Kaj je neoliberalizem in kako ga preseči?

Pred nekaj meseci je Luka zelo dobro povzel definicijo neoliberalizma (Kaj je neoliberalizem?) iz istoimenske knjige. Tule pa bi poskusil opis iz omenjene knjige še dodatno skrčiti v kratko in jasno opredelitev, ki bi bila lahko v pomoč pri nadaljnjih razmislekih in razpravi o vprašanjih razvoja sodobne družbe.

Kot sam razumem, je bistvo neoliberalizma vera v pravičnost in učinkovitost upravljanja odnosov med ljudmi preko postavljanja pravil igre, ki naj bi ob svojem izvajanju s pomočjo tržnih mehanizmov spontano urejali družbo. V jedru neoliberalizma je prepričanje, da je vzpostavitev jasnih pravil delovanja, ki se jih nato vsi držijo, že samo po sebi garant za pravično in učinkovito izvajanje skupnih dejavnosti družbe. Klasična oblika takšnega sistema pravil je kar ekonomije trga, v zadnjih desetletjih pa se je pojavilo še veliko drugih podobnih »shem za spodbujanje storilnosti« (incentive schemes), pri katerih so pravila sicer malo drugače postavljena, a pristop je enak. Ko je sistem postavljen, je posameznikom prepuščeno, da se čim bolje znajdejo in izkoristijo pravila v svoj prid, saj se sankcionira le kršenje pravil, dovoljeno pa je vse drugo, kar ni neposredno prepovedano.

Garant pravičnosti sistema je po neoliberalni ideologiji prav brezosebnost pravil, ki naj bi veljala za vse posameznike enako ne glede na njihov položaj in poreklo. V prispodobi bi lahko rekli, da gre pri neoliberalizmu za neke vrste programersko-računalniški pristop k urejanju družbe. Kaj mislim s tem? Vsakdo, ki je kdajkoli že programiral, ve, da je največji užitek, ko končno poženeš program, potem pa ta sam melje, računa in izvaja procedure, ki si jih sprogramiral. Podobno je z neoliberalnim pristopom, katerega temeljno izhodišče je, da je mogoče (in hkrati najbolj pravično in učinkovito) tudi družbo urejati preko takšnega programersko-računalniškega pristopa. Shemo odnosov in interakcij med posamezniki sprogramiramo preko postavitve pravil, nato pa pustimo da program teče. Pravičnost programa je utemeljena s tem, da vanj, ko ga enkrat zaženemo, ne posegamo več, kar pomeni, da je za vse enak. Prav na brezosebnosti in domnevani objektivnosti »programa«, ki teče mehansko, ne da bi vanj kdorkoli posegal, temelji neoliberalni koncept pravičnosti. Nadzorne inštitucije so pristojne le za sankcioniranje kršenja pravil, ne pa za to, da bi skrbele za izvajanje pozitivnih družbenih ciljev oziroma skupnega dobrega, saj bi to pomenilo, da zaradi svojega vmešavanja v tek »programa« delujejo nepravično.

Po neoliberalni ideologiji so lahko klasične skupne vrednote družbe le stranski produkt učinkovitega sistema oziroma dobro sprogramiranih pravil. Do njih ne moremo priti neposredno, tako da bi se zavzemali denimo za čim večjo socialno pravičnost, ampak moramo poskrbeti, da so vsi enakopravni, ko vstopajo v sistem shem in pravil, sam sistem pa bo že poskrbel, da se družba pravično uredi. Vse prerazporeditve bogastva preko progresivnega obdavčenja, državnih subvencij in podobnega so tako po neoliberalni ideologiji nepravične, ker naknadno posegajo v rezultat, ki ga proizvede »program« oziroma pravila.

Kot je jasno iz te opredelitve, je osrednji problem neoliberalizma, da je v njem strukturno nemogoče definirati kak drug skupni družbeni cilj kot zgolj to, da čim bolj optimiziramo pravila, po katerih deluje družba. Edini skupni družbeni cilj je postavitev sistema, ki bi bil čim bolj učinkovit. Cilj neoliberalne politike je zgolj izboljševati »programe«, po katerih teče družba na način, da bodo čim bolj optimalni, pri čemer se njihova učinkovitost praviloma ocenjuje glede na uspešnost v širšem globalnem »programu«, ki deluje na podoben način, le da na mednarodni ravni.

Zato je eden izmed ključnih problemov sodobne družbe, kako najti način za ponovno formulacijo pozitivnih skupnih družbenih ciljev, ki niso omejeni le na optimizacijo sistema. Današnja politika je bolj ali manj omejena zgolj na servisiranje »programov«, po katerem trenutno teče družba, da bi ti lahko tekli še naprej. Argumenti za reforme so skorajda izključno utemeljeni le na skrbi za učinkovito delovanje sistema, ki se lahko sesuje, kar bi pomenilo, da bi bili potem vsi na slabšem. Ključno vprašanje je seveda, kako danes sploh formulirati nek skupni družbeni cilj? (V tem pomenu nekateri aktualizirajo besedo komunizem kot skrb za skupno družbeno dobro, a se vsaj meni zdi, da je ta beseda pri večini ljudi preveč čustveno obtežena, da bi se jo dalo danes konstruktivno uporabljati. Preprosto poraja preveč nesporazumov.)

Moj predlog, kako bi se morda dalo premostiti to zagato, je, da ponovno premislimo smoter posameznih skupnih družbenih dejavnosti in poskusimo opredeliti, kaj je njihovo dejansko bistvo. Nato postavimo sledenje tem smotrom oziroma bistvom za cilj, ki se mu morajo prilagajati sheme in programi, ki so sedaj strmeli zgolj k povečevanju učinkovitosti in skrbi za to, da se sistem ne bi sesul. Jasno definirani smotri posameznih skupnih družbenih dejavnosti bi lahko postati nekakšni atraktorji, ki bi služili za kontrolo kvalitete delovanja posameznih inštitucij družbe.

V novi knjigi “Kaj je znanost? Poročilo o stanju vednosti v dobi interneta“, ki bo izšla predvidoma septembra, poskušam na ta način ponovno premisliti smoter za družbene inštitucije, ki se ukvarjajo z znanjem oziroma vednostjo. Ukvarjal sem se predvsem s štirimi danes najbolj razširjenimi: znanostjo, univerzo, tehnologijo in internetom. Pri vsaki inštituciji sem poskusil opredeliti njeno bistvo, ki jo določa in umešča v družbo, in hkrati določiti kriterije, po katerih lahko sodimo, če posamezna inštitucija deluje dobro, oziroma če uspešno izpolnjuje svoje družbeno poslanstvo.

-