O programih in projektih – pogled mladega znanstvenika

    Pred nekaj dnevi smo prejeli prošnjo, če bi lahko na blogu anonimno objavili tekst, ki opisuje pogled mladega znanstvenika na financiranje znanosti v Sloveniji. Da tekst tokrat izjemoma objavimo, čeprav avtor ni naveden, smo se odločili, ker je argumentirano in kulturno napisan. V komentarjih se nato lahko soočijo različni argumenti in pogledi, ki jih je že znotraj uredništva Kvarkadabre kar veliko. Da ne bi bilo nesporazumov lahko povemo, da pisec besedila, katerega ime poznamo, ni sodelavec kogarkoli izmed članov uredništva Kvarkadabre.

    ARRS je javna agencija, ki skrbi za največji delež domačega financiranja slovenske znanstveno-raziskovalne dejavnosti. Kot mnogo državnih ustanov, je tudi ARRS zmes dobrih in slabih praks. Po mojih izkušnjah v njej prevladujejo dobre prakse, kljub temu pa je del dejavnosti agencije ujet v ostanke nekaterih neoptimalnih odločitev slovenske znanstvene politike v preteklosti.

    Iz proračuna ARRS je vsako leto približno 170 milijonov evrov razdeljenih različnim organizacijam in posameznikom [1]. Grobo gledano, pet največjih postavk predstavljajo [2]:

    1.     raziskovalni programi (~33%),
    2.
         raziskovalni projekti (~21%),
    3.     infrastrukturne obveznosti in oprema (~19%),
    4.     mladi raziskovalci (~18%),
    5.     ostalo (~9%).
     Vir: Letno poročilo ARRS [2]

    Če želi slovenski raziskovalec z doktoratom delovati v domači znanosti, se slejkoprej sooči s prijavami na razpise za raziskovalne projekte ARRS, za katere je bilo v letu 2011 razdeljenih slabih €32 milijonov evrov. Večji del tega zneska je namenjen financiranju projektov izbranih v preteklih letih. Manjši del se je, do nedavnega, vsako leto sprostil. Ta del je bil namenjen vsakoletnim razpisom za nove raziskovalne projekte, ki trajajo 2 do 3 leta.

    Raziskovalni projekti so edini vir domačega financiranja, ki je vsaj približno dostopen večini. Izraz »vsaj približno« uporabljam namenoma. Na razpis raziskovalci namreč vsakoletno prijavijo izjemno veliko idej, izmed katerih je financirana le peščica. Grobo (a pomembno) lahko raziskovalne projekte razdelimo med navadne in podoktorske. Za navadne se lahko potegujejo raziskovalci vseh starosti, za podoktorske pa tisti, ki so doktorirali v zadnjih treh letih. Prijavitelji in njihovi predlagani projekti so v dveh fazah ocenjevani s strani do treh tujih recenzentov. Za »zmagovalce« druge faze je financiranje zagotovljeno za 3 leta (navadni) ali 2 leti (podoktorski).

    Aktualni razpis za raziskovalne projekte, ki je bil objavljen oktobra 2011, je imel predviden začetek financiranja julij 2012. Vrednost razpisa je 11 milijonov evrov, kar je polovico manj kot v razpisu leto prej. Da si bo bralec lažje predstavljal »lakoto in tekmovalnost« slovenske znanstvene javnosti, poglejmo nekaj številk. Na razpis je bilo v prvi fazi prijavljenih (in ocenjenih) 752 navadnih in 274 podoktorskih projektov. Glede na razpoložljiva sredstva, bo najverjetneje financiran le vsak deseti. Uradni rezultati druge faze, 13 mesecev po objavi razpisa, še niso javno znani. Na strani ARRS je objavljeno, da bodo objavljeni »po sprejemu državnega proračuna za leto 2013«.

    Najpomembnejši razlog tega zavlačevanja je očiten. V kolikor se začetek financiranja zavleče za 1 leto, država privarčuje za celo leto sredstev. Ker 11 milijonov predstavlja 6% vseh sredstev agencije, je to privlačen varčevalni ukrep. Problem, ki bralcu ta trenutek še ni povsem očiten, pa je naslednji. Raziskovalci, ki so v slovenski znanosti najbolj odvisni od tega razpisa, so pripadniki mlajše generacije slovenskih raziskovalcev, ki se uveljavljajo šele zadnjih 15 let. To skupino poimenujmo projektna kasta.Seveda pa kastni sistem, po definiciji, potrebuje več kast. Zdaj bomo spoznali drugo, programsko kasto.

    Največ sredstev ARRS (leta 2011 slabih 58 milijonov evrov) je namenjenih t.i. raziskovalnim programom. Ta sredstva so namenjena »stalnemu in rednemu« financiranju znanosti [3].  Raziskovalne skupine, ki se financirajo iz teh sredstev, so se (v veliki večini) ustanovile  leta 1999. Takrat aktivni slovenski raziskovalci (zdaj že »stara garda«)in politiki so se sporazumeli, da neprestano prijavljanje na (zgoraj omenjene) raziskovalne projekte zahteva preveč  truda in dragocenega raziskovalčevega časa. Tako so se leta 1999 aktivni raziskovalni projekti preoblikovali v raziskovalne programe, z njimi pa si je programska kasta zagotovila stalni vir financiranja iz proračuna ARRS. Čeprav so delno na raziskovalnih programih zaposleni tudi mlajši, sta škarje in platno praktično vseh programskih skupin še vedno v rokah raziskovalcev, ki so prisostvovali prvotni razdelitvi.

    Raziskovalni programi se reevaluirajo (če sploh) na 3-6 let. Ocenjanje njihove uspešnosti in načrtovanih raziskovalnih dejavnosti ni niti približno tako rigorozno, kot ocenjevanje raziskovalnih projektov. V znanstveni sferi je znano (a pogosto zašepetano) dejstvo, da se raziskovalni programi načeloma ne ukinjajo. Žal hkrati velja, da do ustanovitve novega, tudi izjemni mladi znanstveniki, težko pridejo. Kot mladi so na tem mestu mišljeni vsi, ki so se znanstveno uveljavili v zadnjih 15 letih. Ker se raziskovalni programi obnavljajo na različna časovna obdobja, redko pride do hkratnega »soočenja« programov istega področja. Tako je znotraj področij oteženo presojanje o tem, kateri programi so (skoraj poldrugo desetletje kasneje) še aktualni in nujni. Programska kasta je tako poskrbela za za stalni vir prihodkov, projektna kasta pa je za preživetje obsojena na boj za veliko težje prigarana, negotova in trenutno tudi neobstoječa sredstva.

    Razdelitev med programsko kasto in projektno kasto je strukturni problem slovenske znanosti. Kot v mnogih porah slovenske družbe, tudi v znanosti obstaja priviligirana, varovana, nedotakljiva skupina ljudi. Žal je bil v letu 2012 ogromen del varčevanja preložen na projektno kasto medtem ko je programska kasta ostala nedotaknjena. Mlajši smo se odrekli enemu letu financiranja raziskovalnega dela, mnogi pa so tudi že obupali in se odpravili v tujino. O dolgoročnih posledicah takšnega dogajanja v vseh porah slovenske družbe, so pisali že mnogi, na tem mestu pa se mi postavlja vprašanje. Ali je programska kasta pripravljena na kompromis in bolj enakomerno porazdelitev varčevalnih bremen po vseh postavkah proračuna ARRS?

    Imam dva predloga:
    – Varčevalno breme se mora enakomerno porazdeliti po vsej slovenski znanosti, kjer ne sme biti z naskokom največja žrtev mlada generacija oziroma t.i. projektna kasta.
    – V kolikor se odločimo, da nadaljujemo s programskimi skupinami, morajo tudi že obstoječe programske skupine v rigorozno reevaluacijo! V naslednjih letih je potrebno narediti večji razpis, na katerem se nanovo začrtajo smernice stalnega financiranja slovenske znanosti. Na tem razpisu morajo biti stare programske skupine postavljene ob bok novoformiranim in ocenjevane po meritokratskih kriterijih. Tako bomo pomembno prispevali k bolj perspektivnemu in  pravičnemu financiranju naše domače znanosti.

    Viri:[1] http://www.arrs.gov.si/sl/finan/letpor/
    [2] http://www.arrs.gov.si/sl/finan/letpor/11/
    [3] http://www.arrs.gov.si/sl/finan/letpor/11/inc/ARRS_Program_dela_11_12.pdf

    24 KOMENTARJI

    1. Strinjam se, da je tekst argumentirano in kulturno napisan, vendar … Kaj pove meni, ki nisem vpet v težave znanstvene skupnosti in sem zgolj eden od mnogih davkoplačevalcev – to da sem davkoplačevalec ne malikujem, vendar tudi sam prispevam majhen delež za razvoj znanosti, kar pa prispevajo tudi sami znanstveniki, zato tega ne poveličujem – torej, kaj pove meni?

      Nič! No, praktično nič. Zakaj? Ja zato, ker mene ne briga ali raziskujejo starejši raziskovalci oziroma kot avtor prispevka pravi "člani" programske kaste ali pa mlajši raziskovalci "člani" projektne kaste. Tisto, kar mene (kot davkoplačevalca) zanima je kvaliteta raziskav. Kvaliteta pa je praviloma neodvisna od starosti raziskovalca. Torej, kvaliteta, kar pri meni pomeni ali na naših ustanovah raziskujemo teme od katerih bodo imeli vsi neko korist, torej tako znanost, kot znanstvenik (tu ciljam predvsem na bazične raziskave), kot širša skupnost (tu ciljam predvsem na aplikativno znanost). Ali pa se raziskuje zgolj raziskav (beri službe) radi. In zopet ta dilema nima nobene zveze z kastami oziroma programsko ali projektno kasto.

      Z drugimi besedami, dragi avtor, z besedo na dan. Kateri pripadniki "programske kaste" (prosim ime in priimek, zavod … pripadnika te kaste; saj veš, da ne izpade kot neki "strici v znanosti", ker omenjanja raznoraznih stricev imam sam puni k….) raziskujejo, kot sem zgoraj opredelil, zgolj raziskav (službe) radi?

      In pa, ko že omnajš kaste je glede teh dobro skočiti do indijske kuture – pa ne da so te značilne zgolj za Indijo, vedar so jih tam "kvalitetno" opredelili" -. Torej:

      Gled na tvoj opis/opredelitev bi za "programsko kasto" lahko rekli, da je to kasta Bramanov (svečeniki, duhovni vodje … skratka privilegiranci). Kasto v katero očitno tudi sam sodiš, torej "projektno kasto" bi lahko poimenovali Šudre (garači, delavci tudi ljudje brez duše, ki ne morejo sodelovati v "svetih" opravilih).

      OK, tisto kar mene zanima je ali lahko poveš kdo pa so (znotraj krogov znanosti) kasta Parij ("nedotakljivi", ljudje ki so izvrženi iz kastnega sistema, vstop v hram jim je prepovedan, čistijo drek, pokopavajo/sežigajo mrtve, celo vode ne smejo piti iz vodnjaka višjih kast …).

      Torej, dragi avtor ali v naši deželi obstaja znotraj znanosti kasta Parije? To zgolj sprašujem, sam namreč toliko ne poznam dogajanje znotraj kast slovenske zannosti.

      Dragan Stojanović

      • Ja napredni linki očitno ne delajo v komentarjih, ampak če klikneš na Sicris -> Iskanje -> Projekti -> Seznam tekočih projektov pa deluje. Nekdo je spraševal po imenih; tu se najdejo imena vseh vodij, sodelavcev, letna poročila o dosežkih itd. Bi bilo pa res zanimivo prebrati kakšno primerjavo med projekti, ocene dosežkov… kakšen predlog?

      • @problemi

        sicer se delno strinjam s tvojim komentarjem (upam, da sem ga pravilno razumel), da te kvaliteta zanima bolj kot kaste, ampak komentar bi bil na mestu zgolj, ce obstaja realna moznost za to, da je trenutni kastni sistem najbolj ucinkovit, torej da so nasi Bramani od prvega do zadnjega najboljsi, da povsem obvladajo svoja raziskovalna podrocja in da so tudi povsem seznanjeni z in se pripravljeni razsiriri v nova podrocja raziskav. le tako bi namrec lahko znanost pri nas lepo napredovala ob trenutnih razmerah za mlade.

        ena izmed glavnih poant anonimnega pisma je, da je pri nas v vsakem primeru (trenutno pa se posebej zaradi cudnih prioritet ukinjanja sredstev) mladim tezko prodreti v znanosti, odprtja novih podrocji raziskav pa so za mladega povsem onemogocena (btw, skoraj edini nacin, da pridobis evropska sredstva, je, da pokazes, da si sposoben samostojno voditi raziskave, brez teh projektov za mlade, ki so jih ukinili, je torej skoraj nemogoce pridobiti tudi evropska sredstva). in kdo bo pri nas odpiral nova podrocja raziskav? ce nas je zgodovina karkoli naucila, bramani tega ne pocnejo…

        ne glede na to, da je ocenjevanje kvalitete znanosti velikokrat zelo tezko in nehvalezno, predvsem ocenjevanje neke skupine, na katero se sam ne spoznas, je pri nas zaskrbljujoce, da so se raziskovalni programi temu ocenjevanju uspeli precej izogniti. sicer je na nek nacin dobro, da imajo odlicne raziskovalne skupine preko programov zagotovljena neka sredstva, ki se jim jih ne na horuk vzeti (recimo temu socialna varnost v znanosti), pa je danes posledica tega, da so mladi v znanosti povsem odvisni od bramanov, in se v kolikor bi bili ti vsi res super, veliko sredstev za obdrzati najbolj perspektivnih pac nimajo.

        vprasanje je torej, kako doseci da ne bo slovenska znanost izgubila celotne generacije. Gospodarstvo bi morda delno resio problem, ampak v celoti ga lahko resi samo boljse financiranje znanosti ali pa lahko vsi skupaj upamo, da bo kriza izgubljeno generacijo prisilila, da najde resitev nekje drugje, in da to ne bo v nepovratni tujini

      • @mrtvec

        Sva se razumela. 🙂

        Sam se ne sprašujem, ali je kastni sistem – ne trdim, da ti to počneš – najbolj/najmanj učinkovit, temveč se sprašujem zakaj sploh kastni sistem, če stanje znotraj znanstvene skupnosti opredlimo na tak način.

        Po meni je ključen del, na katerega sam opozoriš: "ne glede na to, da je ocenjevanje kvalitete znanosti velikokrat zelo tezko /…/ je pri nas zaskrbljujoce, da so se raziskovalni programi temu ocenjevanju uspeli precej izogniti."

        E, zato kvaliteta. Ker (ocene) kvalitete raziskav, programov, projektov "sesujejo" kastni sistem – sicer je to, seveda priznam precej idealističen pogled, ampak zakaj ne … – torej zgolj kvalitetni programi bi šli skozi neglede na to ali jih raziskujejo starejši ali pa mlajši raziskovalci.

        Seveda pa se zastavi vprašanje, kdo bo ocenjeval, vendar se da verjetno tudi to rešiti (recimo, dobro definirani nacionalni programi, (tudi) tuji znanstveniki in ustanove …)

        Skratka ukiniti kaste, to naj nam bo ideal in se ne (fatalistično) pritoževati nad njimi.

        Dragan Stojanović

    2. Mladenič, je mogoče to namig, da si iščete službo v gospodarstvu? Pri nas se je kretnica, ki bi usmerjala mlade doktorande v gospodarstvo, očitno zataknila.

    3. Se nekaj stevilk iz clanka http://www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/ce-bo-slo-tako-naprej-bo-brez-sluzbe-ostalo-vsaj-400-doktorjev- :

      Predvideno zmanjšanje sredstev pomeni predvsem velik udarec za mlade raziskovalce, ki so v 85 odstotkih financirani projektno; sredstva za delovanje pridobijo na nacionalnih in evropskih razpisih. Agencija za raziskovalno dejavnost je v novembru že objavila razpis za raziskovalne projekte za naslednje leto, a ker je agencija posredni proračunski porabnik, so tudi sredstva, ki jih dodelijo po razpisih, vezana na sprejem državnega proračuna. Njihov proračun je bil v letu 2011 težek 174 milijonov, po trenutnem predlogu proračuna pa kaže, da bo v naslednjem letu le še 140 milijonov evrov. Dr. Jadran Lenarčič, direktor največjega slovenskega raziskovalnega inštituta, Instituta Jožefa Stefana, predvideva, da bo zato zmanjkalo denarja za financiranje približno 50 raziskovalcev v naslednjem letu.

    4. Mislim, da se marsikaj sprovede na to, da je med starimi precej malo tekmovalnosti. Na Institutih veliko starih povsem spi in nič ne delajo, vlečejo pa proračunski denar na programih. V ZDA bi ti kaj hitro ostali brez projektnega denarja (na univerzah bi to pomenilo dodatno učenje, na laboratorijih pa tudi odpuščanja – in ja, se je že zgodilo, da so ljudi v nacionalnih laboratorijih odpustili).

    5. Čeprav se seveda strinjam s tem, da je marsikaj narobe pri ocenjevanju, vrednotenju in financiranju slovenske znanosti menim, da je takšen pogled, kot ga je podal kolega v zgornjem zapisu veliko preveč poenostavljen.

      Če bi bilo tako enostavno bi bila najlažja rešitev ukiniti programe in naenkrat bi bilo vse v redu. Pa ne bi bilo, po mojem mnenju tak korak ne bi prav ničesar ali pa zelo malo spremenil. Težava je po mojem mnenju povsem drugje, da je ocenjevanje netransparentno, da so ocenjevalci velikokrat neprimerni za ocenjevanje, ker je iz ocen jasno razvidno, da se na projekt, ki so ga ocenjevali, ne spoznajo, ali v nekaterih primerih, celo ne znajo dovolj angleško, da bi lahko prijavitelj verjel, da so razumeli vsebino projekta (to govorim iz osebnih izkušenj, ne le enkratnih), in da sistem točkovnega ocenjevanja spodbuja čimveč objavljanja v povprečnih revijah, saj na ta način pridobiš veliko več točk, kot pa z objavljanjem v vrhunskih revijah, poleg tega pa si za objavljanje v vrhunskih revijah (izjemno absurdno, a tako dejansko je) kaznovan pri ocenjevanju odmevnosti dela glede na citiranost (ocena A2 pri ARRS), saj ti ARRS citiranost člankov v vrhunskih revijah zbije na eno tretjino dejanskega števila citatov, za objavo v slabi reviji pa si lahko nagrajen z upoštvanje dvakratnika števila citatov. V čem je ta logika verjetno vedo samo na ARRS, vsi, ki se trudimo objavljati v odmevnih svetovnih revijah tega ne vemo in ne razumemo, zakaj nas kaznujejo za dobre objave.

      Če se vrnem nazaj na moje izhodišče, ukinitev programov (ki sami po sebi po moje niso nič slabega) ne bi rešilo ničesar, ker bi večina tega denarja, ki bi se sprostil, zelo verjetno šel nazaj k istim ljudem, ki jih omenja avtor prispevka (T.I. programska kasta). Ena največjih težav, ki jih imamo v Sloveniji je naša majhnost, iz tega pa izhaja moja teorija, da je ena največjih težav to, da je v Sloveniji absolutno (ne relativno!) število tistih, ki morajo vedno dobiti projekte, enako kot v ZDA (tudi v ZDA obstojajo raziskovalci, ki bodo vedno dobili denar za raziskave). A če je takih raziskovalcev v ZDA nekaj 100, se to pri celoti količini denarja in pri vseh raziskovalcih skoraj ne pozna, če pa je enako število takšnih v Sloveniji, to seveda pomeni, da za ostale ostanejo samo drobtinice. Spremeniti bi bilo torej treba načine ocenjevanja (in preprečiti možnosti vplivanja na izbire v primeru neugodnih ocen).

      Še ena velika težava pa je povezana z razdelitvijo denarja. Namreč, in to marsikomu ni znano, je vsako leto za projekte na nekem področju na voljo le toliko denarja, kolikor projektov se v istem letu neha. Če se na nekem majhnem področju v enem letu ne konča noben projekt, potem na tem področju na razpisu tisto leto ne bo odobren noben projekt (a tega žal ARRS vnaprej ne sporoči prijaviteljem, tako da lahko nekateri tratijo čas s pisanjem vlog za projekte, pa čeprav se že ob razpisu ve, da na tem področju sploh ne bodo odobrili nobenega financiranja). Ta sistem, ki je seveda precej čuden, je stara dediščina, imenovana dota, ki naj bi skrbel, da bi inštitucije stalno dobivale enako projektnega denarja, a to je seveda skregano z logiko konkuriranja najboljših projektov med seboj.

    6. Se absolutno strinjam z vsem kar je napisal Gregor, dodal pa bi še svoje izkušnje (priznam: trenutno sem v programski kasti, a imam tudi že kar nekaj izkušenj s prijavljanji na projekte).

      Če bi bili "mladi" v resnici projektna kasta, potem bi zgornja delitev denarja ARRS pravzaprav nakazovala favoriziranje mladih (na MRje in projekte skupaj odpade več kot na programe). Po mojem subjektivnem občutku tudi projekte dobivajo predvsem starejši raziskovalci, predvsem zaradi razlogov, ki jih omenja Gregor (obstajajo zgodbe, v katerih mlajši raziskovalec projekta na ARRS ne dobi, potem pa za isto zadevo dobi odličen grant v ameriki). No, v zadnjih letih se stvari v resnici malo izboljšujejo in je del denarja projektov namenjen direktno mladim.

      Po mojih izkušnjah bi tudi težko rekel, da so programske skupine kaj "manj rigorozno" ocenjevane od programov (oboje se pravzaprav ocenjuje po zelo podobnih kriterijih – o samem procesu ocenjevanja pa je vse povedal že Gregor). Slabšim denar sproti režejo in ga dajejo boljšim. In letošnji varčevalni ukrepi so do neke mere prizadeli tudi že programe. In službe na programih nikakor niso zacementirane – raziskovalci s programov so se že zašli na cesti (vsaj taki, ki so imeli pogodbo le za določen čas).

      Ena stvar v zvezi s programi pa mi še ni čisto jasna in se priporočam za kak komentar. Moj občutek je, da so programi dejansko tisti kontinuiran del financiranja znanosti, ki je do neke mere nujen ne samo za inštitute ampak tudi za univerze. Vsaj UL za raziskovalno delo namreč sama nima veliko sredstev in če ne bi bilo ARRS si raziskovalci na univerzi (malo karikirano) še papirja in kartuš ne bi mogli kupit. Ne morem si predstavljati, kakšna bi bila znanost na univerzi, če bi bila odvisna le triletnih projektov ARRS (Ja, priznam, sem konzervativec in pristaš kontinuitete. V bran naj povem le to, da je verjetno večina najboljših znanstvenih dosežkov v Sloveniji kljub vsemu vezanih ravno na kontinuiteto programov). Me pa zanima, kako je s tem na univerzah v tujini? Moraš tam kot povprečno produktiven profesor dejansko non stop dobivat projekte, da imaš sploh za papir in kartuše? Ugibal bi, da nekaj osnovnega denarja za raziskave kljub vsemu dobiš iz stalnih virov.

      Za konec pa še, da se seveda absolutno strinjam z glavno poanto mladega znanstvenika in sicer, da je trenutno šparanje katastrofa za mlade znanstvenike. In seveda še bolj za državo, ki na ta način izgublja populacijo znanstvenikov, ki so v svoji najbolj kreativni fazi. Pa ne gre samo za klasične ARRS razpise, smo pravi butalci, da nimamo normalnih razpisov s katerimi bi domov privabljali raziskovalce, ki so se že dokazali na tujem (še po neoliberalnih kriterijih imajo ti znanstveniki v primerjavi z domačimi odlično razmerje med kvaliteto in ceno). O rešitvi je bilo na straneh Kvarkadabre tudi že govora: če bi v Sloveniji delež BDP za znanost dvignili na neko normalno EU številko, bi dobili več kot dovolj dodatnega denarja, ki bi šel lahko ves mladim znanstvenikom.

      • V ZDA je situacija zelo pestra in odvisna od podrocja raziskovanja. Ze znotraj fizike je lahko nacin financiranja zelo razlicen in odvisne od podrocja. Visokoenergijska fizika recimo ima veliko bolj kontinuiran nacin finaciranja, kjer obstajajo tako imenovani "umbrella grants", ki so zelo blizu programskim skupinam v Sloveniji, in se obnavljajo vsaka tri leta. Ravno sedaj na DOE sicer poteka velika reorganizacija financiranja teh programskih skupin – od sedaj se bodo namrec vsi sodelavci znotraj programskih skupin ocenjevali posamicno. V zadnjih dveh letih je tako kar veliko neaktivnih ali manj aktivnih ljudi izgubilo financiranje (tudi na dobrih univerzah, na Purdue recimo kar polovica skupine).

        "Mladi" se navadno lahko prikljucimo programskih skupinam sele potem, ko pridobimo samostojne grante. So pa tu na voljo prav specificni razpisi namenjeni mladim (ti so tudi bolj prestizni z vecjo konkurenco) in pa normalni projektni razpisi na katere se lahko prijavi vsakdo. Ocen, ki jih dobimo od recenzentov v ZDA, in pa ocen ki sem jih dobival v Evropi in tudi Sloveniji, sploh ni za primerjati. V ZDA pise clovek prijavo kot clanek, torej za eksperta, v Evropi pa za neeksperta, tudi z veliko odvecne nesnage ki nima zveze z znanostjo (recimo nakladanje o pomenu za Slovenijo, European Research Area, in podobno).

        V Astrofiziki in fiziki trdne snovi je situacija drugacna. Tam je vecina ljudi na individualnih projektih, ki se obnavljajo vsaka tri leta (za razliko od visokoenergijske fizike pa lahko ljudje vodijo tudi po vec kot en projekt). Pomemben detajl je tudi ta, da je clovek na NSF ali DOE s katerim se raziskovalec pogovarja tudi sam znanstvenik, nekdo ki se je le za nekaj let preselil v Washington. Tako pozna situacijo iz obeh strani in je tako vse skupaj veliko bolj pregledno, vcasih tudi bolj clovesko. Marsikaj se lahko izve tudi off-the-record.

        V medicini je situacija zopet drugacna. Veliko ljudi je na projektih, poleg tega pa so njihove sluzbe odvisne od tega, da pridobivajo projekte. Ce ni projekta letijo na cesto (ni tenure-track pozicij za razliko od fizike, itd…)

      • Jure, tudi v medicini so tenure track položaji. To je običajni sistem zaposlovanja po zaključenih postdoktorskih usposabljanjih. Običajno dobiš tenure-track (enakovredno ravni našega docenta običajno) za 5 ali 7 let in večina (vsaj tistih dobro stoječih) univerz ti da nekaj raziskovalnega denarja, da si lahko postaviš svoj laboratorij (zaposliš enega ali dva človeka, kupiš nekaj opreme, imaš nekaj sredstev za materialne stroške), v naslednjih letih pa moraš potem sam pridobiti denar iz projektov (običajno NIH, lahko tudi NSF). NIH ima podobno kot si opisal za fiziko posebne programe za mlade raziskovalce, na katere se lahko prijavljajo samo mladi, vsi pa se lahko prijavljajo na razpis za T.I. R01 projekte, ki pa so tudi nekaj vmes med našim programskim in projektnim financiranjem. So 5 letni in se jih lahko obnavlja, vendar pa gre projekt ob vsaki obnovitvi skozi resno recenzijo. Po končanem obdobju tenure-track (5 do 7 let) pa greš skozi strogo evalvacijo odbora, ki ga sestavi sama fakulteta, kjer ocenjujejo tvoje objave, uspešnost pri pridobivanju projektov, ocene študentov ter sodelovanje v odborih/komisijah univerze in na podlagi takšne pozitivne ocene (to je običajno kar huda evalvacija) lahko napreduješ na "tenure" položaj (se pravi zaposlitev za nedoločen čas). Ko imaš enkrat tenure te načeloma težko odpustijo, imajo pa sisteme da prerazporejajo ljudi, če je nekdo s tenure pozicijo manj uspešen pri pridobivanju projektov mu dajo več pedagoškega dela in podobno.

        Je pa zelo pogosto v ZDA da tudi profesorji na "tenure" poziciji ne dobijo polne plače iz sredstev fakultete (kaj šele 120 ali več % kar je standard pri nas), temveč morajo del svoje plače sami pokriti s svojim delovanjem ali iz raziskovalnih projektov ali z denarjem iz gospodarstva. Na ta način so dodatno stimulirani, da so aktivni pri pridobivanju zunanjega denarja, saj drugače ne dobijo polne plače. Tu pa je zelo velika in pomembna razlika od situacije pri nas, ko večina zaposlenih na univerzi avtomatično dobi poleg 100 % pedagoške obremenitve še 20 % dodatne plače za raziskovalno delo (in kot jaz poznam situacijo večinom teh 20 % pripada kar po pravilu, ne pa zaradi uspešnosti (da se ne bo kdo čutil prizadetega, ne trdim da je tako na vseh fakultetah ker vseh seveda ne poznam, je pa marsikje tako).

      • Kolegi na UC so mi povedali, da imajo na medicinskem kampusu pri tenure pogodbah zapisano klavzulo, da je to tenure "provided there are sufficient financial resources". Torej ni cisto zares tenure kot ga razumemo na fiziki, kjer po koncanem tenure lahko izgubis sluzbo dejansko le, ce se zapre celoten oddelek. Morda je to specifika UC, tega ne vem.

        Tudi na nacionalnih laboratorijih ni tenure pozicij v enakem smislu kot je to na univerzah. Ljudje so po preizkusnem obdobju 5 pet dobili stalne sluzbe, a dejansko niso imeli dodatne zascite kot jo prinasa obicajen tenure. Sicer se je vedno govorilo, da je to de fakto tenure, a se je recimo razlika do pravega tenure sedaj ze pokazala na Fermilabu, kjer so odpustili nekaj raziskovalcev na stalnih pozicijah (torej temu, kar bi rekli "tenure" pozicije).

        To o placilu pa vsekako drzi, vsaj na fiziki je tako, da univerza placa le 9mesecev, preostali del place pa je treba pokriti iz projektov.

      • Očitno so potem razlike med Univerzami. Na Colorado state University (s katero že več let sodelujem) in na UCLA (kjer sem gostoval letos oktobra) imajo prave tenure pozicije, s katerih te zelo težko odpustijo. Imajo pa verjetno druge mehanizme, s katerimi te lahko skušajo prepričati, da sam odideš, če s tabo niso zadovoljni (nižja plača, slabše razmere za delo…)

    7. Popolnoma razumem kolega in njegovo stisko. Na slab položaj mlajših znanstvenikov sva z Urošem opozarjala pred tremi leti (Spodbujanje znanosti po slovensko; Delo, 20. 1. 2009), pa se za mlajše od takrat na žalost kaj bistvenega ni spremenilo. Struktura financiranja slovenske znanosti se ni spremenila, v krizi pa se je slab položaj mlajših znanstvenikov še bolj izpostavil.

      Da ne bi samo kritizirali, ARRS vseeno dobro opravlja svoje delo in postopke iz leta v leto vseeno izboljšuje (Gregor omenja slabo recenziranje; zadnje projekte so na mojem področju v drugi fazi recenzirali trije tuji recenzenti, ocene so bile po dolgem času smiselne). Glede kvalitete programov: izvajanje in kvaliteta raziskovalnih programov se spremlja, nove programe recenzirajo tuji recenzenti, če vodja programa ne izpolnjuje več pogojev za vodjo ARRS odreagira in ga mora institucija zamenjati itn. Je pa tudi res, da bi se lahko spremembe malce hitreje odvijale, da je razrez denarja po posameznih programih in področjih preveč rigiden in da ga je skoraj nemogoče spremeniti, itn. V letošnjem letu je po mojem ARRS primerno odreagiral na znižanje sredstev in tudi programi pri tem niso bili izvzeti (glej http://blog.kvarkadabra.net/2012/08/znizanje-sredstev-za-raziskovalno.html). Programsko financiranje predstavlja neko stabilno podporo za raziskovalne inštitucije in bodo verjetno ob dodatnem krčenju sredstev najkasneje »padli«. To je sicer za mlajše kolege slabo, inštitucijam bo pa omogočilo vsaj neko osnovno financiranje.

      Ključen problem ostaja znižanje sredstev za znanost in visoko šolstvo, ki je pri nas nenormalno. Dolga leta smo v znanost vlagali pod evropskim povprečjem in smo v mandatu prejšnje vlade končno zlezli malo nad povprečje (ampak nas ne zanima povprečje in se raje primerjamo z najbolj razvitimi državami- od tam smo pa še zelo daleč). Slovenska znanost je v zadnjih desetih letih precej napredovala (glej Apel ZS ARRS: http://www.arrs.gov.si/sl/obvestila/12/apel-ZS-vladi-12.asp), drastična krčenja sredstev, ki smo jim priča letos in se napovedujejo za naslednje leto, pa bodo ta razvoj zagotovo prekinila. Znanstveniki in visokošolski učitelji razumemo, da je potrebno v času krize varčevati. Ampak tako obsežnega krčenja ni izvedla skoraj nobena druga država oz. so v času krize vlaganja v znanost in visoko šolstvo celo povečevali. Sploh je smešno, če sredstva, ki se jemljejo znanosti in visokem šolstvu, primerjamo z drugimi (glej Sašov blog Nore številke).

      Treba je torej povišati sredstva za znanost, da bomo zlezli vsaj nazaj do evropskega povprečja. Tako bo imel ARRS na razpolago dovolj sredstev, da jih bo lahko namenil za programe mladih raziskovalcev, financiranje opreme in projektno financiranje, kar pri nas omogoča razvoj novih znanstvenih disciplin in mlajših znanstvenikov. Rešitev za položaj mladih pa je v trenutnem sistemu lahko ta, da se na projektnih razpisih rezervira več sredstev za katera naj konkurirajo zgolj mlajši znanstveniki.

    8. Se popolnoma strinjam z Gregorjem, da se je situacija močno izboljšala, žal pa menim (in ne samo jaz temveč tudi številni kolegi), da je še veliko preveč anomalij. Največja anomalija je zagotovo že omenjeno normiranje citatov, zelo težko me bo kdo prepričal, da je normalno, da citat članka v dobri reviji šteje petkrat manj kot citat članka objavljenega v slabi reviji.

      Pri ocenjevanju projektov pa je glavni problem ta, da ne obstoja neko preverjanje – kontrola kvalitete, kot je to recimo pri ocenjevanju projektov v Bruslju. V Bruslju vse ocene projektov prebere neka strokovna služba, ki se popolnoma nič ne spušča v vsebino ocen, vse kar preveri pa je, če so ocene razumljive in če se opisne ocene skladajo s številčnimi ocenami. Na ta način se potem ne more zgoditi to, kar se dogaja pri nas (žal ne vem ali imam samo jaz in nekaj mojih znancev smolo in naleti na takšne ocenjevalce ali je to bolj razširjen problem – glede na Gregov komentar vsi očitno nimate takšnih slabih izkušenj). Pred dvema letoma je tako ocenjevalec kolegici v oceno projekta napisal, citiram: "Žal področja ne poznam dovolj dobro, da bi ga lahko kompetentno ocenil", kljub temu, pa je dal številčno oceno 3 in ARRS je takšno oceno upoštevala, brez možnosti pritožbe, ker se na vsebino ocene nimaš pravice pritožiti. Drug primer mojega kolega je z letošnjega ocenjevanja, kjer so bile ocene napisane v takšni angleščini da se žal ni dalo popolnoma nič razumeti, kaj je želel ocenjevalec povedati (daleč od tega da bi menil, da je moja angleščina perfektna, a v šestih letih v angleško govorečih deželah sem se naučil toliko angleščine, da običajno lahko razumem angleška besedila), in zelo težko me bo takšna ocena prepričala, da ocenjevalec, ki ne more napisati razumljivega stavka v angleščini, lahko ocenjuje v angleščini napisan predlog projekta. In še tretji primer iz lanskega leta, ocenjevalec je napisal, da je projekt izjemnega pomena za svetovno znanost, da bo prinesel nova odkritja, ki bodo nedvomno pomembna na svetovnem nivoju, dal pa je številčno oceno 2 (ARRS pri končnem rangiranju projektov upošteva samo številčne ocene). To je po mojem mnenju velika težava, poleg že prej napisanega. To, da so nekateri očitno priviligirani pa kaže tudi to, ko nekateri menda že vedo (vsaj tako govorijo), da so dobili projekte iz zadnjega razpisa, medtem ko nas mora večina čakati na sprejetje proračuna za leto 2013, ko bodo javno objavili rezultate razpisa.

    9. Ker se je debata razširila na splošno problematiko programov, pristavljam še svoj piskrček.

      Osebno sem mnenja, da so programi zelo dobra stvar, ki zagotavljajo neko smiselno kontinuiteto dela. Bi pa predlagala, da en do dva programa na področje, ki dvakrat zapored na evaluacijah in razpisih dosežeta najnižje ocene, ukinejo ali vsaj drastično zmanjšajo in dajo denar novim programom. Če je program dvakrat zapored (to pomeni obdobje šestih let!) ocenjen kot najslabši, je res bolje, da odstopi prostor novim idejam.

      To, da pa mladi nimajo nobenih možnosti, je pa katastrofa. Po moje se sploh še ne zavedamo, kako resen problem je to, lahko samo čakamo, kdaj nas bo usekalo po glavi.

    10. Kot sem že zgoraj omenil nisem vpet v znanstveno skupnost, tako kot je večina razpravljavcev, morebiti je to celo bolje, namreč "ponujam" nek pogled od zunaj, pogled človek ali (sicer zelo neskromno) ljudi, tistih ljudi, ki konec koncev lahko v veliki meri vplivajo na usodo (ob morebitnem referendumu, pri sprejemu zakonodaje, ustvarjanju javnega mnenja …) tako programov, kot raziskav, kot seveda usode/kariere samih znanstvenikov.

      Ker dejansko nisem ravno domač v metodi objektivne znanosti in mi je v vsakem primeru od analitičnega bliže hermenevtični pristop k obravnavi fenomenov, bi vas prosil za malce prizanesljivosti. Zakaj gre?

      Kot mi je bilo svetovano sem dejansko pokukal v Sicris. Tam sem se šel manjše "raziskave", preproste. Vpisal sem ključne besede in dobil sledeče rezultate:
      a) filozofija: RS-11, Proj-7, Prog-4
      b) fizika: RS-74, Proj-11, Prog-14
      c) kulturologija: RS-5, Proj-0, Prog-0
      d) kemija: RS-101, Proj-7, Prog-15
      e) antropologija: RS-13, Proj-2, Prog-5

      kjer je, RS – raziskovalna skupina, Proj – projekt in Prog – program, številka pomeni število glede na Sicris.

      Sicer ne vem kaj je doštudiral avtor prispevka, vendar mu želim, da to ni kulturologija. Verjetno se je našel kakšen naravoslovec, ki je poskočil in vzkliknil, kaj je temu idiotu govorimo o raziskavah v znanosti, ali je kulturologija sploh znanstvena disciplina. Je, seveda je zato si ne zanm razložiti tistih ničel v "statistiki" le te. Ali naj si nekdo, ki študira to smer sploh lahko nadeja kakršne koli raziskave in so mu spraševanja o starih in mladih pravzaprav smešna oziroma z drugega planeta.

      Naj zaključim, urediti bo potrebno hlev, počistiti gnoj, ampak zopet, kdo naj to stori. Imate kakšno idejo?

      Ker sem razpoznal neko rdečo nit vaših prispevkov – da ne bo pomote, glede na tubit mi je le ta logična – naj resnično zaključim s pesmico:

      Money, get away
      Get a good job with more pay
      And your O.K.
      Money, it's a gas
      Grab that cash with both hands
      And make a stash

      Money get back
      I'm all right Jack
      Keep your hands off my stack

      Money, it's a crime
      Share it fairly
      But don't take a slice of my pie

      (Pink Floyd, Money)

      Dragan Stojanović

    11. Pismo ULJ članicam. Raziskovalni programi edini nedotaknjeni.

      "Pri zadnjem nakazilu finančnih sredstev s strani ARRS, ki ste ga prejeli za mesec november, so zmanjšana sredstva za mlade raziskovalce in za raziskovalne projekte. Celoten obrok sredstev, po informacijah z ARRS, ste dobili samo za raziskovalne programe. Pri MR-jih je prišlo do zmanjšanja pri deležu za materialna sredstva, pri projektih pa tudi pri deležu za plače. Razlog za zmanjšanje obroka je pomanjkanje sredstev v proračunu. Po zagotovilih ARRS, bodo manjkajoča sredstva nakazana v začetku januarja skupaj z obrokom za december."

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.