Kako prižgati študenta?

    Vprašanje iz naslova je zastavljeno v duhu te objave, nanaša pa se na naslednjo težavo:

    Scenarij A: Študent 1. letnika septembra končno izpolni pogoje za vpis v 2. letnik, pogleda po ne preveč (ali ne dovolj) visokih ocenah v indeksu in zavzdihne: “Hopla, tole je bilo pa težje, kot sem si mislil. Hja, če bi se tega zavedal že oktobra, bi študij drugače zastavil.”

    Scenarij B: Absolventka potrka na učiteljeva vrata in ga pobara za nasvet glede podiplomskega študija v tujini. “Seveda,” učitelj navdušeno odgovori: “Poglejva si vaš življenjepis; kako so šli izpiti, ste sodelovali pri kakem fakultetnem projektu, kaj ste še kaj počeli poleg samega študija?” Absolventka se odhrka in prizna: “Veste, če sem povsem odkrita, nič kaj dosti. Saj vem, sedaj, ko me reči zanimajo, sedaj bi se kakšne tovrstne aktivnosti rade volje udeležila. Pred dvema, tremi leti pa …”

    Vprašanje je nemara očitno (v bistvu celo upam, da vas z njim nisem že nadlegoval kdaj v preteklosti), a odgovor nanj izjemno pomemben: Kako študenta (na neboleč način) pripraviti do tega, da bi se študija in obštudijskih aktivnosti na pravilen* način lotil že takoj od začetka oziroma še pravi čas?

    (*Besedo “pravilen” lahko po želji berete tudi v narekovajih – poanta ostaja enaka.)

    Seveda se najde tudi lepo število izjem, a velik del študentov se vsaj na začetku najprej nekoliko uspava oziroma za odtenek preveč izgubi v prijetnejših priložnostih študentskega življenja. Se je v takem primeru mogoče izogniti učenju na lastnih napakah? Klasična svarila profesorjev in starejših kolegov o zahtevnosti študija, se zdi, ne zaležejo, ker se marsikoga dotaknejo šele takrat, ko je vsaj del priložnosti že zamujen. (Če študent iz scenarija A misli resno in do začetka 2.letnika v oktobru ne pozabi na svoje septembrske modrosti, potem ima še kar srečo.)

    Če imate kakšno idejo, je bom zelo vesel. Oktober se bliža in z njim nova generacija študentov, ki lahko od študijskih priložnosti odnesejo več ali manj.

    13 KOMENTARJI

    1. Moje mnenje je, da bi morali pozneje hodit študirat, po nekaj letih delovne dobe. Po takšni pavzi bi bil pristop čisto drugačen.

    2. Kot bodoči študent opažam med svojimi bodočimi kolegi premalo zagnanosti.To pa je po mojem zaradi "obveznega" napredovanja v šolstvu, ki se odraža v nezanimanju do študija.Izvir težav je v gimnaziji oz. srednji šoli, kjer bi dijaki morali odkriti kaj jih resnično veseli.Po večini primerov se v tem obdobju učijo, hodijo na zabave in na to vprašanje pozabijo, dokler ne pride zadnji letnik pred vpisom na faks.
      Če bi dijaki pred tem ugotovili kaj jih veseli se s tem začeli ukvarjati v praksi in na podlagi uspešnosti in veselja do dela odšli tudi na primeren faks.In potem bi se študij, povezoval z udejstvovanji med srednjo šolo (hobijem) in bil dejansko zanimiv primeru A. Primeru B bi pa dal dovolj predpogojev za tuj študij.

      Če se tega ne naredi je zgodba zelo podobna odgovoru zgornjega anonimneža.
      Ali pa moji zgodbi dragega prijatelja, ki je odšel na MAT. faks in šele na faksu ugotovil da ga matematika ne zanima, pa čeprav je imel na gimnaziji odličen uspeh.

      Zelo plemenito od avtorja vprašanja, da si želi vcepiti študentom veselja do dela, študija. Vendar na žalost vse niti o svoji usodi ima študent sam.

    3. Ne vem, morda študentom kar poveste zgodbico, ki ste jo razložili tukaj – nekaterim bo morda dala misliti, večini pa najbrž, vsaj nekoliko bolj dolgoročno, ne.

      Sicer se pa zelo strinjam z Anonimnim #2. Šolanje bi morali urediti tako, da bi dali učencem / dijakom čim več možnosti, da odkrijejo in razvijajo stvari, ki jih zanimajo. Se pa zavedam, da je to lažje napisati kot udejanjiti, saj bo zelo veliko učencev v tej starosti imelo zgolj interese, ki so težko združljivi s šolskimi klopmi. 🙂

    4. Problem, ki ga opažam pri sebi, je, da mi pri 19 letih še ni bilo čisto jasno, kaj me sploh zanima. Tako da bi se kar strinjal s prvim komentarjem. Dokler nečesa ne počneš v praksi, ne moreš vedeti, ali te to zanima na daljši rok in ne poznaš vseh možnosti, ki jih nek študij ponuja. Obvezna dveletna delovna praksa med gimnazijo in študijem bi bila zanimiva, ampak bi jo verjetno študenti prej zlorabljali kot iz nje potegnili kaj koristnega. Za moje pojme je treba odgovor iskati v reformi gimnazijskega, pa tudi osnovnošolskega izobraževanja, ki bi moralo dosti bolj temeljiti na ustvarjalnosti, ne pa na učenju na pamet.

    5. Anonimni #3, to, da ti pri devetnajstih ni jasno, kaj te zanima, je povsem normalno. Če se sam vrnem nazaj v čas, ko sem bil v srednji šoli, mi je jasno, da bi najverjetneje med delovno prakso ugotovil samo, kaj me ne zanima, na pa tudi, kaj me. 🙂

      Sploh pa tudi precej kasneje, ko si že v službi, lahko ugotoviš, da bi rad počel kaj drugega. Dejansko človeku ravno zamenjava področja lahko da novo energijo in elan. Je pa po mojem mnenju v Sloveniji velik problem, da je zelo težko narediti takšno spremembo, zamenjati službo, začeti nekaj novega. Čeprav ni nujno, da je to samo posledica ureditve, lahko je tudi bolj psihološke narave in posledica vzgoje – pa smo spet pri izobraževanju.

    6. Hvala vsem za konstruktivne odzive, čeprav bolj kot ne zgolj potrjujejo, o čemer nemara razmišljamo skoraj vsi:

      (1) v bistvu je vsak študent režiser svoje lastne usode; a

      (2) žal veliko študentov vsaj na začetku študija ne ve, kaj želijo in kako do tega priti.

      Usodna je seveda kombinacija: nalogo pod (1) opravljajo z napako v programski kodi pod (2).

      Ideja, da bi študirali kasneje, starejši in zrelejši, je sicer mamljiva (in tudi moja generacija jo je v času študija zlasti od enega profesorja večkrat slišala), a funkcionira le, če bi našli smiseln način za zapolnitev vmesnega obdobja. Kot stvari stojijo, pa je ta izziv podoben kavlju 22: za pravi pristop k študiju bi potrebovali smiselne delovne izkušnje, za smiselne delovne izkušnje pa dokončan študij. Še najlažje bi bilo zaplet rešiti na način podiplomskih šol, kot jih poznajo v ZDA, kjer kot zelenec denimo najprej uspešno končaš college, nato pa se vpišeš še na triletni študij prava – a tudi ta rešitev bi pomagala le izbranim poklicem.

      V bistvu še vedno upam, da se nekaterih študentov določeno sporočilo ali nasvet vendarle dotakne in jim naredi študijsko izkušnjo boljšo, zabavnejšo in učinkovitejšo. Tudi če obstajajo, so ti recepti gotovo različni za različne študente – a vsak bo dobrodošel.

    7. Če smem še jaz nekaj dodati. Na 2) bi odgovoril takole. Jaz sem natanko vedel, kaj sem želel od svojega študija. In sem že na začetku točno vedel, kaj fizika je in kaj od mene zahteva. Na 1) pa bi dodal, da so mojo usodo krojili predvsem slabi učni programi, nedodelani predmetniki in nesposobni profesorji (pedagoško in znanstveno). Delo je tako postalo tovarniško. In tako dalje in tako naprej.
      Tako da bi samo namignil, da brez temeljnega kamna študija, to je programa in pedagogov, ni od študentov pričakovati čudežev ali posebnega "udejstvovanja" (večino časa bodo namreč preždeli za mizo v samostojnem študiju, čeprav tam nekje na neki ulici obstajajo plačani "učitelji").

      Celo mislim, da se glede na vloženo delo s strani profesorjev (v predavanja in vaje) na FMF študentje še preveč trudijo. V resničnem življenju bi s takimi ljudmi ne mogel niti enačbe obrniti, kaj šele shajati cele dneve. Če jim to direktno poveš, so pa užaljeni in te nato smatrajo za "laika".

      Jaz upam, da na pravni fakulteti nimate take situacije. Imam občutek, da je pri vas bolje. Da ste ena "intelektualna" skupnost. Kar je dobro. No, samo toliko.

      (ZdravaPamet)

    8. Anonimni…bodoči študent.

      V odgovoru na vaše vprašanje nisem odgovoril na bistveno vprašanje, ki ste ga zastavljali:
      "Kako prižgati študenta."
      Svetoval bi Vam čim boljša predavanja, v njih vložene čim več energije.Predvsem pa ohranite veselje do predavanj. Ljudje opazijo trud profesorja! Tako bodo študentje radi hodili na vaša predavanja in mogoče jim bo študij prirasel h srcu. Čeprav sem še vedno mnenja da si samo sam pišeš usodo, vam zagotavlajm da vaš trud ne bo šel v nič!

      Želim Vam čim več sreče, hkrati pa pozdravljam take želje iz ust profesorjev.V veselje mi je, da lahko nekaj malega prispevam v to šolstvo, pa čeprav preko Vas. LP

    9. @Matej: (1) v bistvu je vsak študent režiser svoje lastne usode; a

      (2) žal veliko študentov vsaj na začetku študija ne ve, kaj želijo in kako do tega priti.
      —–
      (1) Žal temu ni tako, četudi za nekega študenta ne velja napisano pod (2). Zgovoren primer je predstavil zgoraj ZdravaPamet. Nemalo študentom so določeni profesorji zapečatili usodo, brez kakršnega koli razloga. No razlog je potrebno iskati v patološkem stanju takšnega profesorja.

      Moje mnenje je da v Sloveniji študira občutno preveč študentov. Študij je postal v veliki primerih neke vrste socialni korektiv, saj omogoči mladim ljudem študentsko delo in koliko toliko znosno življenje. Drugi problem, ki ga vidim je v tem, da se študira zaradi diplome in ne znanja. "Znanje" je v naši družbi na splošno podcenjeno. V službah ne napredujejo tisti, ki so sposobnejši imajo več znanja, ampak tisti, ki imajo več "sreče".

      Matej, mislim da si s tem blogom odprl enega največjih problemov slovenske družbe. Trenutni šolski sistem (bolonjski sistem) je rak rana naše družbe.

      problemi

    10. Naslov prispevka v obliki vprašanja se zdi zanimiv in domiselen, tudi vprašanje, ki izvira iz dileme o tem, kako “prisiliti” študirajočega k resnem študiju že na začetku študija, se zdi na prvi pogled logično, vendar je očitno, da to vprašanje ne prihaja iz ust študenta…

      Kot ugotavljajo nekaj podobnega že komentatorji, bi odgovor bržkone šel v smer, da ne obstaja mehki način, kako študenta prisiliti k (bolj) resnemu študiju. Namreč, možna zunanja motiviranja v smeri študija v tujini, bolj verjetne službe na fakulteti ali v pravnih vodah ipd., delujejo zgolj s predpogojem, da je študent resnično (s poudarkom na resnično) izbral študij, ki je njemu na kožo pisan (simbolno rečeno, na dušo pisan…). Čeprav, resnici na ljubo, v tem primeru zunanja motivacija (profesorja ali koga drugega..) niti ni potrebna, saj se študent poganja sam od sebe. Utegne sicer imeti kake težave pri tem ali onem predmetu, vendar to potem ni problem na točki njegove (ne)motivacije.

      V kolikor je študent izbral študij, ki ni njegov, potem je treba upoštevati dejstvo, da pogosto študij npr. lahko pomeni orodje za osamosvajanje od staršev in v tem primeru študent študij (zavedajoč se tega ali ne…) gleda z drugačnimi očmi. Lahko študentu študij zberejo starši, zaradi česar sam namerno npr. se študiju ne posveča, da stem staršem “ponagaja”. Tudi tu pri študiju ne gre za študij, ocene, temveč je študij postavljen v funkcijo razreševanja (bolj verjento nezavednega..) družinskih odnosov…In še bi se dalo naštevati na to temo…

      Skratka, če si profesor prizadeva uporabljati zunanjo motivacijo pri študentih, mogoče ta v nekem segmentu deluje, pa še to zgolj toliko časa, dokler profesor s to motivacijo vztraja. Takoj ko preneha, je konec, saj je bil študent aktiviran od zunaj in ko zunanjega vplia ni več, tudi njegova motivacija splahni. Tu gre verjetno razmišljati v smer, da največ, kaj lahko profesor naredi, da svoja predavanja odpredava čim bolje in s strastjo. Namreč, problem (ne)motivacije se ne kaže zgolj na strani študentov, tudi na strani Univerze kot institucije se zdi, da včasih umanjka temeljni občutek o tem, kaj naj bi njena temeljna vloga sploh bila…Nekoliko več o tem mogoče tukaj: http://www.dnevnik.si/objektiv/1042244562

    11. ZdravaPamet in problemi, delno (ali po eni plati) imata gotovo prav – seveda je veliko odvisno od fakultete in učiteljev. (Še posebno za 50 % študentov iz predzadnjega odstavka te kolumne. Po drugi strani pa še vedno velikega dela študijske izkušnje ne določajo profesorji – z njimi boste namreč brez izjeme preživeli le manjši kos svojega študijskega časa, dosti več pa s svojimi kolegi (tistimi, ki si jih boste izbrali za družbo), s knjigami in z drugimi študijskimi aktivnostmi. Navsezadnje pa so študenti tudi soodgovorni, če nič ne ukrenejo v primeru slabih profesorjev (res pa v tem oziru niso v lahkem položaju in jih povsem razumem).

      Samomobilnost, vi pa zapisanega morda niste povsem prav razumeli. Prvič v tem smislu, da postavljeno vprašanje (oziroma vsaj poanta za njim) prihaja ravno iz ust študenta – tistih študentov, ki sami ugotavljajo, da bi radi prej spoznali koristnost aktivnejšega pristopa k študiju, namesto da so vmes izgubili veliko časa. Točno ti študenti obžalujejo, da se niso "prižgali" že prej, nato pa v pogovoru skupaj razmišljamo, ali obstaja način, kako bi jim to lahko pomagali storiti.

      (Mimogrede, zato je implicitna predpostavka vprašanja tudi ta, da gre za študente, ki so se v svojem študiju našli – problematika študentov, ki ne izberejo pravega študija, je tema za kako drugo razpravo.)

      Drugič pa v tem smislu, da moje vprašanje razumete v smislu prisile in zunanje motivacije. Kaj takega je mogoče storiti in se včasih tudi počne, a se rade volje strinjam, da na dolgi rok prisila ni najboljša rešitev – ravno zato tudi govorim o "prižiganju" študentov, o vzbujanju zanimanja, zaradi katerega nobena prisila ni več potrebna.

      Vse to, ker govorim o splošnem odnosu do študija, velja ne glede na kakovost posameznega predavatelja, čeprav seveda agregatno tudi predavatelji vplivajo na splošno kakovost študijske izkušnje. Seveda se je kot predavatelj treba truditi, da so predavanja čim boljša; vsaka fakulteta pa tudi v tem oziru pozna boljše in slabše animatorje študentskega zanimanja. A vprašanje, še zlasti, če si predstavljate študente iz uvodnih dveh hipotetičnih situacij, ni usodno odvisno od kakovosti (posameznih) predavanj.

    12. g. Matej,
      Če se sedaj nekoliko precizneje osredotočim na vaše poglede v zadnjem komentarju, kot tudi do neke mere pravilne domneve, da je bilo z moje strani lahko tudi kaj narobe razumljeno, je možno razmišljati na naslednji način.

      Imajoč v mislih scenarij A in B, kot vaša izhodiščna vprašanja, in vašo predpostavko, da govorimo predvsem o študentih, ki so se v študiju našli, potem profesor (ob tem seveda, da v prvi vrsti sam svoja predavanja odpredava čim bolje…), študentom lahko pojasni eno pomembno dejstvo. In to je, da jim (tako ali drugače..) da vedeti, da je dokončan študij za njih (pa čeprav jim še tako leži) sredstvo, ki ga nujno potrebujejo, da preko njega zasledujejo cilj. To resnici na ljubo ni naloga oz. odgovornost profesorjev in učiteljev, temveč bolj svetovalne karierne dejavnosti.Torej,problem, da študenti niso študirali dovolj zavzeto, se udeleževali obštudijskih dejavnosti, izvira iz odsotnosti njihovega poklicnega/kariernega cilja. Še posebej je to značilno za scenarij B. Namreč, pri študentih se zelo pogosto zamenjuje cilj in sredstvo. S tem, ko so izbrali študij (četudi ta-pravi)in ga tudi dokončali, to enačijo s ciljem. Vendar je študij in končna izobrazba za njih sredstvo, ki šele služi za opredelitev cilja (nekaj podobnega, če potegnemo analogijo z našim vstopanjem v EU, kjer smo vstopanje v EU razumelil kot naš cilj in ne sredstvo. V smislu, ko bomo pa v EU, bomo pa vedeli, kaj in kako bomo potem. Kar je seveda iluzija).

      Skratka,dobronameren a jasen namig študentom v smeri (čeprav kot rečeno, je to bolj odgovornost svetovalcev..), da morajo pri sebi šele odkriti karierni cilj, ob čemer jim študij predstavlja sredstvo do tega cilja, utegne koristiti pri tem, da se bodo k študiju spravili z bolj horizontalnim pogledom.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.