Modelarska matematika za starše (in tiste, ki o tem razmišljate)

    Slovenskemu občestvu je Vladar nedavno sporočil (Odmevi, citirano v Studio City, 26/3/2012): “Če bomo zelo disciplinirani, bomo do 2015 približno uravnotežili proračun in s tem rešili socialno državo.” Razumemo: Sloveniji ne gre dobro. Sporočila, postrežena z vladno ’ljubeznijo’ do ”socialne države” (kam je izginila ‘blaginja’?), so jasna tudi bolj ignorantskim, njih cilj pa strašiti ljudi; in aktualno gospodarsko krizo sistematično dopolnjevati še z razkrojem solidarnosti. Napovedana krčenja proračuna zadnjih tednov vedno bolj spominjajo na E. Abbottovo pripoved o Premici (Flatland: A Romance of Many Dimensions, 1884), o nezmožnosti razumevanja “tistega onkraj” lastnega spoznavnega in izkustvenega polja. Takole gre: Monarh dežele Kvadrat se odloči razsvetliti monarha dežele Premica o obstoju in pomenu ‘druge dimenzije’. Po vrsti neuspelih poskusov pojasniti in truda razumeti, se zgodba dodatno zaplete, saj se na takisto pot odpravi tudi monarh Kocke. Ta se nameri predstaviti blagodati ”tretje dimenzije”. Nerazumljiva dvodimenzionalnemu Kvadratu, nedoumljiva enodimenzionalni Premici ta postane zanikana. Ne obstaja. Je ni. Napovedani posegi v starševske pravice kažejo, da je aktualna slovenska oblast socializirana v deželi Premica; druge dimenzije kot zgolj monetarne -ni. (V)zdrži? Večini ljudi v tej državi trenutno ne gre posebej dobro in spoznanje te vrste ne zahteva posebne analitične ostrine ali dragih svetovalcev. Plače so, primerjalno gledano, zastrašljivo nizke, napovedani ukrepi pa krojeni po meri interesov kapitala. V tej luči so podatki o deležih družinskih dohodkov za varstvo otrok posebej vznemirljivi – za slovenske (potencialne) starše. Če bi dojeli večdimenzionalnost, bi vlada spoznala, da tudi za prihodnost »ljubljene socialne države«; ljudje so namreč v svojih ravnanjih (večinoma) racionalni, predvsem pa pragmatični. Kontracepcijska revolucija jim je to omogočila. Teorija in empirične raziskave potrjujejo starševski dopust in dostopno otroško varstvo kot pomembna družbena ukrepa, ki lajšata življenje zaposlenih staršev, pri čemer delujeta tudi kot”semaforja” potencialnim staršem. Poenostavljeno: ti reagirajo na naravo sprejetih sporočil s prilagajanjem reproduktivnega vedenja. In kakšna je narava aktualnih sporočil, ki nam jih prenašajo dnevni mediji, interpretira pa četica v vsebino ’posvečenih’ ministrov? Za ilustracijo vzemimo naslednji primer: 2-starševska heteroseksualna skupnost z enim otrokom, oba z lastnim neto dohodkom, približno 1000 EUR mesečno (povprečna bruto mesečna plača v Sloveniji je v 2011 znašala 1525 EUR, torej približno 990 EUR neto na osebo). Poenostavimo in predpostavimo, da ne odplačujeta kreditov, štipendij in drugih dolgov, torej imata skupaj 2000 EUR. Uporabimo enodimenzionalni monetarni model, da bo lažje razumljiv v deželi Premica. Argumentacija gre takole. V tej dvostarševski skupnosti je, v skladu s slovenskim pričakovanjem in tradicijo, mama sama izrabila pravico do enoletnega starševskega dopusta. S partnerjem ga nista delila, ker ta v Sloveniji “samoumevno”, “normalno” in “logično” “pripada” mamam. V času “dopusta” je prejemala dohodek nižji od prejšnjega, saj ”100-odstotno nadomestilo” zavarovalne osnove izključuje dodatke. Bila je sicer ”presrečna, da ima priložnost biti doma, ko jo otrok najbolj potrebuje”. Pri tem je “fajn, da je plačan; so le krediti, pa plenice, pa to.” Nekateri bi sicer zmogli tudi z nižjim dohodkom (tisti v dvohraniteljskih družinah, kjer sta oba zaposlena, ali pa delata v nemogočih razmerah). Kako pa bo, če obvelja predlagani ukrep? Če preračunamo monetarne posledice novega ukrepa za starše (še vedno smo v deželi Premica, kjer so take poenostavitve upravičene), ugotovimo, da se dopust zniža na 324 polno plačanih dni. Pri tem smo nadomestilo (3×100 + 6×90 + 3×80%) preračunali na prejšnjih 100% zavarovalne osnove za obdobje 12 mesecev. Prvi trije meseci ostanejo nespremenjeni, v šestih mesecih zaradi znižanja nadomestila (na 90%) starš izgubi 18 polno plačanih dni, zaradi večjega znižanja izgubi še enkrat toliko dni v zadnjem trimesečju, skupaj približno 36 polno plačanih dni. Kako bo to vplivalo na izrabo dopusta? Na ravni gospodinjstva je spremenljivk preveč, da bi jih lahko ustrezno modelirali v tem prispevku. Špekulirali ne bomo, a v skladu z našim poznavanjem narave tega ukrepa in njenega delovanja je pričakovati, da bo bolj prizadel ženske (tradicionalne uporabnice), predvsem tiste z najvišjim dohodkom, katerih oportunitetni stroški so višji. Te sicer že sedaj omejujejo rodnost, izpad dohodka pa bo sedaj še višji, s tem pa tudi njihovi oportunitetni stroški. Pri drugih bo izraba odvisna od njihove ”rezervacijske plače” (ang. reservation wage), torej od ravni še sprejemljivega (izpada) dohodka. A pri tem gre nujno izpostaviti možnost (izbire) alternativnih varstvenih oblik. Brez le-te starši nimajo ravno veliko manevrskega prostora. Dodajmo še, da sleherna finančna izguba dohodka negativno vpliva na delitev starševskih obveznosti, saj očetje v povprečju prejemajo višje dohodke. Gospodinjstva so namreč občutljiva na izpad dohodka; kako zelo, je odvisno od njihovega dohodkovnega vedenja in pričakovanj, a izguba očetovega prihodka je v povprečju bolj občutena in zato manj zaželena (ker smo v Premici, vpliva norm, vrednot, tradicije ipd. ne gre vpletati). In po dopustu? Po enem letu se romantika, razen za najbogatejše, praviloma konča in realnost ugrizne s polno silo. “Ni mesta, 60. ste na čakalni listi, ” sporoča vrtčevska uprava. Srečnica in Srečnik bosta dobila mesto z novim šolskim letom, a do takrat bo treba počakati nekaj mesecev: “Nismo krivi, zakaj pa ste rodili sredi leta, prej bi mislili na to,” je prijateljici sporočila neka ravnateljica. Panika! Pa gresta pohlevno k starim staršem. Eni so še vedno zaposleni, drugi imajo druge plane in svoje varstvene obveznosti. A bodi na tem mestu dovolj o tragikomičnih soočanjih in stiskah zaposlenih staršev, ki so pričakovali (!) organizirano varstvo, saj jih je država s svojimi zgodbami o ’radodarnih’ in ’podpornih’ politikah prepričala. Zdaj, v skladu s slovenskim nacionalnim karakterjem, delegira krivdo naprej: “Občine so krive, ne znajo računati in predvidevati!” A naj vsaj v tej zgodbi starši dobijo mesto v jaslih. Presrečni, da lahko uporabijo prvovrstne storitve lokalnih jasli (prva starostna skupina), jim bo nasmešek kmalu zbrisala prva položnica. Odvisni od javnega varstva so namreč sprejeli edino ponujeno mesto – v jaslih z najvišjo ceno v Sloveniji (553 EUR v 2011). Da je mera polna, njun skupni (sic!) mesečni dohodek (država torej predpostavlja, da si bosta dohodke/stroške enakomerno porazdelila) ju uvrsti v najvišji plačilni razred (80% polne cene). Za varstvo ”družbeno nujno potrebnega” mladiča bosta tako odštela 29% povprečne bruto slovenske plače mesečno (22% družinskega proračuna naše hipotetične družine). Le malenkost lažje jima bo v drugi starostni skupini: takrat bosta za njegovo varstvo odštela ’skromnejših’ 382 EUR mesečno (v najdražjem javnem vrtcu v Sloveniji znaša polna cena programa 477 EUR), kar predstavlja 25% povprečne mesečne bruto plače v Sloveniji (oziroma 19% družinskega proračuna naše družine).In kako je v obljubljeni deželi švedski te dni? Povprečna bruto mesečna plača znaša 3175 EUR na osebo. Zaposlena starša enega otroka si lahko 480 dni starševskega (sic!) dopusta lahko delita kakorkoli in ga kakorkoli tudi porabljata do otrokovega osmega leta starosti. O tem bo sicer še vedno odločala mati, a očetu ne uide nekaj mesecev z otrokom. Enakomerna razdelitev starševskih obveznosti jima bo navrgla še finančni bonus. Mesto v vrtcu bosta dobila, a brez čakanja le ob začetku šolskega leta, odvisno pač od zasedenosti. Ne poznata nikogar, ki mesta ne bi dobil: ”Nenazadanje tudi zakon nalaga, da dobiš mesto najkasneje v 4 mesecih.” Če bosta morala premostiti ta čas, imata na voljo preostanek starševskega dopusta (naša raziskava kaže, da to luknjo pogosteje zakrpajo očetje, medtem ko se mame vrnejo na delo). Če jima slovenski starš pove, koliko plača za varstvo v Sloveniji, mu bosta z usmiljenjem povedala, da na Švedski le najbogatejši plačajo maksimalni znesek (približno 133 EUR mesečno), kar se jim zdi močno sprejemljivo, saj ta znaša vsega 4,2 % povprečne švedske bruto plače mesečno. Slovenska institucionalizirana politična združba dokazano ne razume zdravokmečke (po Žerjavu) matematične operacije z izbranimi makroekonomskimi podatki. Sicer bi brez nadaljnjega ugotovila, da povprečna slovenska starša ”ljubljeno socialno državo” potrebujeta, če naj še prispevata k produkciji kapitala in se pri tem še reproducirata. Trenutna razporeditev stroškov dnevnega varstva med starše in državo Slovenijo uvršča v skupino držav z manj ugodno (liberalno) ureditvijo, npr. Irsko, UK, ZDA, Švico, kjer ti stroški predstavljajo približno tretjino družinskega proračuna (Immervoll 2006). Družinski dohodek z dela je zaradi nakupa varstvenih storitev nižji, zato rezervacijska plača narekuje posebno pozornost pri korenitejših (napovedanih) posegih v že visoko obremenjen družinski proračun. Znano je, da ljudje želijo delati; njihov človeški kapital je v povprečju visok, plačana zaposlitev in delo pa, v skladu s protestantsko etiko (da, tudi v Sloveniji), vrednota in pomemben vir identitete. A stroški dnevnega varstva delujejo podobno kot znižanje osebnega dohodka. Zato lahko povišane obremenitve družinskega proračuna izrinejo s trga dela starše z manj alternativnimi možnostmi – tiste torej, ki dohodek še posebej potrebujejo. Med njimi so najbolj zlasti ženske brez ustrezne socialne opore. Si vlada tega morda potihem želi? Prenesti namreč večji del varstvenega bremena z družbenih institucij (npr. javnih vrtcev in ostalih varstvenih zavodov) na že sicer preobremenjeno družino? Spoštovani premier, razumemo, da je javna blagajna izpraznjena. A jasne je tudi, da je večina svoje rezerve že izčrpala, plače so nizke. Preden zdrvite po liberalni poljski (in ameriški) poti individualizacije skrbi za otroško varstvo, pa le skromna usmeritev k drugi in tretji dimenziji: v državah s tradicionalno individualizacijo zagotavljanja varstva so se starši že organizirali drugače. Povprečni slovenski starši alternative skoraj nimajo več – zasebni vrtci so zapolnjeni in finančno nedostopni, stari starši pa – zaposleni! Dragi potencialni starši, ki ne živite v dimenziji monarha Premice: preden se odločite (sic!) reproducirati, se posvetujte s koledarjem šolskega leta, predvsem pa geostrateško izberite mesto bivanja vašega gospodinjstva. Priporočam bližino starih staršev in ostalega sorodstva. Ali pa selitev na Švedsko.

    povprečna mesečna bruto plača (EUR) Maksimalna cena programa v vrtcih (EUR) Povprečni izdatki za otroško varstvo3 (v % povprečne mesečne bruto plače) Starševski dopust(standardna pravica, izjeme niso upoštevane)
    1. starostna skupina 2. starostna skupina 1. starostna skupina 2. starostna skupina
    SLO 1.525,00 553,111 476,942 24,04 17,95 365 dni(porodniški + dopust za nego in varstvo), 100% nadomestilo zavarovalne osnove(minus dodatki)
    ŠVEDSKA 3.175,00 (v 2010) 133,24 133,24 4,2 4,2 Oba 480 dni kadarkoli do otrokovega 8. leta: 390 dni 80% nadomestilo zavarovalne osnove + 90 dni 20 EUR dnevno + dodatek za delitev dopusta (ang.gender equality bonus)

    Vir: Eurostat (plače), Ministrstvo RS za šolstvo (cene), ostalo Javornik (v pripravi). Opombe: *povp. 456,80 EUR (min 331,36 EUR); ** povp. 340,43 EUR (min 253,99 EUR); ***ob predpostavki maks starševskega prispevka (SI: 80%, SE: 1200SEK); ****min 17,4%, maks 29,0%; *****min 13,3%, maks 25,0%.

    28 KOMENTARJI

    1. Hja, zveni zelo depresivno. Mogoče se vseeno ne bi smeli primerjati s Švedsko. Ali lahko morda narediš podobno primerjavo z našimi sosedami: Avstrijo, Italijo, Hrvaško in Madžarsko?

    2. ljuba moja v deželi Premice je žal, res vse mogoče. Udri po socialni državi, kolikor je je še sploh ostalo, saj so jo že z novo socialno zakonodajo dodobra skrčili !
      Kljub vsemu pa nisem vedela, da nimamo najdaljšega starševskega dopusta.
      Čestitke za članek,
      Maja

    3. Odlicna analiza.
      Vedno se moramo primerjati le z najboljšimi. Če to počnemo pri ultra neo liberalnih potezah, bodi tudi pri socialnih, tistih + za celotno družbo.
      Vladar in kompanija pa naj povedo da je problem manjka dinarja ker ni pritoka; reke so se posušile; v 20 letih je v Slo tekla politika skoraj "požgane zemlje", vsa industrija, ki prispeva k BDP je šla dol. Papirnica Radeče so le exemplar ustanovljen v 1736, prežievele N revolucij in M vojn, mirnodobne, osamosvojene Slo pa ne. To je čudno; nekaj je sistemsko narobe.
      Naj hkrati Vladar in kompanija pokažejo plan razvoja, Startupanja (ne le reset = požgana zemlja, to poznamo,…).

    4. Kot vedno pri takih primerjavah – avtor si izbere eno državo, da poudari to, kar želi avtor povedati. Držav na svetu je skoraj dvesto in karkoli govorimo, nam gre precej bolje od večine teh držav. To je dejstvo.

      Saj se je lepo primerjati z naprednimi, uspešnimi in takimi, kakršnimi bi verjetno želeli biti. Ampak nismo taki in tudi še dolgo ne bomo. Taka primerjava lahko samo povroči slabo voljo, raje se primerjajmo z nam primerljivimi… Kaj pa vem, kako je recimo na Poljskem? Češkem? Slovaškem? Hrvaškem? Latviji?

      Res ne vem, kako je tam. Mogoče se bo pa celo izkazalo, da dejansko daleč največ plačujemo za varstvo otrok. Potem bo treba kaj ukreniti. Dokler se pa primerjamo z nekom, za katerega že naprej vemo, da mu gre bistvno bolje od nas in je izid primerjave že vnaprej znan, pa take primerjave nimajo dosti smisla.

    5. @Anonimni: a vendar izbira Švedske primerjave je nujna. Predstavljajte si, da želite recimo ugotoviti stopnjo kvalitete vaše znanstvene produkcije. Ali ni edina racionalna izbira država, za katero velja odličnost na tem področju?
      Švedska (in podobne države) pač predstavljajo svetovni benchmark glede tovrstnih socialnih politik, zato primerjava pač ne more biti poljubna, kot implicirate.
      Še več, prav trditev o poljubnosti izbire primerjalne reference vodi v neobjektivnost in manipulacijo s podatki.

    6. Hvala za komentarje in opozorilo; strinjam se, da izbor držav ni nujno jasen kar vsem bralcem in bralkam. Zato naj utemeljim, zakaj Švedska ni zgolj subjektivna vrednotna primerjava.
      (1) Slo in Švedska sta med prvimi spodbujali in podpirali zaposlovanje žensk, tudi v času materinstva. Obe sta v 70s prepoznali pomembnost javnih politik pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja (predvsem žensk). Z 2-letnim zamikom sta vpeljali starševski dopust in veljata za prvi evropski državi, ki sta ta dopust odprli obema staršema. Obe sta istočasno vzpostavili mrežo javnih vrtcev. V obeh državah je javno varstvo otrok sprejemljivo, del družbene tradicije, in starši "računajo" nanj. Vrtci so ”pravica” staršev, to je posebej veljalo zlasti v Sloveniji, kjer je mreža javnega varstva zgrajena s samoprispevki. Obe sta ohranili mrežo javnega varstva tudi v ekonomsko manj ugodnih obdobjih (Švedska v času krize v zgodnjih 90s, Slo v času tranzicije). V znanstveni literaturi je njuna podobnost pogosto spregledana.
      (2) Da bi razumeli aktualna gibanja v primerjalni perspektivi, je nujno upoštevati podobnost kontekstov. Državi sicer izhajata iz različnih socioekonomskih ustrojev, a ju uvrščamo v isto skupino "defamilializiranih" držav – država (tradicionalno) sodeluje pri skrbi za otroke, in ljudje to pričakujejo. V ostalih predlaganih državah so tradicije drugačne. Na Poljski, na primer, javno varstvo ni igralo pomembne vloge; socialistična država je sicer narekovala zaposlenost mam, a jih ni razbremenila dnevnega varstva. Dnevno varstvo kot individualna odgovornosti velja za vse države v ”liberalnem režimu” (npr. ZDA, Irska, Švica). V teh državah so starši morali poiskati lastne rešitve organizacije dnevnega varstva. Na Poljskem je zacvetel neformalni storitveni trg, vključili so družine, v ZDA in na Irskem privatni trg, v Švici si uvažajo filipnske varuške. Tega v Sloveniji in na Švedski (še) ni, trg je (še vedno) zelo skromna in nedostopna alternativa. Avstrija in Nemčija, ki na primer tudi ne zagotavljata javnega varstva otrok, v preteklosti nista podpirali zaposlenosti mam. Zato sta oblikovali sistem socialne zaščite, ki je omogočal preživetje z eno (moško) plačo, s čimer so zagotovili varstvo otrok. Za ponazoritev: na jugu Anglije stanejo jasli GBP 960, a je treba upoštevati, da je njihova kupna moč v povprečju višja (povprečna plača je skoraj 2x višja od slovenske), vlogo države pa dopolnjuje delodajalec. Da bi si zagotovil 'iskano' delovno silo, ponuja vrsto dodatnih ugodnosti, na primer plačan dopust, jasli, doplačila ipd. Elementi slovenske ureditve niso samoumevne v vseh državah. A predvidevam, da bi z veseljem ohranili (vsaj) tisto, kar imamo, če že delovnih obremenitev in pritiskov (še) ne moremo spremeniti.
      (3) Švedska velja za vzorno državo pri podpori zaposlenih staršev in promociji kvalitete življenja. V skladu z raziskovalno logiko primerjalne socialne politike tako velja za 'standardno' primerjavo. Kot naravno se razume, da ocenimo, kako blizu/daleč vzornemu primeru smo, ne pa, koliko smo oddaljeni od držav z manj ustreznimi rešitvami, ki se po vrhu še vrednotno ne ujemajo.
      Nenazadnje, avtorica živim in delam na Švedskem, zato sta mi konteksta 'naravno dana', del dnevnega življenja in pogovorov, iz katerih črpam uporabljene anekdote.

    7. Jana, najlepša hvala za odgovor. Ti navedeni podatki so meni seveda manjkali. Jaz sem brala samo "In kako je v obljubljeni deželi švedski" in sem seveda sklepala, da je švedska "naključno" izbrana za primerjavo. Povsem jasno je, da naredite primerjavo s Švedsko, saj tam živite!

      Sem povsem nasičena s primerjavami naših politikov, ki nas vsakič primerjajo s kakšno specifično državo – čeprav lahko vsakič z drugo – in pravijo, kako se moramo mi zgledovati po njih. Še pogostejša primerjava, ki jo dandanes pogosto slišimo, je pa "v tujini". V tujini so kolesarske steze prebarvane z rdečo, dajmo jih še mi. V tujini je v oglasu napisana plača, pri nas pa ne. V tujini lahko najemnika izselijo, pri nas pa ne… itd. Saj ne rečem, marsikakšna primerjava je koristna, ampak izbira "tujine" je pa vsakič po želji govorca.

      Vsekakor mi je sedaj povsem jasno, da v vašem primeru ni tako.

    8. Na boljše se je lažje navaditi kot na slabše, pa ni važno ali gre za stanovanje, avto, službo, hrano….pravijo. To je naravno. In res je kot je že nekdo nekje zapisal, da gre naša kao razvita družba proti razkroju in se bo zaradi nespoštovanja vseh moralnih in naravnih norm čez čas morala sprijazniti s tem, da bo potrebno spet začeti – od začetka! Iz nič. Ker bi radi eno, delamo pa vse drugo in to nas ne pelje do istega cilja. Če hočeš zapravljat, moraš najprej zaslužit. In če ni, je potrebno s tem kar še imaš, varčno ravnat. Tudi to je že znano, da so bili včasih bolj "hudi" časi, pa so se ljudje vseeno odločali za rojstvo otrok. V zdajšnem času smo pa že tako razvajeni, da gledamo samo na to "če se nam splača". Saj jest moramo tudi, a ne. Pa se ne splača, ker to stane denar in čas, ko bi lahko delali kaj drugega. Pa vseeno jemo. Pa na kavice v kafiče tudi hodimo. Bolj je kriza, bolj so kafiči polni pravijo. Pa nov boljši avto si tudi privoščimo, čeprav bo čez 4 leta, ko bo izplačan lizing, vreden več kot pol manj kot smo zanj dali. Pa ? Mislim, da je problem v vzgoji, ne v finančnih možnostih!

    9. Problem socialne države je, da ko je tistih, ki jemljejo iz skupne malhe več kot tistih, ki prispevajo, enostavno ni več mogoče sfinancirat. Če seštejete prejemnike javnih sredstev, kot so upokojenci, javni uslužbenci, študentje, brezposelni, pa razni drugi subvencioniranci, kot npr. kmetje, duhovščina, kulturniki itd., ugotovite, da se račun enostavno ne izide. Socialna država v svojem zadnjem stadiju razvoja očitno požre samo sebe. Selitev na Švedsko? Zakaj pa ne, tam komaj čakajo na oportunistične gnoje, ki bi radi ob njihovi sociali lagodno živeli, ko pa bo kaj "zagustilo", jo bodo takoj spet popihali drugam.

      • Očitno se bomo v naslednji fazi razprave najprej morali ukvarjati z metaforami. Kaj je "skupna malha", iz katere "upokojenci, javni uslužbenci, študentje, brezposelni, pa razni drugi subvencioniranci, kot npr. kmetje, duhovščina, kulturniki itd." domnevno le jemljejo?

        To očitno ni BDP, saj po vseh konvencionalnih definicijah BDP našteti vanj tudi prispevajo. Če je "malha" proračun, je zadeva enaka: tudi tja našteti prek davkov prispevajo.

        Aha, torej je kleč v tem, da našteti "paraziti" v proračun sicer prispevajo, vendar istočasno iz njega še več črpajo, in je njihova bilanca torej negativna?

        Če to drži, bi bila državna bilanca brez njih bolj zdrava, saj so "neto" negativna postavka. Za zdravo ekonomijo se tako lahko odrečemo se lahko študentom (in njihovim učiteljem), umetnikom, subvencioniranim kmetom, itd …

        Ostane samo še manjše vprašanje, kako bo ta ekonomsko zdrava in produktivna družba izgledala. Bo to družba malih podjetnikov (figure, ki v tovrstnih metaforah običajno nastopa kot vrhunska prispodoba zdrave produktivnosti), ki bodo proizvajali, hm, zobotrebce?
        Tiskarjev itak ne bomo potrebovali, saj v popolni družbi ne bo več treba tiskati tako parazitskih proizvodov, kot so recimo knjige. Ker smo se znebili parazitskih študentov in njihovih prevzetnih učiteljev, tudi ne bo potrebe po high-tech proizvodih. Nihče jih ne zna delati in nihče jih ne potrebuje.

      • Ne bom dolgovezil, samo predstavil bom preprost izračun. Na eni strani približno 550 tisoč upokojencev, 150 tisoč javnih uslužbencev, 100 tisoč študentov, 100 tisoč brezposelnih, 350 mladoletnih, to je skupaj 1,25 milijona. Na drugi strani je zaposlenih v privatnem sektorju mislim da okrog 650 tisoč (od teh jih res nekaj ustvarja še manj, saj so mnogi zaposleni v državnih firmah ali pa v glavnem poslujejo z državo ali od nje prejemajo razne subvencije). Sedaj 1,25 milijonov ljudi po dolgem in počez striže tistih nesrečnih 650 tisoč ovc in to še perverzno označuje kot socialno pravičnost. Pravijo, da je demokracija vic o dveh volkovih in eni ovci, ki debatirajo o tem, kaj bodo imeli za večerjo. Mislim, da ta šala dobro ponazarja trenutno situacijo v Sloveniji.

    10. @Anonimni 02.13: Socialni turizem je dejstvo, a:

      (1) za Slovence/ke ne velja kar vsevprek. Po migracijskih trendih masovnih IZseljevanj ne gre pričakovati, in na tej predpostavki temeljijo projekcijske napovedi demografskih gibanj (zlasti srednji scenarij);

      (2) države z razvito (znano radodarno) socialno zaščito se pred tem skrbno zavarujejo, tudi s časovno investicijo do upravičenosti. Primer: na Švedski postane zaposlena oseba upravičena do plačanega bolniškega dopusta približno leto dni po registraciji pri socialni zavarovalnici. Mnogi sploh ne vedo, da registracija ni avtomatska (s podpisom delovne pogodbe), in da lahko na odločbo čakaš tudi več mesecev. Tako lahko ostanejo brez upravičenosti do pravice, ki jo financirajo, pristop pa ima lahko tudi vrsto drugih negativnih posledic, zlasti v primeru začasnih zaposlitev.

      V ilustracijo še hipotetičen primer s konkretnimi praktičnimi posledicami. Zakon ponuja nerezidentu Švedske (ne glede na državljanstvo) upravičenost do starševskega nadomestila, v kolikor je partner rezident Švedske. Pri praktični izpeljavi pa se konkretno zaplete, saj ni jasno, kako izpeljati upravičenost glede na lokalno zamejenost pravice do dopusta in nadomestila v primeru nerezidenta. Socialni turizem v praksi pogosto ne ustreza konceptu, česar pa se socialni turisti pogosto ne zavedajo.

      Ad selitveni vzorci na Švedsko: zanjo velja razmeroma odprt trg delovne sile. Trenutno primanjkuje, čez palec, zdravniškega in medicinskega osebja, največja težava pa je jezik.

    11. Kot so že nekateri prej napisali, gre za enega tistih člankov, ki si vzame za referenco neko državo, ki v določenem pogledu nudi več in potem nekako sklepa, da tudi nam to pripada. Nekaj dni nazaj sem imel priliko govoriti z nekaj Danci in ker sem sam starš pol leta starega otroka, pa tudi eden izmed tistih Dancev ima dva majhna otroka, je debata nanesla na to "problematiko". Ne pozabite, da je Danska prav tako skandinavska država, nam za vzor, je država z izjemno visokimi davki in odlično socialo. Pri porodniški je pa tako, da prvih šest mesecev pripada enemu od staršev polno nadomestilo plače, naslednjih šest mesecev pa nadomestilo v višini minimalne plače. Žena sogovornika je zdravnica in je po šestih mesecih porodniške (logično) šla nazaj na delo.

      Sicer pa primerov je kolikor hočeš, ampak tarnanje nad preprostim dejstvom, da gre nekomu bolje, je totalno kontraproduktivno. Slovenija žal vsako leto porabi 2G€ (2 milijardi evrov) več, kot uspe pobrati z davki, kar smo kratkoročno reševali z norim zadolževanjem, dolgoročno pa to seveda ne bo šlo. Zato avtorici tega članka zastavljam preprosto vprašanje: Kaj torej narediti? Kje zmanjšati javno porabo in kje več pobrati z davki? Pa ne pozabi, da dveh milijard ne moraš privarčevati z nekimi kavicami in demonstrativnim znižanjem plač poslancev za 50%. V povprečju mora VSAK prebivalec bodisi 1000€ več prispevati, ali pa 1000€ manj dobiti od države!

      • @: "V povprečju mora VSAK prebivalec bodisi 1000€ več prispevati, ali pa 1000€ manj dobiti od države."

        Ali ne bi bilo bolje, če Vlada 1000€ ne bi, bom vljuden, vrgla skozi okno.

      • A si ti sploh razumel citirani stavek? V njem pravim, da mora vlada bodisi dve milijardi (1000€ na prebivalca) več pobrati z davki, ali pa toliko zmanjšati porabo (ali pa kombinacijo tega). Če ti praviš, da naj toliko zmanjša porabo (toliko manj da naj vrže skozi okno), bodi prosim še toliko vljuden, da poveš kje točno naj vlada zmanjša javno porabo.

        PS: Za začetek si najprej poglej kakšna sploh je struktura javne porabe, pa kaj vlada sploh lahko kratkoročno spreminja (če se ne motim, je okrog 2/3 porabe fiksirane), potem pa pridi na dan s planom za dvo-milijardno zmanjšanje javne porabe na letni ravni.

      • Mislim, da sem ga razumel. Seveda mi je jasno, da gre pri vladi za dve milijardi. Sprašujem, kam se nam mudi? Kdo nas ter(j)a? Na podlagi česa si jemlje to pravico?

        Kje naj vlada zmanjša javno porabo? Pri javnih naročilih. Pri financiranju projektov. Da preneha z metanjem denarja, kot so se ga šli v primeru preplačanega avtocestnega programa* ali TEŠ 6 ali da se preneha dogajati tisto, kar je tudi "protikorupcijska komisija" dokazala, torej, da se ob vsaki menjavi vlade pojavi določeno število "podjetij", katerim naglo naraste obseg poslovanja z "državo" ali recimo, da se ne vrže 3 milijone evrov v projekt "univerzijada" (namesto da bi ta denar namenili za polnopravno članstvo v CERN-u) ali …

        Ob vsem tem se mi zdi nesramno od ljudi zahtevati, da "zategujejo pas", sploh pa ne na področju, ki je opisano v blogu.

        *Po nekih projekcijah je program preplačan za okoli 2 milijardi – meni se sicer zdi ta številka pretirana, ampak … – kar sovpada s številko s katero se "spopada" vlada

      • "Mislim, da sem ga razumel. Seveda mi je jasno, da gre pri vladi za dve milijardi. Sprašujem, kam se nam mudi? Kdo nas ter(j)a? Na podlagi česa si jemlje to pravico?"

        Kdo nas terja? Terja nas dejstvo, da si v prihodnje ne bomo več mogli sposojati dve milijardi na leto. Saj verjetno se strinjaš, da z zadolževanjem dolgoročno ni mogoče financirati javne porabe in da je dolgove nekoč potrebno tudi vrniti ali pa v nedogled plačevati obresti? Verjetno ti je tudi jasno, da stroški obresti nelinearno naraščajo s količino sposojenega denarja, ker se obrestna mera z njo zvišuje.

        "Kje naj vlada zmanjša javno porabo? Pri javnih naročilih."

        Če se ne motim, tudi to počne. Vendar se tu skriva precej manj od dveh milijard letno.

        "Pri financiranju projektov. Da preneha z metanjem denarja, kot so se ga šli v primeru preplačanega avtocestnega programa* ali TEŠ 6"

        Avtocestni program se je itak bolj ali manj zaključil in za nazaj lahko kvečjemu iščemo krivce za nateg stoletja. TEŠ 6 je pa tudi v tako zatečenem stanju, da bomo davkoplačevalci v vsakem primeru nategnjeni, ne glede na to ali nadaljujemo s projektom, ali ga ustavimo.

        "ali da se preneha dogajati tisto, kar je tudi "protikorupcijska komisija" dokazala, torej, da se ob vsaki menjavi vlade pojavi določeno število "podjetij", katerim naglo naraste obseg poslovanja z "državo" "

        In kako veš, da ta vlada s tem nadaljuje? To kar opisuješ seveda je svinjarija, ampak koliko točno denarja se tam izgubi? Če ustaviš eno svinjarijo za 100 milijonov evrov, ne boš privarčeval za dve milijardi evrov. Upam, da bodo vseenno to ustavili.

        "ali recimo, da se ne vrže 3 milijone evrov v projekt "univerzijada""

        To sranje je ta vlada ustavila.

        "Ob vsem tem se mi zdi nesramno od ljudi zahtevati, da "zategujejo pas", sploh pa ne na področju, ki je opisano v blogu."

        Tudi meni stanje niti najmanj ni všeč. Žalostno dejstvo pa je, da edina alternativa, ki smo jo do sedaj videli, je drvenje v grški scenarij. Če je tebi to ljubše, tudi prav. Meni ni.

        "*Po nekih projekcijah je program preplačan za okoli 2 milijardi – meni se sicer zdi ta številka pretirana, ampak … – kar sovpada s številko s katero se "spopada" vlada"

        Spet se kaže tvoje pomanjkanje občutka za številke in velikostne rede. Pri avtocestah so nas domnevno nategnili za dve milijardi v ca. dvajsetih letih. Trenutno se spopadamo s primankljajem v višini dveh milijard NA LETNI RAVNI, torej DVAJSETKRAT večjo številko!

      • Nisem prepričan ali je primerno na tujem blogu razpravljati, v primeru da ni, naju bodo upam opozorili.

        Mogoče imam res pomanjkljiv občutek za številke, verjetno za to, ker mi praviloma ne povedo veliko. Ko že omenjaš občutek za številke, bi bilo verjetno na mestu opozoriti, da Republika Slovenija ne mora vrniti dveh milijard v letu 2012, primankljaj moramo (po direktivi) zmanjšati, mislim da do konca leta 2013 izpod 3 odstotne točke. Če se motim me prosim popravi. Minister za finance je predstavil nek cilj, zmajšanja primanjkljaja v letu 2012 za 800 miljinov evrov. Nekateri pravijo, da to ni možno. Bog si ga vedi. 🙂

        – "avtocestni program": (neodvisno) raziskati dogajanje, v primeru ugotovljenih nepravilnosti, vsem vpletenim pobrati vse premoženje, tako doma, kot v tujini (kar je pač moč storiti)

        – "TEŠ 6": takoj ustaviti projekt, ker bo škoda veliko manjša, kot če ga nadaljujemo. Tam še kar gradijo brez dovoljenj?

        – "univerzijada": Ustavila, ker je morala – OK špekulacija, ampak … – Treh milijonov ne bomo videli nikdar več.

        – "alternativa": "Drvenje v grški scenarij", je poceni ideološko strašenje. Posluževala se ga je (neo)liberalna frakcija SD, poslužuje se ga tudi sedanja Oblast. Alternative so.

        Sam se ob takih temah vedno vprašam po etiki. V postu Jane S. Javornik se veliko tem dotika tudi etike v družbi – nisem vedel, da sta Slovenija in Švedska državi, ki sta prvi starševski dopust odprli obema staršema. Tisto, kar nisem mogel razbrati je, kakšna je etika prebivalstva ene in druge države do zakonov, institucij, do drugih ljudi, okolja v katerem bivamo in kakšna je etika "Države" do ljudi, ali so zakoni pravični, ali preprečujejo kriminal – zelo simptomatična je izjava g. Zidarja, da sploh ne ve česa je kriv – ali zakoni vedno bolj in bolj krčijo naše svoboščine …

        Zato pravim, da si vzamimo čas, razmislimo in si odgovorimo, kaj sploh želimo. Za kaj takega pa dejansko potrebujemo "nove" obraze.

      • "Ko že omenjaš občutek za številke, bi bilo verjetno na mestu opozoriti, da Republika Slovenija ne mora vrniti dveh milijard v letu 2012, primankljaj moramo (po direktivi) zmanjšati, mislim da do konca leta 2013 izpod 3 odstotne točke. Če se motim me prosim popravi. Minister za finance je predstavil nek cilj, zmajšanja primanjkljaja v letu 2012 za 800 miljinov evrov."

        Ja tako nekako. Če takoj zmanjšamo porabo za dve milijardi, sledi razpad sistema. Vseeno pa moramo imeti pred očmi tisto, kar je dolgoročno vzdržno. Primankljaj pod 3% vsekakor ni.

        ""avtocestni program": (neodvisno) raziskati dogajanje, v primeru ugotovljenih nepravilnosti, vsem vpletenim pobrati vse premoženje, tako doma, kot v tujini (kar je pač moč storiti)"

        Iz tvojih ust v božja ušesa! Samo realnost je pa taka, da so večino tega denarja že zagonili in česar ni, še vojska ne vzame. Pa tudi tistega, kar so poskrili v tujini, verjetno ne bomo nikoli več videli. Če bo cestna trojica dejansko šla v zapor (v kar jaz osebno dvomim), bo to nekaj nepredstavljivega za Slovenijo. Realno gledano se lahko kvečjemu kaj naučimo iz te drage šole in ne ponovimo iste napake pri železnicah in ostalih investicijah. Če nam to uspe, smo lahko izjemno veseli.

        ""TEŠ 6": takoj ustaviti projekt, ker bo škoda veliko manjša, kot če ga nadaljujemo. Tam še kar gradijo brez dovoljenj?"

        Jaz osebno sem proti TEŠ 6 na način, kot se gradi, ker je zaradi vse korupcije bistveno predrag. Sem pa tudi proti temu, da se na vrat na nos ustavi projekt, v kolikor so s tem povezani stroški previsoki. Kolikor je meni znano, bi bila ustavitev TEŠ 6 skoraj tako draga, kot dokončanje, pa še nove elektrarne ne bi imeli. Nekaj podobnega je storila prejšnja Janševa vlada z odpravo tistih idiotskih avtomobilskih nalepk, kjer so potem (zaradi pogodb iz časa prejšnje vlade) morali plačati visoke penale. Jebi ga, pogodba je pogodba in jo je potrebno spoštovati, pa četudi jo je sprejel tvoj predhodnik in je zelo škodljiva za državo in državljane.

        ""univerzijada": Ustavila, ker je morala – OK špekulacija, ampak … – Treh milijonov ne bomo videli nikdar več."

        Itak. Samo ne po zaslugi te vlade. Pa tudi če odgovornega obesimo za jaj**, tega denarja ne bomo več videli. Kar je bilo, je bilo…

        ""alternativa": "Drvenje v grški scenarij", je poceni ideološko strašenje. Posluževala se ga je (neo)liberalna frakcija SD, poslužuje se ga tudi sedanja Oblast. Alternative so."

        Noro zadolževanje (doslej edina videna alternativa) po mojem mnenju vodi v grški scenarij. Mislim, da to ni nobeno strašenje, ampak dejstvo. Sicer pa nima smisla prepirati se o tem. Če misliš, da je treba namere vlade ustaviti, pač sodeluj pri tem. Jaz ne bom. In če se bodo potem moje napovedi začele uresničevati, bom jaz z družino (pa še marsikdo od mojih znancev) popihal v tujino.

        "Zato pravim, da si vzamimo čas, razmislimo in si odgovorimo, kaj sploh želimo. Za kaj takega pa dejansko potrebujemo "nove" obraze."

        Za razmislek je bil čas leta 2005. Sedaj je na žalost čas samo še za majhen buldožer s slovenskim državljanstvom. Naslednja stopnja je velik buldožer s tujim državljanstvom. Verjetno boš rekel, da strašim. Če tako misliš, tudi prav. Kot sem rekel, ko se bomo bližali grškemu scenariju, bomo z družino spakirali kovčke. Oba z ženo imava izobrazbo, ki ni vezana na Slovenijo, tako da glede tega nisem pretirano zaskrbljeni. Veselim pa se tudi ne.

        Z novimi obrazi pa ni problem v tem, da jih ne bi bilo, ampak v tem, da so njihovi mentorji začeli kariero bodisi v enopartijskem sistemu ali pa v ilegali, kot alternativa prej omenjenim. Normalno je, da imajo novi obrazi stare mentorje, problem pa je v tem, kakšne mentorje imajo pri nas. Za normalozacijo stanja oz. zrelo demokracijo bodo žal potrebna še desetletja.

    12. Z zanimanjem sem prebral tekste, imel pa bi eno vprašanje in sicer glede primerjanja etike švedske in slovenske družbe. Etike v politiki, gospodarstvu, znanosti, etike vseh nas do "skupnega" …

      Se pa povsem strinjam, da je potrebno to namero, naše "mesijanske" Vlade, preprečiti.

      R. Waters je eno od svojih pesmi, na albumu The Wall, naslovil: "Bring the Boys Back Home". Bodo ženske, ki bodo rodile, v miru skrbele za svoje otroke.

    13. Vzponu fašizma, ki smo mu priča, se je treba odločno upreti. Vlogo židov ta trenutek, danes, prevzemajo javni uslužbenci.
      Gospodarstvo je treba na novo premisliti. Človekovo gospodarstvo je transformacija narave in je mogoče le v naravi. Če samo zagotovimo da bodo mašine laufale-to ne bo rešitev, ampak dawnfall. Gospodarska rast je tista, ki vodi v krizo in ne obratno.
      agata

      • @agata: "Vzponu fašizma …" Točno to, začeti moramo poimenovati družbene fenomene z ustreznimi pojmi. Zgolj v tem primeru bo moč spregledati vse te "demokrate", kateri nas vlečejo v ta sistem.

    14. Zanimivi komentarji. Z željo po nadaljevanju strpne razprave poudarjam, da namen zgornjega bloga ni vrednotiti (2!) ukrepov, temveč opozoriti na enostranskost sprejemanja odločitev in neupoštevanje dolgoročnejših (širše družbenih) posledic le-teh.
      Aktualni odločevalni model ima natančno toliko spremenljivk, kolikor jih aktualna oblast hoče/zna … vključiti. Omenjena predlagana ukrepa ne učinkujeta zgolj na javno blagajno, ampak kratkoročno in dolgoročno sooblikujeta ravnanje ljudi tudi v delu z dolgoročnejšimi družbenimi (!) učinki: tako v smislu razkroja skupnostnih vezi kot konkretnih sociodemo trendov.
      Sporočila predlaganih ukrepov so dvoumna: naj ljudje rojevajo (več) ali ne, naj delajo dlje ali ne? Nedvomno je le, da naj tisti, ki ostajajo zaposleni (srečniki in srečnice!), delajo več – za manj.
      Kvaliteta življenja je nižja, z njo tudi kolektivna pričakovanja o tem, kaj je 'možno in realno'. Slo (za razliko od Švedske, Danske itd.) še uvrščamo v države s prevladujočimi materialističnimi vrednotami: eksistencialna stiska na kolektivni ravni namreč izpostavlja potrebo po »imeti« – ekonomskem preživetju posameznika/ce, kateri podreja "kvaliteto življenja" (torej »ljubiti« in »biti«). Sledi: nižja kot so pričakovanja, manjša so razočaranja. Pragmatično. A evropska poročila (npr. EIRO) že kažejo, da večja kot je finančna stiska na ravni gospodinjstva«, več je (toleriranega) izkoriščanja na strani lastnikov kapitala.
      Zgoraj obravnavana ukrepa kažeta ideološko usmerjenost politične elite, ki, v skladu s teorijo, razmejita družbeno in individualno odgovornost (v tem primeru skrbi za otroke). Narava predlaganih ukrepov ne izraža le makrofinančne stiske, temveč tudi ideološko opredelitev ZA individualizacijo tveganja (starševstva). Podobno kot na Poljski, ZDA, Irski … kjer je, če naj gospodinjstvo preživi, nujna zaposlenost obeh, varstvo pa prepuščeno njunim zasebnim virom (finančnim in socialnim).
      Pri oceni učinkov posledic sprememb v porodniškem nadomestilu bo ključna politična (sic!) odločitev o omejenosti le-tega navzdol IN navzgor. Posledice te odločitve bodo različne za RAZLIČNE družbene skupine – iz javne razprave ni jasno, da jih vlada pozna.
      Vrnimo se k Sloveniji in Švedski, ki (še) prevzema (velik) del odgovornosti oz. tveganja starševstva. Upoštevajoč njuni kupni moči (BDP pc in povprečne dohodke) in (maks) cene otroških vrtcev bi Slovenija lahko, vse ostalo enako, vrtčevska mesta prodajala (sic!) po ceni 61 EUR/otroka. (Trenutna POVPREČNA cena starševskega prispevka v Slo znaša 146 EUR, kar pri progresivni lestvici odmerjanja višine plačila pove malo – povprečje je, zakon matematike, občutljiv na distribucijo in skrajnosti, Slo pa geografsko prerazdrobljena, da bi razumeli ta vidik dostopnosti). Jasno je: aktualna progresivnost zajeda v kupno moč srednjega razreda, ki storitev finančno vzdržuje, vrednotno pa vedno manj podpira. Je to etično? Stvar vrednotne naravnanosti družbe. Z ideološkega vidika se zdi, da je dostopnost slo vrtca zgolj konceptualna,manj dejanska; s tem tudi 'obljubljen in pričakovan' družben del odgovornosti za starševstvo, vsaj za srednji razred.
      Izpostavljam; predlagani ukrepi dajejo vtis nepremišljenosti. Dvomim, da je za to kriv zgolj slab PR. Z vidika etike bi pričakovala vsaj, da bo (etična) vlada argumentirala utemeljenost posameznih, vsaj tistih družbeno bolj občutljih – ukrepov zunaj ideološkega polja. Družbeno tveganje obstaja TUDI zunaj aktualne javne blagajne, in aktualna oblast me ni prepričala, da je pripravljena sprejeti odgovornosti za svoje enostranske nepremišljene ODLOČITVE.
      P.s.: @Urban: Izvorno besedilo in komentarji pod njim razlagajo, da dilema dopust-služba-varstvo ni zgolj »izbira«; (so)oblikujejo jo namreč dane možnosti, npr. alter varstvo, rezervacijska plača, oportunitetni stroški… Projekcija individualnih izkušenj na pojasnjevanje kolektivnih zato ne more biti ustrezna.

      • "Izvorno besedilo in komentarji pod njim razlagajo, da dilema dopust-služba-varstvo ni zgolj »izbira«; (so)oblikujejo jo namreč dane možnosti, npr. alter varstvo, rezervacijska plača, oportunitetni stroški… Projekcija individualnih izkušenj na pojasnjevanje kolektivnih zato ne more biti ustrezna."

        Jaz sem pojasnil ureditev na Danskem, s katero sem se slučajno "spoznal", ko sem srečal omenjene Dance. In mislim, da je čisto v redu, če na konkretnem primeru povem, kaj to pomeni za tiste z nekoliko višjim zaslužkom (torej, da nekdo s solidnim zaslužkov najverjetneje ne bo izbral minimalca v obdobju 6-12 mesecev otrokove starosti, pač pa bo šel nazaj na delo).

        Sicer pa se mi ne da več razpravljati in ponavljati ista kruta fiskalna dejstva v RS. Kdor hoče, naj v nedogled razpravlja, modruje in zaustavlja poskuse te vlade pri stabilizaciji javnih financ ter čaka na Chucka Norrisa, ki bo breme krize in zavožene politike zadnjih 20+50 let bolj pravično porazdelil. Jaz sem povedal, zakaj pri tem ne bom sodeloval. Povedal sem tudi, kaj bom storil, če/ko bomo šli po grškem scenariju. Verjamem, da to prav nikogar ne prizadene. Tudi mene prav dosti ne prizadenejo taka modrovanja, kot tukaj prevladujejo.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.