O družinskem zakoniku, referendumih in pravih temah za Kvarkadabro

    Konstruktivnih komentatorjev sem vedno vesel in eden od njih je z dvema komentarjema k mojima logičnima objavama deloma dosegel svoje, deloma pa si vsaj zasluži odziv. (Njegov/njen poziv bi bil še za odtenek bolj tehten, če komentar ne bi bil anonimen, a vsaj zaenkrat anonimne komentatorje na Kvarkadabri še zagovarjam.)

    Bistvo komentarja je naslednje vprašanje:

    “Kako to da ne komentirata ne Matej in ne Luka odločitve ustavnega sodišča o dr[u]žinskem zakoniku?”

    Za Luko ne vem, tu pa je moj odgovor v dveh točkah. Prva v bistvu velja tudi kot nekakšno splošno pojasnilo o izbiranju tem za objave na Kvarkadabri, druga pa je namenjena konkretno tej temi.

    1. Čeprav sem počaščen, da vas zanima moje mnenje o tej odločbi, gre za temo, ki se vsaj meni ne ponuja kot silno logična izbira za objavo na Kvarkadabri. Po eni strani zato, ker se mi zdi, da bi bil v zvezi z njo od mene koristen predvsem kak strokovni vpogled v tematiko (o tej poanti sicer več še v 2. točki), pa nisem strokovnjak za družinsko pravo. Po drugi strani pa povezano tudi zato, ker se mi na prvo žogo ne zdi tema, ki bi bila najbolj primerna za (omenjeno strokovno) obravnavo v obliki objave na blogu. Za ene se mi zdi, da sodijo na blog, o drugih se odločim napisati IUS kolumno, spet tretje zahtevajo resnejši strokovni ali celo znanstveni članek. Kot rečeno, taka odločba US s področja, ki po strokovni plati ni moje (a je hkrati dovolj blizu po temeljni izobrazbi, da bi bralcu lahko nehote izpadlo, kot da na tako področno strokovnost namigujem), ni ravno najboljši kandidat za objavo na blogu.

    2. Uvod v drugi del odgovora pa ponuja že vaše vprašanje – češ, zakaj ne komentirava “odločitve Ustavnega sodišča o družinskem zakoniku”. US seveda ni odločalo o družinskem zakoniku (oziroma denimo o njegovi skladnosti z Ustavo), temveč o dopustnosti referenduma o tem zakoniku. Sliši se kot droben detajl (morda zadevni komentator tudi poreče “no, saj vemo, na kaj sem meril” ), a je vendarle pomemben, saj se je vprašanje res nanašalo zgolj na dopustnost referenduma, zaradi česar se je US vsebinski presoji samega zakonika v veliki meri izognilo. (Ali je bil to priročen alibi za politično plašno sodišče, priročna okoliščina za sodnike, ki referendumu po vsebini pritrjujejo, ali pa načelno vodilo za nepristranske sodnike, ki so želeli čim bolj zvesto opraviti svoje ustavno poslanstvo, presodite sami.)

    Če to misel povem še malo drugače: marsikomu se morda zdi odločba aktualna tudi kot odločitev o samem družinskem zakoniku (češ, sodniki US vsebinsko pritrjujejo pobudniku za razpis referenduma), vsekakor pa bi nemara marsikdo ob njej razpravljal predvsem o vsebini zakonika in vsebinskih namerah tistih, ki mu nasprotujejo. To je seveda smiselna in najpomembnejša razprava. Ugibam, da bi tudi komentator verjetno raje kot o odločbi o dopustnosti referenduma razpravljal o samem družinskem zakoniku in (ne)razumnosti tistih, ki mu z referendumom želijo nasprotovati. A to je razprava o vrednostnem nazoru z drugačnim  izhodiščem, pri kateri je odločba ali njena izmuzljivost lahko zgolj nekakšna kolateralna škoda. Če se želite koncentrirano lotiti same odločbe in ločenih mnenj, pa se podajate predvsem v razmislek o tehničnih vprašanjih pristojnosti US, narave zakonodajnega urejanja in doktrine političnih vprašanj, ki vsaj na videz in neposredno nimajo nič za opraviti z vsebino zakonika ali referendumske pobude.

    8 KOMENTARJI

    1. Strinjam se z Matejem, kritika sodb US je konstruktivna, kolikor poteka res na najvišji ravni.
      (Hkrati pa moram priznati, da sem kot prava nevešč državljan imel podoben – nedvomno neosnovan -občutek o nelogičnosti 23. odstavka odločbe, kot najin Anonimni 🙂

      "23. Ker torej zavrnitev DZ na referendumu ne more povzročiti protiustavnih posledic, se Ustavnemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z razlogi, ki naj bi te posledice utemeljevali."

    2. Poanta te točke obrazložitve je ravno tista izmuzljivost, priročnost ali načelnost (glede na vaš občutek), s katero se je Ustavno sodišče izognilo odločanju o vsebini in implikacijah zakonika. Razlog za tak sklep je povzet v 21. točki obrazložitve. US je primerjalo pravne posledice zavrnitve zakonika s posledicami uveljavitve zakonika glede na status quo in ugotovilo, da bi v obeh primerih obstoječa ureditev ostala v uporabi še eno leto (ker bi referendum za eno leto zavezal roke Državnemu zboru, a tudi zakonik predvideva enoletni odlog, preden bi se začel uporabljati). Ker naj bi torej bila praktična posledica oziroma pravni položaj enak v obeh primerih, je po mnenju US težko govoriti o protiustavnih posledicah referenduma, ne da bi jih pripisali že samemu zakoniku, ki ga referendum želi razveljaviti. Tu pa se res skrivajo logična protislovja.

      (Sicer je v tej zvezi povedno tudi odklonilno ločeno mnenje sodnice Pogačarjeve, da ima odlog uporabe zakonika svoj smisel v tem, da se za njegovo uspešno izvajanje lahko v vmesnem obdobju sprejmejo vsi potrebni podzakonski predpisi, in da odložena uporaba zakonika ne pomeni, da v vmesnem času ni del pravnega reda. Se sliši kar prepričljivo, a gre tudi tu za "tehnično" vprašanje, ki se prav tako ne ukvarja s presojo same vsebine zakonika.)

    3. Verjetno blog dejansko ni format v katerem bi lahko Matej podal komentar na nivoju, katerega si tema zasluži. Ampak, seveda z vsem dolžnim spoštovanjem do Mateja, mene njegovo mnenje pravzaprav ne zanima. Pravniki (US je pravzaprav svoje povedalo; Nekateri se že veselijo)

      Pred časom sem na forumu skušal predstaviti "spekulativni realizem" – seveda na nivoju katerega sem, kot laik, sploh sposoben, kar mi, izključno po moji krivdi, ni supelo – in sem objavil vir, diplomsko nalogo, v kateri avtor v uvodu opiše bitko in nazorno pokaže, kako določen dogodek, bitko (v "našem" primeru, sodba US) ne more (ne sme) obravnavati zgolj en diskurz – v "našem" primeru pravniški. Sam si želim slišati tudi komentar filozofov, sociologov, kulturologov, medicine … – glede na to da se obravnava tema glede "človekovih pravic", pravzaprav celo bolj, kot pa mnenje pravnikov.

      Ne moremo dopustiti, da o "problemu človekovih pravic" Govori zgolj diskurz prava.

      problemi

    4. Problemi, delno se (docela) strinjava, delno pa ne.

      Res je, kot sem tudi sam hotel povedati, razprava o družinskem zakoniku je razprava, ki je ne moremo (in ne bi smeli) razumeti zgolj kot tehnično razpravo o pravnem vprašanju. To ne pomeni, da vas moje mnenje ne bi smelo zanimati (haha, saj sicer seveda nič ne zamerim, a poanta ostaja), le da bi vas moralo zanimati moje mnenje kot člana iste politične skupnosti, ne pa (zgolj) moje mnenje pod rubriko nekega pravnega strokovnjaka.

      V tem oziru opisanemu "realizmu" v konkretni zadevi pritrjuje tudi Ustavno sodišče ali vsaj določeni sodniki, ko razmišljajo o tem, da gre tu v bistvu za "politično vprašanje", ki ga je treba reševati v političnem procesu in ne s sodnim razsojanjem. (To je nasploh osrednja poanta določanja meril doktrine političnih vprašanj, ki v ZDA in Evropi sem ter tja priplava na površje.)

      Po drugi strani pa seveda obstajajo tudi meje in vprašanja, ki za ustrezno razrešitev zahtevajo pravno znanje. Kleč je prav v občutljivi nalogi, da prepoznaš, katera vprašanja so tista, ki jih lahko v celoti prepustimo (dnevni) politiki, katera so tista, pri katerih morajo pravniki igrati vlogo linijskih sodnikov, in katera tista, pri katerih se mora (dnevna) politika docela umakniti višjim vodilom pravne države.

      (Tako kot je pri avtomobilu odločitev o barvi karoserije ali o izbiri velikosti motorja (skoraj) v celoti prepuščena laičnemu kupcu, glede presoje o tehnični korektnosti vozila (ali so denimo zavore dovolj dobre) pa se mora ta podrediti oceni strokovnjaka.)

      Tudi o tem, kje so te meje, pa mora nekdo imeti končno pristojnost; običajno tako ali drugače končamo pri pravnikih – pri ustavnih oziroma najvišjih sodiščih.

    5. Resnično sem se malce nerodno izrazil, vsekakor rad slišim tvoje mnenje – ga z velikim zanimanjem berem/poslušam tudi v drugih medijih.

      V zgornjem postu tudi nisem želel reči, da pravo pri tem vprašanju nima kaj za reči. Pravim, da je ono svoje reklo, skozi odločbo US. Seveda bo o temu tekla beseda tudi znotraj pravniških krogov, vendar sodba US je bila izrečena, pika.

      Problem, ki ga vidim je v tem, da preden se izreče sodba, ne predhodi kvalitetna, poglobljena, argumentirana debata ("vključenost") tudi drugih diskurzov, ki bi "vzpostavili" neko novo polje (družbeno vez -diskurz), torej »tisto, kar pogojuje ves govor, ki se v njem lahko producira« (Lacan). V takšni situaciji bi bilo verjetno Ustavnemu Sodišču veliko lažje odločati, pravzaprav sploh ne bi imelo o čemu odločati, ker bi "problem" uredili na edini možen human, etičen, razumen način.

      problemi

    6. Saj sem takoj razumel na prijazen način v smislu resne poante, brez skrbi, le da sem na želeno poanto (dovolj so že govorili pravniki, dajmo še drugi) želel hudomušno pledirati v prid ugotovitvi, da imamo tudi pravniki človeško plat, ki se ne pokriva nujno v celoti z našimi pravnimi stališči.

      Gotovo mora biti razprava širša – vprašanje je le, koliko je taka širša (splošna) debata smiselna tedaj, ko smo že prišli do sodišča in mora to odločiti. Odločitve sodišča sam ne bi želel pogojevati s prepričljivostjo obpravnih (ali celo nepravnih) argumentov, seveda pa je taka razprava smiselna in potrebna ob vsakokratnem snovanju ureditve, ki naj jo nato tudi sodišča varujejo.

      V idealni družbi pa prava res sploh ne bi potrebovali. (Oziroma bi ga živeli, ne da bi se tega posebej zavedali.) Na veselje pravnikov in žalost docela poštenih ljudi (pri čemer sta množici seveda presečni) pa temu ni tako in pravne vzvode za reševanje sporov žal krepko potrebujemo.

    7. Dober intervju z Cirilom Ribičičem v današnji Mladini:
      "Ustavni sodniki pravijo, da bo vsebinska presoja mogoča kasneje; sam dodajam, da bo mogoča le, če bo zakonik prestal referendumsko preizkušnjo"

    8. Nisem ciljal na idealno družbo – povsem iskreno niti ne vem kako naj bi takšna družba izgledala, OK, idealno, ampak … Želel bi si, da bi dosegli stopnjo, na kateri bi lahko rekli, da živimo v "normalni" družbi, v družbi v kateri ne bi bila možna segregacija na osnovi spolne usmerjenosti. Daleč od sanjanja glede idealne družbe.

      Kaj bi o istem "problemu" (sodba US) povedali, v primeru, da bi poleg vseh obstoječih členov zakona, imeli še člen, ki bi govoril o tem, da tudi temnopolti (črnci) ne smejo "posvojiti" otroka – saj pošteni krščanski slovenski plebs dobro ve, da so oni tam dol navadni divjaki in … – Vem, banaliziram in verjetno to ni niti na mestu niti primerno, ampak, ali ne bi bila v tem primeru sodba US povsem absurdna. Torej, zakaj ne bi tudi tej sodbi rekli, da je povsem absurdna? Če je temu res tako, kaj "storiti" s sodniki, ki izrekajo "absurdne sodbe"?

      O absurdnosti, po moji presoji, govori tudi zgornji odlomek intervjua na katerega je opozoril Luka.

      problemi

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.