»Bežite, tecite, cigani gredo…«

    Danes sem naletela na prispevek Boruta Peterlina, v katerem objavlja reportažo o Romih iz Dobruške vasi v bližini Bramac proizvodnje betonskih strešnikov: Romas deprived even to call themselves as Roma

    Sama sem pred leti sodelovala v projektu Romske ženske to zmoremo (E Romane Džuvlja Šaj), ki ga je širom Evrope izvajala delovna skupina za enakost spolov Pakta stabilnosti pri OVSE. Projekt je bil namenjen romskim ženskam in je opogumljal njihovo večje vključevanje v javno in politično življenje, a je obenem služil kot platforma za medsebojno spoznavanje in primerjavo osebnih izkušenj žensk. Iz spomina nekaj delcev iz pripovedi, tistih iz Slovenije, prosto po mojem spominu:

    Čestitali so mi vsi, ko sem naredila osemletko. So rekli, da sem bila brihtna, da sem naredila šolo, ker sem že toliko stara. Tem našim romskim otrokom rečem, čujte, če bi prej vedela, bi redno hodila v šolo in se učila. Vam bo žal, ko boste starejši, da niste naredili šole.” Saj jaz svoje pošiljam v šolo. Pa kaj, ko pozimi, ko nimamo tople vode – no, včasih je sploh nimamo, ker zmrzne – niso vedno čisti. Pa niso vedno v svežih oblačilih, ampak kaj naj naredim, če se mi ne posušijo. Pa pozimi je hitro tema, in sploh ne morejo narediti domače naloge, nimamo elektrike.” Medklic: Kdaj ste nazadnje pomislili na elektriko, ali pa vodo v svojem stanovanju kot na ne tako samoumevni dobrini? Jaz šele, ko je šla elektrika k vragu in sem morala urgentnemu (!) električarju (!) odšteti zajeten (!) kup soldov. Podobno se zgodi v primeru vodne neprilike v stanovanju. V udobju svojega toplega in osvetljenega (!) delovnega kabineta se spomnim Lidijinega pripovedovanja: “Živimo v hiši z eno sobo. Zdaj, ko je mož starešina, ni miru. V naši hiši je ves čas, tudi ponoči, vsaj pol vasi. Vedno ima ta ali oni kak problem, ki zahteva nujno pozornost mojega moža. Kako naj se moji mulci učijo v takem? Ko pa vsi tako ropotajo in vpijejo, včasih do jutra. Kako naj gre naslednji dan v šolo? Saj rečem možu, pa mi ta odvrne, da je s funkcijo prevzel tudi odgovornost.” (!) “Ne, moja žena pa že ne bo sodelovala v tem projektu – ji boste v glavo utupili same neumnosti. In jaz naj potem živim z njo?!” Ko smo šli iskat Jagodo, mi je oče zavpil: “Danes ne gre z vami. Pa nikar me ne prepričujte, sem se tako odločil. Ji ne dovolim za živo glavo ne!” Pa tistikrat sploh nismo imeli seminarja, v Kolpo smo se šle kopat (ko sem jaz prvič-zadnjič-nikoli več plavala s tamkajšnjimi kačami in se mi je, ob ne skriti grozi, od srca smejala cela skupina romskih deklet).

    Oni dan smo sedeli za polno mizo (pijače in hrane) v Southamptonu, jaz s prijatelji in prijateljicami ‘od tu in tam’. Beloruska prijateljica, s katero si pogosto izmenjujeva socialistične izkušnje in vojne rane ‘vzhodnjakinj na zahodu’, me je vprašala: “Jana, kako vi v Sloveniji gledate na Rome?” Ker je nisem dobro slišala, sem zahtevala pojasnilo: “Misliš Rome ali Romune?” Prijateljica: “No, pri nas oboje razumemo isto: kot tatove, le da eni kradejo bolj kure in žlebove, drugi pa denar in avte in so sploh večji mafijoze.” Medklic: ravno včeraj sta dva (Romuna, da ne bo pomote) na Čopovi v Ljubljani ‘prodajala’ vrtnice, tretji, pohabljen, je pred Konzorcijem žical pejneze, četrtega pa je obravnaval policist, ker ni imel potnega lista. (Poznate zgodbe prosjačenja in prosjakov v bivših socialističnih državah, npr. na Madžarskem? Pa namensko izmaličenih romunskih beračev in beračic, prodanih ali oddanih romunskih otrok? Da ne zaidem, pustimo ta vprašanja za prihodnji zapis.)

    V nizanju izkušenj ob Peterlinovi fotozgodbi razmišljam o kulturi odvisnosti, o nemoči, pa tudi o razširjenosti družbene apatije. In sebe in vas, cenjeni bralci in bralke, sprašujem, ali je romskost tisto, kar Rome dela odvisne in jih spreminja v družbeno ‘breme’, v ’tiste’, ki niso sposobni prispevati v družbi? Ali pa je to mar politika držav (kot analitičarka tudi odsotnost tovrstnih politik razumem kot politiko)?

    Spoznala sem veliko Romkinj, manj Romov, tudi zunaj Slovenije. Ne morem trditi, da o njih ali njihovi kulturi vem veliko, vendarle sem ‘civilka’ in zato, v obrnjeni vlogi, doživljam ‘drugovrstnost’. A vem dovolj, da ne smem uporabljati izrazov kot so ‘cigan/ka’ (najbolj nazorno sem izkusila posledice svojega diplomatsko nekorektnega govora sredi Ženeve, ko so k meni pristopili švicarski Romi, rekoč: »Madame, mi nismo cigani, mi smo Romi.«). Ob izkušnjah iz svojega identitetnega sveta (nepoznavajoč izsledke morebitnih tovrstnih raziskav) se mi vedno bolj zdi, da jih v odvisne in nemočne spremenijo (politične prioritete) države in kulture odvisnosti. Romsko populacijo večinska družba namreč pogosto obravnava kot skupino, nezmožno prevzeti odgovornosti, in jim s tem odreka možnosti produktivnega sodelovanja, in raje naprti profesionalnim (hmm) službam, da zanje sprejemajo ‘optimalne’ odločitve. (Zanimivo, tako pogosto o sebi razmišljajo tudi hendikepirani.)

    Poskusimo opredeliti kulturo odvisnosti z uporabo funkcije koristnosti. Začnimo z možnostjo soodločanja. Očitno je pomanjkanje reprezentacije Romov, še posebej romskih žensk in njihovih specifičnih potreb (sleherna podobnost s politično reprezentacijo Slovenk je zgolj naključna). Torej, zamislite si bivanje brez glasu, ko o vas in za vas odločajo drugi. Ne dvomim, da vsi delimo izkušnjo, kako ‘naše’ interese zastopajo ‘predstavniki/ce ljudstva’, ki že ob vstopu v parlament ali v forume lokalnih oblasti praviloma izgubijo vsak občutek za slehernika/co in odgovornosti do tega istega ljudstva. Tej doživeti izkušnji prištejte (morebiti lastno) izkušnjo drugosti, tisti občutek torej, ko ste (bili) ‘drug’ (na tem mestu si sploh ne drznem vključiti svojih izkušenj izobražene ‘vzhodnjakinje’ na ‘zahodu’, čeprav bi nas verjetno precej zlahka potegnilo nekaj vzporednic). Prištejte še drugačnost, ki je verjetno že nekoliko težje predstavljiva širšim krogom, vsaj tista v obliki brezetničnosti ali/in brezlastniškosti. Premislite še druge oblike izključenosti, pa še vsaj vlogo in dejansko izvedljivost koncepta meritokracije, zlasti v primeru drugih in hkrati drugačnih (če ne gre drugače, si zamisliti Romkinjo).

    Vrnimo se k razmisleku o funkciji koristnosti, kjer razumemo kulturo odvisnosti = funkcija (neglasu + drugosti + drugačnosti + preddoločenosti + predsodki + …). Dodajte ponotranjenost odnosa ‘večine’ + samoizpolnjujočo prerokbo – je pač v človeški naravi, da se izognemo izzivom, kadar ne smemo/moremo tvegati, kar nas dela še bolj nemočne. V takem začaranem krogu se rojevajo in potrjujejo družbeni predsodki, pa ne le večinske družbe (civilov) do Romov, ampak tudi Romov do civilov.

    In kaj je funkcijska koristnost kulture odvisnosti? Drugače, zakaj vztraja in zakaj je ne odpravimo? Predvidevam, da so drugi in drugačni (izključenci brez glasu torej) nujni za družbeno kohezivnost, ob čemer trčimo na družbeno razslojenost: izključenci brez glasu namreč najbolj deprivilegiranim skupinam večinske družbe nudijo kompenzator njihove lastne bede, in sicer v obliki (četudi lažnega) občutka nadrejenosti in večvrednosti, s tem pa prispevajo k ohranjanju socialnega miru. Če ob tem mislimo še vsaj svobodo, avtonomijo, enakost in pravičnost, vključenost in izključenost, nenazadnje tudi pravice in odgovornosti, kmalu ugotovimo, da gre za recipročno zvezo, odnos vzajemnosti, ki bi lahko pojasnil pomanjkanje družbenega interesa, da prekinemo kulturo odvisnosti. Da vsem omogočimo svobodno in neodvisno življenje – z vsemi posledicami in odgovornostmi, ki jih tako življenje prinaša.

    »Ali kot pripadniki/ce družbena skupina ‘druge vrste’, kot izključen(c)i, ne trpite zaradi pomanjkanja samospoštovanja?,« sem vprašala nekaj Romk ob neki priložnosti. »Ne, trpimo zaradi pomanjkanja spoštovanja, občutka, da nismo (!) ljudje«, mi odgovarjajo sogovornice. Mar ni pomanjkanje svobode izbire in samoodločanja katerekoli družbene skupine, še posebej, ko/če je prežeto z eksistencialnim strahom, v bistvu kazalnik omejenih (z)možnosti uresničitve potencialov vseh članov/ic družbe?

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.