Pet predlogov

    Kot odgovor na prejšnji Sašotov blog dodajam svojih pet zelo konkretnih predlogov za spremebe v univerzitetno/raziskovalni sferi, ki bi jih bilo mogoče dokaj hitro izvesti in bi po mojem mnenju zelo hitro prinesli pozitivne spremembe. Zanimajo me komentarji in dodatni predlogi bralcev in soustvarjalcev tega bloga.

    1. Zmanjšanje obvezne pedagoške obremenitve pedagoških delavcev na univerzi in dodati več obremenitve z raziskovalnim delom. Na ta način bi dobili večje število kadrov (visokošolskih učiteljev), kar bi lahko pomenilo konkurenco. Hkrati pa bi se (lahko) izboljšala kvaliteta študija, delno zaradi tega ker zagotovo več predavateljev dvigne kvaliteto znanja, ki ga študentje dobijo, pedagoški delavci pa bi imeli več časa za raziskovanje in bi lahko študentom dejansko predavali stvari iz prakse (raziskovalne), kar je bilo nekoč davno poslanstvo univerz, danes pa so predavanja profesorjev pogosto na nivoju srednješolskega izobraževanja – podajanje snovi iz učbenikov, ne pa izkušenj iz lastnega raziskovalnega znanja (to bi bilo povsem mogoče storiti s prerazporeditvijo sredstev programskih skupin brez nekega novega denarja).

    2. Uvesti striktno povsem neodvisne komisije (to pomeni nobenih ožjih sodelavcev/prijateljev tistih, ki so “predvideni” za določeno delovno mesto) za razpise za delovna mesta od docenta naprej, komisijo bi morali po mojem mnenju sestavljati obvezno člani z drugih fakultet (ne matične, na kateri poteka razpis) in po možnosti z vsaj enim obveznim tujcem v komisiji. Vem, da bom takoj dobil ugovore, da to zaradi slovenske majhnosti ni možno, a vseeno mislim, da za vsako področje znanosti v Sloveniji pa vendarle obstajata vsaj dva strokovnjaka, ki lahko ocenita nekega kandidata.
    3. Sprememba sistema točkovanja, tako da bo nagrajeval uspešne raziskovalce, ne pa jih kaznoval tako kot to počne zdaj, ko z nekim sistemom uravnilovke spodbuja objavljanje v manj pomembnih znanstvenih publikacijah. Glavni poudarki bi morali biti – tukaj poudarjam, da govorim samo za znanosti o življenju ker drugih področij ne poznam dovolj dobro – upoštevanje faktorja vpliva brez normiranja ali pa najti nek sistem, ki bo normiranju dal veliko manjšo težo kot jo ima zdaj. Absolutno je potrebno ukiniti normiranje citiranosti in povečati število točk za prvega in zadnjega avtorja.
    4. Uvesti res neodvisno ocenjevanje raziskovalnih projektov (in uvedba kvalitete kontrole – da bo nekdo na ARRS nadziral, kaj napišejo ocenjevalci in če so pisne ocene skladne s številčnimi ocenami, da ne bo prišlo do absurdov, do kakršnih prihaja zda)j.
    5. Upoštevanje vloženih sredstev v raziskovalca oziroma njegovo raziskovalno skupino ob vrednotenju rezultatov – zdaj se enako ocenjuje raziskovalca, ki je vodja skupine 50 ali 60 ljudi, ki ga vsi pišejo na članke (pri katerih nedvomno ni mogel pri vseh pomembno sodelovati) ali raziskovalca, ki ima v raziskovalni skupini 2 ali 3 raziskovalca (verjetno je vsakomur jasno, da učinek obeh raziskovalcev ne more biti enak, saj so tudi vložena sredstva s strani financerja neprimerljivo različna, vendar sta taka raziskovalca ob ocenjevanju v zdajšnjem sistemu ovrednotena povsem enakovredno. Npr, pri projektu National institute of Health (Ameriške agencije za zdravje, največjega svetovnega financerja biomedicinskih raziskav) se smatra za zadovoljivo uspešnost, če si v petih letih trajanja projekta objavil vsako leto en soliden članek (na en projekt, če imaš več projektov in tako več zaposlenih, se pričakuje seveda ustrezno večje število člankov). Pri ARRS s tako bero člankov (ki so na našem področju večinoma v soavtorstvu zaradi česar se točke zelo drobijo) ne bi imel tak raziskovalec nobenih možnosti, da bi dobil nov projekt.

    11 KOMENTARJI

    1. Gregor, če prav razumem tvoj prvi predlog, bi ti pedagoškemu kadru na univerzah redno pedagoško zaposlitev zmanjšal recimo na 70%, če hočejo polno plačo, pa naj kandidirajo na razpisih oziroma si kje druge pridobijo denar? Ne verjamem, da je kaj takega mogoče izvesti.

      Večkrat sem že slišal idejo, da bi isti učinek, ki si ga želiš tudi ti, dosegli z olajšanjem prehajanja med inštituti in univerzami. Ljudje na inštitutih si namreč želijo tudi predavat, ljudje na univerzi, pa si želijo malo pedagoške pavze. Če bi obstajala formalna možnost, bi se lahko izmenjavali, a danes je to baje povsem nemogoče organizirat. Menda naj bi v naslednjem letu spremenili zakone, da bo takšno sodelovanje omogočeno in preprosto izvedljivo. Vsaj tako obljubljajo…

      Če mene vprašaš, pa zgolj takšni ukrepi niso dovolj, da bi se v sistemu res nekaj premaknilo. So pa vsekakor korak v pravi smeri.

    2. Sašo,
      seveda samo ukrep zmanjšanja pedagoške obremenitve ne bi bil dovolj (vseh pet skupaj pa bi po mojem mnenju naredilo kar resen korak v pravi smeri, seveda pa se lahko tudi zelo motim, in zagotovo lahko trdim to samo za področje, ki ga poznam – se pravi področje znanosti o življenju).

      Ja prav si razumel, zmanjšanje obremenitve na delovnem mestu visokošolskega predavatelja, tako da bi tako delovno mesto zahtevalo recimo samo 90 ur pedagoškega dela, ne pa 180 ur tako kot zdaj (ob tem, da bi bilo to obvezno, prostovoljno odrekanje uram obstoja že zdaj, vendar ga izvajajo zelo redki, ker so pedagoška mesta še vedno videna kot tista zanesljiva služba do smrti, raziskovalne ure pa vprašljive) in bi zato lahko za en predmet, ki ima 180 ur, imeli dva profesorja, ki bi bila manj obremenjena s pedagoškim delom in bi imela več časa za raziskovanje, seveda pa bi se njuna raziskovalna uspešnost morala preverjati!

    3. Ideja je zanimiva in moram reči, da se s kar nekaj deli strinjam, porajapa se še dosti več problemov:

      1. Sam vidim velik problem v nesposobnosti posameznikov za izvajanje pedagoškega dela. Tega, kako se pedagoško delo izvaja, skoraj nihče ne upošteva in za slabo izvedbo ni ustreznih penalov, prav tako pa odlični pedagogi nikakor niso stimulirani da bi v pedagoško delo vložili še več časa. Bodimo realni vsi pač niso primerni za podajanje znanja, pa če so še ne vem kako dobri na svojem področju, enostavno nimajo te žilice. To se odraža v tem, da iz njihovih predavanj študenti ne odnesejo praktično nič znanja, tudi če je izvajalec najboljši strokovnjak na svojem področju.

      2. Zaradi zahtev po raziskovalnih točkah prihaja do hiperprodukcije neuporabnih raziskav in s tem tudi objav, ki v resnici v raziskovalno področje ne doprinesejo nekega dodatnega znanja. V to nas sili sistem, kar si omenil že sam. Ljudje pač niso stimulirani delati malo odličnih raziskav, ampak predvsem veliko raziskav, kakršne pač so.

      3. Sam mislim, da delno financiranje iz projektnih sredstev ne bo nikoli prišlo v prakso, saj je tukaj enostavno preveliko tveganja, kar večini nikakor ne odgovarja. Bi pa bil dober stimulator, da bi vzpodbudili raziskovalno delo tudi pri ljudeh, ki ga zanemarjajo.

      Problem vidim tudi v 4. točki, ki v Sloveniji (zaradi majhnosti), pa tudi drugod, žal pač ni uresničljiva zaradi same koruptivne človeške narave. Lepo pa bi bilo, če bi bilo to izvedljivvo

      Zelo pa mi je všeč predlog o izmenjavi med inštituti in univerzami, ki ga je omenil Sašo. Takšna ideja bi bila zelo zanimiva in po mojem mnenju tudi širše sprejeta. Seveda pa tukaj nastopi nov problem. Za vsa znanstvena področja ni inštitutov na katerih se izvaja raziskovalno delo, ampak je le to omejeno zgolj na raziskovalno delo na univerzah.

    4. Najprej komentar Sašotove ideje o sedmih pravljičnih letih: zdi se mi kul in izvedljiva, dovolj je konzervativna, da bi celo vodstva posameznih ustanov morda pristopila k njej. Na žalost pa se tudi z uveljavitvijo te ideje zadeve ne bi nujno spremenile, saj bi imelo vodstvo (ki seveda glasovalo o lastnih pozicijah) še vedno precej motivacije, da kriterije ocenjevanja prilagodijo današnjim in s tem ohranijo status quo.

      Gregor:
      1. imam praktične in teoretske pomisleke. na nek način predlog ne upošteva tega, da so nekateri bolj nadarjeni z poučevanje, drugi pa za raziskovanje. če se ti zdi, da lahko najdemo dovolj kvalitetnega kadar, ki bo vrhunski na obeh področjih, potem bi bila takšna rešitev super (seveda pa bi prišlo do množičnih odpuščanj tistih slabših, pri rednih profesorjih bi jih morali odpustiti vsaj 50 % (pavšalna ocena glede na izkušnje)). Praktični pomislek: za tak predlog je skoraj nemogoče dobiti podporo.

      2. neodvisne komisije!! super (po mojem 50 % notranjih, 50 % zunanjih), samo ustanove bi morale sprejeti notranje pravilnike, ki bi to omogočale, pa bi bilo hitro urejeno 🙁

      3., 4., 5. – v vsemi predlogi se strinjam, 3. predlog se lahko reši s pravilnikom, 4. z uvedbo znanstvenih nadzornikov (predlagam, da se prosi naše expatriote, da pristopijo v prvih parih letih, tako da se malce dvigne verodostojnosti, mandat eno leto, brez možnosti ponovne kandidature 5 let) tudi lahko rešljivo, 5. točka pa se mi zdi malce problematična, ker ne omogoča dobre primerjave raziskovalcev med seboj (se mi pa zdi, da se da tako dobro primerjati raziskovalne skupine).

      Mislim pa, da je prva točka, s katero bi postale kakršnekoli reforme mogoče, da bi v vseh združbah, ki predlagajo naše nove usmeritve, močno zmanjšali prisotnost rektorjev, rednih profesorjev in ostalih pri koritnih posameznikov, ki nimajo nobenih pravih interesov do sprememb. Saj ne, da nimajo ničesar pametnega za povedati, ampak uporabnih novih idej od njih pač ni pričakovati…

    5. Ciril in Anze, hvala za vajine komentarje. Povsem se strinjam z vajinima komentarjema glede prve tocke, mislim pa, da morda nisem bil dovolj jasen, kaj vse pozitivnega bi prinesla po mojem mnenju prva tocka. Poleg tega, da bi se profesorji vec ukvarjali z raziskovanjem (zdaj je zelo prirocen izgovor za lenobo in pomanjkanje idej da ni casa ker je prevelika pedagoska obremenitev), bi to pomenilo več habilitiranih profesorjev/raziskovalcev (karkoli ze to imenujemo) za eno področje in s tem večjo konkurenco. Če bi en predmet predavali štirje namesto enega, bi lahko tudi študenti pokazali kdo je boljši in koga si želijo da jim več predava. V trenutnih razmerah, ko en predmet predava en habilitiran učitelj v celi Sloveniji (prehodnost med programi kar naj bi omogočal bolonjski študij je kot mi je znano larifari) se mnenja študentov (negativnega) pogosto ne upošteva tudi s pomočjo izgovora – saj drugega pa ni, ki bi lahko to predaval.

      Absolutno se strinjam, da bi moralo biti več pozornosti posvečeno kvaliteti pedagoškega dela in upoštevanju mnenja študentov. V tujini lahko profesor zelo hitro izgubi pozicijo, če se mu bodo ponavljala negativna študentska mnenja, pri nas pa ne poznam primera, da bi se to zgodilo (če ga kdo pozna naj ga pove), razen v primeru, ko je prišlo mnenje študentov prav in kot izgovor pri rezanju nezaželenih kadrov.

    6. dvomim, da bo to kaj pomagalo. sem v slovenski raziskovalni sferi že pet let in povem vam, da se v naši "ugledni" ustanovi dogaja prava svinjarija. vladavina nesposobnih, ki šikanirajo vse sposobne…

    7. veliko mladih znanstvenikov ima nesposobne mentorje in morajo sami objavljati članke – na te članke morajo obvezno kot soavtorje navajati svoje mentorje in mentor tako pridobiva tuje raziskovalne točke in objave. Preveriti bi bilo treba koliko je v Sloveniji mentorjev, ki niso v zadnjih 2 letih objavili nobenega članka kot prvi avtor in jih izločiti iz procesa mentorstva. Mentor, ki v istem času objavi manj člankov kot njegov mladi raziskovalec (kot prvi avtor)bi moral biti izločen iz procesa mentorstva. Na drugi strani pa so mladi raziskovalci, ki jim vse točke prinesejo mentorji…
      žalostno je, da so na koncu oboji na istem! 🙁
      slovenska znanost smrdi!

    8. Anonimni 2 – v načelu se sicer strinjam s tem kar pravis o nesposobnih mentorjih, vendar pa (lahko da delava na različnih področjih in da so razlike med področji) pri t.i. "senior" znanstvenikih ne štejejo več prva avtorstva ampak zadnja, zadnji avtor naj bi bil tisti, ki je idejno zasnoval projekt in vodil mlajše raziskovalce pri delu (se pa seveda strinjam da je pri nas veliko teh zadnjih avtorstev nezasluženih). Tako recimo je pogoj za ERC projekt za uveljavljene znanstvenike 10 zadnjih avtorstev v uglednih revijah, in ne deset prvih avtorstev.

    9. Gregor

      praktični pomislek pri 1. točki ostaja, teoretičnega sem pa po premisleku pripravljen zavreči. Predlagam pa še manjšo spremembo – kako bi se ti zdelo,če bi bila maksimalna dovoljena obremenitev na pedagoških mestih 70 %, za preostalih 30 % pa bi se morali profesorji pobrigati sami (lahko ostanejo tudi pri samo 70 %). Tako bi se lahko nekateri ukvarjali z raziskavami in tako, kot si rekel, dvignili nivo lastnih predavanj, drugi bi se lahko ukvarjali s prevajanjem, ustvarjanjem ali pač čemerkoli drugem, kar bi jih veselilo. Če k temu dodamo še jasno določene kriterije pedagoške uspešnosti (in se seveda znebimo vseh tistih, ki so zanič), potem lahko s tem v kratkem času dvignemo nivo na fakultetah, povišamo število usposobljenih (in mladih) predavateljev in tudi povečamo mobilnost med pedagoškim in raziskovalnim kadrov. Če je nekdo zaposlen samo 70 %, potem se bo precej lažje odločil za spremembo poklica, če bo za to priložnost.

    10. Glede prve točke: lahko bi obdržali 100% zaposlitev tudi z manj kot 100% pedagoško obremenitvijo, če bi temu primerno priredili zakon. Potem zaposlenim ne bi bilo potrebno iskati raziskovalnih projektov, da si pokrijejo manjkajoči del zaposlitve. Na Nizozemskem je to takole: v osnovi je vsak zaposlen 100% a le 50% časa namenja pedagoškemu delu (i.e. 90 ur letno), ostalo pa raziskovalnemu. Z odličnimi raziskovalnimi dosežki si pedagoške obremenitve lahko zmanjša na 25%. Tudi če pridobi raziskovalni projekt se mu ta obremenitev zmanjša: tako zahteva nizozemska znanstvena agencija. A zaposlitev je vedno enaka 100%, po koncu projekta se pač poveča pedagoška obremenitev nazaj na 50%. Nekomu, ki nima raziskovalnih rezultatov, se poveča pedagoška obremenitev na 75%, če je le dober predavatelj – sicer izgubi službo.

      O točki 3: najboljši raziskovalci na mojem področju objavijo 1-2 članka na leto, a ta sta res dobra. Podobno je na področju mojega brata – vodja njegovega oddelka je v zadnjih 5 letih objavil le 3 članke, a vse v Nature. So veliko bolj prodorni/odmevni kot 30 člankov, ki jih v 5 letih objavi kdo v Sloveniji.

    11. Aljaz,
      se popolnoma strinjam z vsem povedanim. Tudi jaz mislim, da lahko zaposlitev ostane 100 % in da se zmanjša pedagoška obremenitev, tako kot si dal lep primer Nizozemske (in tako kot je v ZDA in Veliki Britaniji, ki ju najboljše poznam) a seveda s stalnim nadzorom kvalitete zaposlenih (ceprav morda za ureditev razmer v Sloveniji ni slaba tudi varianta, da bi si morali ostali odstotek zaposleni zasluziti sami s projekti).

      Glede tretje tocke pa – s tremi clanki v Nature ali Science na katerih bi bilo recimo 8 avtorjev (kar na področju biomedicine ni niti najmanj neobicajno), pa cetudi bi bil na vseh prvi ali zadnji avtor, bi v Sloveniji dobil, po grobi oceni okoli 150 Sicrisovih tock (za vse tri clanke skupaj), kar bi bilo premalo, da bi imel moznosti pridobiti projekt!

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.