Treba bo preiti od besed k dejanjem!

    Abstraktnih analiz, strategij, apelov in pobud, kako izboljšati v povprečju dokaj klavrno stanje našega univerzitetno-raziskovalnega prostora, imamo že zelo veliko. V bistvu je najrazličnejšim idejam že kar težko slediti, zato počasi prihaja čas, ko bo treba nekaj konkretnega tudi narediti.

    V razpravo dajem preprosto idejo, ki nič ne stane, bi pa dolgoročno gotovo marsikaj uredila. Naj se sprejme pravilo, da so na državnih univerzah in inštitutih, kjer je v zadnji instanci delodajalec država, pedagoške in raziskovalne zaposlitve za sedem let in ne za nedoločen čas. To naj velja za vse od asistentov do rednih profesorjev, brez kakršnih koli izjem. Ob tem naj se ukine klasičen sistem ocenjevanja in napredovanja preko habilitacij, namesto tega naj se delovno mesto in rang zaposlitve določi vsakič znova ob novi oziroma ponovni zaposlitvi. Mislim, da bi se edino tako povečalo kroženje ljudi in sodelovanje, kar je pri nas velik strukturni problem. Sedem let je po drugi strani doba, po kateri je tako ali tako priporočljivo menjati službo. Prepričan sem, da bi tak ukrep deloval zelo pozitivno na naš raziskovalen sistem, samo dovolj skrbno in premišljeno bi ga bilo treba uvesti.

    Kaj menite, oziroma imate morda kako boljšo idejo?

    12 KOMENTARJI

    1. Štiriletne pozicije so verjetno premalo, sedem let pa se sliši ravno prav. Na prestižnem Perimeter Institute so npr. tudi pozicije le za okoli 10 let (je pa res, da so vedno vezane na hkratno stalno zaposlitev na eni od kanadskih univerz).

      Bojim se le, da sama sprememba pozicij v nestalne še ne bi prinesla velikih sprememb, če se hkrati ne odpravi motivacija za kupčkanje. Kdo bo odločal o tem, koga ponovno zaposliti? Celoten akademski zbor fakultete, ožja skupina, vodstvo univerze, ministrstvo?

    2. Če povzamem še odzive na predlog, ki sem jih dobil po mailu: Osrednji pomislek glede predlagane opustitve rednih zaposlitev je predvsem skrb, da so ob vseh pozitivnih učinkih tega ukrepa možni tudi nekateri izrazito negativni scenariji. S tem se seveda strinjam, a sem vseeno mnenja, da bi se dalo to preprečiti z uvedbo dovolj jasnega, transparentnega in širokega kroga odločanja.

      Mi je pa po drugi strani povsem jasno, da še tako dober sistem ne more uspešno delovati, če v njem ni kritične mase sposobnih ljudi. Tudi v zdajšnjem sistemu bi lahko bilo stanje bistveno boljše.

      Osrednja poanta mojega zapisa ni toliko ta predlagan ukrep (Gregor M. je navedel tudi nekaj zelo zanimivih idej), ampak bolj poziv k začetku razmišljanja o konkretnih ukrepih oziroma o spremembah ustreznih zakonov in drugih aktov, kar se bo dogajalo v letu 2011.

    3. Odlična ideja 🙂

      V prehodnem obdobju bi lahko oba sistema tekla vzporedno, ob čemer bi se pri pogodbah za nedoločen čas plača recimo vsak mesec zmanjšala za nekaj odstotkov. Tako bi bili vsi motivirani, da prestopijo v nov sistem.

    4. Morda kot medklic: meni je blizu angleška izkušnja, kjer se lahko nekdo zaposli na isti fakulteti samo še kot postdoc, potem moraš pa svoje znanje nesti drugam – po principu 'znanje mora krožiti'. Tak pristop zagotovo zahteva delujoč 'zaposlovalni' trg za raziskovalce, ki ga v Sloveniji ni, a problem zaposlovanja kadrov, ki so na neki fakulteti od 1. letnika do penzije, se mi zdi kot reciklaža produkcije.

      Razprava o zaposlitvi za določen čas vs zaposlitev za nedoločen čas gotovo posega v polje razprav o pozitivnih učinkih povečane (prisilne) mobilnosti (kadar zaposlovalni trg deluje), po drugi pa povečuje negotovost in s tem naravnanost na iskanje ravnotežja, torej namesto na produkcijo in izvirnost na prilagajanje kriterijem, določenih za podaljšanje pogodbe. Je potemtakem človek v takih okoliščinah lahko ustvarjalen? Težava se mi zdi v rigidnosti zaposlovalne zakonodaje, zaradi česar delodajalci pogosto iščejo in ubirajo krivine pri zaposlovanju in sklepajo pogodbe za določen čas itd. Težava, ki jo imamo, ko razmišljamo o teh predlogih in spremembah, je, se zdi, nedelujoč trg, ki bi omogočal relativno neboleče in mile prehode med zaposlovalnimi statusi.

    5. Katastrofa! In vi se oklicujete kot akademik?! S temi ukrepi bi praktično z rdečo preprogo pozdravili vladajoče družbene elite, da prevzamejo nadzor nad univerzo, ter onemogočijo vsakršno kritično mišljenje! Akademike bi spremenili v stroje za razvoj izdelkov za gospodarstvo! Sram vas bodi!

    6. Mislim, da se Sašo brez zadržkov lahko ima za akademika. Glede na nedorečenost predloga (predvsem glede na to, kdo odloča o ponovni izvolitvi) pa mi ni jasno zakaj bi ravno ta poseg omogočil kontrolo nad univerzo(-ami). Saj je lahko odločanje o ponovni izvolitvi povsem le domena univerze ali pa posameznih fakultet…

      Po drugi strani pa: "tenure" je nedvomno ena od odlik anglosaksonskih univerz. In tudi tisto k čemur stremi večina mladih znanstvenikov v anglosaksonskem sistemu. Večkrat sem že slišal od kolegov: do tenure-ja se še trudim s tovrstnimi stvarmi, potem pa lahko raziskujem kar hočem. Kar seveda ni čisto res, saj si vsezkozi odvisen tudi od pridobivanja raziskovalnega denarja. A vseeno tenure pomeni precejšnjo svobodo, tudi v izbiri česa se pri raziskavah lahko lotite. Marsikdo res po tem, ko dobi tenure, postane veliko bolj pogumen pri izbiri raziskovalnih tem. Ko imajo enkrat ljudje v ZDA tenure, jih je namreč izredno težko vreči iz službe, edina možnost je bistvu le, da se zapre celoten oddelek. Sorazmerno s tem, je tenure tudi težko doseči.

      Kopije tenure v Sloveniji ne poznamo, pač pa imamo neke vrste mešanico med Sašovim predlogom in tenure. Tako na pet let potekajo ponovne izvolitve v nazive. Je pa zato služba vsaj prej stalna, že kar z asistentkim mestom (no, vsaj za nekatere). In potem se to vleče leta in leta. Ljudje ostajajo na asistentskih mestih, ne da bi bil obstajal jasen časoven okvir, kdaj se bo glasovalo o njihovem napredovanju na učiteljsko pozicijo. Ni tako jasnega znaka, da bi bilo potrebno zamenjati kariero, kot jo da "denied tenure"…

    7. >> Saj je lahko odločanje o ponovni izvolitvi povsem le domena univerze ali pa posameznih fakultet…

      V teoriji se to lepo sliši, v praksi pa ne deluje, ker so ljudje na pomembnih položajih univerze povezani z elitami izven nje. Tragičen nedaven primer je prestop red. prof. Matjaža Juriča iz UM FERI na UL FRI. Prof. Jurič je svetovno znan računalničar ter avtor mnogih knjig [1], vendar se je v njegovemu primeru zgodilo ravno to kar mene skrbi. Zelo se je namreč zavzemal za izgradnjo tehnološkega parka v MB, vendar je pri tem stopil na prste nekaterim visokim predstavnikom UM (ki so vsi včlanjeni v politične stanke, imajo svoja podjetja,…) in so ga po domače povedano "zjebali". Tu [2] je njegovo poslovilno sporočilo na oglasni deski FERI oktobra letos in ravno to bo postala stalna praksa, če bodo zaščite akademikov odpravljene.
      Kar g. Dolenc predlaga je analogno odpravitvi pravice do svobode govora, ker nekateri to recimo izkoriščajo za širjenje rasizma. To ni to! Treba je temeljiteje razmisliti ter najti drugo rešitev.

      [1] http://www.amazon.com/s/ref=nb_sb_noss?url=search-alias%3Dstripbooks&field-keywords=matjaz+juric&x=18&y=23
      [2] http://webcache.googleusercontent.com/search?q=cache:sy0Y2syUZqcJ:www.feri.uni-mb.si/odeska/brnj2.asp%3Fid%3D22473+FERI+oglasna+deska+branko+matja%C5%BE+juri%C4%8D&cd=3&hl=en&ct=clnk

    8. Kaj če bi tudi v univerzitetne kroge uvedli neke vrste mini anketo/glasovanje med sodelavci ob vsakem napredovanju ali novi zaposlitvi, podobno kot dajo recimo novinarji mnenje k predlogu svojega novega urednika?

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.