • centralno plansko planiranje je lahko katastrofa, ampak prav tako je katastrofa totalno pomanjkanje planiranja. Vecina dobrih centrov/institutov v Life Sciences v Evropi in ZDA gradi na povezovanju ljudi iz razlicnih podrocji – zelo redko se zgodi, da do nastanka pride spontano (ne poznam primera), ko bi se na primer dve fakulteti odlocili, da bi bilo kul malce mesati svoja znanja. lahko da se ideja za sodelovanje sicer poraja na fakultetah, ampak samo univerza ali drzava (ali pa velika in uspesna gospodarska druzba) lahko da pogoje, da take stvari uspejo. Saj je fino, da so fakultete avtonomne itd, ampak ne, ce to vodi do vrtickarjenja…

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.