Dirka

    Razumem, da so v ponujenem dokazu za “problem P vs NP” že našli nekaj lukenj in da morda ne drži. Sam sem sicer blagoslovljen s poklicno potjo, zaradi katere mi ni treba niti približno ugibati, katere in kakšne bi te luknje lahko bile, a vendarle se lahko poistovetim z novico do te mere, da se malo za šalo, malo zares vprašam, ali bi se novinarski članek lahko začel tudi takole:

    V ponedeljek zvečer se je dvajset ljudi na različnih koncih sveta – v New Delhiju, Bostonu, Oxfordu, Moskvi, Pekingu, Hamburgu, Melbournu, Osaki in Škofji Loki – počutilo presenetljivo podobno. Dvajset mrkih obrazov, ki so se vračali iz različnih raziskovalnih inštitutov, dvajset zaloputnjenih vhodnih vrat, dvajset zmahanih in s papirji natlačenih aktovk, ki so besno letele v kot sobe, dvajset parov nog, ki so se utrujene sesedle v razmajane stole, in dvajset parov rok, v katere so se skrile užaloščene glave.

    Ni šlo za denar – ne, nikoli ni šlo za denar. Šlo pa je za trud, za raziskovalno zasvojenost, za vsa leta, ki so jih vložili v ta prekleti problem. Biti prvi pomeni obstati za zmeraj; biti drugi pomeni ne obstajati.

    Zgornja odstavka sta seveda razen dokaza, zakaj naj se kar malo bolj držim strokovnega pravnega pisanja, takole na hitro spacana karikatura, ki je morda netočna tudi v bistvenem (ali bo raziskovalec vedno obupan, če nekdo drug pred njim reši problem, ki ga muči?), ne samo v banalnem (zakaj aktovke? koliko je resničnih reševalcev problema? koliko od njih je moških?). A vendarle se mi pri takih novicah o novih odkritjih ali podobnih rešitvah “slavnih” problemov vedno prikažeta dve misli:

    – Koliko ljudi na svetu se je resno in dolgotrajno posvetilo iskanju rešitve istega problema in kako bo rešitev vplivala na njihovo življenje (ali celo na občutek smiselnosti njihovega početja)?

    – Koliko ljudi se ta hip resno in dolgotrajno ukvarja z iskanjem rešitve za raznolike probleme, za katere vedo, da jim jih v bistvu že uspelo najti, a bo trajalo še tedne, mesece ali (kar se mi ne zdi tako verjetno) celo leta, preden bodo zrele za objavo in bo javnost izvedela zanje?

    Širša javnost seveda nima časa za take osebne zgodbe milijonov raziskovalcev po vsem svetu, kot ne za dnevniške zapise državnih uradnikov ali tovarniških delavcev. A vendarle se mi zdi, da gre ravno pri tovrstnem lovu za odkritji ali dokazi – pa podobno denimo tudi pri novih pravniških “odkritjih” in vseh izvirnih znanstvenih objavah – za napeto dirko s časom, ki vsaj malo tudi za nazaj sodoloča smiselnost tovrstnega početja.

    P.S. Vest, ki jo je objavil Jure o tem, da je Scott Aaronson svoj dvom podkrepil z obljubo dodatnih 200 000 USD nagrade v primeru, da je dokaz pravilen, je na nek način potrditev zgornjih pomislekov o implikacijah odkritja za druge raziskovalce. Kot pravi v enem kasnejših komentarjev k objavi, v katerem zagovarja zastavljeni znesek: “If P≠NP has indeed been proved, my life will change so dramatically that having to pay $200,000 will be the least of it.”

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.