Zadnji pravi učenjak, ki mu znanost pomeni vse?

    Ruski matematik Grigorij “Griša” Perelman je nedvomno heroj sodobne znanosti. Tega statusa mu ne pripisujejo zgolj zaradi vrhunskih dosežkov na področju topologije in popolne predanosti znanosti, ampak tudi zaradi odkritega in doslednega zavračanja sistema organizacije raziskovalnega dela, kot se je vzpostavilo v zadnjih desetletjih povsod po svetu. Raziskovalci medsebojno zgolj še tekmujejo, kdo bo objavil več člankov in pridobil več citatov, kar Griša prezira iz dna duše, zato dosledno zavrača vsa priznanja, ki mu jih podeljuje takšna “znanstvena skupnost”. Pred nekaj tedni je dokončno zavrnil tudi milijon dolarjev nagrade, ki mu jo je za dokaz Poincaréjeve domneve (v resnici gre zdaj že za teorem in ne več le za domnevo) podelil Clay Mathematics Institute.

    Genij, ki si želi le, da bi imel mir

    Svojo rešitev enega največjih odprtih problemov topologije, ki ga poskušajo veliki umi matematike neuspešno razrešiti že sto let, je novembra 2002 protestno objavil kar na spletni strani arXiv.org in ne v kaki prestižni reviji. Matematiki z vsega sveta so nato potrebovali več let, da so preverili njegove izpeljave, in leta 2006 je več neodvisnih skupin končno potrdilo, da Perelmanov dokaz drži.

    Veliko ponujenih služb in nagrad, med drugim tudi Fieldsovo medaljo, ki je matematični ekvivalent Nobelove nagrade, je Perelman zavrnil. Med drugim tudi zato, ker vztraja, da imajo res vrhunski znanstveni dosežki neprecenljivo kulturno in civilizacijsko vrednost že sami po sebi in ne potrebujejo nobenih dodatnih zunanjih priznanj, pa naj gre za denar ali za znanstvene točke. Človek, ki ima potencial, da doseže res nekaj velikega, mora imeti mir, saj ga birokratske obveznosti in podobna, z vidika vrhunskega raziskovanja povsem nepotrebna opravila samo motijo.

    To je verjetno tudi razlog, zakaj Perelman že vrsto let živi puščavniško življenje v velikem sivem betonskem bloku v predmestju Sankt Peterburga. Stanovanje si deli z materjo, živita pa od njene skromne pokojnine in denarja, ki jima ga pošilja sestra Elena, ki živi na Švedskem in je prav tako znanstvenica. Sosedje pravijo, da igra Griša za rekreacijo namizni tenis ob steno, ob 13.30 pa se pogosto odpravi v bližnji supermarket, kjer kupi jajca, sir, špagete, kislo smetano, kruh in pomaranče.

    Nedavno so mu pri tem rednem opravilu sledili ruski paparaci in kratek filmček objavili tudi na YouTubu. Perelman ima na posnetku debelo svetlomodro volneno kapo, šal, temno zimsko bundo, dolge skodrane lase in bujno brado. Z belo polivinilno vrečko v roki najprej preveri pošto v nabiralniku, nato pa po zasneženih in umazanih ulicah mirno odkoraka do bližnje trgovine. Za kamero in vprašanja paparacev se sploh ne zmeni.

    Nadarjeni mladenič, ki je življenje posvetil matematiki

    Griša Perelman se je rodil leta 1966 v judovski družini očetu Jakovu, ki je inženir in danes živi v Izraelu, ter materi Ludmili. Mati je še pred porodom kot perspektivna matematičarka pripravljala doktorat, a je akademsko delo zaradi rojstva sina opustila. Že v Griševih rosnih letih so starši ugotovili, da je zelo nadarjen za matematiko, zato so ga vpisali v krožek, ki ga je vodil študent matematike na leningrajski univerzi Sergej Rukšin. Delo v tej skupini za trening mladih matematikov je bilo, kot kaže, zelo dobro organizirano, saj je v naslednjih desetletjih približno polovica vseh ruskih udeležencev matematične olimpijade prihajala prav iz tega krožka.

    Rukšin je imel ob prvem srečanju s Perelmanom le devetnajst let in je hitro postal nekakšen Grišev osebni matematični trener in inštruktor, ki ga je pripravljal za najzahtevnejše naloge, podobno kot vrhunski trenerji skrbijo za svoje najboljše športnike. Griša se je že takrat povsem posvetil matematiki in je zato opustil učenje igranja violine, za kar je bil menda tudi talentiran. Kot se spominja Rukšin, je bilo Perelmanu vseskozi zelo pomembno, da je najboljši.

    O njuni skupni predanosti vrhunskim dosežkom priča tudi podatek, da se je Griša neko poletje vsak dan vozil z vlakom k Rukšinu, s katerim sta se vse dni sistematično učila angleščino. V zgolj nekaj mesecih ga je med sprehodi po parkih naučil toliko, da je lahko kasneje objavljal članke in predaval o svojem delu. Znanje angleščine je bilo pomembno tudi zato, da je Perelman izpolnil formalni pogoj za vstop v leningrajski licej št. 239, ki je bil posebej prilagojen za mlade matematike in fizike. Tu je bil Griša med vrstniki, ki so podobno kot on prebili večino časa ob reševanju matematičnih nalog, zato ni pretirano izstopal. Učitelji so dijakom na tej šoli pustili veliko svobode, če so bili le dobri v matematiki, tako da si je Griša že takrat puščal dolge lase in tudi nohtov si ni ravno redno strigel, saj so se mu menda že začeli ukrivljati.

    Masha Gessen je v Perelmanovi biografiji “Perfect Rigor: A Genius and the Mathematical Breakthrough of the Century” (Houghton Mifflin Harcourt, 2009) zapisala, da so “tekmovanja iz matematike bolj podobna športu, kot si večina ljudi predstavlja. Obstajajo trenerji, klubi, treningi in seveda tekmovanja. Talent je nujen, vendar nikakor ne zadosten pogoj za uspeh. Talentiran otrok potrebuje ustreznega trenerja, primerno ekipo in podporo družine, še najbolj pomembna pa je želja po zmagovanju. Na začetku je skorajda nemogoče napovedati, kdo se bo razvil v pravo matematično zvezdo in kdo bo le dober, a nikoli vrhunski matematik.”

    Najboljšega matematika na svetu odpustijo, ker nima dovolj objav

    Ker je bil Perelman judovskega rodu, je bilo zelo verjetno, da ga bodo zavrnili pri sprejemu na leningrajsko univerzo, ne glede na to, da je bil izjemno nadarjen. V takratni Sovjetski zvezi pa je ne glede na močan antisemitizem veljalo pravilo, da imajo udeleženci matematične olimpijade že s tem, da pridejo v ekipo in se dobro odrežejo na tekmovanju, avtomatsko zagotovljen vpis na elitno univerzo.

    Griša se je zato z mamino pomočjo temeljito pripravil na tekmovanje najboljših mladih matematikov sveta in si leta 1982 priboril zlato medaljo na mednarodni matematični olimpijadi v Budimpešti. Dosegel je maksimalno število točk, tako da vpis na univerzo ni bil več vprašljiv. Kasneje je pridno študiral in konec osemdesetih doktoriral ter v okviru podoktorskega študija obiskal tudi ZDA.

    Tam so takoj opazili njegovo izjemno nadarjenost in mu ponudili več služb na uglednih ameriških univerzah, a jih je zavrnil. Med drugim mu ni bilo všeč, da so se z matematičnega oddelka na Princetonu nanj obrnili s prošnjo, naj jim pošlje svoj življenjepis. Griša je bil namreč že takrat prepričan, da so njegova objavljena dela in predavanja več kot dovolj, da mu ponudijo redno zaposlitev. Če tega ne dojamejo, ga seveda niso vredni.

    Zato se je raje vrnil na Inštitut za matematiko V.A.Steklovova pri Ruski akademiji znanosti v rodnem Sankt Peterburgu, kjer je imel plačo sicer zgolj dobrih sto evrov na mesec, a hkrati mir, da se poglobi zgolj v matematiko. Vendar so ga sčasoma tudi tam odpustili, saj menda ni ničesar objavil in je bil tako zanje samo strošek. Dal jim je namreč vedeti, da poskuša dokazati Poincaréjevo domnevo, zato nima časa za objavljanje povprečnih člankov samo zato, da nekaj objavi in izpolni formalne pogoje.

    Perelmanova biografinja Masha Gessen je po pogovorih z mnogimi njegovi osebnimi prijatelji in učitelji prišla do zaključka, da ima Griša zelo verjetno Aspergerjev sindrom. Značilnost ljudi, ki bolehajo za to vrsto avtizma, je, da se ne znajo vživeti v druge oziroma videti sveta tudi skozi oči drugih ljudi. So zelo racionalni in prepričani, da se vse dogaja po urejenih pravilih, v vsakdanjem svetu pa so praviloma močno odvisni od kake bližnje osebe, praviloma matere. Tako Gessenova pojasnjuje tudi njegovo domnevno nerazumljivo odklanjanje nagrad in drugih priznanj. Vendar pa so mnogi do njenega sklepa zelo kritični, saj se s Perelmanom ni nikoli srečala. Njegova dejanja bi bila prav tako lahko tudi izraz protesta in prezira nad sistemom in ne nujno posledica domnevne “bolezni”. Vsekakor pa je res, da večina ljudi zavrnitev milijona dolarjev lažje razume kot posledico domnevne “norosti” kakor pa visoko etično in hkrati povsem racionalno vztrajanje pri dosledni kritiki sistema.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.