Resnični razlogi posega v Nakvis

    Kot smo že pisali (tukaj), želi vlada po nujnem postopku spremeniti Zakon o Visokem Šolstvu (ZViS). Med
    drugim naj bi se spremenila sestava sveta Nacionalne agencije RS za kakovost v
    visokem šolstvu (Nakvis). Ker gre za spremembe, ki lahko močno vplivajo na
    slovenski visokošolski prostor, se je primerno vprašati o razlogih teh
    sprememb. 
    Tudi v zadnji različici (10.9.2012 tukaj) se predlog sprememb
    oddaljuje od  evropskih standardov in
    smernic, saj ne zagotavlja obvezne neodvisnosti, reprezentativnosti in
    strokovnega odločanja (več o tem v pojasnilih spodaj). Žal pristojno ministrstvo javnosti
    ni predstavilo razlogov – niti za vsebino niti za urgenco posega. Slišali smo le pavšalne izgovore, da se
    vzpostavlja neodvisnost Nakvisa od visokošolskih institucij (čeprav te sedaj
    imenujejo le 5 od 11 članov) in da se “s posegi v Nakvis rešuje problem javne
    veljavnosti diplom” (ki sploh ni problem; a tudi če bi bil, se ga reši z
    amandmajem enega člena). Pri tem ni razloženo, kako bi se fiktivnega
    prihodnjega problema veljavnosti diplom lahko rešili ravno z novo sestavo sveta
    Nakvis. Celo zadnja utemeljitev predloga spremembe zakona dne 3.9.2012 (na
    strani 9/3 tukaj), ki naj bi opisala cilje in načela spremembe, je povsem neinformativna: “sestava (sveta Nakvis) … se spreminja tako, da se od (trenutne oblike)
    odmika
    “.  Brez besed torej.
    Nakvis vsekakor ni brez težav, a so te večinoma posledica časa, zakonodaje in specifik nastanka
    agencije. Leta 2009 je prevzela akreditacijske in evalvacijske obveznosti Sveta
    za visoko šolstvo, ki je bil (ravno zaradi preteklega vpletanja politike) zadnje
    leto svojega delovanja skoraj neoperativen. Ob nastanku je tako Nakvis prevzela število nerešenih vlog za
    akreditacijo, hkrati pa je morala preoblikovati vsa merila in postopke v skladu
    z novim sistemom zagotavljanja kakovosti. V sodelovanju z deležniki agencija sedaj intenzivno izboljšuje postopke in rešuje ostale težave, ki so se pokazale v dveh letih njenega
    delovanja. Nakvis je edina državna agencija s posebnim statusom neodvisnega
    proračunskega porabnika. Pomembno je, da ostane neodvisna od deležnikov
    in trenutne politike.
    Pa vendar, če bodo zakonski predlogi sprejeti, bodo predlagane
    spremembe vrinile politiko v odločanje agencije, zavrle trenutne postopke (vpeljava povsem nove sestave
    sveta) in močno otežile njeno vključevanje v evropski register EQAR in mednarodno
    mrežo ENQA, s tem pa zmanjšale mednarodno moč slovenskega visokošolskega
    sistema in diplom. Vlada bi zaradi tega morala javnosti predstaviti prepričljive razloge tako za spremembe kot za njihovo urgentnost. V nasprotnem
    primeru si lahko javnost mnenje o strokovnosti in namenih sprememb oblikuje
    sama.
    Nekaj pojasnil:
    Ali visokošolske institucije preveč vplivajo na Nakvis in
    nadzorujejo same sebe?
    — Ni res:  v svet Nakvis so univerze
    imenovale 3 člane, ostale visokošolske institucije pa 2, torej skupaj 5 od 11
    članov. Morda pa komu ni všeč, da nihče ne nadzoruje trenutni svet.
    Ali je trenutno predsednico sveta imenovala vlada?
    — Vlada jo je imenovala le kot članico sveta, za predsednico pa jo je 14.4.2010
    izvolil svet sam. 
    S čim lahko zares povečamo neodvisnost Nakvis?
    — Če želimo, da bodo člani sveta  povsem
    neodvisni od vseh slovenskih deležnikov, potem jih pridobimo iz tujine. To je pravzaprav
    običajna praksa v tujih agencijah (švicarska agencija ima polovico članov iz
    tujine, nemške in avstrijske približno četrtino, po enega ali več jih imajo francoska,
    danska ter irska, itd). Trenutni svet Nakvis ima enega člana iz tujine. Po
    novem predlogu pa ne bo nobenega.
    Kako bo po novem predlogu vlada lahko posegala v svet Nakvis?
    — Po stari zakonodaji so člane sveta izbrali deležniki sami. Po novi
    zakonodaji pa bo člane sveta izbiralo pristojno ministrstvo. Pogoj, da
    kandidate predlagajo VŠ zavodi in študentski sveti, je brezpredmeten, saj lahko vsak od 45 zavodov predlaga kolikor hoče kandidatov – na koncu še vedno izbira ministrstvo. Nova
    zakonodaja celo ukinja pogoj, da mora član sveta imeti izkušnje z
    zagotavljanjem kakovosti VŠ. 
    Kako je torej s problemom diplom UL?
    — Kot pojasnjujejo na UL in Nakvis, z javno veljavnostjo diplom UL ni težav. Postopek
    ponovne akreditacije UL ureja 14. člen ZViS, saj se rok sedmih let šteje od vpisa
    UL v razvid 29.6.2006. Pristojno ministrstvo namesto tega uporablja samo 23.
    člen prehodnih določb. Navedb ni preverilo pri UL ali pri Nakvis (ki spremlja
    akreditacije slovenskih VŠ zavodov), niti ni odgovorilo na njihova kasnejša pojasnila.
     
    Je predlog sprememb nastal na strokovnih temeljih?
    — Stroka k pripravi sprememb ni bila vabljena. Pristojno ministrstvo tudi ni pokazalo zanimanja za strokovno ali javno
    razpravo: pripombe je sprejemalo le dva dni (kritika tukaj). Čeprav ima Nakvis
    najboljši vpogled v problematiko, ministrstvo njenih pripomb v večji meri
    ni upoštevalo. Po mnenju Nakvis so spremembe nedorečene, zmanjšujejo njeno neodvisnost
    in odpirajo luknje v zakonu (tukaj in tukaj in tukaj).
    Zakaj se ZViS spreminja po nujnem postopku?
    — Tudi tega ministrstvo ni razložilo. Nujni postopek je primeren za vojne
    razmere ali naravne nesreče in nikakor ni primeren za temeljne sistemske
    spremembe. Še slabše je, da nujni postopek iz nadzora izloči tako stroko kot
    javnost. Tudi če bi res šlo za vprašanje veljavnosti diplom, bi to rešili z
    amandmajem enega člena in za to imeli čas do naslednjega septembra.
    Zakaj bo spremenjena zakonodaja vplivala na mednarodni
    sloves slovenskega VŠ?
    — Diplome slovenskih VŠ zavodov pridobijo na mednarodni vrednosti, če Nakvis
    pridobi akreditacijo evropske zveza agencij ENQA oz se vključi v evropski
    register EQAR. Ta od akreditiranih agencij zahteva neodvisnost od deležnikov in
    politike. Mednarodni presojevalci ENQA bodo ocenili ali politična kultura v
    Sloveniji zavrača ali podpira vmešavanje politike v neodvisnost agencije. Če bo
    vlada sama izbirala člane sveta Nakvis, je to zelo očiten odklon od
    neodvisnosti agencije.
    V čem je problem (ne-)reprezentativnosti sveta Navkis po novem
    predlogu?
    — V svetu Nakvis naj bi bili zastopani vsi deležniki glede na svoj pomen za
    slovenski prostor VŠ. Trenutno univerze imenujejo 3 člane, vlada ter študentske
    organizacije po 2 člana, po enega pa samostojni VŠ, višje šole, gospodarstvo ter
    sindikati. Novi predlog pa ne opredeljuje uravnotežene reprezentacije: možno
    je, da bo v svetu le en predstavnik univerz in niti en predstavnik samostojnih
    VŠ zavodov.
    Zakaj ni primerno svet Nakvis sestavljati po KLASIUS
    področjih?
    — Pri posamezni vlogi so za KLASIUS področje presoje zadolženi strokovni
    evalvatorji, člani sveta pa odločajo na temelju njihovega poročila.  Če pa se svet eksplicitno sestavlja po KLASIUS
    področjih, bo vsak član pridobil moč samostojne presoje o vlogah z njegovega/njenega
    področja in bo povožen institut deležniške in strokovne odločitve. Predlagan
    način sestave je v evropskem prostoru zelo neobičajen. Člani sveta naj bi bili
    izurjeni za presojo kakovosti, novi predlog pa tega ne zahteva.

    16 KOMENTARJI

    1. Sem se malo potrudil in poiskal ustrezen zakon v Avstriji:

      http://www.ris.bka.gv.at/Dokument.wxe?Abfrage=BgblAuth&Dokumentnummer=BGBLA_2011_I_74

      Tam piše v 1. členu, 2. odlomku, 7. odstavku:
      "Bestellung des Boards
      § 7. (1) Die Mitglieder des Boards werden durch die zuständige Bundesministerin oder den zuständigen Bundesminister bestellt."

      S tem, da člane nastavlja minister, očitno oni nimajo problemov. Imajo pa zato tudi pravilo, da mora biti najmanj 1/2 članov iz tujine – kaj takega bi bilo tudi pri nas nujno! Vprašanje edino, kdo bi jih bil pripravljen plačati.

      • Andrej,

        Tule je avstrijski zakon v angleškem jeziku: http://www.bmwf.gv.at/fileadmin/user_upload/legislation/E_HS-QSG.pdf

        Tule je opis štirih teles, ki vodijo avstrijsko agencijo (klikni English zgoraj levo): http://www.aqa.ac.at/

        V Avstriji ministrstvo izbere le 4 od 14 članov: dva iz tujine in dva iz Avstrije. Ostale izbere generalna skupščina, ki jo sestavljajo visokošolski deležniki. Skupaj mora tretjina članov biti iz tujine. Vsi pa morajo biti izkušeni strokovnjaki za zagotavljanje kakovosti VŠ.

        V splošnem: pomembno je kdo člane sveta *izbere*, ne kdo jih na koncu formalno imenuje. Običajen postopek je tak, da člane izberejo krovni organi različnih deležnikov (npr. rektorska konferenca ali krovna študentska organizacija), kdo jih na koncu nastavi je vseeno. V Sloveniji pa bi s predlaganimi spremembami člane (izmed *neomejenih* predlogov, ki jih je lahko ogromno) izbiralo pristojno ministrstvo.

      • Hvala za odgovor. Ja, razumem sedaj razliko med izborom in potrditvijo in se strinjam. Čeprav ne vem, kako pogosto se v Avstriji lahko zgodi, da minister kandidata ne potrdi. O nekem bivšem ministru, ki je sedaj predsednik republike, sem slišal glede (ne)potrjevanja izbranega kandidata za profesuro kar grdo zgodbo, je pa res že dolgo nazaj…

        Ne razumem pa tudi tega z "izurjenostjo za ocenjevanje kakovosti". Nekako vsi raziskovalci recenziramo članke, ocenjujemo projekte (kjer gre lahko za milijonske vsote), sprejemamo doktorate, etc., pa nas za vse to ni nihče formalno izuril. Zakaj bi bilo pri akreditaciji drugače?

        Mimogrede: a član sveta iz tujine si bil ti? Tega ne mislim osebno in v bistvu me veseli, da izbirajo vrhunske raziskovalce, ampak garant neke neodvisnosti pa taki "tujci", ki so hkrati zaposleni tudi na slovenskih univerzah tudi ravno niso.

      • Za evalvacije so zadolženi za to izurjeni strokovnjaki. O posledičnih akreditacijah naj bi presojali ljudje, ki imajo čim več izkušenj z zagotavljanjem kakovosti v visokem šolstvu. Jaz sem bil član iz tujine, saj tam tudi večinsko delujem (nisem eksistencialno odvisen od slovenskih inštitucij). Specifik izbire ministrstva ne poznam, menda pa so bile moje izkušnje s slovenskim VŠ prostorom dobrodošle, ker omogočajo primerjavo in refleksijo. Sam sem bil (in sem še vedno) mnenja, naj se raje imenuje kak uveljavljen tuj strokovnjak, vendar ga v kratkem času niso uspeli dobiti.

    2. Kot članica borda evlavacijskega programa EUA (European University Association) z nekaj izkušnjami v evalvacijah visokega šolstva in izkušenj kot nekdanja rektorica in ministrica lahko samo rečem, da tako udarnih ukrepov, kot je zadnji s spremembo ZViS-a, ne razumem. Vsaka sprememba sistema na področju visokega šolstva in znanosti ne spremeni le stanja v sedanjosti, marveč seže v dolgoročno poznavanje vrednosti, sprejemanje dosežkov in ugleda področja samega. Če so spremembe premišljene in sprejete, uravnavajo pot k razvoju. Če so same sebi namen, ali imajo skrite namene predlagatelja, ki ima le svoje, v ozke interesne sfere usmerjene cilje, vnašajo negotovost v sistem visokega šolstva in običajno ne prinesejo (celo za predlagatelja!) želenih učinkov.

      NAKVIS je prišel po dveh letih trdega dela do ravni, ko je stopil iz začetne negotovosti in iskanja na pot kakovosti in urejanja procesa evalvacij in akreditacij, ki bi v kratkem bile primerljive s postopki neodvisnih agencij za kakovost VŠ v Evropi. Odgovor na to, čemu je potrebno Vladi na ta način in s tako ihto posegati v sistem akreditacij, ni odgovora. Zato je lahko predvidevati, da ima Vlada, oziroma resorno ministrstvo, samo svoje in neodkrite cilje.

      Vsa dokazovanja in odzivi v tem primeru ne bodo veliko pomagali. Posledice teh posegov pa bomo čutili vsi. Še najmanj predlagatelj, saj se vlade menjujejo, ministri zamenjujejo. Univerza in visoko šolstvo pa imata ugled, ki si ga zaslužita. Žal se ne moreta sklicevati na napačne odločitve oblastnikov.

      Lucija Čok

    3. Ali je možno, da ta poseg vpliva manj na zasebne VŠ zavode kot na javne? Čisto tako sprašujem… ker je tak apetit te vlade.

      ZdravaPamet

    4. Medtem, ko se vsi akterji ukvarjajo z NAKVIS, bo kot kukavičje jajce šel mimo 63. člen in rektorsko določanje obveze, kar je v slovenskem visokošolskem prostoru še bistveno večja katastrofa.

      • 63. člen govori o obremenitvah sodelavcev. Prvo, kar mi pade v oči, je to, da se pri obsegu obveznosti "za docenta, izrednega in rednega profesorja šest ur tedensko, za višjega predavatelja, predavatelja in lektorja devet ur tedensko, za asistenta deset ur tedensko" doda besedo "praviloma". Kar pomeni, da se ta obveznost lahko precej spremeni in da lahko rektor sam določi obveznosti. Manj – ali pa več.

        Drug popravek je pa "…se besedilo »Oblike neposredne tedenske pedagoške obveznosti« nadomesti z besedilom »Neposredno tedensko pedagoško obveznost in njene oblike«" določi rektor univerze oziroma dekan samostojnega visokošolskega zavoda s posebnim predpisom in si k njemu pridobi soglasje ministra, pristojnega za visoko šolstvo.

        Se pravi, da rektor oziroma dekan določi tedensko pedagoško obveznost.

        (en drug anonimni)

    5. Saj je enostavno. Danes imamo 2 osebi, ki pokrivata npr. eno predmetno področje, vsak ima 6 ur brez nadobveze. Po predlogu zakona kot ga jaz razumem, pa bo rektor lahko enemu izmed dveh dodelil 12 ur, drugega pa odpustil, ker se bo prisiljen obnašati kot dober gospodar ob drastično zmanjšanem financiranju. Ta odpuščeni si bo seveda moral rešiti socialni položaj in bo verjetno poiskal rešitev na kateri izmed hitro rastočih privatnih visokošolskih zavodov in to z veljavno habilitacijo javne univerze. Hočeš nočeš, bodo javne univerze na ta način same zagotovile kadrovsko bazo kvazi zasebni konkurenci (morda pretiravam vendar če gre verjeti napovedim mariborskega rektorja o združevanju fakultet, selekcioniranju programov itd. potem je ta scenarij še kako možen). Ob tem seveda še gre upoštevati padec obsega raziskovalnega dela, saj je le ta pri obremenitvi 12 ur prav gotovo manjši kot pri obremenitvi 6 ur. Posledično to pomeni tudi slabitev javnih univerz na vseh mogočih lestvicah.

      Ker pa poznam dokument, ki se mu reče Merila za vrednotenje dela Univerze v Mariboru (ki je sicer bil zavrnjen kot neprimeren na statutarni komisiji) in glede na vladne navedbe o tem, kako so si rektorji to želeli in glede v vsebino debate, ki je usmerjena predvsem v NAKVIS, pa tudi domnevam, da je ta zadeva še kako usklajena z rektorji (vsaj z mariborskim in primorskim).

      Morda pretiravam, toda ob gledanju tega kar se dogaja npr. na UM, se bojim da niti ne preveč…

    6. "Minister dr. Turk je uvodoma opozoril, da so univerze, kakršne poznamo danes, posledica »papirnate komunikacijske revolucije«, ki se je razvila po izumu tiska in pocenitvi izdelave papirja. Pred tem je bilo univerz zelo malo, njihov razcvet pa se je začel šele, ko je trg ponujal poceni papir in knjige, torej po 15. stoletju. … Interes politike je, da se ohranijo storitve, ki jih družba potrebuje, ne pa, kdo te storitve zagotavlja. Univerze se bodo torej soočale z ostro konkurenčnostjo pri prenosu, ustvarjanju in ohranjanju znanja, kjer se bo njihova vloga zmanjševala. "
      Minister dr. Turk na zasedanju OECD o izzivih sodobnega časa v visokem šolstvu

      • Če sem ga prav razumel, naj bi prenašanje znanja in znanstveno raziskovalne naloge univerze prevzeli "drugi", univerze pa naj bi skrbele za vrednote, in pravo ideološko usmerjenost in podprtost elit in nacije. Precej znano.

    7. Sicer izrezano iz konteksta članka, vendar naj mi posluži kot manjša provokacija. 🙂

      Rastko Močnik v Objektivu: Dober kapitalist se ne ravna po trendih

      "… Hkrati pa je res, da je ustanova znanosti konformistična, ancilarna ustanova, ki služi trenutnim oblastnikom in oblastem. Sama ustanova znanosti je ovira za razvoj teorije. Danes se ne ukvarjamo s papeško cerkvijo in inkvizicijo, pač pa je znanost tisto, kar ovira razvoj teorije. Akademije, univerze, inštituti. Torej znanost kot družbena institucija. Ob tem je treba povedati, da je bila katoliška cerkev vsaj v Brechtovi interpretaciji Galileijevega življenja bistveno bolj liberalna od sedanje znanosti. Recimo od agencije za znanost, države, SAZU. Cerkev je samo prepovedovala, česa ne smete brati. Institucije sodobne znanosti pa predpisujejo, kjer morate objavljati. To je veliko hujše nasilje …"
      http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/objektiv/1042356014

      Dragan Stojanović

    8. Univerze se temu zelo slabotno upirajo. Na javni predstavitvi mnenj v DZ 15. 10. ni nastopil NITI EN REKTOR. En je bil vsaj prisoten. Nastopil je en (edini prisotni) dekan.
      To je vzvratni dokaz, da sedanji NAKVIS ni spolitiziran. Tudi servilnost univerz ne. Tu ni nič političnega, vse je samo nagonsko.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.