O (ne)financiranju znanosti

    V zadnjem tednu je bilo v slovenskih medijih kar nekaj člankov na temo poraznega zmanjšanja financiranja znanosti in javnega visokega šolstva. Posledično tudi o odhodih izobražencev v tujino.

    V Delu je danes pod naslovom Smo mlade doktorje znanosti izobraževali za tuji trg? objavljen članek o  slabi finančni situaciji na univerzah in inštitutih. Nekaj izsekov

    Ljubljanska univerza bo letos od države dobila 23 milijonov evrov manj kot leta 2011, število zaposlenih se je lani zmanjšalo za 286. »Zavedajte se, da če leto, dve, tri ne bomo vlagali v znanje, bomo potrebovali šest let, da bomo spet prišli na raven, na kateri smo,« svari ljubljanski rektor dr. Stane Pejovnik.  

    …V zavidljivem položaju ni niti znanost, nekateri že priznavajo, da varčevanje vpliva tudi na kakovost. »Za leto 2014 napovedujejo kolaps; če se letos poleti ne bo usul zlati dež iz Evrope, bomo morali prihodnje leto na veliko odpuščati, in to zelo dobre strokovnjake,« opozarja dr. Roman Jerala s Kemijskega inštituta. Da bodo posledice najhujše za mlade, ki so pravkar doktorirali, dodaja direktor agencije za raziskovalno dejavnost dr. Franci Demšar. 

    Položaj otežuje še dejstvo, da bo letos zaradi bolonjskega procesa končala izobraževanje dvojna generacija mladih raziskovalcev. Tako se bo 450 doktorjev podalo na trg dela – na leto je za eno generacijo mladih raziskovalcev namenjeno 30 milijonov evrov – marsikdo pa bo zaradi varčevalne politike na izobraževalnih in raziskovalnih ustanovah ter slabe absorpcijske sposobnosti gospodarstva prisiljen iskati delo v tujini. 

    Če bo tako, smo »financirali Nemčijo in druge države. To je velika škoda za prihodnost Slovenije,« poudarja dr. Marko Jaklič, profesor z ekonomske fakultete in predsednik sveta za znanost. Treba je zgraditi most med znanostjo in gospodarstvom, vanj je država sicer v zadnjih treh, štirih letih investirala več kot 300 milijonov evrov. »Meni se zdi to ogromno denarja in mi vsi se moramo bolj resno vprašati, kaj delamo s temi sredstvi, ki so dragocena in jih bo vse manj.«

    Pred tednom dni pa je dr. Lilijana Burcar pod naslovom »Bliža se popolna razprodaja javnih univerz« v interjuju razmišljala o sistemskem napadu na javno šolstvo

    Drugi proces, ki se dogaja, je odpiranje okrnjenega javnega šolstva zasebnemu sektorju. S krčenjem sredstev za javne univerze – njihov proračun se je pred zadnjimi večjimi sistemskimi rezi zniževal od dva do tri odstotke na leto – so se ustvarjale umetne minikrize, ki so univerze silile, da ta izpad nadomeščajo z izvajanjem komercialnih projektov. Programe, delovno silo in raziskovalno infrastrukturo dajejo na voljo zasebnim interesom. Tako pridejo na univerze korporacije, ki z na videz velikimi, v resnici pa za njih minimalnimi donacijami prenašajo stroške na izobraževalno institucijo. Ne plačujejo niti stroškov delovne sile, kajti to delo brezplačno prevzamejo akademiki in študenti. Ta zasebna podjetja si pri projektih tudi v celoti prisvojijo rezultate raziskovalnega dela, ki je bil izdatno še vedno podprt z javnimi sredstvi. 

    Zanimivo si je ogledati tudi prvi prispevek v Tedniku z 29. 4. Med drugim boste lahko npr. tudi izvedeli da se (še) eden od Kvarkadabra blogerjev seli v tujino…

    6 KOMENTARJI

    1. Situacija je hudo zaskrbljujoča, se povsem strinjam z Romanom Jeralo in ostalimi. Glavni problem je ta, da so varčevalni ukrepi prizadeli predvsem tiste, ki skušajo kaj narediti, saj je po mojih izkušnjah najbolj opazno zmanjšanje pri projektnem financiranju (novih projektov ne bo financiranih dve leti in tri mesece (pod pogojem, da se bodo letos odobreni projekti pričeli financirati oktobra)!!!!, kar je katastrofa) ter mladih raziskovalcih. Vseh tistih profesorjev na pedagoških delovnih mestih, ki nimajo v celi karieri za pokazati nič drugega kot kakšna dva ali tri članke s področja bivše države niso ukrepi skoraj nič prizadeli, le malenkostno znižanje plač (kakšna 2 % zaradi velikih plačnih nesorazmerij pred ukrepi). Prizadeli pa so zelo močno tiste, ki želijo kaj narediti, saj je praktično nemogoče še dobiti raziskovalni projekt, kar je edini vir za financiranje novih idej.

      Seveda pa se je potrebno vprašati tudi o smotrnosti porabljanja denarja – pred kratkim sem slišal, da en center odličnosti kot vrhunski znanstveni dosežek navaja ustanovitev spin-off podjetja – pazite – za organizacijo znanstvenih sestankov! Se pravi, država je vložila 10 milijonov Evrov denarja za znanost, dobili pa smo podjetje za organizacijo znanstvenih sestankov?????????????? Srčno upam, da ima ta center odličnosti še kaj več za pokazati….

    2. Spominjam se svojih rosno mladih let. Ko sem še hodil na gimnazijo. Ves svoj čas sem posvetil fiziki. Če se je le dalo sem odrinil sociologijo, umetnost in podobno sranje na stran. Zavoljo fizike.
      Potem sem šel študirati fiziko. Moram sicer priznati, da sem se več naučil kot samouk na gimnaziji kot v štirih letih na FMF, a pustimo to.
      Potem sem diplomiral. In danes (k sreči) se ukvarjam s fiziko. Kolikor toliko. Ironija je ta, da nisem čisto prepričan, da delam tisto, kar znam. Delam tisto, kar sem se naučil v gimnaziji.

      In ko gledam nazaj, imam občutek, da sem srečal desetine ljudi, ki so enako čutili kot jaz. Ki so imeli blazno željo po absorbciji znanja. Eni teorije, drugi eksperiment, tretji celo obojega. Kakšni ljudje!
      Ampak kako smo bili slepi! Kako smo si vili vato okoli oči!
      O čem govorim? Po eni strani so vložili ogromno v nas. Milijone evrov verjetno, leta šolanja, desetine profesorjev. Po drugi strani pa so nas stalno zavirali. Bili smo samouki na gimnaziji, samouki na fakulteti itd. Vedno so nas prepustili samim sebi. Pustili so nas samim sebi po diplomi, po doktoratu! Zakaj? A je "planiranje" res tako komunistična beseda? A ni nihče bral, kako so v Sovjetski zvezi razvijali znanost?
      Ampak. Ampak. Vse to nas ni oslabilo. Do zadnjega smo bili optimistični, da bomo lahko delali to, kar obvladamo. S čimer bi prispevali nazaj k družbi, ki nas je konec koncev živela ves ta čas. Ampak ne. Če si mladi raziskovalec, bolj ali manj moraš čez štiri leta v tujino in tam ostaneš. Kakor da Slovenija ni kraj na Zemlji. Lahko dobiš butasto službo, kjer opravljaš "opravila". Lahko postaneš profesor na svoji gimnaziji in oveniš v nekaj letih. Kdo se boji, da bi mladi delali tisto, kar znajo in hočejo delati? Komu to škodi? Saj denar za začetek si lahko izposodimo. Ta kredit bi bil bolj smiseln kot pa kredit za Teš6.

      Nihče se ne zaveda, koliko truda je potrebnega, da razumeš naravo, koliko dela je potrebnega, da prideš do rešitve problema. In ves ta potencial je dobesedno neizkoriščen. Puščen, da veni in pridobiva barvo.

      No, jaz mislim, da to ni v redu.

      (ZdravaPamet)

      PS: komentar ni pisan v treznem stanju

    3. "Položaj otežuje še dejstvo, da bo letos zaradi bolonjskega procesa končala izobraževanje dvojna generacija mladih raziskovalcev."

      Mi lahko kdo tole razloži? Po starem sistemu se je študiralo

      4 leta do diplome + max. 4.5 let MR
      skupno 8.5 let do doktorata

      Po novem se študira:

      3 leta 1. stopnja, 2 leti 2. stopnja, 3.5 MR
      skupno 8.5 let do doktorata

      Za zraven sem še na domači strani FMF preštel zagovore doktoratov: letos jih je bilo 9, lani v istem času pa 7 (kar je nekako znotraj statističnih fluktuacij). Kje in zakaj se torej pričakuje dvojni letnik? Mogoče ob predpostavki, da je bilo vsako leto v status MR sprejeto isto število ljudi. Ampak to potem tudi pomeni, da je obstajal en letnik, ki je imel podvojen dostop do mest za MRje? Mi lahko kdo razloži?

    4. @anonimni:
      Na enovit doktorski študij 3. bolonjske stopnje so se lahko vpisali tudi diplomanti starega univerzitetnega programa. Tako so npr tisti, ki so diplomirali leto kasneje od svojih pridnih sošolcev, vpisali doktorat leto kasneje, dobili financiranje za tri leta in pol in naj bi po pogodbi doktorirali isti čas kot tisti, ki so za doktorat imeli štiri leta in pol.
      O tem, kaj pomeni za kakovost doktorata leto manj za raziskave, pa si lahko mislimo svoje ..

    5. OK, torej, če prav razumem, obstaja nek letnik (zadnji pred-bolonjski), ki je dobil mesta MRjev tako v sezoni 2011 kot v 2012. Ker je zaloga študentov s povprečjem nad 8 omejena, so morali verjetno kot kot MRje zaposliti precej tujcev, ali pa kakšne "strokovnjake" (VSŠ).

      Ampak ali ni bilo še nekega pravila, da so mentorji lahko tisto leto odložili začetek financiranja, kar bi moralo sedanji udarec tudi malo ublažiti?

    6. … aha, vidim da sem prejle napisal neumnost. Dejanski prehod na Bologno pri študentih očitno s sedanjo špico nima nič (to bo čez 2-3 leta), ampak samo skrajšanje financiranja MRjev s 4.5 na 3.5. Seveda ob predpostavki, da so 4.5 res vsi "izkoristili" do konca.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.