Časolov #1: vmesne kolumne

    Redni Kvarkadabrarji (Kvarkadabraniki / Kvarkidabri) ste morda že opazili, da sem že skoraj dva meseca nazaj malo potihnil. Iz razloga, ki nezadržno raste. A vseeno se mi zdi prav, da skušam vsaj malo poročati o relevantnih vmesnih dogodkih, kolikor jih je že bilo takih, da so vam tako ali drugače na voljo.

    Najprej z IUS kolumnami, ki sem objavil v vmesnem obdobju in so kot vedno prosto dostopne na spletu:

    – ena je govorila o humorju na sodišču;

    – ena o pomenu imena (za sodne odločbe);

    – ena o po mojem mnenju neplodnem pavšalnem trenju med javnim in zasebnim sektorjem in

    – zadnja od ponedeljka o iskanju idej za povrnitev zaupanja v pravo.

    Kot vedno velja, da bom vesel odzivov med komentarji, čeprav se nanje morda ne bom odzval brez zamude.

    2 KOMENTARJI

    1. En kratek komentar na kolumno o povrnitvi zaupanja v pravo (in morda navezavi na zaupanje v znanost, po mojem sta vprasanji precej podobni). Kljub temu, da se pretezno strinjam z oceno vseh razlicnih faktorjev, ki po Matejevem mnenju vodijo do nezaupanja v pravo, bi rad predstavil precej bolj enostavno tezo o razlogih za nezaupanje; ljudje prava ne razumejo in tudi ne vedo, kaj lahko od prava pricakujejo. brez tega pa tudi ni zaupanja. Razlog po mojem mnenju tici v kompleksnosti in pretirani dinamicnosti prava. Zdi se namrec, da je pravo v prvi vrsti namenjeno pravnikom in ne ljudem – zakoni, ki sem jih moral v zadnjih letih (zaradi takih ali drugacnih razlogov) prebirati so mnogo predolgi, prevec kompleksni, spremijali so se vsako drugo leto – predvsem pa nekdo, ki zakone prebira, tezko razume, cemu so posamezni cleni namenjeni, saj se ti cleni ponavadi ne sklicujejo na bralcu razumljive situacije, pojme in koncepte, temvec predvsem na druge zakone ter pravne izraze (ki so pogosto dvoumni ali pa se vsaj taki zdijo). Najti informacije v zakonodaji je tako precej nemogoce – in tu tici prvi vzrok za nezaupanje, kako zaupati nacemu, cesar ne razumes (znanost ima podobne tezave, ampak ima vsaj to sreco, da temelji na, no, neki "resnici", meritvam nasega sveta, ki se vsaj na Zemlji ne spreminja prav hitro – ce prihaja do hitrih sprememb ali tezko merljivih pojavov (klimatske spremembe), potem zaupanje tudi tu hitro pade)? Se huje je to, da to nerazumevanje ni prisotno samo pri nepravnikih, temvec pogosto tudi druge ustanove (vse omenjene v Matejvem prispevku) ne razumejo prava, prihaja do napak, izkoriscanj, itd… Kar privede do vtisa neenakosti pred zakonom (tisti, ki ga uspe razumeti, oziroma placati, da se zakon razume, tako kot je treba, ali odvetnikom ali celo nekaterim sodnikom, (vsaj tak vtis se pogosto dobi…)) in seveda do pricakovanja, da ti pravo pravzaprav ne bo kaj dosti pomagalo k dvigu kvalitete zivljenja.

      resitev? spomnim se enega TED govora par let nazaj, ko je nek ameriski pravnik pridigal o resevanju ameriskega gospodarstva preko poenostavitve ameriskega pravnega sistema – kakor se spomnim so par zakonov in par obrazcev (ljudje se se vedno pri pravu vecinoma srecujemo z obrazci, ki so posledica izvajanja prava, in ne s samimi zakoni), malce poenostavili in s tem znizali stroske, naredile postopke hitrejse in bolj transparantne itd. Sem poskusil najti ta TED talk, ampak brez uspeha, ce se ga kdo spomni in ima link, bi ga bili pa verjetno vsi veseli. no, to je vsekakor moj komentar – naj se nas pravni sistem in seveda tudi evropski prevede v razumljivega (kakih 50x krajsega), z jasnimi nameni, pa se bo zaupanje v pravo zelo hitro povrnilo. Druga moznost pa je, da se seveda vse institucije, ki jih je Matej omenil v svoji kolumni naucijo uporabljati trenutno pravo tako kot se spodobi, v kar pa ne verjamem prevec.

      Matej, morda bi bila to lahko seminarska naloga za tvoje studente – daj jim en slab zakon, in naj napisejo novega. ce bi jim slo dobro, lahko v 5 letih spremenijo vso zakonodajo 🙂

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.