Tu je druga objava o plagiatorstvu, ki je še bolj neposredni odziv na citirani dopis izpred slabega tedna, zlasti na ta del:

Razmišljal sem o razliki med študijem in konkretnim delom. Pri študiju se vrednoti osebno poznavanje materije, to je količina lastnega znanja. Ko človek prične z delom, z reševanjem konkretnih problemov, pa je pomembno, da išče rešitve drugod, da je odprt, da ne stavi samo na lastno znanje. Tako bi za mene kandidat, ki bi test prepisal z interneta, imel določene pozitivne kvalitete. Kajti pričakoval bi, da je sposoben probleme rešavati skupaj z okolico, da ima v sebi nekaj predispozicij timskega dela. Torej če je pri študiju kopiranje nemoralno, je pri delu kopiranje moralno.

To je seveda težko brati povsem absolutno (brez izjem in omejitev), kot nemara tudi ni bilo mišljeno. A vendarle nekaj misli:

A) Pri delu kopiranje tudi – bi upal – še zdaleč ni vedno moralno, kot tudi ne pravno dopustno. Vsak primer zaščitene pravice intelektualne lastnine je primer, ki nasprotuje “moralnosti” nebrzdanega kopiranja. Si lahko predstavljamo primer, ko bi kandidat iz zgornjega opisa dobil službo in nato za rešitev določenega problema kot svojo “ponudil” tehnološko rešitev, ki bi jo skopiral od konkurenta in ki bi bila zaščitena s patentom? Tega sam gotovo ne bi štel za moralno početje, verjetno pa bi podjetju s tem v vsakem primeru povzročal tudi več preglavic kot koristi.

B) Po drugi strani pa tudi pri študiju kopiranje še zdaleč ni vedno nemoralno – nemoralno oziroma nedopustno je takrat, kadar ni narejeno na korekten in sprejemljiv način. Od študentov praviloma še zdaleč ne pričakujemo, da odkrivajo toplo vodo oziroma da ponovno sami prehodijo vso pot, ki jo je pred njimi kolektivno že vsa civilizacija. Tudi pri študentu se praviloma ceni poznavanje že najdenih rešitev, že opravljenega dela. Če bo v pravu študent zgolj zelo dobro poznal obstoječo zakonodajo in pravno teorijo poglavitnih pravnih področij, bo brez kakšne posebne inovativnosti že zelo dober kader, če bo to znanje znal uporabljati v konkretnih problemih, s katerimi se bo srečeval.

Zelo podobno, si predstavljam, kot tudi pri delu v kaki povsem drugačni disciplini. Problem nastopi takrat, ko ni ustreznega priznanja ali nobene dodane vrednosti samega “avtorja”. (Če bi denimo kot svoje besedilo predložil dobesedno skopirano besedilo nekoga drugega, to vsekakor ne bi bilo sprejemljivo tudi v primeru, ko bi korektno navedel, da je zgolj skopiral to drugo besedilo.)

C) S tem pa res pridemo do pomembne razlike med študijem in delom. Pri delu nas včasih zelo zanima rešitev problema – praviloma zato, ker je še ne poznamo. Pri študiju pa nas (drugih) pogosto ne zanima rešitev problema, ki jo praviloma že poznamo, ampak napredek tistega, ki problem rešuje.

Če ilustriram tako kot nekoč Kegan in Laskow Laheyeva: ko da učitelj v osnovni šoli učencem domačo nalogo, naj izračunajo, koliko je 8 + 5, ga ne žene to, da bi nujno moral izvedeti, kolikšen je rezultat. Njegova prava želja ni, da učenci rešijo problem, ampak da problem “reši učence” – da se sami z reševanjem problema naučijo seštevanja in s tem pridobijo veščino, ki jo bodo še kako potrebovali v prihodnje. Če učenec rezultat zgolj prepiše od soseda, potem je “problem” rešil, zamudil pa je priložnost, da bi problem “rešil” njega.

Naroči se
Obveščaj me
guest
1 komentar
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
tadej
tadej
9 - št. let nazaj

Primer A:Ne predstavljam si zdravega podjetja, ki do potanksti ne bi poznalo vseh zaščitenih patentov tehnoloških rešitev. Kdor bi skušal podatkniti to kot svojo rešitev je naiven. Seveda v podjethih dobro cenijo vse, ki odlično poznajo zaščitene patente, kajti to je podlaga, za drugačno tehnološko prešitev, ki ji pravno ni moč očitat kršenja. Primer B: Tu se srtinjam. Mogoče bi dodal, da je za študente v splošnem študij precej olajšan, če kopirajo profesorjeve misli 😉 C: Pri študiju je obravnavana tema osko specifična, primeri so zelo poenostavljeni, ker se šele učimo vseh "trikov" obrti.V realnem življenju pa, kot opažam sam… Beri dalje »