19 KOMENTARJI

  1. Družboslovec, ki temelje kapitalizma postavlja pod vprašaj, ne prinaša profita,zaradi tega je v končni fazi nezaposljiv. Če pa se že lahko zaposli, se lahko zaposli kot trobilo, pr-ovec, a s tem je prodal dušo.. Družboslovje je potrebno zelo potrebno, a ne v tem sistemu.

  2. Anonimni, hvala za komentar, a ga ne razumem povsem. Predvsem me bega naslednje:

    1. Menite, da družboslovci že po definiciji dvomijo v kapitalizem, ali merite na kako specifično podzvrst oziroma skupino družboslovcev?

    2. Kaj pomeni (nedopustno oziroma neproduktivno) postavljati temelje kapitalizma pod vprašaj? Ugibam, da ne zgolj dvoma v tisto različico njegove prakse, ki nas je pripeljala do današnje krize?

    3. Če jih beremo enega za drugim, trije stavki kažejo nekakšno protislovno sliko smiselnosti družboslovja: prvi sporoča, da je do sistema prekritični družboslovec nezaposljiva, izgubljena duša; drugi, da se nič bolje ne piše tudi ne-kritičnemu družboslovcu, ki je sicer zaposlena, a prodana duša; tretji pa presenetljivo razkrije, da v bistvu sploh ni problem v družboslovcih, ampak v sistemu (ali vsaj v skladnosti z njim). Oprostite, a tega ne razumem. In kateri je oni sistem, v katerem naj bi bilo družboslovje potrebno?

  3. Odgovor na prvo vprašanje, če je dober družboslovec, vsekakor.
    Odgovor na drugo- če ga postaviš v fabriko se bo zavzemal za boljše plače delavcev in ne za profit- kdo hoče takšnega delavca?
    Odgovor na tretje- govorim iz lastne izkušnje, življenje še zdaleč ni neprotislovno in logično( res pa je da bi morala povedati, za katero vejo družboslovja gre, če uporabim to organsko metaforo, a v končni fazi to ni bistveno)
    Upam da v boljšem- kolega filozof mi je dejal da se lahko razen v šolstvu zaposli le še kot organizator revolucije, ko sem ga pa vprašala, kje so tisti veliki umi konca osemdesetih, zakaj ne reagirajo na to maloro slovenske družbe je dejal, da so pač postali delničarji.

  4. Nekaj sem pozabila dodati, mislim da se je o smiselnosti moje veje znanosti spraševal že nek francoski filozof, tisti ki je pisal o simulaciji itn, se mu ne spomnim imena.
    Smiselnost družboslovca pa je v kritiki kapitalizma, objavljanje člankov, a ta kritika je blažev žegen za ta sistem, kritik je plačan od svojih člankov, oblastniki se pa hvalijo z demokratičnostjo in svobodo govora. and nothing changes, le dnevi bodo vedno bolj sivi in zabetonirani, al pa asfaltirani.

  5. Sem prebral kolumno in imam nekaj pomislekov. Minister Lukšič je pred nekaj dnevi izjavil, da 10% populacije ustvari toliko, da vsi lahko od tega živimo. No saj številke verjetno niso tako drastične, ampak nek trend vsekakor je, da tehnologija na veliko področjih nadomešča človeško fizično delo.

    In kaj množica ljudi, ki so se v preteklosti vsi ukvarjali le s fizičnim delom, zdaj počnejo?

    Meni se zdi čisto v redu, da so vključeni v izobraževanje (na takšen ali drugačen način). To pomeni, da na izobraževanje ne gledam kot na tlakovanje poti za prihodnost (takšno je ekonomsko-kapitalistično stališče v kolumni in to je moj pomislek), ampak kot na vrednoto in pozitivno ustvarjalno početje za sedanjost. Ta pogled na izobraževanje tudi pušča vrata družboslovju široko odprta.

  6. Anonimna #1: hvala za obe dodatni pojasnili. Kot kaže, imate res v mislih določeni tip in usmeritev družboslovca, nemara iz svoje vede (da ste tudi sami družboslovec, sem takoj posumil, priznam pa, da ne tudi na to, da ste v resnici družboslovka). Vsekakor hvala za konstruktivna pojasnila, pri katerih mi še nekaj malenkosti ni jasno, a se raje ustaviva. Morda le še ta misel: če sprejmemo tezo, da naj bi bil družboslovec potreben, a ne v tem sistemu, temveč v boljšem (kakršenkoli naj bi ta že bil) – kako pa naj pridemo do tega slednjega? Nemara brez tega, da bi bili aktivni (in "potrebni") že v obstoječem, ne gre.

    Pa še anonimna ali anonimni #2: tudi vam najprej hvala, da ste si vzeli čas za branje kolumne! Glede pomislekov pa se deloma strinjava, deloma pa ne.

    Gotovo je danes del problema tudi vse manj potrebe za "osnovno" delovno silo in posledično potreba po izumljanju nove ponudbe in povpraševanja za zaposlitev vse številčnejšega prebivalstva. (Čeprav v kolumni citirani Krugman pravi, da si to, na katerih delovnih mestih vloga človeka ni več potrebna, na katerih pa še vedno, morda razlagamo narobe.) Taka misel mi vsekakor pomaga v tistih trenutkih, ko jaz na enem koncu in kopica birokratov na drugem pišemo in prebiramo strani in strani prijav na razpise ali poročil o njih. Ali pa, ko zgrožen nad otipljivo družbeno koristnostjo svojega dela (vsaj v tem smislu, koliko gajbic na koncu dneva napolnijo moji izdelki) razmišljam o tem, da bi z enako neizprosno produkcijsko logiko otipljivih izdelkov še bolj odpadli tudi vsi športniki in številni kulturniki.

    A vendarle ne more biti v celoti odgovor samo čim splošnejše in dostopnejše izobraževanje, med drugim zato, ker gre stopnja dostopnosti vsaj deloma na račun stopnje zahtevnosti, ta pa se na koncu prevede tudi v stopnjo kakovosti diplomantov in njihove dodane vrednosti. Kot družba bi si nemara že morali bolj želeti vsakoletni priliv 200 odličnih pravnikov kot pa denimo (če pretiravam) 2000 slabih.

  7. Mislite, da se med 2000 pretežno slabimi pravniki ne bi našlo 200 odličnih? Jaz sem mnenja, da bi se. Pomembno pri tem pa se mi zdi predvsem dostopnost do informacij, prost pretok znanja, prost pretok informacij.

    Ne vidim čisto dobro zakaj naj bi stopnja dostopnosti zniževala kakovost študija in zdi se mi narobe, da v študiju vidimo dodano vrednost diplomantov. Ta je lahko stranski učinek, ne pa vodilna motivacija univerze.

    Me pa zanima kaj konkretno bi vi torej naredili s kulturniki, športniki, družboslovci? Bi zaprli vse te študije, ker ne ustrezajo ekonomsko-kapitalistični logiki dodane vrednosti? Ali pa bi nemara pritisnili številko $$$ na vrednost neke umetnine, nekega literarnega teksta, poezije, športnih udejstvovanj, športnikov, ipd? Koliko € je torej vreden Prešernov Sonetni venec?

    anonimni #2

  8. Nisem bila dovolj jasna, ali pa stvari niso jasne, potrebnost sem mislila v smislu zaposlitve, če ne dobim službe, pomeni zame to da me družba pač ne potrebuje, potrebuje me le v toliko, kolikor sem futer za izobraževalni sistem.

  9. By the way, še nekaj o potrebnosti, vladna svetovalka mi je strokovno svetovala, naj se prekvalificiram v čistilko, morda pa je cilj slovenskih univerz imeti najbolj izobražene čistilke na svetu, se bomo vpisali v tisto knjigo rekordov. Se opravičujem zaradi sarkazma, a ko enkrat doživiš brutalnost tega sistema, potem se ti na ustah lahko pričara le še piker nasmeh.

  10. Obema hvala za konstruktivno razpravo in opravičilo za pozen odgovor – nisem pozabil, le prejšnji teden je bil prepoln drugih obveznosti.

    Anonimni #2: menim, da bi se med 2000 študenti vedno našli boljši in slabši študenti. A vsekakor bi bilo 200 najboljših med to široko množico slabše izobraženih, kot pa če bi se posvečali samo njim. Razmerje študent:profesor (koliko študentov pride na enega profesorja) je reden dejavnik pri ocenjevanju kakovosti univerz po svetu in ne brez razloga. Če je pouk videti tako, da profesor s katedre z ozvočenjem in dodatnimi televizorji predava 2000 študentom, je povsem drugače, kot če je študentov zgolj 200. Koliko je v tem primeru v povprečju dostopen za vsakega študenta na govorilnih urah ali drugače? Kako izgledajo izpiti, če jih je treba popraviti 2000? Koliko imajo od profesorja najboljši študenti, ki v prvem poskusu opravijo z izpitom, medtem ko se profesor ukvarja s tistimi, ki morajo na izpit dvakrat, trikrat, petkrat ali še večkrat?

    Prejšnji odstavek lahko izpade snobovsko ali elitistično. To ni moj namen. Vsak pozitivno naravnan študent je vreden vse hvale in podpore, tudi če ni med najboljšimi. A neumno je pričakovati, da so vsi enako sposobni in da bodo lahko vsi zadostili najzahtevnejšim standardom študija. Zato smo primorani v tehtanje in iskanje pravega ravnovesja med dvema rahlo nasprotujočima si ciljema: med čim večjo dostopnostjo študija (naj vsak došturira in doktorira!) in čim večjo kakovostjo študija (naj bo vsak diplomant oziroma doktorant v vrhu svoje stroke!). Obojega hkrati se imeti ne da. Moj trden občutek je, da smo šli preveč v eno skrajnost.

    Seveda je moj pogled malo specifičen (razmišljam predvsem o pravu) in ne velja enako za vsa področja, še posebno, če razmišljate še o kulturi in športu. V vsakem primeru gotovo tudi ostaja vprašanje, kam s presežki. Delno bi morali vprašanje rešiti s preusmeritvami (baje tudi med naravoslovci marsikoga moti, da imamo toliko študentov prava – mene denimo ne bi prav nič, če bi se na naš račun s študentsko populacijo okrepili morebitni podhranjeni oddelki naravoslovja), delno tudi s pravo konkurenco različno zahtevnih univerz, le da se bojim, kot sem nekoč že zapisal, da je v tem oziru slovenski problem ta, da je tista univerza, ki bi bila najbolj primerna za spodbujanje odličnosti, obenem tudi tista, ki po obstoječem sistemu skrbi za največje množice študentov.

    Anonimna #1: razumem, z drugim pomenom "potrebnosti" družboslovcev je misel jasnejša kot s tistim, ki se ga je dalo razumeti iz vašega prvega komentarja k objavi.

  11. Jaz pravzaprav nisem imel v mislih razmerja študent-profesor. Če je tako veliko število študentov (2000), zakaj potem ne bi več profesorjev predavalo ta predmet?

    Ampak pri tem razmerju ne morem mimo tega, moje izkušnje so namreč drugačne: ravno pri najboljših študentih razmerje študentov-profesorjev ni tako pomembno. Najboljši študentje hitro spoznajo, da se bodo za poglobljeno znanje morali zateči k dodatni literaturi in samostojnemu delu. Kaj pa naj bi drugega, pričakovali? Da si tisti profesor, ki se domnevno ukvarja s tistimi ki gredo na izpit po 2x, 3x, da si bo vzel čas samo za njih? Da bodo imeli individualne lekcije? Ali da bo profesor le za njih pripravil dodatni seminar? Ali kaj?

    Drugače jaz ne pričakujem, da bodo vsi enako sposobni in da bodo vsi zadostili najzahtevnejšim standardom študija. Ampak iz tega pa prav gotovo ne sledi, da sta si sili dostopnost in kakovost nasprotujoči. Najvišja kakovost, odličnost največjih akademikov, ni posledica tekmovalnosti, ampak je posledica radovednosti. To se mi zdi pomembna opazka.

    Mimogrede: dostopnost ne pomeni, da vsi doštudirajo in vsi doktorirajo. Dostopnost študija pomeni, da je študij dostopen vsem, ki o tem želijo kaj več izvedeti. In univerzo jaz vidim kot varuha in učitelja tega znanja.

    Spomnim se, ko je moja (pol)sestra prišla iz podoktorskega izobraževanja v ZDA (lani oz. predlani). Način dela tam in odnosi med ljudmi so čisto drugačni kot tukaj. Bistveno več je tekmovalnosti, večji tempo, vse je usmerjeno v storilnost, učinkovitost. Rekla je, da te to kar "potegne vase", in ko je prišla nazaj se ji je zdela "Slovenija grozno počasna" in "lagodna", kot da "nihče nič ne dela" in da ni nobenega "učinka", da "smo kot muhe, ki pobezljano letamo in na koncu pridemo na začetno točko – naredili pa nismo nič". Kot sem si prebral ste bili tudi vi pred nedavnim v ZDA in domnevam, da ste bili vsaj malo deležni tega vpliva. To je duh, ki se mi upira. Ta vpliv je vpliv kapitalističnega duha, to je duh neoliberalnega sveta grabljenja in kopičenja kapitala. Povsod se išče najkrajšo pot, najbolj učinkovito pot, povsod se lepi etiketo z znakom $$$.. Ampak jaz sem mnenja, da se na nekatere stvari ne da prilepiti vrednosti v $$$. Univerza kot varuh znanja je ena od teh stvari. Smisel univerze zame ni v produkciji učinkovitih diplomantov, ki bodo kaj, grabili še več kapitala za še večjo učinkovitost za še krajšo pot od A do B… Kakšen smisel ima to? Gotovo ne smisla univerze – odgovarjanje na vprašanja radovednega človeškega duha, varovanje in podajanje znanja in vednosti.

    anonimni2

  12. Če govorimo o poučevanju večjega števila študentov s strani več profesorjev, smo počasi že blizu ideji o različnih konkurenčnih skupinah oziroma študijskih programih, ki bi po svoje bila smiselna, a na ta način, da bi pomenila konkurenco in različno stopnjo zahtevnosti študija.

    Ja, se strinjam, da kakovost najboljših študentov ni usodno odvisna od kakovosti profesorjev, o čemer sem nekoč tudi že pisal. (Glejte npr. predzadnji odstavek tule.) A vsaj delno je stopnja zahtevnosti in koristnosti študija vendarle v več pogledih odvisna od sposobnosti povprečnega študenta. Če navedem le en malo manj poudarjan vidik: kot študent s profesorji v vsakem primeru preživite sorazmerno malo časa – veliko pa ga s svojimi kolegi, ki vas lahko pri vašem študiju bolj ali manj spodbujajo in podpirajo.

    Trdim, da bi bil pri manjšem številu boljših študentov in boljšem razmerju študent:profesor študijski proces brez dvoma boljši, diplomanti pa kvalitetnejši. Delno je to stvar posameznikove ocene, delno pa institucionalnih izkušenj, a sam v to brez dvoma verjamem. In v tem smislu se večja dostopnost vendarle pozna, tudi če se ne konča z več diplomami, ampak z večjim osipom med študijem (pri čemer, N.B., strategije razvoja visokega šolstva osipa zelo ne marajo!), saj pomeni vsaj kaki dve leti mučenja s študijem za tiste, ki ga ne bodo končali, kar ni usluga ne njim samim ne drugim študentom (in tudi ne, čeprav to nemara vendarle ni ključno, profesorjem).

    Če vzamemo dostopnost kot začetno možnost, da se človek izkaže, potem pa ste nemara vsaj posredno tudi vi zagovornik sprejemnih izpitov.

    Kar se tiče vpliva študija v ZDA, pa je moja izkušnja sicer že nekoliko starejša (deset let nazaj), a vsaj delno še vedno velja moj pomislek ob anekdoti iz predzadnjega odstavka tule. V podobnem duhu hudomušnosti sva si seveda tudi midva z vašo polsestro podobna približno toliko kot vi z vsemi svojimi someščani ali sošolci iz srednje šole (ali vsaj naključno izbranim članom te skupine). Zato o njej ne bom sodil – če sodim po svoji ameriški izkušnji, pa je na ameriških fakultetah veliko različnih študentov, od katerih ene zanimata kariera in denar, druge pa reševanje Zemlje, ravno tako kot na slovenskih. O tem, kako naj univerza čim bolje udejanja svoj smoter, ki bi ga sam opisal podobno kot vi, pa kdaj drugič.

  13. Če imamo 2000 študentov, kot je omenjeno zgoraj, in če Walter van Gerven, ki je omenjen v tisti kolumni, meni, da je 20% študentov takšnih, da jih nobena fakulteta ne more pokvariti, je to 400 odličnih pravnikov. Zakaj naj bi omejili vpis na 200? Da bo ostalih 1800 lahko šlo delat za tekoči trak in bo BDP zrasel za 1%? Takšna bedna družba je sramota za človeštvo.

    Nekaj ste sicer napisali drugače kot prej: eno je manjšanje števila študentov drugo pa je izboljšanje razmerja študentov/profesorjev. Če je premalo profesorjev to ne pomeni, da je treba število študentov zmanjšati.

    Jaz ne vidim nobenega smisla v tem, da se na univerzo vpeljuje ekonomsko kapitalistično logiko učinkovitosti, konkurenčnosti, kakršnokoli lepo besedo že uporabimo za ta brutalni sistem, kot ga je imenovala komentatorka zgoraj.

    Še enkrat bi ponovil, to se mi zdi pomembno, da motivacija za vrhunske znanstvenike in akademike v večini ne prihaja iz tekmovalnosti, pač pa iz radovednosti (o tem se lahko tudi vsakdo sam prepriča – npr. jih preprosto vpraša, ali pa prebere v intervjujih). To naj goji univerza, ne pa strojev za profit.

    Sicer nisem zagovornik sprejemnih izpitov, in ne vidim pravega razloga za kaj bi jih imeli. Če nekdo želi študirati bi ga pri tem podpiral, raje več študentov kot manj. Kaj vse naj obsega študentski status je drugo vprašanje.
    Sem pa zagovornik različno zahtevnih programov – kar pravzaprav že obstaja v obliki VSŠ in UNI študija. Morda bi se moralo izdelati natančnejšo lestvico zahtevnosti in jo bolj intenzivno in vidno izpostaviti na ogled še pred vpisi. Prav pa je, da se človek sam odloči ali želi nekaj študirati, ne da fakulteta izbere kdo lahko in kdo ne sme.

  14. Mislim, da sva prišla do trenutka, ko se bova morala strinjati o tem, da se o določenih vidikih vprašanja pač ne strinjava.

    Mimogrede, Van Gerven s svojo izjavo pred očmi seveda ni imel hipotetičnega masovnega študija 2000 študentov, ampak "običajno" število študentov na evropskih fakultetah. Denimo nekje med 300 in 400 v prvem letniku. Torej je meril na to, da je (ob predpostavki 400 študentov) 80 študentov odličnih, 120 brezupnih, 200 pa takih, kjer usodno vlogo odigra fakulteta. S širokim odpiranjem vrat bi se ti odstotki seveda spremenili.

    Temeljno vprašanje pri vsem skupaj je naslednje: ali naj diplomo razumemo kot socialno pravico, do katere ima pravico vsakdo ne glede na svoje sposobnosti, če le (denimo in morda tudi ne kot nujni pogoj) vloži določeno mero truda, ali pa naj bo diploma dokaz ustrezne usposobljenosti in jamstvo kakovostnega strokovnjaka? Če izberemo drugo možnost – in močno upam, da jo! – potem je vse drugo logična izpeljava take odločitve.

    Predvsem je treba potemtakem postaviti standarde znanja, ki naj se zahtevajo za pridobitev diplome. Kdo jih lahko postavi? Upam si trditi, da strokovnjaki za svoje področje.

    Hkrati pa gredo strategije šolstva v smer, ko želijo študij omogočati čim večjemu številu ljudi. Smo vsi enako sposobni? Bi lahko bil prav vsak med nami jedrski fizik, kipar, zdravnik ali pravnik, za karkoli se pač že odloči oziroma karkoli si že želi postati? Odgovor na to bi moral biti jasen.

    Tako prihaja do neizogibnega trenja med želenimi standardi in želeno "dostopnostjo" študija, ki vodi v neprijetne odločitve. S tem se vrnemo k temeljnemu vprašanju: če je odgovor še vedno isti (za nekoga z diplomo zdravnika pričakuješ, da te bo znal zdraviti, za nekoga z diplomo pravnika, da ti bo znal ustrezno pravno svetovati), pa posledično tudi k vprašanju potrebnih standardov, ki naj jih določa stroka. Če ti standardi ne ustrezajo vsem kandidatom, bi to moralo pomeniti, da pač niso primerni za ta študij, ne pa, da se mora študij prilagoditi z nižanjem standardov.

    V luči teh razmislekov se mi zdi vaša misel o "sramoti za človeštvo" kot nujni posledici omejevanja študija, poleg tega, da je prelahkotna in pretirana, tudi dokaj zmotna.

    Vprašanje o problemu osipa sicer ne bi smelo leteti name: leteti bi moralo na tiste, ki pripravljajo nacionalne strategije visokega šolstva, saj je zanje osip velik problem, ki ga je treba odpraviti oziroma vsaj močno zmanjšati. Če vpisujemo vedno več študentov, se to po mojem lahko zgodi le z nižanjem standardov – pa smo spet pri temeljnem vprašanju.

    Pa še ta razmislek o osipu in omejevanju študija. Če želimo ohranjevati standarde, sta možnosti dve: bodisi omejimo vpis bodisi vpišemo vse, a je študijski proces v prvih (ali vseh?) letih študija sito, skozi katerega pridejo le ustrezni študenti. Zdi se, da vi zagovarjate drugo možnost. V tem primeru, naj vas pomirim, ne boste osamljeni, sem slišal že več modrih zagovornikov te teze. Alternativa, ki jo zagovarjam sam, je izvedba sprejemnih izpitov, ki bi preverjali tista znanja in talente, najbolj primerne za študij prava. Lahko izberemo eno ali drugo. In zakaj jaz zagovarjam sprejemne izpite? Deloma ravno zato, da bi iz študijskega procesa odstranili nezdravo plat tekmovalnosti in "kapitalistično" logiko preživetja, ki jo tako močno kritizirate sami. Če bi vpisali le 200 najustreznejših študentov po sprejemnih izpitih, bi lahko fakulteta in oni pričakovali, da bodo uspešno zaključili študij, in se posvetili le čim kakovostnejšemu študijskemu procesu, v katerem bi profesorji in študenti skupaj spodbujali "radovednost", o kateri pišete. Če bi vpisali vse, ki bi se želeli vpisati, a jim na začetku študija povedali, da bo glede na izkušnje na koncu diplomirala le (recimo) ena tretjina, potem pa bi študijska leta neizogibno postala (tudi) boj za preživetje in tekmovanje med študijskimi sopotniki.

    Toliko od mene: kar še ostane nestrinjanja, pa naj velja prvi stavek.

  15. Se zelo strinjam z Matejem, da je diploma smiselna le kot oznaka najbolj osnovnega strokovnega naziva posameznika, ki drugim ljudem sporoča, da inštitucija z ustreznim pooblastilom družbe in države (univerza) garantira, da konkretnemu posamezniku lahko zaupamo pri vprašanjih stroke, katere naziv ima.

    Na tem merilu je treba brezkompromisno vztrajati, sicer univerza izgubi svoj družbeni smisel. Sam univerzo namreč razumem kot inštitucijo družbe, ki skrbi za hierarhijo strokovnosti konkretnih ljudi znotraj posamezne vede. Diploma je prva stopnička na tej strokovni lestvici. Velik problem našega okolja je tudi, da strokovni nazivi pogosto tudi višje ne ustrezajo dejanskim kompetencam, ampak to je že drug problem…

    Diploma tako nikakor ne more biti pravica. Socialna pravica je lahko le možnost, da si diploma posameznik pridobi.

    Mislim, da je glede osipa še najbolj fer varianta, da na začetku ni pretiranih omejitev, potem pa se v prvih letnikih naredi primerna selekcija. Za družbo je zelo škodljivo, da se zdaj marsikdo, ki v gimnaziji pač ni imel najboljših ocen, ne more vpisati na faks, ki ga res zanima. Solidna alternativa so tudi sprejemni izpiti.

  16. To že. Diploma seveda ni socialna pravica (kakor konec koncev tudi matura ni) in univerza mora zagotavljati strokovno usposobljenost.

    Drugo vprašanje pa je, ali ima univerza kot družbeni sistem le (ali predvsem) strokovno funkcijo, ali pa tudi (in istočasno, v eneki meri) socialno odgovornost in odgovornost za družbeno pravičnost. Tu pa moj odgovor je kategorično pozitiven. Zdajle ni časa, ta bi to argumentiral v pozitivni obliki.
    A v negativni to pomeni, da univerza, ki (s sistemi vpisa, šolninami ali drugimi mehanizmi) aktivno reproducira družbene in socialne neenakosti, ni "popolna" univerza, kljub morebitni strokovni odličnosti. Primer tega so trenutne "univerzitetne vojne" ob liberalizaciji in umiku države iz univerz v Veliki Britaniji

  17. Ja, seveda. Prav vsakdo mora imeti možnost, da se lahko razvije v strokovnjaka. To je nekaj, kar je vsekakor v interesu družbe.

    Tudi naš trenutni sistem vpisa na univerzo glede tega ni ravno pravičen, saj ima nekdo lahko pač "krizo" v gimnaziji in zato nima dobrih ocen, pa potem ne more študirati tistega, kar ga veseli in v čemer bi lahko bil res dober. Menda je to v praksi že kar pereč problem na faksih z močno omejitvijo vpisa. Na to je pred časom opozoril tudi Matjaž Zwitter v pismu, ki smo ga citirali tudi na blogu: Kvarkadabra blog: Matjaž Zwitter o akademski avtonomiji.

  18. @Matej Accetto: eno je omogočiti študij komurkoli, drugo pa je (na silo?) omogočiti, da vsakdo tudi konča študij (strinjamo se v predpostavki, da je smisel diplome garancija, da diplomirancu lahko zaupamo v njegovo strokovno znanje). Omejevanje prostih mest in uvajanje sprejemnih izpitov je napačen pristop k temu drugemu problemu. To je predvsem promocija elitizma in ustvarjanje neenakih možnosti. Kdo običajno propagira takšen elitizem je jasno – tisti, ki bi s tem okrepili svojo moč. Zgodovina nam je že tolikokrat povedala to zgodbo o volji do oblasti.

    Če pustim to in se vrnem k konkretnim stvarem: če želimo zvišati kakovost študija se to lahko naredi preprosto z boljšimi programi (tu je po mojem mnenju na marsikateri fakulteti veliko prostora), boljšim pretokom znanja in dostopnostjo informacij (boljši zapiski, dostopnost do kvalitetne in relevantne literature – tudi tu je po mojem mnenju pri marsikateri fakulteti še veliko za postoriti), in predvsem v otrocih, osnovnošolcih, srednješolcih in študentih (pa tudi kasneje) gojiti predvsem zanimanje za vednost in ustvarjanje (tu je prostora kolikor hočeš) in prispevanje k izboljšanju kvalitete življenja s pomočjo te kvalitetne vednosti (ponovno, kilometri praznine, ki čaka da se jo zapolne). Omejevanje prostih mest k temu ne prispeva ničesar.

    Napačen je sklep, da se z višanjem vpisa na fakultete niža njihov standard. Ta korelacija tudi če obstaja je v primerjavi s prednostmi tako šibka, da ni vredno o njej govoriti. Še danes ne bi imeli niti osnovnih šol in osnovne pismenosti, če bi Marija Terezija rekla: "ne, ne bom uvedla obveznega šolanja, ker bo to znižalo kvaliteto naših izobražencev in celotna družba bo trpela."
    Dejstvo je, da je sklep napačen in vesel sem, da se ga ona ni držala.

    anonimni2

PUSTITE KOMENTAR

Vpiši svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.